Storitev Disney+ je jeseni štartala v Združenih državah Amerike, približno sočasno z Applovo podobno zadevo Apple TV+ (še imena vsi dajejo po istem kopitu). Že pred prihodom v Evropo in Indijo v minulih tednih je pridobila najmanj 30 milijonov naročnikov. Prava številka se običajno izkristalizira šele po nekaj mesecih, ko odpadejo tisti začetni preizkuševalci, ki izkoristijo brezplačno obdobje, preden je treba dejansko začeti plačevati naročnino. Apple svojih številk ne razkriva, a so prav tako pretežno nerelevantne vsaj do jeseni, ko se bo izteklo zastonjska enoletna naročnina za vse, ki so že v mesecih pred štartom Apple TV+ kupili nov iPhone ali iPad in so lahko izkoristilo promocijo. Ta sicer še traja za nove kupce teh naprav, toda takrat je bila množica upravičencev seveda še večja. Za primerjavo – Netflix se je ob zadnjih finančnih podatkih pohvalil s 167 milijoni naročnikov, toda to je bilo januarja in prav lahko so vmes že presegli 170 milijonov plačnikov. Prednost Netflixa je seveda v tem, da je na voljo skoraj povsod po svetu in da je bil med prvimi. Letos bo Disney+ prišel še v nekatere evropske države, toda Slovenije za zdaj ni na teh seznamih. Morda pa pridemo na vrsto prihodnje letos, ko se obeta še bolj »globalna širitev« te storitve.

Toda Disney+ ima drugo prednost pred Netflixom. Njegovi, filmi, serije in risanke ter liki, ki njih nastopajo, so del popularne kulture. Vsi, od mladih do starih jih poznajo in tudi želijo gledati. Apple ima seveda tu težavo, kajti njegova storitev prinaša izključno nove, posebej zanjo producirane serije. Z nečim, kar ljudje lahko spoznajo le v točno določeni naročniški storitvi, pa je težko tekmovati. Še toliko bolj, če kritike niso (milo rečeno) nič posebnega. Netflix in tudi Amazon, sta vsaj na začetku zastavila nekoliko drugače. Sprva sta bila nekakšna videoteka na spletu. Omogočala sta ogled znanih filmov, resda nekaj let starih, za sprejemljivo ceno, in bistveno boljšo uporabniško izkušnjo (ter sliko) kot je bila pri izposoji DVD-jev. Nato sta se spustila, še posebej intenzivno prvi, tudi v lastno produkcijo. Zanjo Netflix nameni po več kot pet milijard dolarjev letno in nekaj časa mu je prinaša odlične rezultate, toda nekateri naslednji naslovi in sezone niso bili več tako uspešni. Obenem pa je bilo poudarka na pridobivanju iz kinematografov znanih filmov ter televizijskih uspešnic nekoliko manj. Vodilni ponudnik sicer mami še s kakovostjo slike – precej naslovov je vsaj razločljivosti 4K, nekateri pa tudi v HDR, celo v standardu Dolby Vision. Je pa to nekoliko v ozadju, dokler smo vsi doma in velja privzeto znižanje bitne hitrosti.

V nekoliko drugačnem položaju je denimo HBO, ki lepo kombinira dokaj nove filme, saj jih ponudi leto ali dve po premieri v kinu, ter lastne in druge serije. V prednosti pa je bil tudi zato, ker je storitev še pred »osamosvojitvijo« HBO Go svojo storitev dobro prodajal pri operaterjih in ker njegove serije množično odkupujejo televizijske hiše. Lokalni ponudniki, kot so Voyo ali Pickbox Now imajo svoje produkcije le toliko, kolikor so v sklopu istega lastnika tudi televizijske hiše z različnimi resničnostnimi in drugimi šovi. Bo pa 2020 slabo leto za te vsebine, saj se zaradi trenutne krize mediji, tudi televizije, soočajo s precejšnjim izpadom oglaševalskih prihodkov in klestijo produkcijo.

