Opredelitev velikega televizorja se je v zadnjih letih močno spremenila. Še ne tako dolgo nazaj je 140-centimetrski (55-palčni) televizor veljal za velikega, kaj šele 165-centimetrski (65-palčni). Danes, če prostor le dopušča, manjših pogosto sploh ne kupujemo več. Za velike veljajo modeli z diagonalami od tu do dveh metrov in pol. Večje je težko dobiti oziroma so zelo dragi in še vedno dostopni predvsem najbogatejšim. Zlato sredino tako predstavljajo televizorji z diagonalami med 190 in 215 centimetri (75 do 85 palcev). Nekateri so še vedno dragi, zlasti modeli z zasloni OLED, medtem ko so cene običajnih LCD-televizorjev bistveno zmernejše.

Veliki televizorji za marsikoga niso več nedosegljivi. Velja upoštevati načelo, ki sem ga že večkrat omenil. Ne izplača se kupovati najnovejših modelov, ki so jih proizvajalci pravkar predstavili. Veliko bolj smiselno je poiskati leto starejšega. Po zmogljivostih praviloma ne zaostaja bistveno, pogosto pa je že občutno cenejši.

Tokrat prostorskih omejitev ne morete zanemariti

Z izjemo peščice modelov s protiodbojno plastjo, predvsem imam izkušnje s Samsungovimi, ima večina televizorjev sijoče premaze. Barve so zaradi tega bolj živahne, a se pojavijo večje težave z odboji. Z rastjo diagonale se tveganje, da vas bodo motili odsevi svetlobnih virov v prostoru ali sončni žarki skozi okna, še povečuje. Če je to primer, je treba ukrepati. Okna zastremo z zavesami, svetila premaknemo stran od zaslona ali poskrbimo, da so med gledanjem ugasnjena.

Na velikem zaslonu najbolj pridejo do izraza športni dogodki, še posebej nogomet. Užitek pa ne bo popoln, če je zaslon preblizu, saj to pomeni stalno premikanje glave levo in desno, kar hitro postane utrudljivo. Za približno 30-stopinjsko vidno polje mora biti razdalja do 249-centimetrskega (98-palčnega) televizorja najmanj 3,6 metra. V številnih dnevnih sobah je to težko doseči, a z metrom v roki hitro izračunate, kolikšna diagonala je za vaš prostor smiselna. Naj navedem lasten primer. Sedim približno štiri metre stran, vendar imam prostor največ za 75-, morda še za 85-palčni televizor. Večjega nimam kam postaviti, zato nakup preprosto nima smisla.

Težave z vidnimi koti

Večina cenovno dostopnih velikih televizorjev nima najboljših horizontalnih vidnih kotov, kar lahko povzroči nepričakovane težave. Že če sedite nekoliko levo od središča, je lahko na skrajnem desnem robu kontrast slabši, opazen pa je tudi premik barv. Podobno velja, če je spodnji del televizorja prenizko ali zgornji previsoko. Najboljša rešitev je prilagodljiv stenski nosilec, ki omogoča spreminjanje nagiba in vrtenje zaslona levo ali desno.

Velik televizor je tudi zelo težak. Nosilec mora biti dovolj zmogljiv, zato preverite, kakšno težo podpira, in razmislite, ali je stena dovolj čvrsta. Na obešanje takšnega televizorja na predelno steno iz mavčnih plošč praviloma ni smiselno računati. Prav tako montaže večinoma ne boste mogli opraviti sami, da prevoza iz trgovine sploh ne omenjam. Dvomim, da gre škatla v večji družinski avtomobil. Če televizor postavite na omarico, mora biti ta dovolj trdna in dovolj dolga, približno do 1,8 metra. Velja še eno opozorilo. Kadar je televizor postavljen na osrednji ali stranski nogi, je smiselno, da njegov zgornji del s sidri dodatno pritrdite na steno. Tako preprečite prevračanje, ki pri takšnih dimenzijah ni izključeno.

Nisem še izčrpal vseh težav, povezanih z velikostjo. Ena izmed njih se pojavi, če so za televizorjem nameščene druge naprave, zlasti usmerjevalnik domačega brezžičnega omrežja. Za zaslonom je velika kovinska zaščita, ki lahko moti ali celo blokira širjenje radijskega signala in s tem negativno vpliva na delovanje omrežja.

Odvisno je od cene, a vseeno

O ločljivosti 8K za zdaj nima smisla resno razmišljati, čeprav najboljši televizorji zelo dobro nadgrajujejo vsebine nižje ločljivosti. Takšni modeli pogosto stanejo preko deset tisoč evrov. Ločljivost 4K je več kot primerna. Kadar spremljate športne dogodke, so celo nekoliko pomembnejše zmogljivosti procesorja in hitrost zaslona oziroma vsaj 120-herčno osveževanje za kakovostni prikaz hitrih prizorov. Ključno vlogo ima oblikovanje vmesnih slik, s katerimi proizvajalci zagotavljajo bolj gladek prikaz. Tu prednjačijo dražji modeli.

Ker so televizorji OLED za mnoge še vedno predragi, so naslednja najboljša izbira zasloni miniLED. Ni nujno, da gre za najnovejše izvedbe te tehnologije, saj so lahko zelo drage. Kljub temu nudijo dober kontrast in živahne barve, ki pri športnih prenosih pridejo še posebej do izraza.

Pregled trga kaže, da se cene televizorjev z diagonalami nad 75 palcev začnejo okoli 550 evrov. Največ ponudbe je v cenovnem razredu med 1000 in 1500 evri, z zgornjo mejo do približno 4500 evrov. Sem in tja se pojavi tudi kakšna izjema, na primer 110-palčni model za 13 tisoč evrov. Sto-palčnega je mogoče dobiti za manj kot dva tisočaka.

Lokalna ponudba televizorjev z veliko diagonalo je boljša od pričakovanja, vendar slabša v primerjavo s tujino, kjer je na voljo več izdelovalcev in več raznovrstnih modelov. Čeprav najdete še kakšnega, se za pozornost kupcev v tem segmentu še najbolj bodejo HiSense, LG, Phillips in Samsung. Med temi imajo trije lastni operacijski sistem, le Philips se zanaša na različico Androida za televizorje.

Ene možnosti vendarle še ne gre spregledati. Projektorja. Njegova glavna prednost je prilagodljiva diagonala slike, ki je odvisna od razdalje do stene ali platna. Ponudba je pestra in z malo truda je mogoče najti cenovno in kakovostno primeren model. Upoštevati je treba, da je slika praviloma manj svetla, zato mora biti prostor zatemnjen, kontrast pa slabši. Prav zaradi tega televizorji še vedno lepše prikažejo vsebine z visokim dinamičnim razponom (HDR).

Naslovna fotografija Depositphotos

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Kaj morate nujno upoštevati, če vas zamika nakup večjega televizorja appeared first on Tehnozvezdje.

Adut Philipsovih televizorjev je osvetlitev Ambilight, ki ne samo, da poustvari zanimiv ples barvne svetlobe, nekateri trdijo, da je gledanje slike na zaslonu zaradi tega udobnejše in za oči manj utrudljivo. Ne vem, je to res, ali gre za mit, a dejstvo je, da ko ali če tega navadiš, potem se težko odločil za drugo znamko. Toliko težje, kernihče funkcije ni tako ali drugače »kloniral«. Ko temu dodam še kakovostno sliko in nadpovprečno dober zvok, potem se vprašaš, v čem so boljši tekmeci, med katere še najlažje uvrstim družini LG C4 in Samsung S90C. Čeprav mi je všeč širina in vsestranskost sistema Google TV, pa ni mogoče preprosto spregledati hitrejšega delovanja in lepšega vmesnika sistemov webOS (LG) in Tizen (Samsung). A roko na srce. Ni važno, s katerim boste na koncu pristali, nanj se boste hitro navadili.

