Leta smo poslušali Applove predstavnike, od pokojnega Steva Jobsa naprej, kako naj bi »avtomobili« (tablice) nadomestili »poltovornjake« (PC-je), a se to nikoli ni zgodilo. Med drugim zato, ker nikoli niso želeli omogočiti prave večopravilnosti in tudi ne zaresnega datotečnega sistema.

Z iPadOS 26 – označevanje je prešlo na letnice – se to vendarle spreminja. Ne samo, da bo na voljo več vnaprej pripravljenih razporeditev aplikacij na zaslon, mogoče jih bo razporejati v okna in poljubno razpostavljati po delovni površini. Po vseh teh letih, kar operacijski sistemi na osebnih računalnikih omogočajo natanko enako, je to še vedno daleč najbolj priročen in produktiven način. Z opravilno vrstico spodaj. Vsako izumljanje »tople vode« se izkaže za polomijo. Verjamem, da bo tudi na Applovih tablicah zdaj (resno) delo veliko lažje, še posebej, ker bo menda tudi postavitev oken mogoče na hitro spremeniti. In še kontekstualni meni se bo samodejno prikazal, ko bo uporabnik s kazalko zataval k vrhu zaslona.

Zakaj pravzaprav uporabljati tablični računalnik namesto klasičnega prenosnega za delo na terenu in morda tudi doma? Med možnimi razlogi so naslednji: V določenih primerih je bolj priročen, še posebej zaradi zaslona na dotik, hitreje je pripravljen na delo, uporabniški vmesnik je bolj intuitiven in aplikacije atraktivne, nima aktivnega hlajenja in je zato vedno povsem tih, zmogljivosti so pogosto primerljive ali celo boljše, z njim je mogoče fotografirati in snemati, če se pojavi potreba za to, sprednja kamera je več kot očitno bolj kakovostna in mogoče je odstraniti ovitke ter tipkovnico in s tem imeti lažjo napravo za uživanje v različnih vsebinah, kadar ne delamo.

Seveda so tudi slabosti, poleg omejenih aplikacij in upravljavca datotek, hitro naletimo še na drugo. Manjši zaslon, razen (delno) pri največjih iPadih, ki pa so potem v kompletu z ovitkom in tipkovnico hitro tudi težji od primerljivega prenosnika (denimo Macbooka Air). Kilogram in pol ali še več za tablico z vsemi pritiklinami za delo (ne pozabite na »svinčnik«) je bistveno preveč, če vemo, da lahko dobimo solidno zmogljiv prenosnik s 14-palčnim zaslonom, ki tehta manj kot 1,2 kg (oz. 1,3 kg z zaslonom na dotik).

Toda glavna ovira zna biti cena. Po eni strani je iPad lahko cenejša možnost, saj dobite polno opravilno napravo za nižji znesek od konkurenčnega prenosnika, tudi ovitek s tipkovnico kakšnega drugega proizvajalca, ne Appla (eno tovrstno je ravnokar predstavil Logitech, več o njej v ločenem prispevku), ne stane več kot 200 evrov. Toda to se konča, ko želite več podatkovnega pomnilnika ali večji zaslon. Že preskok s 128 na 256 GB in z 11- na 13-palčni zaslon bo denimo iPada Air podražil za več kot polovico. Kaj šele, če ocenite, da vam brez 512 GB ali (bognedaj) 1 TB prostora za vse videe, ki jih boste montirali, in ostalo, živeti ni. Ob pogledu na ceno se vam bodo orosile oči. Ne zaradi sreče.

Ne glede na vse bo treba nove zmožnosti iPada preizkusiti, kajti lahko se izkaže kot odličen »osebni računalnik,« navsezadnje je v zadnjih letih precej napredoval tudi glede priključevanja zunanjih monitorjev, diskov, mikrofonov in drugih dodatkov.

Risbe: Apple

The post Zgodi se enkrat na stoletje – Apple je poslušal uporabnike in na iPad uvedel »OKNA« appeared first on Tehnozvezdje.

Te dni sem »nadgradil« NBA 2K na letnico 23, za kar sem plačal osem (!) evrov. To košarkarsko »simulacijo« običajno kupujem na dve leti, podobno nogometno (FIFA) in dirkaško (F1), in nisem strasten igralec, se je pa fino kdaj pomeriti v tekmi z otrokom. Zato je dosti vseeno, katero različico imava, vseeno pa so novejše generalno gledano izboljšane v grafični podobi, imajo odpravljeno kakšno prejšnjo neumnost glede upravljanja z igralci, prinašajo morda to ali ono zanimivo novo možnost (npr. igranje »zgodbe« ali kaj drugega) ter zagotovo vsebujejo posodobljene ekipe (kar bi ob neprestani povezavi v internet sicer lahko veljalo tudi za starejše izdaje). Standardne cene za te in podobne igre so med 60 in 80 evri, lahko pa tudi 100 ali več za »posebne« izdaje. Toliko ne dam niti v sanjah. Saj vem, podpiranje avtorjev in vse to, ampak v teh primerih gre za korporacijske založnike, ki čisto nič ne rabijo še mojih ali vaših evrov. Povsem legitimno je, da jim jih damo, kolikor je možno malo. Z dvajsetimi evri na posamezno igro nimam težav, če je cena v teritoriju smešne – kot npr. že omenjenih osem evrov – potem pa niti za sekundo ne oklevam.

Na vseh digitalnih platformah, najsi bo povezana s proizvajalcem konzole in temu primerno monopolistična (ker alternativnih ne dopustijo), kot so trgovine na Xboxu, Playstationu ali Switchu, ali pa katera od konkurenčnih za PC (Steam, Epic Games, EA, Battle.net), so »razprodaje« dokaj pogoste. Vsak letni čas prinese vsaj eno večjo, lahko tudi več. Steam in Epic Games imata navado tudi določene naslove ponujati zastonj, denimo za en dan.