Osamitev po domovih je sicer znatno povečala število ur, ki jih gledalci namenijo pretočnemu video. In vsaj na začetku obremenila omrežja, da so se morali ponudniki hitro odzvati in nekoliko znižati kakovost slike. Vsaj tisto privzeto, pri mnogih storitvah se gledalec še vedno lahko odloči za višjo (ne pa denimo pri Netflixu, kjer je v aplikaciji za pametni TV vse samodejno). Ne vemo pa še, koliko je zaradi tega novih naročnikov. Marsikdo je tovrstne storitve videl kot možen razvedrilni nadomestek klasični televiziji, ki pa je v času krize zagotovo znova nekaj pridobila z informativnim programom. Potem pa je tu še nezanemarljiva dilema, za katero storitev se sploh odločiti. Predvidevam, da bi prav prihod Disneyjeve marsikomu olajšal izbiro, kajti ta bi nekaj dobil vsakdo v družini. Še posebej, če bo ponudnik zagotovil podnapise in sinhronizacijo, česar denimo Netflix še vedno ni. Pa tudi na želje oz. ponekod zapovedi o obveznem deležu lokalnih vsebin se vodilni ponudnik večinoma požvižga. Nič pa me ne bo presenetilo, če se bo v bolj množičnem obsegu prijelo kolobarjenje med različnimi storitvami. Mogoče je zaradi risank kakšno treba imeti ves čas naročeno ves čas (kandidatke so denimo HBO Go, Pickbox Now ali Voyo), sicer pa ni velike potrebe, da bi stalno plačeval vse. Kdor je malo prilagodljiv in spremlja, kdaj ima kateri od ponudnikov najbolj udarne novosti ali kdaj so ključni športni dogodki, je mesec ali dva pri tem, nato gre k drugemu, pa čez dva meseca k tretjemu, v tem času pa pogleda vse tiste glavne novosti in ostalo, kar ga v »knjižnici« najbolj zanima. Prekinitev naročnine večinoma ni nikakršen problem, razen pri športni storitvi NBA League Pass (če se nanjo naročiš neposredno, prek operaterja se da »odpovedati« kadar koli) in morda še kakšni. Uporabniške nastavitve pa tudi ostanejo dovolj dolgo, da te naslednjič, ko spet pride na vrsto določena storitev, pričaka znano, že personalizirano okolje.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Disney+ ima 50 milijonov naročnikov, prava borba pa se nadaljuje po pandemiji appeared first on Tehnozvezdje.

Pickbox tekmuje tako z drugimi lokalnimi storitvami, kot je Voyo, kot z globalnimi velikani Amazonom, HBO-jem, ta je pred časom HBO Go začel ponujati kot samostojno naročnino, in seveda predvsem Netflixom. Stavi na evropsko produkcijo, saj ima v knjižnici veliko skandinavskih in drugih neameriških serij. Potem so tu še nekateri filmi, pa razdelek Disneyjevih vsebin in še kaj. Velika prednost pred Netflixom in tudi Amazonom je slovenščina. Tako v vmesniku kot pri podnapisih in celo sinhronizaciji (za nekatere risanke). Glede tega se lahko merita HBO in Voyo. Vsi ti trije so tudi cenovno na istem nivoju, saj naročnina na Pickbox sicer stane sedem evrov na mesec, plačilo za pol leta ali celo leto skupaj pa prihrani nekaj evrov.

Toda, kot rečeno, naslednji mesec, do povolilnega ponedeljka, je Pickbox zastonj. Tako za obstoječe uporabnike, ki morajo zamenjati geslo, kot za tiste, ki se registrirajo na novo. Tem niti ni treba vpisati številke kreditne kartice. Doslej je bila prav odsotnost preizkusnega obdobja – Netflix ga ponuja cel mesec, Voyo 14 dni – ena največjih pomanjkljivosti hrvaškega pretočnega videa. Zato je zdaj idealna priložnost za preizkus.