Dokaj preprosto nameščanje

Ob hitrem in preprostem nastavljanju televizorja z aplikacijo na telefonu, je običajnejša pot z daljincem v rokah, relikt srednjeveških časov. Vendar je šlo. Nekaj manjših težav mi je povzročalo ne najbolj natančen odziv večfunkcijske okrogle tipke ob pisanju uporabniških računov in gesel, a slaba volja hitro izpari, saj bo večina to počela samo enkrat. Takoj po nakupu. Enako velja za potrjevanje pogojev uporabe in strinjanje z vsem mogočim, česar je vsako leto več. Opozorila so predolga in prezapletena, da bi jih razumela večina in predvsem se moramo strinjati z »odvzemom obeh ledvic«, da sploh lahko začneš uporabljati napravo. Na srečo je potrjevanja enkrat konec. Ko je sistem nastavljen in so aktivirane aplikacije, je daljna uporaba preprosta, predvsem pa so za moj okus dobre že privzete nastavitve slike in zvoka.

Estetika, ki bo mnogim všeč

Nevtralno oblikovanje, ki se zlahka zlije z večino interjerjev, pooseblja črno ohišje in ozko robovi okoli zaslona. Noga je ena, sredinsko postavljene in razmeroma globoka, kar zna povzročiti kakšno težavo, ako nameravate televizor postaviti na ožjo omaro. Kot še pri nekaterih drugih modelih je zgornja polovica tanjša od spodnje, kjer se skriva elektronika in vtem primeru še obilni zvočni gonilniki. Noga ne moti, ko televizor obesite na steno, in v tem primeru je debelina celo prednost. Stena je dovolj daleč, da sijalke ob treh robovih hrbtišča pridejo do izraza.

Priključki televizorja so zbrani na eni strani in preprosto dostopni, pri čemer pomaga vrteča »glava« na vrhu noge in to, da so obrnjeni proti levemu robu (gledano s sprednje strani). Priključek za napajanje je na drugi strani ohišja. Priložen je nadpovprečno dolg električni kabel, zaradi česar je priklop na oddaljeno vtičnico lažji. Načeloma je priključkov dovolj, a od štirih HDMIjev samo dva (noben ni obrnjene proti robu) podpirata 120-herčni signal razločljivosti 4K (HDMI 2.1) in samo eden povratno zvočno povezavo (eARC). Tam sta še dva USBja tipa A, digitalni zvočni izhod, omrežni in antenski priključek in ležišče za CI modul.

Z oblikovanjem televizorja je skladen daljinski upravljalnik, pri katerem najprej opaziti črn rob kovinskega sijaja. Tipka na njem zasvetijo, da ga je lažje uporabljati v temnejših prostorih. Obenem je tudi okolju prijazen, saj se polni prek priključka USB tipa C.

Pregleden in razumljiv vmesnik

Google TV je skrajna stopnja razvoja operacijskega sistema ameriškega podjetja za televizorje. Videl sem praktično vse njegove inkarnacije in tale zadnja mi je od vseh do zdaj najbolj všeč zaradi minimalizma in razumljivosti. Hitro postane jasno, kam morate iti, ko želite karkoli spremeniti. V zgornji vrstici so razdelki ter ikono za nastavitve v skrajnem desnem zgornjem robu (gumb za takojšni dostop je tudi na daljincu), nakar so nato navzdol začetne strani nanizane predlagane vsebine, aplikacije in tako naprej. V spregi z enako minimalistično oblikovanim daljincem je upravljanje televizorja razmeroma preprosto.

S kakovostjo slike iz odličnega vira bo večina zadovoljna

139-centimetrski (55-palčni) 144-herčni OLED zaslon Philipsu dobavlja LG. Gre za znano tehnologijo »belega oleda«, a ker imamo pred očmi napravo srednjega razreda, zaslon nima mikro leč (MLA), ki so zaslužne za večje svetilnosti. Točkovna svetilnosti gre uradno do 1300 kandel, medtem ko je svetilnost, ki jo zaslon doseže po celo površini, nižja. Po podatkih najdenih na spletu okoli 250 kandel. Zadovoljivo za OLED, a manj od svetilnosti največkrat cenejših televizorjev z mini-led zasloni. Ker zaradi razmeroma visoke točkovne svetilnosti prikaže korektno vsebino visokega dinamičnega razpona (podprti so vsi standardi HDR), bo nižja celostna svetilnost koga zmotila samo v svetlejših prostorih.

Na voljo so osebni, kristalno čisti, domači kino, ekološki in filmski, ob dodatnih slikovnih načinih za igre, uporabo televizorja v vlogi monitorja računalnika in umirjanje barv z rešitvijo Calman. Kot se za sodobno napravo spodobi, se je tudi vanju vrinila umetna inteligenca, čeprav ne vem, v kolikšni meri so algoritmi uporabljani in kolikšen je njihov dejanski vpliv na kakovost slike. S privzetimi nastavitvami mi je najbolj všečni filmski način, saj rahlo potemni sliko in ne pretirava z nasičenostjo barv, kot to stori »kristalni« način, ki dejansko sliko izumetniči.

Vsak način dovoli prilagajanje lastnosti slike, izmed samodejnih je še najbolj uporabno spreminjanje svetilnosti glede na svetlobne razmere v prostoru. Z veliko dela nastavljanje barv, kontrasta, svetilnosti in ostalih lastnosti z daljincem v roki je roko na srce časovno potratno, dobite orodje za prilagajanje načinov virom. Zgolj eden ni dovolj za spremljanje televizijskih programov, športnih prenosov, vsebin s pretočnih storitev in video posnetkov z Youtuba. Posebej, če dodamo še različne razločljivosti in dinamične razpone.

Prilagoditve slikovnih načinov vsebinam in osebnim preferencam, je priporočljivo, ako želite iz zaslona iztisniti največ, kar je sposoben. To sicer ni malo in je na ravni, ki jo pričakujemo od oled tehnike. Torej odlično kakovost slike z bogatimi kontrasti, globokimi črnimi odtenki, realističnimi podrobnostmi v svetlih in temnih delih prizora in živimi (a hkrati naravnimi) barvami.

Zvočna letev zanj ni nujen dodatek

V televizor so vgradili za tovrstne naprave nadpovprečno dobre 2.1 kanalne zvočnike, zaradi česar nekateri ne boste čutili potrebe po zvočni letvi. Nizki toni so prodorni, vendar nadzorovani, dialogi so jasni, prav tako pa se zdi, da sta umestitev in smer zvokov ustrezni. Občasno sem dejansko dobil občutek, da zvok prihaja iz dela prizora, kjer je govorec. Obenem so še dovolj glasni, da bodo zlahka zapolnil srednje veliko dnevno sobo. Podprti sta tehnologiji Dolby Atmos in DTS:X.