Res so ti nakupi vezani na uporabniški račun, moram torej biti z njim prijavljen na napravi, s katero hočem igrati, ne morem čisto na vsaki, ki denimo sprejema ploščke DVD oz. blu-ray. Toda priročnost je tu že davno zmagala, zato igre kupujemo digitalno. Taki nakupi so vsaj v večini primerov res nakupi, ne zgolj posedovanje »pravice do igranja«, dokler se izdajatelj ne odloči drugače. Vse, kar sem doslej kupil na omenjenih platformah, je še vedno v mojih uporabniških računih.

Nekateri hočejo ali celo morajo igro kupiti takoj. Povsem jasno mi je zakaj. Določeni so tako neučakani, drugi jo potrebujejo zaradi svojega tekmovalnega udejstvovanja, tretjim denar ni ovira. Toda ostali, prostočasni, ne profesionalni igralci, ki se lahko zabavajo tudi s čim starejšim, in jim ni težko počakati nekaj mesecev na novost, lahko prihranijo veliko. Vsekakor se v omenjenih trgovinah splača dodajati igre, ki jih želite, na seznam želja. Potem pa ta seznam vsake toliko časa preveriti, če je morda pri katerem od naslovov nižja postavka. Trgovine tudi pošljejo obvestilo oz. elektronsko pošto, ko je katera od iger s seznama »v akciji«.

Kaj pa naročnine? Denimo Microsoftova PC Game Pass (tista za Xbox uradno ni na voljo) ali Playstation Plus. Na prvi pogled ne izgledajo tako napačno. Nekje med 120 in 200 evrov na leto je v primerjavi z večino drugih digitalnih naročnin kar veliko, nekje na nivoju Netflixa in NBA, marsikatere so cenejše, a po drugi strani se da toliko zapraviti že samo z nakupom dveh iger po »rednih« cenah. Težava teh naročnin je v dejstvu, da vključujejo le malo najnovejših iger. Morda kakšno od istega podjetja, ki trži storitev, sicer pa je večina ostalih takrat, ko pridejo v naročniško storitev, tudi že davno na razprodajah v trgovinah, torej jih je mogoče kupiti z denimo 70-odstotnim popustom glede na izhodiščno ceno. Zato je lahko končni znesek vsako leto nižji od naročnine, predvsem pa je večja verjetnost, da dobiš tiste igre, ki si jih zares želiš. Med onimi, vključenimi v naročnino, bo verjetno do deset res zanimivih (za vsakega posameznika).

V vsakem primeru pri igrah priporočam potrpežljivost in izogibanje vsakim spontanim nakupom. Razen takrat, ko je cena igre okrog deset evrov. V tem primeru res nima smisla oklevati. Splača se vsake toliko časa preveriti tudi, kaj (dobrega) ponuja t. i. indie scena, torej razvijalci, ki niso del gigantskih korporacij. Njihove igre so pogosto celo bolj domiselne, a hkrati, zaradi omejenosti vsakršnih virov, tudi manj izpiljene, grafično inferiorne, krajše in podobno. Običajno tovrstne stanejo nekje do 30 evrov in so potem manj pogosto v akcijah. Logično, ker že tako zaslužijo bistveno manj, saj jih je težje najti, in kljub nižjim cenam še vedno postanejo uspešnice. Tu pride v ospredje podpiranje neodvisnih avtorjev. Vse pa je nazadnje odvisno od časa. Kdor ga ima dovolj ali celo preveč, si bo verjetno privoščil več iger, komur že tako ne znese igrati ravno redno, pa tega z več nakupi iger tudi ne bo spremenil, ampak bodo samevali v digitalni knjižnici.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  Renault Twingo: Toliko prevoženih kilometrov z gasom do podna nisem pričakoval!
• 
  TerraMow 500 Mini: Česa takšnega od cenovno ugodne kosilnice nisem pričakoval!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu

The post Kupovanje iger po rednih cenah je več kot samo metanje denarja stran appeared first on Tehnozvezdje.

Začnimo seveda s prvo anketo, v kateri smo spraševali po glavni igričarski platformi (oz. napravi). Več kot polovica, skoraj 60 odstotkov, izmed nekaj sto sodelujočih, vas je odgovorilo, da primarno igrate na PC-ju. To je pričakovano, čeprav smo bili prepričani, da bosta dve drugi kategoriji naprav bližje, in dokaj logično, saj je osebni računalnik še naprej najboljša izbira iz več razlogov. Je daleč najbolj primeren za resno tekmovalno igranje, ker se da z dovolj zmogljivim in z ustreznim monitorjem doseči največ sličic na sekundo, ponuja daleč največjo izbiro dodatne opreme, na voljo je več konkurenčnih trgovin (poleg kupovanja iger na fizičnih nosilcih) in posledično se najlažje najde nizke cene iger, tudi možnosti naročnin je več.

PC-ju sledijo igralne konzole, ki so dobile malo manj kot četrtino glasov. Pričakovali smo malo večji odstotek, vendar morda tudi njihovi lastniki vendarle več igrajo na PC-ju in malo konzole zgolj za občasne seanse. Kot povsem zaprti sistemi so zagotovo manj zanimivi za tiste, ki za igre nočejo odšteti preveč. Deset odstotkov vas je priznalo, da video iger ne igrate. Tudi to je nekoliko manj, kot smo predvidevali, a verjetno se večina vsaj kdaj kratkočasi s kakšno igro ali igrico. Le slabih osem odstotkov vas je kot primarno napravo za igranje izbralo pametni telefon ali tablico. Nad tem rezultatom smo bili najbolj osupli, saj je telefon pri marsikom daleč prevladujoča naprava. A očitno ne za igričarske namene. Za prste ene roke glasov je dobilo igranje na televizorju z igrami, ki jih ta naprava ponuja na svoji platformi, denimo na operacijskem sistemu Android, Tizen ali WebOS. Nekateri proizvajalci so pred časom ravno igre močno poudarjali, a se nikoli niso zares prijele, kajti uporabniki imajo na voljo boljše možnosti. Niti enega glasu pa niste namenili kombinaciji televizorja in oblačne (naročniške) storitve, kot je denimo Telekomova Neo igre. Te možnosti nismo videli visoko, ko smo snovali vprašanja za anketo, še zdaleč pa nismo mislili, da bo ostala brez enega same navdušenca.