Po prvih nekaj minutah uporabe imam občutek, da je novi vmesnik vsekakor velik korak naprej. Vsebine so prikazane pregledneje in mogoče jih je razvrščati po določenih kriterijih (datum izida, datum uvrstitve v knjižnico, …) ter končno dodajati na svoj seznam priljubljenih. V nastavitvah pa je zdaj tudi urejanje naprav, na katerih je uporabnik prijavljen v Pickbox. Teh je lahko več, pa tudi gledati je mogoče na dveh ali treh naenkrat. Aplikacija je na voljo za androidne telefone in tablice, menda bo tudi za televizorje, seveda za iOS, pa še za LG-jeve in Samsungove televizorje. Poleg tega pa zdaj deluje predvajanje s telefona ali tablice na televizor prek protokola Google Chromecast. Morda še najbolj očiten spregled v androidni aplikaciji je za zdaj nezmožnost povečanja slike na celotno širino zaslonov 18:9 in širših, s kakršnimi se zdaj ponaša večina novih telefonov. V vsakem primeru je lepo videti, da ponudniki naročniškega videa ne stojijo križem rok. Prenova in izboljšava kakovosti slike bi dobro dela tudi Voyu, medtem ko pri Netflixu čakamo na več pozornosti slovenščini.

The post Pickbox dobiva prepotrebno prenovo in je za en mesec zastonj appeared first on Tehnozvezdje.

Hastings in ekipa so takrat, ob prvih razočaranjih nad dokaj skromno knjižnico v primerjavi z ameriško, obljubljali širitev ponudbe. Dejansko so po enem letu povsod na voljo praktično vse serije Netflixove lastne produkcije, pa tudi večina drugih. Pri filmih je razlika še vedno precejšnja, nekaterih naslovov, ki sem jih, ko sem do storitve dostopal še čez VPN in z ameriško naročnino (hecno je, da je ta tudi po uradnem prihodu storitve v Slovenijo zame ostala v dolarjih), imel na seznamu priljubljenih, še vedno ni. Se pa situacija vseeno popravlja, seznam se krepi, prihajajo tako dodatni starejši naslovi kot nekateri novejši. Taki, ki so bili v kinu pred približno petimi leti. Tu nekje je tudi meja za aktualnost filmov v spletnih storitvah, od novejših so vključeni le pretežno tisti,  ki se v kinih niso izkazali. Ni pa mogoče spregledati, da je Netflix v 2016 precej spremenil svojo strategijo. Postal je produkcijska hiša, večinoma stavi le še na lastne serije in filme, namen ni več v tem, da bi bil to nov način, kjer bi gledalci lahko našli svoje priljubljene vsebine. V podjetju še vedno želijo postati zamenjava za klasično televizijo, videoteke in tudi kino, ampak s svojo vsebino. Gledalce poskušajo odvrniti od drugih vsebin in jih »priključiti« na netflix. Pred letom v Vegasu je bilo veliko govora o lokalnih vsebinah, a še vedno je večina serij ameriške produkcije za ameriški okus. Kar ne pomeni, da (vsaj nekatere) niso zanimive, toda v teh krajih na televiziji radi spremljamo tudi avstrijske, nemške, francoske, britanske, skandinavske in druge nanizanke, pa seveda tudi slovenske, in pri vsem tem je Netflix pretežno gol in bos.

Kot je (še vedno!) tudi, kar se tiče jezikovne prilagojenosti slovenskemu občinstvu. Podnapisi so večinoma zgolj v angleščini, v najboljšem primeru še v italijanščini, drugih jezikov še nisem zasledil. In o sinhroniziranih risankah lahko očitno samo sanjamo, tako da je Netflix pretežno neuporaben za predšolske otroke. Njihovi starši morajo še naprej ali iskati druge storitve pretočnega videa ali imeti pri svojem operaterju naročeno programsko shemo, ki vključuje programe z risankami. Druga rešitev je za zdaj še vedno boljša od prve, čeprav ni pravega razloga, zakaj ne bi mogle biti sinhronizirane risanke na voljo v videu na zahtevo. Pogrešam tudi kakšne glasbene vsebine (koncerte, dokumentarce). Ker pa Netflix ponuja kar enomesečno brezplačno preizkusno obdobje, je mogoče zadevo dodobra pregledati, preden je na vrsti prvi odtegljaj s kreditne kartice.