HVALIMO:

• Razmeroma primerna cena (1.299 €, Mimovrste)
• Kakovosti slike in zvoka
• Sodoben videz
• Vrteča glava na nogi (za obračanje zaslona proti gledalcu)
• Preprosto uporabniško okolje
• Lep minimalističen daljinec
• Tristanska osvetlitev Ambilight

GRAJAMO:

• Ne najbolj natančna večfunkcijska tipka na daljincu
• Samo dva priključka HDMI podpirata standard 2.1
• Nasičenost barv v nekaterih slikovnih načinih
• Veliko dela z nastavitvijo slikovnih načinov

The post Philips OLED819: S ceno bližje tisočaku bi imeli ZMAGOVALCA! appeared first on Tehnozvezdje.

Takšnih vas je vse manj, čeprav čepek ne more nuditi enake zvočne izolacije v hrupnem javnem prometu ali pisarniškem okolju, kot naglavne slušalke s skodelicami, ki popolnoma prekrijejo ušesi. So pa, tega ne morem spregledati, bolj priročni in predvsem »modernejši«. Posledica spremembe nakupnih navad je manj naglavnih slušalk oziroma počasnejše predstavljanje novih modelov. Kar ni nujno slabo. Če ne zaradi drugega, potem velja o njih razmisliti, ko iščete slušalke, ki vam bodo nudile udobje ter izklop od običajnega okolja med poslušanjem glasbe in gledanjem filmov.  

Čeprav so Philips TAH8506 večji del narejene iz plastike, na videz ne dajejo občutka cenenosti. Naglavni trak lepo drsi in je stabilen, ko najdeš pravšnjo raztegnjenost, medtem ko sta blazinici gibljivi za 90 stopinj, kar omogoča natančno prilagoditev obliki lobanje. Kakovost izdelave ohišja je na razmeroma visoki ravni, saj pri prilagajanju zglobi ne škripljejo ali se zatikanja. Moja kritika leti na uporabo umetnega usnja. Ker ne diha, ni izključeno potenje na delih kože, ki jih blazinici pokrivata. Sploh po daljšem nošenju v toplejšem okolju ali med vadbo, čemu roko na srce, te slušalke niso namenjene.

Priključki in tipke so na desni skodelici, kjer je tudi na dotik občutljiva površina. Uporaba slušalk je preprosta, a če je možno, se ti splača na mobilno napravo namestiti aplikacijo Philips Headphones, s katero nastavljaš zvok in upravljanje z dotikom. Polnjenje baterij poteka preko priključka USB tipa C, ki je tik poleg priključka za kabel, ki pride prav, ko bi rad slušalke priključil na napravo brez Bluetootha oziroma je baterija izdahnila zadnji elektron. Priložen kabel je dolg meter in žiletko, kar se mi zdi za večino načinov uporaba verjetno premalo.

Kakovost zvoka je sorazmerna z velikostjo zvočnega gonilnika in splošno dobra, čeprav je v primeru »žičnega« priklopa celo slabša od brezžičnega, ko je uporabljen kodek zvoka visoke kakovosti. Privzete zvočne nastavitve bodo marsikomu zadoščale, po pričakovanju so nizki toni rahlo podarjeni. Zahtevnejši pa lahko posežete po prilagoditvah, ki jih nudi aplikacija.

Ko gre za brezžično povezavo, velja omeniti dvoje. Povezava je stabilna in se ne prekine za priprtimi vrati, ko se oddaljiš od naprave, ki je vir zvoka na razdalji, kjer mi je večina drugih slušalk delala težave. Obenem slušalke omogočajo sočasno povezavo dveh naprav, kar je priročno na primer, ko na televiziji gledaš film in zazvoni telefon.  

Slušalke ne sodijo niti med cenene niti med drage. Čeprav je cena povprečna, me je vseeno presenetilo dušenje hrupa. Pasivno žal ni na pričakovani ravni. Blazinice v celoti objamejo ušesi, vendar sluha ne izolirajo v tolikšni meri, kot nekatere druge slušalke enake zasnove oziroma kot bi morale. Aktivno dušenje stanje nekoliko izboljša, a tudi v tem primeru sem že slišal boljše izdelke. Zato pa je na pozitivni strani vzdržljivost baterije. Od kod Philipsu uradni podatki, zapisal sem jih v tabelo, si lahko le mislim, a kljub temu je več kot 20 ur z vklopljenim aktivnim dušenjem hrupa razmeroma dober rezultat.  

HVALIMO:

• Stabilna brezžična povezava znotraj obljubljenega dosega
• Sočasna povezava z dvema napravama
• Zelo dobra avtonomija
• Dobra kakovost izdelave

GRAJAMO:

• Kratek kabel
• Slaba pasivna zvočna izolacija
• Aktivno dušenje hrupa je samo povprečno
• Ne najboljša priporočena cena

The post Philips TAH8506: Spodobna cenovna alternativa najboljšim? appeared first on Tehnozvezdje.

Kakšen bo letošnji sejem zabavne elektronike IFA v Berlinu, (še) ne vem. Niso ga še odprli, medtem ko podatki o številu razstavljavcev pravzaprav ne povedo veliko. Pomemben je vtis. A če sodim po dogajanju prvega novinarskega dne, potem se vračamo v preteklost. Ko se je uveljavljal. Dva dogodka, tretjega, na katerem je Lenovo pravzaprav izkoristil, da smo nekateri novinarji prispeli v nemško prestolnico, nisem mogel obiskati, sta bili daleč od ravni, ki smo je bili vajeni. Tako glede predstavljanih novosti kot glede obiskanosti. Nobene gneče, včasih smo morali, če smo prišli prepozno, sedeti na tleh, včeraj so zijali prazni stoli v občutno manjši dvorani, in če sem popolnoma odkrit, brez pretirano bombastičnih napovedi!

Televizorji ostajajo v naših srcih

Čeprav novih naprav nisem videl, je TP Vison na dogodku, ki so ga prenašali tudi preko spleta, povedali nekaj zanimivih podatkov o tržnem gibanju. Še vedno izdelovalci prodajo daleč največ televizorjev z zasloni LCD ter le manjši delež onih z zasloni OLED. V letu 2021 so bili prodajni rezultati nepričakovani visoki. Izkazalo se je, da je televizor ena tistih naprav, katerim se med pandemijo nismo hoteli odpovedati. Toda že letos so analitiki opazili padec prodaje, še večjega napovedujejo za prihodnje leto in šele leta 2024 se bo krivulja menda spet obrnila navzgor. Za to bo zaslužno pričakovano širjenje pretočnih storitev in še bolj storitve iger v oblaku, ki napovedujejo celo zaton igralnim konzolam. Televizor se je tako še enkrat v zgodovini izkazal kot daleč najbolj odporna domača naprava.

Bistvo napovedi podjetja TP Vison zlahka strnem v nekaj povedi. Nova generacija obstranske osvetlitve Ambilight je bolj prilagojena raznovrstnim vsebinam. Med drugim tudi športnim. Na voljo bosta dva nova modela družine OLED+ z vgrajeno zvočno letvijo, 907 in 937, ki ju najbolj odlikuje za 30 odstotkov svetlejši zaslon, izboljšano procesiranje slike in kakovostni zvočni sistem. Vse nadgradnje se kakopak poznajo na cenah. 3299 evrov za 65-palčni 65OLED937 in 4699 evrov za 77-palčni 77OLED937 ter 2499 evrov za 55-palčni 55OLED907 in 2999 evrov za 65-palčni 65OLED907.