V drugem vprašanju smo tiste, ki ste izbrali eno od naprav, torej dejansko igrate (tisti z odgovorom »ne igram« ste šli lahko počet kaj drugega), vprašali še po glavnih načinih kupovanja iger. Skoraj polovica, 45 odstotkov, vas je izbrala možnost, da igre kupujete, ko so na »razprodajah«. To resda pomeni, da morate počakati nekaj mesecev, vendar jih potem dobite s konkretnim popustom – od 20 pa vse do 80 odstotkov. Neučakanih vas je precej manj, saj vas je 17 odstotkov izbralo odgovor, da igre prednaročite ali kupite takoj ob izidu. Malo manj kot četrtina vas pretežno igra zastonjske naslove in morda občasno kupi kakšen dodatek, moč ali kaj drugega znotraj igre. Skoraj petina vas sploh ne zapravlja za igre, približno enako in celo povsem enako kot »neučakanih« pa vas je naročnikov na storitve, ki omogočajo igranje katere koli iz kataloga več sto iger. Podrobno nismo spraševali, katere naročnine plačujete, verjetno pa se nekoliko razporedijo na Playstation Plus, Game Pass (»na črno«), Apple Arcade, morda Geforce Now in že omenjene Neo igre. Pri tej anketi nismo imeli kakih izdelanih pričakovanj, zato nas tudi odgovori niso posebej presenetili. Morda smo predvidevali, da je naročnin več, vendar 17 odstotkov spet ni tako malo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Igričarski kralj je še naprej PC appeared first on Tehnozvezdje.

Osebni računalniki Mac so po prehodu na procesorje, razvite na osnovi Armovih predlog, doživeli popolno preobrazbo. Postali so fantastično hitri tudi pri najbolj zahtevnih nalogah in hkrati še izjemno energijsko učinkoviti, kar se je prej zdelo kot nekaj nemogočega, saj se zmogljivosti (moč!) in nizka poraba v večini okoliščin izključujejo. Dokaz so ravno predhodniki z Intelovimi procesorji, ki so bili ob obremenitvah ali zelo glasni ali so se precej segrevali, pogosto je bilo prisotno kar oboje hkrati. Toda Applovi inženirji preskoka niso dosegli zgolj z drugačno arhitekturo procesorjev. Arm je navsezadnje na sceni že desetletja, kraljuje v pametnih telefonih, vendar nikoli prej ni veljal kot sinonim za ekstremne zmogljivosti, kvečjemu za dobro energijsko učinkovitost, toda na račun zmogljivosti.  

Poglavitna razlika v primerjavi z računalniki, na katerih teče operacijski sistem Windows ali Linux, je v tesni integraciji. Tako same strojne opreme kot tudi programske, ki je optimizirana za točno določen hardver. Vse skupaj ni dosti drugače kot pri telefonih, kjer androidna stran sicer prav tako uporablja »procesorje«, ki so v bistvu veliko več od tega, a nima enake simbioze teh s programskim delom. Procesorji M1 vsebujejo še mnogo drugih pomembnih sestavin kot zgolj glavni (računski) procesor in grafični del. Tu so med drugim še enkoderji za video, ki jih pri PC-jih običajno srečujemo na grafičnih karticah in zelo pospešijo zapisovanje (»renderiranje«) video posnetkov, potem t. i. varna enklava s podatki, kot so prstni odtisi in druge občutljive zadeve, enota za umetno inteligenco in, kar je najbolj pomembno, enoten pomnilnik. Dejstvo, da je ta vključen na isti rezino silicija, za najmanj red velikosti pohitri pasovno širino za izmenjavo informacij. M1 Ultra, ki ima že prednost fizične velikosti, kar pomeni več pomnilniških »modulov«, ki vsi lahko delujejo istočasno, dosega hitrost pomnilnika neverjetnih 800 Gb/s. Od tu in skrajšanih procesorskih ciklov zaradi tesne integracije izhaja največji del Applove trenutne prednosti pred AMD-jevimi ali Intelovimi procesorji. Slednji se sicer lahko borijo z večanjem moči, dodatnimi jedri, 3D zasnovo in še čim, vendar vemo, kaj to potegne za sabo.

Toda zasledovanje iste poti, kot jo je ubral Apple, kjer je vse skupaj le še en sam čip, bi odneslo tradicionalno prednost PC-jev. Govorim seveda o možnosti menjave posameznih komponent. V namiznih računalnikih so procesor, pomnilnik, diski, grafična kartica, lahko tudi omrežna kartica in še kaj ločeni in zamenljivi. V prenosnih so nekatere od teh stvari lahko neodstranljive na osnovni plošči, a tudi tam so proizvajalci pri marsikaterem modelu vrnili vsaj reže m.2 za diske (NVMe), in komponente so večinoma še vedno samostojne, ne del sistema na čipu kot pri Applu ali pametnih telefonih.