Napisano ne pomeni, da Netflix nima nobene vrednosti. Določene serije so res kakovostne, produkcija je vrhunska. Tudi kakšen film se splača pogledati še enkrat ali ga ujeti, če ga v kinu niste. Najdejo se zanimivi dokumentarci. Vseeno pa je neizpolnjenih želja še precej. Še najbolj se ta storitev splača lastnikom televizorjev 4K, še posebej, če podpirajo tudi HDR. Netflix ima daleč največ vsebin v tej razločljivosti, praktično vse njegove novejše serije so v 4K, peščica (Marco Polo, Daredevil, Jessica Jones, Chef’s table, …) je posneta tudi v načinu HDR. Tega znajo predvajati aplikacije za LG-jeve, Samsungove in Sonyjeve televizorje ter Xbox One S, aplikacija za televizorje Philips pa naj bi to možnost dobila z nadgradnjo teh televizorjev na novejšo različico androida. Naročnina na 4K, ki omogoča gledanje na kar štirih napravah naenkrat, sicer stane 12 evrov na mesec. Srednji paket s sliko HD in hkratnim ogledom na dveh napravah stane deset evrov, osnovni za eno napravo naenkrat in sliko SD, pa osem evrov. Netflix ima sicer daleč najboljšo podporo za različne naprave, do vsebin je mogoče dostopati na skoraj vsakem zaslonu, ne glede na obliko naprave in operacijski sistem, ki teče na njej. Če ne z namensko aplikacijo pa v spletnem brskalniku, saj predvajanje videa ne zahteva nobenega dodatnega vtičnika. Tudi uporabniški vmesnik je kar pregleden in nekako standarden za tovrstne storitve. Navpično se uporabnik pomika med žanri (te storitev sama razporeja), vodoravno pa med naslovi znotraj žanra.

Po zadnjih podatkih (nove bo razkril čez slaba dva tedna) ima Netflix globalno nekaj več kot 86 milijonov naročnikov. Od teh približno 47 milijonov v ZDA in 40 milijonov v drugih državah. Glede na napovedi bi moral v začetku tega leta imeti že okrog 92 milijonov naročnikov. S tem je brez dvoma najbolj razširjena storitev naročniškega pretočnega videa na svetu, a se zdi, da ima velik vpliv še vedno predvsem na domačem trgu, drugod pa je marsikdo prej nezadovoljen kot navdušen.

Kaj pa alternative?

Pred nekaj tedni je globalna postala tudi Amazonova storitev Prime Video, primarno zaradi avtomobilistične oddaje The Grand Tour, a ponuja še nekatere druge vsebine. Za prve pol leta se je mogoče nanjo naročiti za tri evre na mesec, potem pa bo cena zrasla na šest evrov. Katalog je bistveno manj obsežen kot pri Netflixu, je pa v njem še nekaj lastnih Amazonovih naslovov, ki jih drugje ni mogoče najti, pa tudi nekaj zanimivih filmov in delček Bollywoodske produkcije. Razločljivost se večinoma ustavi pri HD, edino TGT je na voljo tudi v 4K, podpora za različne platforme je slabša kot pri glavnem konkurentu. V promocijskem obdobju se Prime Video morebiti izplača preizkusiti, ker ne stane veliko, če ne zaradi drugega, za ogled norčij Clarksona in druščine. Potem pa bomo videli, ali bo Amazon dodal dovolj vsebin, da ostanemo (tudi) pri njem ali se poslovimo. Možno pa je celoten TGT pogledati tudi med enotedenskim zastonjskim preizkušanjem.