Napovedali so še zvočni sistem Fidelio TAFS1 (priporočena cena 330 evrov), ki poleg zvočne letve TAFB1 in nizkotonskega zvočnika TAFW1 nudi kombinacijo oblike, materialov in naprednega delovanja, ob preprosti namestitvi in popolni prilagodljivosti pri povezavi s televizorji znamke Philips. Obenem so predstavili še nove modele slušalk za aktivne uporabnike znamke GO. Med slednjimi bodo verjetno najbolj zanimive odprtega tipa in prenosom zvoka do notranjega ušesa po kosteh uporabnika.

Nobeno od podjetij, prisotnih na sejmu, prvi dan ni predstavilo novih pametnih telefonov. Več zato pričakujemo od naslednjih dni. Danes naj bi novosti predstavila Sony in HMD Global (Nokia) in nato v petek še Honor, ki je tudi že potrdil, da bomo nekatere od predstavljenih izdelkov videli na slovenskem trgu.

Čeprav je kar precej »obilen«, zasnova obeta

Prenosni računalniki s prepogjivim zasloni so še daleč od tega, da bi bili zreli za roke slehernega uporabnika. Toda obenem so, podobno kot zložljivi telefoni, dovolj zanimivi in obenem dvigujejo ugled podjetja, ki se jih loti. Lenovo je izbranim povabljencem pokazal drugo generacijo modela ThinkPad X1 Fold s 16,3-palčnim (41,4 cm) zaslonom za tri evrske tisočake, medtem ko je cena Asusovega 17-palčnega (43,2 cm) Folda še za tisočaka višja. Ti, ki so videli oba, pravijo, da Asusov daje občutek robustnejše izdelave in da nekaj več zaslonske površine ravno tako ni odveč.  

Ideja zložljivega zaslona prenosnega računalnika, sploh Asusovega, o katerem sem si lahko ustvaril občutek, kajti držal sem ga v rokah, ni napačna. Sploh, če je dodana brezžična fizična tipkovnica, kajti že davno se je izkazalo, da tipkanje po zaslonu niti približno ne more zamenjati pravih tipk. Asus zagotavlja življenjsko dobo tečaja vsaj 30 tisoč odpiranj. Ne sliši se ravno veliko, sploh v primerjavi s podobnimi garancijami v primeru zložljivih telefonov, kjer običajno govorijo o 200 tisoč odpiranjih in zapiranjih. Toda nikar ne pozabimo, da prenosnik odpiramo redkeje. Če ga na primer desetkrat na dan vse dni v tednu, bo zdržal najmanj osem let.

Nenazadnje pa so me pritegnili načini, kako lahko takšno napravo uporabim. Poleg klasične oblike, ko je tipkovnica na spodnji polovici zaslona (naprava je tako videti kot običajni prenosnik), jo lahko od tam predstavimo kam drugam in uživamo v večjem zaslonu. Bodisi navpične ali vodoravne orientacije. V zadnjem položaju je zaslonsko razmerje 4:3, ki ravno tako ni napačno, ko prenosnik uporabljamo za bolj resna opravila. Zmotilo pa me je, da med obema polovicam v zaprtem položaju zija kar občutna reža. Pri tej »težavi« spet pomaga omenjena odstranljiva tipkovnica. Hranjena med polovicama režo namreč popolnoma zakrije in Fold daje občutek robustne naprave, ki se od običajnih prenosnikov razlikuje v zajetnejši debelini in nogici na hrbtišču, ki ga »drži« v različnih položajih.  

The post SEJEM IFA: Če daste kaj nase, potem bo naslednji prepogljiv (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Pri televizorjih razločljivosti 4K je razdalja do zaslona pomemben dejavnik udobja, zato so primeri, ko so 140-centimetrski (55-palčni) za odtenek premajhni in 165-centimetrski (65-palčni) preveliki. Oziroma zaradi slabše ponudbe dražji. Tedaj v poštev pridejo zasloni z diagonalami med 147 in 150 centimetri (58 ali 59 palci), pod pogojem kajpada, da tudi zanje ne zahtevajo preveč. Nasprotno je bolje kupiti manjši televizor in prestaviti sedežno garnituro. Drugo je izbira zaslonske tehnologije. Že res, da so zasloni OLED v (skoraj) vseh lastnostih boljši, toda prepričan sem, da bodo klasični LCD še nekaj časa z nami. Pravzaprav odločitev ne bi smela biti pretežka.

Televizor kupujemo za najmanj sedem let, zato upoštevajte, da boste toliko časa prisiljeni gledati izbranega. Če bo to pomenilo gledanje televizijskih programov v največ polni visoki razločljivosti (1080p), potem je tehnologija zaslona manj pomembna. Po drugi stran, če vem veliko pomenijo vsebine pretočnih storitev razločljivosti 4K in visoke jasnosti ali zelo kakovostni prikaz videoiger, bo treba poseči po najboljšem, kar izdelovalci nudijo. Z upoštevanjem, da nas bodo hoteli že kmalu prepričati, da so televizorji modelnega leta 2022 svetlobna leta pred letošnjimi. Strogo gledano bodo. Vendar se mi vse pogosteje dozdeva, da je slika najmanj solidna na vseh televizorjih, razen morda pri zelo slabih za nekaj sto evrov, in da je povprečen gledalec ne opazi, razen če nima pred nosom dveh različnih naprav, ki predvajata isto vsebino. Kaj želim povedati? Da če niste dnevno več ur zalepljeni pred zaslonom televizorja, ne pretakate kakovostnih vsebin in vam igre ne pomenijo veliko, potem se splača razmišljati predvsem o velikosti zaslona in ceni.

Preprosta oblika, toda s tristransko osvetlitvijo

Kar vedno opazim pri cenovno dostopnejših televizorjih, je manjša skrb, kako bo videti. Oblikovanje je osnovno, debelina izrazita (8 cm), še posebej bo opazna, če ga obesimo na steno, robovi okoli zaslona prav nič tanki in še kovinskega srebrnega videza. Da se celota sklada z videzom kovinskega stojala, čeprav je učinek nasproten. Robovi preveč izstopajo in kazijo celoto, zato bi bilo bolje, da bi bili črni. Kljub videzu stojala, ki je mimogrede spodobnega videza in dovoli vrtenje levo in desno, da lažje zaslon prilagodite kotu gledanja.

Priključki na hrbtišču so ločeni. Desno (gledano od zadaj) so poleg ostalih štirje priključki HDMI (po dva 2.0 in 2.1) in dva priključka USB, pri čemer je po eden od vsakega za lažji in hitrejši priklop občasno povezanih naprav v stranski vdolbini. Ne razumem pa, zakaj mora biti priključek za električno napajanje diametralno na nasprotni strani. Ali ne bi bilo za urejen skrit potek kablov bolje, če bi bili vsi na kupu? Prav se mi zdi, da je na voljo priključek za ožičeno omrežje, čeprav televizor podpira brezžično povezavo (Wi-Fi in Bluetooth). Daljinski upravljalnik je klasičen, ne pretirano kakovostno izdelan in brez tipkovnice na zadnji strani, ki pri nekaterih televizorjih te znamke poenostavi vnašanje povezav, gesel oziroma drugih zahtevanih podatkov.

Osvetlitev ozadja Ambilight je posebnost televizorjev Philips. Nežna svetloba za televizorjem ni le lepa na videz, saj prav tako zmanjšuje naprezanje oči med gledanjem slike na zaslonu v temnem prostoru. Model PUS8506 ima tri nize s sijalkami LED, levo, desno in zgoraj, katerim je mogoče prilagajati načine delovanja. Večina se bo verjetno odločila za standardni način ali celo za način, ko svetlobni učinki sledijo zvoku in ne sliki na zaslonu.