Seveda je PC-je tudi lahko odpreti, medtem ko je Mac Studio treba malodane na silo spraviti narazen. So se pa Youtuberji, ki so to poskušali, začudili nad tem, da sta na osnovni plošči reži za diska SSD. Ne sicer vrste m.2, pa vendar je izgledalo, da bi se morda dalo kasneje računalnik nadgraditi z večjim ali dodatnim diskom. Vendar se je izkazalo, da to ne drži, po drugi strani pa so nekateri prehitro obtožili Apple, da je »zaklenil« menjavo diska na uradne servise. Tudi to namreč ni res, saj je stvar v tem, da gredo v tiste reže kartice, ki vsebujejo zgolj čipe za bliskovni pomnilnik (NAND), medtem ko sta krmilnika, kot večina ostalega, del »procesorja«. V svetu PC-jev smo navajeni, da vsaka ploščica z diskom NVMe ali SATA vsebuje tudi krmilnik. Vendarle pa je zadeva očitno zaklenjena v toliko, da računalnik ne sprejme drugačne (posamične in skupne) velikosti diskov, kot tiste, s kakršno je bil kupljen. Nadgrajevanje torej pri Applovih napravah, kot vedno, odpade.

Dokler se proizvajalci procesorjev in PC-jev ne odločijo za kopiranje modela integracije, tako lahko kot eden pomembnih razlogov za izbiro tovrstnega računalnika ostane večja svoboda pri izbiri sestavnih delov in njihova kasnejša zamenjava. To, vsaj v »normalnih« časih, tudi cene drži precej pod Applovim nivojem. Videli pa bomo, ali bo industrija podlegla pritisku, da mora za vsako ceno zasledovati kombinacijo zmogljivosti in energijske učinkovitosti, ki jo je pokazala družina procesorjev M1.  

Fotografiji: Apple

The post Applovih računalnikov se ne da ocenjevati z enakimi principi kot PC-je appeared first on Tehnozvezdje.

Forza Horizon 5 ne odstopa od zasnove prejšnjih delov. Tokrat so lokacijo festivala, znotraj katerega potekajo posamezne dirke, dueli (denimo med avtom in letalom) in po novem še vmesne naloge z iskanjem tega ali onega, postavili v Mehiko. Igralec še naprej lahko na zemljevidu izbira, kam bo še tekmovat, ali vozi v »odprtem« načinu, odkriva nove ceste in na njih točke, kjer vstopa v dirke ali naloge. Oba načina mi rahlo presedata že iz prejšnjih delov, ker sta z vidika uporabniškega vmesnika in izkušnje slabo premišljena in dolgovezna (ogromno je klikanja in vožnje v prazno). Veliko bolj všeč bi mi bil klasičen sistem s stopnjami in znotraj njih posameznimi dirkami, ter osvajanjem točk za napredovanje na naslednji nivo. Vem, da serija Horizon poskuša malce razbiti ta sistem, vendar tudi njen ni več inovativen in predvsem ga niso v vseh teh letih čisto nič izboljšali. Pestrost dirk je kar spodobna, a se tudi tokrat prej ali slej izpoje.

Igra sicer ponuja povsem spodobno dirkaško zabavo in je grafično še bolj bogata od prejšnjih delov te serije (kakopak, saj je vmes minilo nekaj let). Na PC-ju mi z zelo spodobnimi grafičnimi detajli na hardveru prejšnje generacije in širokem monitorju (3440 x 1440) deluje z vsaj 90 in tudi do 120 sličicami na sekundo. Vsekakor dovolj dobro za natančno in uživaško dirkanje, žal je situacija na konzoli precej drugačna. Zadeva ni pretežka, morda je dirkanje zunaj asfalta nekoliko zahtevnejše, a kdor je že vozil katerega od prejšnjih delov ali pa morda katerega iz serij Dirt in F1, se bo hitro počutil domače in mu bo kmalu jasno, kako se avtomobili obnašajo in kje so njihove meje. Kaj posebej novega v tem pogledu peti del ne prinaša. Glede avtomobilov – izbira je ogromna, a je hitro jasno, kater peščica je najboljša in najbolj konkurenčna, zato se najbolj splača oklepati teh, ostali pa samevajo v garaži. Veliko bolje bi bilo, če bi igra bolj striktno zahtevala določene »razrede« za posamezne dirke, in bi bil tako igralec tudi malo prisiljen v večjo pestrost.

Zdaj pa tisto, zaradi česar sem res razočaran. Microsoftov najodmevnejši igričarski naslov leta 2021 namreč postavlja žalosten mejnik. Je po mojih izkušnjah prva igra, ki se je ne da konkurenčno igrati na konzoli prejšnje generacije. Počakal sem cel mesec in vsaj tri gigantske posodobitve (od 1,5 do več kot 4 GB), a še vedno lahko zares dirkam zgolj na PC-ju. Na Xbox-u One S kljub omejenosti na 60 sličic na sekundo – ne glede na televizor ali monitor – preprosto ne teče povsem gladko. Ni tiste gladke sinhronizacije med sliko in pritiski na krmilniku, kot da igra ni sposobna povsem slediti dogajanju, in tako prehitro pristanem v ograji, drevesu ali kamnu, se zavrtim ali preprosto zaostanem, ker nimam prave, sočasne kontrole nad dogajanjem. Na PC-ju se da grafično podobo do onemoglosti prilagajati, na Xbox-u pa teh možnosti ne najdem. Prepričan sem, da bi bilo vse v redu, če bi lahko kakšno podrobnost izklopil in znižal kakovost senčenja. Morda bi kaj pomagalo, če bi izhodno ločljivost slike s konzole znižal na polno visoko ločljivost, a tega iz principa ne bom storil. Več kot pet let, vse odkar imam to konzolo, prikazuje sliko 4K, in tako bo tudi ostalo. Poleg tega je na konzoli ogromno čakanja, da se vse skupaj naloži, in prepogosto se na začetku prijavijo omenjene obvezne večgigabajtne posodobitve, zato ni z igro nikakršnega užitka. Pa bi jo res rad igral s kavča, za računalnikom že tako ali tako presedim preveč ur na dan.