Voyo, ki ga ponuja Pro plus, izdajatelj programov Pop TV in Kanal A, ima nekoliko drugačno usmeritev. Naročnik za sedem evrov na mesec – dva tedna je mogoče zadevo testirati brezplačno – dobi kombinacijo televizijskih programov (kar pomeni, da je ta storitev lahko alternativa sprejemanju televizijskega signala z anteno), resničnostnih šovov Pop TV, serij, filmov, risank in športnih dogodkov. Od drugih se denimo loči po tem, da je v knjižnici nekaj slovenskih in »jugoslovanskih« filmskih klasik, pa nekaj sihroniziranih risank, da občasno ponuja kakšen športni prenos (boks) in seveda oddaje s Pro plusovih programov. Je tudi ena redkih tovrstnih storitev z aplikacijo za androidne televizorje. Poleg tega, da vsebina ni najbolj po mojem okusu (ampak ti so različni) me še najbolj moti dokaj povprečna kakovost slike. Netflix glede tega gledalca kar razvadi.

Hrvaški Pickbox se trudi in predvsem stavi na najnovejše serije z vsega sveta, a se mi zdi najmanj posrečena tovrstna storitev. Nabor nanizank je resda spodoben in prihajajo z minimalnim zamikom glede na premiere v tujini, kaj veliko drugega zanimivega pa Pickbox ne ponuja. Med filmi so pretežno stare klasike, med animiranimi pa Disneyjevi naslovi izpred 15 ali 20 let, ki smo jih videli že veliko krat. Storitev stane 7 evrov na mesec ali 72 evrov na leto, še vedno pa ne ponuja preizkusnega obdobja. Tudi glede aplikacij je slabša od konkurence, pogrešam predvsem aplikacijo za androidne televizorje, možnost predvajanja vsebin prek protokola chromecast in preprosto urejanje prijavljenih naprav. Vsaj uporabniški vmesnik so nedavno posodobili, prejšnji je bil popolnoma nepregleden. Novi izgled končno nima več nešteto ploščic za eno in isto serijo (prej je bila dobesedno svoja za vsako sezono). Vsebine Pickboxa imata znotraj njunih storitev videa na zahtevo vključene operaterja Telemach in Telekom Slovenije, tako da jih bo verjetno večina našla tam. Če jih bo našla.

Omeniti velja še HBO go, ki je spletna oz. mobilna storitev naročniškega paketa HBO. Ni je mogoče naročiti samostojno, ampak je zgolj del paketa, ta pa je lahko samo kot dodatek k obstoječi televizijski naročnini pri operaterju. HBO go ima sicer od vseh omenjenih storitev najnovejše filme, tiste, ki jih predvajajo na programih HBO. Veliko je tudi serij in dokumentarcev. Zato pa je aplikacija ena najslabših sploh. Je nestabilna, na večino televizorjev (razen Samsungovih) je ni mogoče namestiti, ne podpira chromecasta, v brskalniku pa storitev deluje ali pa tudi ne. Paketi HBO pri operaterjih stanejo nekako od šest do 12 evrov, priporočam pa jih predvsem filmofilom, ki ne hodijo ves čas v kino, ne želijo pa čakati, da se bodo filmi pojavili na Netflixu ali Voyu.

Skupni seštevek je navsezadnje tak, da šele kombinacija vsaj dveh ali celo več storitev da dovolj kolikor toliko aktualnih (ne prestarih in že stokrat prežvečenih) vsebin za brezdelne večere. Seveda pa to ni več poceni. Mogoče potem odpade kupovanje DVD-jev oz. blu-rayjev, ampak za novejše filme obstaja še nekaj alternativ. Ena je »izposoja« v Googlovi trgovini Play, ta je še posebej uporabna za lastnike androidnih televizorjev, ali v Applovi trgovini iTunes za tiste, ki prisegajo na jabolčne naprave. Druga pa je dobro znana večini Slovencev in celotna plejada opisanih storitev in možnosti še vedno ne odpravlja želje in potrebe po iskanju filmov na straneh s torrenti, kar je najbolj žalosten vidik vsega skupaj.

The post Netflix po enem letu appeared first on Tehnozvezdje.