Na splošno dokaj kakovostna slika in povprečen zvok

Za kakovost slike skrbi procesor P5 ter se posveča petim lastnostim, ki so po prepričanju Philipsa pomembne. Prilagajanje vira ločljivosti zaslona, ostrine, barve, kontrasta in gladkega gibanja ter ustvarjanje prijetne slike všečne večini. Torej slike z ostrimi obrisi, izrazitimi barvami in dobrimi kontrasti, kar mu relativno dobro uspeva. Pričakovano so najbolje videti vsebine razločljivosti 4K z visokim dinamičnim razponom (4K) in dovolj dobro polne visoke (1080p), medtem ko so standardne razločljivosti (SD) za moj okus preveč mehke. Še dobro, da je teh v televizijski ponudbi vse manj, kajti večji je zaslon, bolj slabosti, kot sta šum in zamazana slika, pridejo do izraza. Ko že govorim o visokem razponu. Zagotovljena je podpora standardov HDR10+, Dolby Vision, HDR10 in HLG.

Večini bo verjetno zadoščal privzeti slikovni način in privzet prikaz dinamičnega razpona, če ne, so na voljo še drugi, poleg prilagajanja posameznih vrednosti. Prav tako bo verjetno priporočljivo izklopiti ali omejevati delovanja večine funkcij izboljšave slike, z izjemo prikaza gibanja, saj v tem Phililps v primerjavi z glavnimi tekmeci ne blesti najbolje. Prilagajanje slike in delovanja procesorja zna biti dokaj zamudno opravilo, toda če je volj, potem lahko »sliko« prilagodimo svojemu pogledu na, kakšna je dobra. Če želite drzne barve, tudi prav. Ker je uporabljena zaslonska tehnologija LCD črna ni popolna in kontrastno razmerje ni primerljivo zaslonom OLED, kar se pozna v dveh slabih plateh. Vidni koti niso najboljši, kar boste opazili pri pogledu od strani in opazna je izguba podrobnosti na najtemnejših in najsvetlejših delih slike. Po prilagoditvi željam in delovanja procesorja, hitro najdemo očem prijeten prikaz. Z bogatimi barvami, številnim podrobnostim vsebine iz kakovostnega vira razločljivosti 4K, ostrimi robovi in razmeram solidnim kontrastom.

Škoda, da kljub večji debelini ni vgrajenih več zvočnikov. Dva 10 vatna in obrnjena navzdol sta dovolj glasna, njun zvok je jasen in čist. Škoda, da so nizki toni (basi) manj izraziti. Vgrajena je sicer podora za standard Dolby Atmos, katerega sposobnosti zvočnika ne moreta izkoristiti.

Android oziroma »posel kot vedno«

Večkrat sem dejal, da ima Android prednosti in slabosti. Ker je preveč obsežen, potrebuje zmogljivejši procesor od vitkih sistemov LGja ali Samsunga, toda obenem je na voljo več aplikacij. Sicer je opaziti napredek tudi glede prvega Videz sistema je izčiščen in intuitiven, tako da televizor ni pretirano zapleten za uporabo in nasploh se mi zdi, da deluje hitreje. Ker je funkcija Chromecast privzeta, je prav tako preprosto prenašati vsebine iz telefona ali tablice. Še vedno pa je Android ločen od vmesnika za nastavitve naprave, zato se lahko zdi preklapljanje med njima nekoliko nepovezano.

Televizor ni popolnoma neuporaben za igričarje, saj je podprto spremenljivo prilagajanje hitrosti osveževanje (VRR) in samodejni preklop na način delovanja z nizko zakasnitvijo, če je zaznana priključena igralna konzola. Škoda za zakasnitev 21 ms, ki je primerna za občasne igralce in ne za zahtevne.

HVALIMO:

• Dobro razmerje med ceno in kakovostjo
• Tristranska osvetlitev Ambilight
• Stojalo z možnostjo vrtenja zaslona levo in desno za 15 stopinj

GRAJAMO:

• Ne najboljši vidni koti
• Izguba podrobnosti na najbolj svetlih in temnih področjih
• Neizrazito oblikovanje in debelina 8 cm

The post Philips 58PUS8506: Čemu bi plačevali več, če ni treba? appeared first on Tehnozvezdje.

Oba nova modela vsebujeta zaslon OLED Evo, označuje ga tisti plus v oznaki, ki je za približno 20 odstotkov svetlejši od običajnih OLED-ov višjega razreda in ki smo ga doslej videli zgolj v LG-jevem modelu OLED G1. V tem se je odrezal izvrstno, ne samo zaradi zmožnosti svetlejšega prikaza, ki še posebej pride prav v bolj svetlih prostorih in pri vsebini HDR, ampak tudi zaradi zelo lepe slike že pri privzetih nastavitvah, sploh v načinu Kino. Če bosta tudi Philipsa ponudila nekaj takega ali s svojim procesorjem P5 AI še celo presegla LG, bo to odlična novica. Toliko bolj za gledalce, ki televizorja ne nameravajo obešati na steno, čemur je v osnovi namenjen OLED G1, in ki jim je pomemben dober zvok.

Poleg zaslon OLED Evo sta oba novinca namreč opremljena tudi z zvočnim sistemom oz. letvijo, zasnovano v sodelovanju s podjetjem Bowers & Wilkins, ki zdaj traja že nekaj let in je ustaljeno, očitno pa tudi dobro sprejeto med kupci. Tokrat ne gre za nova koncepta, temveč za novi generaciji izdelkov, kakršna je TP Vision že ponujal lani oz. predlani. OLED+936 ima zvočno letev integrirano v dokaj klasičen podstavek, OLED+986 pa ima podstavek, namenjen postavljanju na tla, ne na komodo, in na njem prav tako zvočnike. Pri obeh je prisotna podpora za prostorski zvok Dolby Atmos, predvsem 986 pa naj bi bil še bližje avdiofilski reprodukciji zvoka, tako v povezavi s sliko s televizorja ali kot samostojen glasbeni sistem.

Že peta generacija procesorja P5 AI s tehnologijo Intelligent Dual Picture Engine ali po slovensko inteligentno dvojno obdelovanje slike po besedah proizvajalca »zagotavlja najvišjo kakovost slike doslej.« Izpostavljajo boljšo ostrino, natančnejši prikaz barv in zahtevnih kožnih odtenkov ter izrazito višji kontrast. Izboljšano je tudi prepoznavanje filmskih vsebin in ustrezno prilagajanje parametrov slike. Pri lanskih televizorjih OLED znamke Philips smo ugotovili, da tovrstna umetna inteligenca znatno poenostavi zadeve za manj vešče gledalce, ki tako lahko uživajo v precej dobri sliki, medtem ko se da z določenim znanjem in izkušnjami še vedno priti do še boljših rezultatov z ročnimi nastavitvami. Letošnjim modelov žal še nismo imeli priložnosti testirati.

Za vsebine HDR so televizorji Philips še naprej ena boljših izbir, saj podpirajo vse relevantne formate, predvsem pa tako Dolby Vision kot HDR10+, ki se borita za prevlado pri dinamičnem prikazu s širokim dinamičnim razponom, ki vsebuje metapodatke za vsak prizor posebej. Prvi format od storitev pretočnega videa, dosegljivih v Sloveniji, uporabljata Apple TV+ in Netflix, drugega pa Amazon Prime Video.