Kaj: Forza Horizon 5, »odprta« dirkaška igra

Kje: PC, Xbox; za  najmanj 60 evrov

Ocena: 2,5 – Spodobna optimizacija za starejšo generacijo konzol bi prinesla dodatno oceno (točko), več od treh in pol pa si igra v nobenem primeru ne zasluži, saj avtorjem zmanjkuje idej

Priporočilo: V igri ni nič takega, kar ne bi bilo primerno za otroke, tudi pretirano težka ni

• 
  Renault Twingo: Toliko prevoženih kilometrov z gasom do podna nisem pričakoval!
• 
  TerraMow 500 Mini: Česa takšnega od cenovno ugodne kosilnice nisem pričakoval!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu

The post Forza Horizon 5: Ponavljanje enega in istega, še s slabo optimizacijo po vrhu appeared first on Tehnozvezdje.

Ob predstavljanju Windows 10 so v Microsoftu govorili, da je to »zadnja različica sistema Windows,« ki da bo postal storitev. Toda v zadnjih letih so se očitno znova začeli zavedati njegove pomembnosti, pa tudi pomembnosti tekmovanja z ostalimi operacijskimi sistemi, ki narekujejo smer osebnega računalništva. Tako zdaj razlagajo zgolj, da je 11 šele začetek nove ere. V preteklosti smo bili od te korporacije že deležni visokoletečih napovedi, ki se nazadnje niso uresničile, zato ni nič narobe, da tokrat vnaprej niso ničesar obljubljali, ampak so na predstavitvi prikazali tisto, kar bo čez nekaj tednov z uporabniškim računom »preizkuševalca« že mogoče namestiti na svoj PC. Splošna javnost bo lahko nadgradnjo predvidoma izvedla proti koncu leta, v »prazničnem obdobju«, za uporabnike Windows 10 bo ta zastonj.

Vizualno bo nova izdaja kar precej drugačna. Spremenjena bosta že opravilna vrstica in začetni »zaslon«, ki se prikaže ob pritisku na ikono Start. Slednja bo po novem na sredini, ne več v levem kotu, češ uporabnika je treba postaviti v središče. Okna imajo po novem zaobljene robove, ni več vse popolnoma oglato, izboljšana je črna postavitev, pa tudi veliko več različnih (barvnih) tem bo na voljo. Prenovili so nastavitve, čeprav stara Nadzorna plošča, kot vse kaže, še vedno ostaja in nastavljanje določenih parametrov zgolj v njej. Za sam izgled trdijo, da je sodoben, svež, prečiščen in omogoča enostavnejšo uporabo. Upajmo, da so še kaj izboljšali prikaz pisav na zaslonih z višjimi ločljivostmi. Na voljo bo več prednastavljenih razporeditev oken in grupiranje programov v postavitve, ki si jih bo sistem zapomnil. Mogoče bo ustvarjati kolikor bo uporabnik želel različnih namizij in enostavno preklapljati med njimi. Dobrodošla se zdi izboljšava pri delu z zunanjim monitorjem. Ko bo uporabnik namreč odklopil prenosnik, se bo namizje z monitorja shranilo v ozadje, in se bo pri vnovičnem priklopu znova postavilo v točno enaki obliki. Tudi za uporabo na tablici je vmesnik po novem bolj intuitiven in se samodejno prilagaja dejstvu, da zraven ni miške.  

Windows 11 sicer zahteva nekoliko zmogljivejši računalnik kot desetica. Poganjati ga bo mogoče zgolj na 64-bitnih procesorjih, ob podpori najmanj štirih gigabajtov delovnega pomnilnika in z najmanj 64 GB velikim diskom. Nekaj zmede vzbujata Microsoftova spiska uradno podprtih procesorjev AMD in Intel, saj iz njiju izhaja, da bo treba imeti vsaj Ryzen serije 2000 ali osmo generacijo procesorja Core, kar pa verjetno ni povsem točno, in bo zadeva delovala tudi na starejših procesorjih. Lahko pa bi bilo to povezano z zahtevo po podpori za varnostni modul Trusted Platform Module, kjer trenutno prav tako ni popolnoma jasno, ali je dovolj starejša različica 1.2, ki jo imajo računalniki že skoraj desetletje, ali novejša 2.0.

Obljubljajo sicer pospeške pri brskanju po spletu, v igrah, pri zbujanju računalnika iz spanja in še kje. Manjša naj bi bila tudi poraba baterije in končno so menda optimizirali posodobitve sistema, ki bodo prihajale v manjših datotekah in bodo potekale v ozadju, z manj obremenjevanja računalnika.

Novost je zaslon s Pripomočki, ki bo s pomočjo umetne inteligence prikazoval uporabniku prilagojene vsebine. Vsaj za določene jezike bo izboljšano glasovno upravljanje, lažje bo šlo tudi s prsti po zaslonu in z gestami ter s pisalom.

Sledijo pa tri morda največja presenečenja. Prvo je zagotovo zmožnost poganjanja androidnih aplikacij. Ta bo na procesorjih x86 tekla čez Intelovo tehnologijo prevajanja kode Bridge, za procesorje Arm pa niso natančneje povedali, vendar naj bi prav tako delovala. Aplikacije bodo dosegljive v trgovini Microsoft Store, vendar čez Amazonovo tržnico.

Trgovina bo nasploh povsem prenovljena, v njej bodo končno tudi mnogi »pravi« programi, ki jih je bilo doslej treba prenesti z različnih spletnih strani. Predvsem pa bo podjetje dalo veliko več svobode razvijalcem. Ti bodo lahko med drugim uporabljali svoje plačilne sisteme in tako ne bodo plačali provizije Microsoftu. Kot je, v precej očitni puščici proti Applu, ki s pravili glede svoje tržnice ne popušča, dejal prvi mož Microsofta Satya Nadella, želijo Windows 11 ponujati kot platformo, ki bo spodbujala kreativnost in nastanek novih platform.