Pomembna novost letošnje serije so posodobljeni priključki. To bo razveselilo resne in priložnostne igričarje, saj sta dva od štirih vhodov HDMI različice 2.1 in podpirata sliko 4K s 120 sličicami na sekundo s konzol Xbox Series X ali Playstation 5 in s PC-ja, poleg tega pa tudi spremenljivo osveževanje slike in protokol eARC za nestisnjeno prenašanje naprednega prostorskega zvoka.

Model OLED+936 je na voljo v 48-, 55- in 65-palčni različici, OLED+986 pa zgolj v 65-palčni. Manjša glede na zasnovo stojala niti ne bi imela pravega pomena.

The post Philips OLED+936 in OLED+986 prva televizorja po LG-jevem paradnem modelu s svetlejšim zaslonom OLED Evo appeared first on Tehnozvezdje.

Televizorji OLED se v »akcijah« pogosto približajo tisočaku, a še vedno ostanejo dvesto, tristo evrov nad to (psihološko) mejo. Govorimo o 55-palčni (139 cm) diagonali, kakšnega s 48-palčno bi se verjetno že dalo najti bližje želenemu znesku. Zato sta OLED705, ki je nekako (zaradi težav z dobavami) zgrešil lansko sezono in je prišel v prodajo šele letos, in BX toliko bolj dobrodošla. Oba sta nekoliko osiromašena v primerjavi z modeloma srednjega razreda – OLED805 in CX. Enako velja za OLED706 v primerjavi z OLED806, vendar ta dvojica v prodajo prihaja šele nekje konec poletja.

Vprašanje je seveda, kako obsežno je osiromašenje, kaj bo dejansko gledalec pogrešal. Dobra novica je, da niti pri Philipsu niti pri LG-ju prav veliko. Prva in mogoče največja razlika je v slikovnem procesorju. TP Vision je lani k svojemu P5 dodal umetno inteligenco, ki na eni strani analizira sliko in jo izboljšuje (popravlja) glede na posamezne motive, na drugi strani pa gledalcu olajša nastavljanje. Pri našem testu smo ugotovili, da je še največja prednost v drugem vidiku, medtem ko samodejne izboljšave ne gredo vedno v čisto pravo smer. Toda za razliko od modela OLED805 ima OLED705 vgrajen starejši procesor brez umetne inteligence, torej je glede kakovosti slike, tudi zaradi samega zaslona, na ravni modela OLED804 iz l. 2019. S čimer ni nič narobe, kajti razlike so bile dejansko minimalne in bi jih opazilo samo izurjeno oko ali pa neposredni primerjavi.

Podobna je situacija pri LG-ju. Model BX ima vgrajen slikovni procesor α7 Gen 3 AI, medtem ko dražji CX premore zmogljivejšega Alpha 9 Gen 3 AI. Tudi tu so verjetno razlike majhne, dalo bi se jih opaziti tako pri obdelavi signala HDR kot SDR, predvsem v sencah, kontrastih, barvnih prehodih, morda tudi samem prikazu barv, vendar so za večino, ki gleda klasičen televizijski signal zanemarljive, za tiste, ki več čas preživijo z vsebinami HDR (Dolby Vision) v storitvah pretočnega videa, in so zahtevne »stranke«, pa morda lahko relevantne. Oba televizorja sicer podpirata formate HDR10, Dolby Vision, ki je najbolj pomemben, in HLG, Philips pa še HDR10+.

Prednost Philipsa je trinstranski Ambilight, LG-ja pa dva priključka HDMI 2.1 (od skupno štirih) ter podpora za osveževanje 120 Hz pri razločljivosti 4K ter spremenljivo osveževanje (VRR) in nizke zakasnitvene časa. Vse to je pomembno za igričarje, še posebej ob priklapljanju konzol nove generacije (Playstation 5 in Xbox Series X) ali zmogljivih PC-jev. Zraven je še podpora za zvočni protokol eARC, ki ponuja polno pasovno širino za nestisnjen signal Dolby Atmos. OLED705 ima še »stare« priključke HDMI 2.0b in 120 Hz podpira zgolj pri polni visoki ločljivosti. Enako velja za OLED805, medtem ko imata oba letošnji Philipsa (OLED706 in 806) tudi priključke HDMI 2.1 in podporo za VRR in eARC ter procesor P5 AI. Glavna razlika med njim bo v Ambilightu, saj bo 806 imel štiri-, 706 pa tristranskega, in še v podpori za nekatere dodatne formate slike in zvoka, ki pa za 99 odstotkov gledalcev niso pomembni.

Pri LG-ju je CX že imel štiri vhode HDMI 2.1. Modeli tega proizvajalca podpirajo Applov standard za prenos slike ali zvoka z mobilne naprave Airplay, medtem ko Philipsi temeljijo na operacijskem sistemu Android in zato omogočajo podobno funkcionalnost pred protokola Chromecast. Model OLED705 ima še »lanski« Android 9, medtem ko letošnja že v osnovi prihajata z Androidom 10. TP Vision sicer zagotavlja posodobitev na še tri naslednje izdaje operacijskega sistema. Se pa to podjetje še ni odločilo za prehod na sistem Google TV, ki smo ga srečali na predvajalniku Chromecast z Google TV.

Skoraj vsi Philipsi, z izjemo 805, imajo tako nizke »nogice«, da ne omogočajo postavitve zvočne letve pred zaslon. Ta bi namreč prekrivala spodnjih nekaj cm slike. Zato je skoraj treba računati na obešanje TV-ja na steno. Pri OLED805 pa so, kot smo povedali že v testu, v škatli še dodatno, nekoliko višje noge. LG-jevi televizorji imajo osrednji podstavek, ki prav tako ni najbolj prijazen nameščanju zvočne letve, saj štrli malo pred ekran, a je vsaj višine za silo dovolj.  

Od »cenejših« televizorjev OLED moramo omeniti še letošnje LG-jeve A1, B1 in C1. Od teh je A1 povsem nov vstopni model z zaslonom, ki ponuja zgolj osveževanje s 60 Hz. Torej ni namenjen igričarjem, pa tudi hitreje premikajoče se scene morda ne bodo izpadle enako lepo kot na ostalih. V trgovinah se ga že najde za 1500 evrov, kar se zdi nekoliko pretirano, sploh ob boku modelov BX in CX. Naslednik slednjega, C1, je tudi že v prodaji za približno 1750 evrov, ima novejši, svetlejši zaslon, nov uporabniški vmesnik in še nekaj manjših izboljšav. Vmesnega B1, naslednika BX-a, za zdaj še nismo zasledili, je pa v trenutni cenovni konstelaciji zanj dokaj malo prostora.

Kdor želi večji zaslon, denimo 65 palcev (165 cm) diagonale, prav tako lahko poseže po OLED705 za 1500 evrov. LG-jev CX v tej velikost stane približno 1900 evrov, kar je tudi dokaj ugodno, saj so sicer cene, tudi akcijske, krepko nad dvema tisočakoma.

Fotografije: LG in TP Vision

The post Televizor OLED za »jurja«? Da, prosim! appeared first on Tehnozvezdje.