Bo pa ta izdaja sistema Windows tudi najbolj »igričarska« doslej. Kar je glede na Microsoft vložek v Xbox in igričarske studie dokaj logično. Med drugim bo mogoče tudi na PC-ju dostopati do iger iz naročnine Xbox Game Pass, kar bo za marsikoga, ki ne igra zgolj na konzoli, izvrstna novica. Bilo pa bi lepo, če bi to storitev razširili na več držav in v določene (tudi Slovenijo) sploh končno uvrstili med tiste, kjer živijo uporabniki Xboxov. Poleg tega naj bi se igre zaradi boljše uporabe grafičnega pomnilnika nalagale hitreje, v več kot tisoč naslovih pa bo funkcionalnost Auto HDR pretvorila sliko v bolj kontrastno in detajlno.

Posamezne novosti bomo verjetno še malce podrobneje opisali, ko jih uspemo dodatno preučiti.

The post Windows 11 je vendarle več kot zgolj vizualna osvežitev appeared first on Tehnozvezdje.

Stratus Duo ni najnovejši krmilnik, vendar Steelseries v slabih dveh letih, odkar ga je predstavil, še ni pripravil naslednika. Obstaja še Nimbus+ in kolikor uspem razbrati, je identičen, a prilagojen za Applove naprave. Tokrat testirani je namreč namenjen androidnim in PC-jem. Tudi sicer ni ogromno izbire. Lani je Razer predstavil Kishi, nedavno sem zasledil še plošček Gamesir X2, oba sta tiste raztegljive vrste, kjer se telefon vstavi med oba dela s tipkami in je priklop neposredno čez priključek USB-C. S tem pa odpade uporaba še s kakšno drugo napravo. Stratus se s telefonom poveže prek bluetootha, za osebni računalnik pa je priložen »ključek«, podoben kot pri miškah, vendar malo zajetnejši.

Obe vrsti povezave sta delovali brez težav. Na PC-ju se reč predstavi kot krmilnik Xbox in ne zahteva nobenih gonilnikov. Kaj počne kakšna tipka, pa je tako ali tako mogoče nastavljati v vsaki igri posebej. Večinoma se tudi obnaša kot Xbox-ov plošček, se pa tu in tam zgodi kaj čudnega, ko posamezna tipka ne uboga povsem ali pa se igra zažene tako, da gre malo iz zaslona, kar pa se da rešiti s kašnejšim priklopom krmilnika. Z dvema androidnima telefonoma (najprej z enim in potem z drugim, hkrati ne more biti seznanjen z večimi) se je prav tako uparil v prvem ali drugem poskusu in se potem vedno povezal. Za izbiro povezljivosti (bluetooth ali 2,4 GHz) je sicer stikalo na zadnji strani, kot tudi za vklop in izklop ter tipki za postavitev v način parjenja in prikaz odstotka baterije, slednje prek štirih diod nad tipkami. Niti na mobilni napravi ni po povezavi treba storiti ničesar več, je pa od igre do igre odvisno, kako prepozna in uporabi krmilnik. Na žalost se je tu začela zatikati moja misija »obogatiti« telefonsko igralno izkušnjo.

V mogoče najbolj znani in priljubljeni grafično zahtevni igri za Android, dirkaškem Asphaltu, Stratus Duo funkcionira. Tipke, paličice, križci in sprožilci počnejo točno to, kar morajo. Vendar pa na ta način nisem bil nič hitrejši ali natančnejši kot če sem nagibal telefon in/ali se dotikal zaslona. Genshin Impact noče krmilnikov. Sploh. Poskušal sem ga pretentati z zaledno aplikacijo, ki naj bi preslikala zaslonske komande v tiste na ploščku, a ni bilo uspeha. Call of Duty Mobile je na začetku prav tako zavračal zunanje naprave in zahteval upravljanje na zaslonu, kasneje je prišla podpora za krmilnike, vendar se z dotičnim moj bojevnik ni niti premaknil. Še zadnji poskus – Fifa. Nič boljše, zahteva potege po zaslonu in mečkanje navidezne gobice namesto prave na krmilniku. Morda sem zgrešil s svojim izborom, a če mi pri skoraj nobeni igri, s katerimi bi se rad kratkočasil, taka naprava nič ne pomaga, potem je vse skupaj precej nesmiselno. Nimam izkušenj z igričarski foni, koliko igre prepoznavajo njihove navidezne ali fizične sprožilce, vsekakor pa upam, da je situacija kaj bolj spodbudna.

Več sreče sem imel na PC-ju. Star Wars Squadrons mogoče ni najbolj primerna za plošček, enako Cyberpunk 2077, zato pa so bili Apex Legends, Call of Duty Cold War in Overwatch tisto, kar sem pričakoval. Nasloniš se nazaj, pritiskaš podzavestno in uživaš. Enako z Dirt 5, ki sem ga v času testiranja Stratusa igral šele prvič, a sem se takoj ujel, ker je po eni strani vožnja precej podobna kot v Forzi Horizon 3 in 4 (ali Forzi Motorsport 7) in po drugi strani plošček spominja na Xboxovega. Kdor je torej domač na tej konzoli, se bo tudi s tem pripomočkom na računalniku počutil kot doma. Vprašanje je samo, zakaj bi kupil Stratus Duo namesto Microsoftovega ploščka za Xbox One ali obstoječega s konzole uporabil še na PC-ju. Na žalost ne gre v obratni smeri, saj Steelseries ni zagotovil združljivosti s konzolami. Tako te naprave ni mogoče uporabiti kot denimo drugi plošček na Xboxu. Zasnovan je bil sicer tudi z mislijo na VR, vendar vemo, koliko so prodrli naglavniki za navidezno resničnost.