Čeprav lahko radijske postaje poslušate na vsakem »kosu« sodobne zabavne elektronike, je tradicija televizorja v dnevni sobi in »radia« v kuhinji marsikje še vedno zakoreninjena. Morda ne med mladimi in manj v urbanih okoljih, a zato povsod drugje. Zaradi tega in ker digitalizacija ni zaobšla radijskih postaj, ki postopoma prehajajo na digitalno oddajanje, bo marsikdo začel razmišljati o nakupu novega. Eden takšnih je Philips TAR8805, ki poleg digitalnega (DAB+) ohranja analogni sprejemnik (FM) radijskih postaj, omogoča predvajanje glasbe s telefona preko vmesnika Bluetooth, podpira spletne radijske postaje, zna najti podkaste in neposredno predvajati glasbo iz strežnikov ponudnika pretočne glasbe Spotify.

Prevladujoča črna barva

Radio ni ne prevelik ne premajhen, zato je po zlatolaskino ravno pravšnji, vendar je lepo oblikovano leseno ohišje pobarvano s črno barvo, ki skupaj s črno mrežico preko membrane obeh zvočnih gonilnikov (vsak z močjo 3 W), napravi daje izrazito »nič kaj poseben« videz. Kvari ga srebrna teleskopska antena, ki je dokaj neposrečeno zložena na zgornjem robu hrbtišča. Potrebna je za sprejem radijskih postaj preko zraka (v analogni ali digitalni obliki), vendar bi lahko bila izvedba boljša in antena v zloženi obliki skrita. Klasična oblika in črna barva po eni strani dovolita, da je naprava manj opazna, a zaradi neizrazitosti ni primerna za okras v sodobnem domu. Posebej, če je lastnik zagovornik minimalističnega sloga s poudarkom na vsaki podrobnosti.

Prednjo stran krasi dokaj velik 6,9-centimetrski (2,4-palčni) barvni zaslon, ki ni občutljiv na dotike, zato je pod njim šest manjših tipk v vrsti in dva velika vrteča gumba. Medtem ko se slednja lepo obneseta, ljubša bi mi bila srebrna, tipke motijo in so v dobi poceni na dotik občutljivih zaslonov in površin nepotrebne. Podobno rečem za napajalnik, ki je zunanji in dokaj velik. Morda bi bilo bolje, če bi bil vgrajen v samo ohišje radia, kot je to bilo nekoč, da bi do vtičnice segal le običajen kabel.

Uporaba, ki bi jo (po krajšem usposabljanju) osvojila še babica

Digitalni radijski sprejemnik vseeno ni tako preprost za uporabo, kot je bil aparat Planica v nekih daljnih časih, vendar dovolj, da ga bo (skoraj) vsak hitro osvojil. Najprej se ga splača priključiti v domače brezžično omrežje – na zaslonu prikaže razpredelnico črk in številk, po kateri se premikate z vrtenjem levega gumba (desni je za jakost zvoka) in potrdite s pritiskom le tega. Nekaj časa to sicer traja, vendar ker običajno to narediti le enkrat, zaradi tega ne bom delal težav. Levi gumb kasneje uporabljate za premikanje med shranjenimi radijskimi postajami in po meniju, ki ga prikličete s pritiskom na eno izmed tipk. Prva je za vklop, druga za vire, tretja za vstop v meni, dve za naprej in nazaj ter zadnja za dostop do seznama priljubljenih.

Naprava na zahtevo poišče analogne (FM) in digitalne (DAB in DAB+) radijske postaje ter prav tako internetne, če je povezave na voljo. Po krajšem iskanju na zaslonu prikaže najdene, med katerimi se premikate z levim gumbom, po dvajset iz vsakega vira pa jih lahko umesite na seznam priljubljenih. Poleg tega je na voljo še funkcija budilke z dvojnim alarmom. Česar ne zna ali ne najde, lahko predvaja iz telefona, ki je nanjo priključen preko vmesnika Bluetooth. Na ta način so dostopne druge storitve pretočne glasbe, saj je neposredno podprt le Spotify. V tem primeru pride prav površina za brezžično polnjenje na zgornji ploskvi, kajti kljub predvajanju glasbe se mu baterija ne bo izpraznila. Oziroma jo uporabite za običajno nočno polnjenje telefone. Če ta ne podpira brezžičnega polnjenja, je na hrbtišču priključek USB tipa A.

Lahko bi bil glasnejši

Ni pretih oziroma je ravno prav glasen za prostor, ki mu je namenjen. Kuhinji, medtem ko se v večjem celo pri najvišji glasnosti malo izgubi. Nikakor pa ni slabe kakovosti. Nasprotno. Zvok je za moj okus dovolj bogat, ima dovolj širok zvočni razpon za raznolike glasbene zvrsti, še nizki toni so globoki, ne glede na relativno majhnost naprave. Leseno ohišje in praznina v njem, naredita svoje.

Medtem ko je vnos besedila zadovoljiv za vnos gesla brezžičnega omrežja, postane trn v očesu, ko je treba iskati kaj drugega. Na primer podkaste. Sreča, da je mogoče najbolj pomembne vire dodati na seznam priljubljenih, saj bi se vam drugače zmešalo, če bi morali vrteti, pritiskati na gumb in obenem gledati, kateri znak je označen na razpredelnici.

Naslednje verjetno ni povezano le s to napravo, temveč z vsemi digitalnimi radijskimi sprejemniki. Včasih smo se dotaknili antene, če je bil signal slab, saj je delno prevodno telo v najboljšem primeru malo ojačalo signal. Tega vam ni treba početi v primeru digitalnega oddajanja, saj dokler sprejemnik sprejema vsaj minimalno močan signal, je zvok brez motenj. Ali je ali pa ga ni! A čemu je bil sprejem popolnoma prekinjen v dveh primerih? Če sem prijel prvi ali zadnji členek teleskopske antene, medtem ko prijem ostalih petih ni imel nobenega učinka.

V enem stavku: Zanimiv izdelek za vse, ki še vedno želijo imeti namenski radijski aparat in jim ni žal zanj zapraviti malo več kot pol drugega stotaka.

HVALIMO:

• Priročne mere lesenega ohišja
• Kombinacija internetnih, FM in DAB radijskih postaj s storitvijo pretočne glasbe Spotify
• Vgrajena vmesnika Wi-Fi in Bluetooth
• Površina za brezžično polnjenje in priključek USB za polnjenje telefonov brez te možnosti
• Dobra kakovost zvoka

GRAJAMO:

• Ne najbolj všečna črna barva
• Prenizka glasnost zvočnikov
• Zaslon ni občutljiv na dotike
• Teleskopska antena se ne zloži v ohišje naprave
• Zunanji napajalnik

The post Philips TAR8805: Radio vaše in naše mladosti s kančkom digitalizacije appeared first on Tehnozvezdje.

Edina podobnost med modeloma je v velikosti, razlika med 55 in 58 palci je s stališča uporabnosti malenkostna. Samsungov televizor je veljal za predstavnika srednjega cenovnega razreda, temu primerne pa so tudi zmogljivosti in videz. Črno in za tiste čase tanko ohišje se lepo poda obešeno na steno, na voljo je funkcija 3D, čeprav je nikdar nisem uporabil, zaslon polne razločljivosti HD se obnese v razmerah slovenske ponudbe televizijskih programov, njegovih pametnih funkcij pa ne uporabljam več, kajti nekatere aplikacije je Samsung od daleč izbrisal, ko jim je ukinil podporo. Na drugi strani je Philipsov vsaj še enkrat debelejši nizko cenovni televizor z zaslonom razločljivosti 4K, podporo za sliko visokega dinamičnega razpona (HDR), približno enako hitrim in zmogljivim vmesnikom in omejenim naborom pametnih funkcij. Oba imate čisto običajni plastični daljinec in dovolj obširen nabor raznovrstnih priključkov. Kajpada upoštevajoč razliko v letih in razvoj tehnologij. A vse to je v ozadju, ko začnem primerjati edino pomembno lastnost, ta pa je kakovost slike.