Izdelava ploščka je dobra, tipke za odtenek trše kot na Xboxovem ploščku, podobno paličici, ki tudi malo hitreje skočita nazaj v sredino, a vseeno se da z njima podobno kvalitetno navigirati naokrog, sprožilnika pa sta, vsaj tak občutek imam, za odtenek mehkejša. Toda vse to so nianse, kot je tudi oblika repkov (držal), ki dajeta malenkost manj oprijema, vendar spet, ni velike razlike. Do sem vse kul in če bi zadeva stala največ 50 evrov, ne 70, bi jo z lahko priporočil vsaj za ležerno, neprofesionalno igranje na PC-ju. Sta pa dve opazni pomanjkljivosti. Stratus Duo ne ponuja nikakršnih vibracij in povratnega odziva, česar smo se pri igralnih ploščkih na konzolah že zdavnaj navadili. Prav tako nima izhoda za slušalke in če dodam še, da se polni čez mikro USB (baterija sicer zdrži dovolj, uradno dvajset ur, meril pa tega nisem), je jasno, da bi bil čas za naslednika ali pa vsaj za konkretno pocenitev.

HVALIMO:

• Dobra izdelava
• Zelo podoben občutek pri igranju kot Xboxovim ploščkom
• Hitro povezovanje in nobenega nastavljanja
• Dovolj velika baterija

GRAJAMO:

• Ne vibrira
• Nima izhoda za slušalke
• Ne deluje z igralnimi konzolami
• Precej androidnih iger se požvižga nanj
• Predrag glede na ponujene lastnosti

The post Steelseries Stratus Duo: Hotel sem ga za mobilne igre, a nazadnje pristal na PC-ju appeared first on Tehnozvezdje.

It Takes Two je striktno igra za dva igralca, lahko pred istim ekranom, vsak s svoji krmilnikom v roki, ali pa prek interneta. Eden je Cody, drugi May in vsak ima svojo polovico zaslona. Lahko se menjavata v vlogah, a po mojih izkušnjah se bolj obnese, če se vsak vživi v svoj karakter in njegove spretnosti. Igrački sta kot miniaturi potisnjeni v svet, ki ga ob običajni velikosti komaj opazimo in se ne zavedamo, kako nevaren bi lahko bil. Hitro ju lahko kaj zadane ali kam padeta, cilj pa je seveda z dobrim sodelovanjem priti skozi vse naloge, se prebiti čez ovire, poraziti nasprotnike, ki bruhajo ognjene krogle, mečejo pasje bombice, dežujejo žeblje in podobno. Vsak ima svoje sposobnosti in orodje, včasih si pomagata zaporedno, najprej nekaj pripravi, da drugi lahko naredi nekaj drugega, gre naprej, v drugih situacijah morata oba hkrati prevzeti vsak svoj del posla ali celo upravljati isto orodje. Vsekakor pomaga, če sta igralca v istem prostoru, ker bo skupnega »tuhtanja« precej, vpitja v zanosu (»Hitro, zapiči žebelj tu spodaj!« ali »Gor, na cev, daj ga!«) pa še več.

V osnovi je to 3D ploščadna igra, ne tako zelo drugačna kot Astro’s Playroom ali Sackboy: A Big Adventure, a z zelo domiselnimi nalogami, pri katerih včasih več časa traja, da igralca ugotovita, v čem je trik, kot da kasneje vse skupaj uspešno izvedeta. Nekje morata preprijemati cev, drugje eden sesa ognjene izpljunke in jih drugi povratno usmerja v »šefa«, potem je treba pametno uporabljati »čudežne« žeblje (ki se vedno vračajo) za fiksiranje podestov, premostitvene oprimke ali onemogočanje nasprotnikove roke. Naloge so raznovrstne, v različnih prostorih, Cody in May pa imata v različnih okoljih tudi različna orodja in sposobnosti. Večino časa ni pretirano težko, zahtevajo pa nekatere epizode več ponovitev, ker je treba biti natančen in še ves čas paziti, da te kaj ne zadane. Tako ni veliko možnosti za postavanje in priprave na perfektni strel v slogu Rajmonda Debevca. V osnovi ni življenj in akcija se nadaljuje, dokler je vsaj ena od igrač »živa« (druga se mora oživiti, kar lahko pospeši s pritiskanjem tipke Y). Če oba umreta, je treba znova od zadnje točke. Vmes so še zabavne mini igre, kjer zakonca tekmujeta eden proti drugemu, kolikor rund želita, nima pa to kakšnega vpliva na sam potek igre.

Grafična podoba je zelo lepa in okrog protagonistov je veliko podrobnosti, četudi so večinoma tam zgolj za okras, ne zato, ker bi se dalo s kakšnim pritiskanjem ali razbijanjem česa kaj doseči. Ustvarjalci so tudi ubrali dobro srednjo pot, tako da ni okolica ni ne pretirano srčkana niti strašljiva, kot je na trenutke v Sackboyju. Ni pa to take vrsta igra, ki bi zelo pridobila z ločljivostjo 4K, sliko HDR ali več sličicami na sekundo. Poudarek je na zgodbi, spretnostih, razmišljanju in sodelovanju obeh igralcev. Kar je v redu, saj res ni treba, da vse igre zahtevajo najnovejšo konzolo ali grafično kartico.

Kaj: It Takes Two, ploščadna 3D igra za dva

Kje: PC, Playstation (4) in Xbox (One in Series X)

Ocena: 4,5 – Zanimiva, raznolika, zabavna in le na trenutke res težka, tudi dovolj dolga (zaradi večkratnih ponavljanj določenih nalog).

Priporočilo: Odlična igra za očeta in sina, kar nekaj ur bosta preživela skupaj, dobro bosta morala sodelovati in obvladati vsak svoje veščine.

The post It Takes Two: Ločitev ne pride v poštev! appeared first on Tehnozvezdje.