Presenetljivo je kljub višji razločljivosti 4K in podpori za HDR slika iz istega vira (televizijski signal) na novejšem Philipsovem v najboljšem primeru enaka, če ne celo za odtenek slabša od slike starejšega televizorja. Oddaljenost do zaslona je namreč v mojem primeru večja od treh metrov, zato višja ločljivost ne pride do izraza, vendar tudi pogled od blizu ni dosti boljši. Zaslon starejšega je zaradi starosti že malce utrujen, ko prikazuje temno sliko, se vidi, kje vse pronica svetloba. Pri novejšem te težave ni, a vseeno so barve na obeh anemične (izprane), pri slabših programih standardne razločljivosti, ki jih elektronika pretvori na polno razločljivost HD oziroma na 4K, pa opazni artefakti. Napake na slikah, skupek izstopajočih pik, največkrat blizu ostrih robov predmetov ali oseb, ki izstopajo iz sicer statične scene (ozadja). So pa manj opazne, če se oddaljimo od zaslona.

Namenoma sem izbral dve skrajnosti. Televizor, ki je blizu konca življenjske dobe in s starejšo tehnologijo na eni strani, ter novejšega, a hkrati ne najbolj kakovostnega na drugi. V teh sedmih letih, ki ju loči, je tehnologija namreč napredovala, vendar je bil napredek algoritmov izboljšave slike, video procesorjev in osvetlitve (kvante pike) izrazitejši od napredka zaslonov LCD. Stari televizor nima nič od tega, Philipsov novi in ceneni pa očitno tudi ne, kajti njuni sliki sta podobno slabi. Morda to pomeni, da se kakovost slike (pre)počasi seli po cenovni lestvici navzdol oziroma da so izdelovalci le to rezervirali za dražje naprave. Televizorji z boljšo sliko, pa naj gre za zaslone LCD ali OLED, ki so čisto druga liga, so namreč veliko dražji. Govorim seveda o kakovosti slike televizijskih programov, ki jih ponujajo slovensko operaterji in ne za prikaz slike iz boljših virov, kot so na primer storitve pretočnega videa. Lahko pa je razlog tudi drugje. Težava ni le v cenenih televizorjih, temveč tudi v televizijskih programih, saj izboljšanja kakovosti v zadnjih sedmih letin prav tako nisem opazil!

Zakaj se mi torej zdi stari televizor boljši? Ker kljub mojim drugačnim pričakovanjem še vedno deluje in ker je skoraj za pol tanjši in se lepo poda obešen na steni. Z veseljem bi ga zamenjal. Ni važno, ali je LGjev, Sonyev ali Panasonicov, zaslonska tehnologija mora biti OLED in mora biti večji, 65-palčni. Samo ena majcena težava je. Takšen stane najmanj 2 tisočaka in nič ne kaže, da bo kmalu cena padla pod tisoč evrov, pod mejo, koliko sem za televizor še pripravljen plačati. Nisem pa pripravljen na vrat in na nos kupiti novega z enako ali le malo izboljšano kakovostjo slike. Dokler bo stari delal ali dokler cene za televizor OLED ne bodo padle, bo vsaj pri meni tako, kot je bilo zadnjih sedem let!

The post Sedem let star televizor boljši od novega, a ta stane pol manj appeared first on Tehnozvezdje.

S težnjo po digitalizaciji smo naredili »zvoku« medvedjo uslugo. Fizični nosilci (CD-ji) in glasbene datoteke ne dosegajo kakovosti vinilnih plošč in gramofonov (če odmislimo šum), zaradi stiskanja podatkov pa se je v dobršnem delu izgubil tudi pomen kakovostnih in zmogljivih komponent. Časi, ko je nov kabel z zlatimi priključki pomenil »slušno« razliko, so verjetno minili. Digitalizacija tudi ni obšla televizorjev, kjer na kakovost zvoka poleg same težnje po varčevanju s pasovno širino, vpliva oblika, natančneje tankost sodobnih naprav. Pretihi zvočniki sodobnih televizorjev, slabost še posebej pride do izraza v večjih prostorih, ali kadar je v prostoru veliko hrupa, so glavni razlog, zakaj se začnemo spogledovati z dodatnimi zvočniki.

Oblika je ravno tako pomembna

Če videz ne bi bil pomemben, potem bi bilo vseeno, če bi zvočnike naredili sami. V časih pred digitalizacijo »doma« narejeni zvočniki niso bili nič pretresljivega, nekateri so bili celo boljši od zvočnikov iz trgovin. Žal so tudi ti časi minili. Zvočnik se mora namreč lepo zliti s prostorom, kar pomeni, da je oblikovanje zunanjosti skoraj pomembnejše od notranjosti. Philips zagovarja minimalistični pristop, zato se letev lepo poda privita na steno (nosilci so dodani) ali postavljena na omarico poleg televizorja. Drugi del »sistema«, nizkotonski zvočnik, pa lahko pospravite tudi v dovolj veliko omarico. Nizki toni se namreč dobro širijo tudi v tem primeru, postavitev pa je poenostavljena tudi zaradi brezžične povezave z letvijo. Primernost sive barva pa je stvar presoje oziroma barve televizorja in pohištva v prostoru. Kot sem dejal, si poleg kakovosti zvoka želimo tudi skladnost notranjega oblikovanja.

Dovolj priključkov

Letev in nizkotonski zvočnik imata električni priključek, letev pa tudi 3,5 mm zvočni priključek, digitalni zvočni priključek, HDMI in USB. Na voljo pa je tudi vmesnik Bluetooth, prek katerega lahko priključite pametni telefon, da ko ne predvaja zvoka s televizorja, predvaja glasbo iz njega. Za lažje upravljanje pa je na voljo še daljinec.

Priklop in upravljanje letve je takisto preprosto. Odvisno od televizorja jo nanj priključimo preko ustreznega priključka in to je načeloma vse. Da pa se ne bi utopili v poplavi daljincev, je verjetno pametno, če glasnost letve nastavite nekje na sredino, nato pa prilagajate trenutnim potrebam z glasnostjo televizorja. V kompletu je krajši kabel s 3,5 mm priključkoma, ki bo zadoščal v večini primerih. Če je prekratek, daljšega najdete v tehnični trgovini, enako pa velja tudi kabla HDMI in USB.

Soliden in predvsem dovolj glasen zvok

Philips HTL3325/10 je zvočni sistem 3.1. Nizkotonski zvočnik ima nazivno moč 100 W, letev s srednje in visoko tonskimi gonilniki pa 200 W. V njej so namreč levo in desno srednje tonski (52 mm) in visokotonski gonilnik, v sredini pa sta dva srednje tonska (52 mm). Skoraj več kot dovolj moči, da bo zvok zadostil tudi hrupnim zabavam. Tudi pri najvišji glasnosti ni slišati hreščanja oziroma drugih napak, ki lahko kažejo na slabšo izdelavo ohišja zvočnikov. Tudi drugače se mi je zdel zvok solidno kakovosten in dovolj bogat za sodobne norme.

The post Philips HTL3325/10: Morda bi celo Tarasa Birso razumeli appeared first on Tehnozvezdje.