Sam spadam v drugo skupino, izvirne igre NFS Hot Pursuit nisem igral, že po nekaj odpeljanih dirkah in pridobljenih avtih v »prenovljeni« pa mi je povsem jasno, da gre pretežno za eno in isto reč. Z osveženo grafično podobo, da dobro izpade tudi na zaslonih z višjimi ločljivostmi, kot smo jih uporabljali pred desetletjem, in posodobljeno možnostjo tekmovanja proti prijateljem/nasprotnikom drugod po svetu. Verjetno bi lahko šli z grafiko še malo dlje, ker je vseeno očitno, da so teksture narejene na način, ki smo ga poznali nekoč, in da ni enako natančnih podrobnosti. So pa dobro dodelali senčenje, odbleske vode, luči in ostalega, kar precej pripomore k atraktivnosti in vzdušju. In vse skupaj tudi na televizorju 4K še vedno izpade dobro in povsem moderno, akcija pa je večinoma tako hitra, da je malo časa za »zijanje« naokrog.

V kariernem načinu (Autolog) se pri tej igri malce presedaš med različnimi avti in tudi vlogami. Nekatere dirke so samo proti tekmecem na cesti, pri čemer se je treba izogibati še običajnemu prometu. V drugih so zraven še policijske patrulje, ki si prizadevajo ujeti prehitre, zato se jim je treba izogibati ali jih prebijati. Občasno te igra postavi v vlogo policista, da loviš podobne »prekrškarje«, kakršen si sicer večinoma sam. Včasih pa dirkaš brez nasprotnikov, zgolj proti uri.

Avti so po eni strani zelo različni, od nabritih (kombi)limuzin (Impreza WRT STi in Lancer Evo), prek »mišičnjakov« (Camaro, Charger, …) in športnih kupejev (TT, Z4, …) do pravih zverin, kot sta npr. 911 GT RS3 in Zonda Cinque Roadster. A po drugi strani je, z izjemo pospeškov in hitrosti, vožnja z vsemi precej podobna. To pač ni simulacija in igra ne upošteva kaj preveč fizikalnih zakonov. Usmerjena je v čim večji užitek v hitrosti, zato te takrat, ko prideš v ovinek prehitro, odnese ven in morda malo izgubiš zadek, toda hitro ga lahko ujameš in se znova poženeš za tekmeci. Je pa igra dokaj težka. Ne v smislu, da bi bilo težko kontrolirati in obvladati avte, temveč se je treba zelo potruditi za zmagovanje in doseganje časov, ki prinašajo »medalje«. Želel bi si, da bi igralec vsaj v kakšni od dirk dobil kakšno spodbudo za naprej tudi ob malo manj natančni ali bolj razbijaški vožnji.

Igra je na voljo za PC, Playstation 4 (najbrž bi morala delovati tudi na PS5), Xbox One (ter nova Xboxa Series S in Series X) ter od včeraj tudi za Nintendo Switch. Igralci sem lahko pomerijo med seboj (Cross-play) ne glede na platformo.

The post Nostalgično bežanje pred policisti in lovljenje objestnežev appeared first on Tehnozvezdje.

Serija FIFA že leta nezgrešljivo oktobra prinaša novo poglavje in tudi pandemija tega ni presekala. Sama igra pa se, kot rečeno, ne ozira na trenutne razmere po svetu, kar je verjetno v redu. Poudarek je tokrat na Ligi prvakov (če (do)kupiš ustrezen paket), ki jo je mogoče odigrati v celoti, ali pa samo posamezno tekmo, pri čemer že ob prvem vstopu v igro namesto glavnega menija igralca pričaka finale LP med Liverpoolom in PSG v Istanbulu.

Seveda je mogoče igrati tudi posamezna državna prvenstva, se odločiti za karierno pot ali pa izbrati tudi že poznani možnosti Volta in Ultimate Team. Pri prvi se igra ulični nogomet v različnih mestih po svetu, pri drugi pa igralec sestavlja svojo sanjsko ekipo, denimo postavi na igrišče skupaj Messija in Ronalda. In pri obeh načinih ne igraš zgolj proti umetni inteligenci, temveč proti pravim sotekmovalcem (in z njimi).

Kdor je že igral kakšno FIFO se bo počutil kot doma, ker kakšnih drastičnih sprememb ni. Še vedno je ta navidezni nogomet nekje vmes med čisto arkado in povsem verno simulacijo prave igre in veliko se da doseči že z dobrim podajanjem žoge ter izigravanjem nasprotne ekipe, brez telovadbe z naprednimi kombinacijami tipk za ploščku ali tipkovnici za različne trike, preigravanja in podobno. Da zabave ne zmanjka, poskrbijo tako umetna inteligenca, ki običajno malo oteži zadeve, kadar se igralec preveč sprosti, kot pravi nasprotniki.

Igra je znova na voljo za konzole Playstation 4 in Xbox One ter za PC prek platform Origin in Steam. Seveda pa jo je mogoče kupiti tudi na ploščkih in se jo bo dalo igrati tudi na Playstationu 5 in Xboxih Series X in Series S, ko bodo čez en mesec te konzole dejansko začele prihajati v domove igričarjev.

Ljubitelji Vojne zvezd pa se lahko usedejo v bojno ladjo in gredo v zračni boj v Star Wars: Squadrons. Lahko se odločijo, da se sami podajo na misijo, skozi katero jih vodijo računalniški liki, lahko pa sodelujejo v pravem boju zvezdnih bojevnikov pet na pet. Prva možnost je ne začetku morda celo preveč umirjena, a po prvem preobratu se počasi razživi. Druga pa je toliko bolj dinamična.

Doživeti jo je mogoče v navidezni resničnosti, tako na PC-ju kot na Playstationu 4. Tega žal nisem preizkusil, predstavljam pa si, da utegne biti izkušnja nekaj posebnega, ker dogajanje prihaja z vseh strani. Igra se sicer ne ponaša z izjemno grafično podobo, bo pa zato delovala tudi na manj zmogljivih sistemih, pa tudi cena se mi s 40 evri zdi ugodna.

The post Po nove zmage na zelenice in v vsemirje appeared first on Tehnozvezdje.