Glavnina novosti v Windows 11 je res prenova uporabniškega vmesnika. Opravilne vrstice, začetnega zaslona oz. menija Start, nastavitev, padajočih izbir in ostalega. Med drugim so po novem tipka Start in ikone v opravilni vrstici postavljene na sredino, se jih pa da vrniti nazaj na levo, če komu to bolj ustreza. Okna niso več povsem oglata, ampak imajo zaobljene robove. Poslovile so se »žive« ploščice, v začetnem zaslonu, ki se prikaže ob kliku na ikono Start, pa so zdaj zadnji odprti dokumenti in podobne zadeve. Vse skupaj dejansko deluje sveže in znova zanimivo, kajti videza Windows 10 smo se že rahlo naveličali.

Vzhičeni smo ob izidu Windows 11. Uporabniški vmesnik vas bo približal temu, kar imate radi, vam omogočil lažje delo in vas navdihnil za ustvarjanje. Windows 11 daje občutek spokojnosti in odprtosti, v njem se boste počutili kot doma,  

je novost v pripravljeni izjavi pospremil Panos Panay, ki je v Microsoftu odgovoren tako za Windows kot za naprave Surface. Med drugim sta prisotni dve res uporabni novosti. Mogoče je grupirati okna programov, da ostanejo »skupaj«, kot denimo dvojice aplikacij na Samsungovih telefonih. Ob priklapljanju prenosnika na monitor in vnovičnem odklapljanju pa si sistem zapomni velikost in postavitev oken na vsakem od dveh zaslonov in ju povrne v to stanje.

Kljub grafični osvežitvi pa nekateri stari elementi še naprej ostajajo, denimo Nadzorna plošča, celo z novimi ikonami. Opravilna vrstica je žal manj prilagodljiva kot prej, v sistemu je še precej nedoslednosti.

Druga večja sprememba je v tržnici s programi (aplikacijami) Microsoft Store, ki je prav tako vizualno prenovljena, v njej pa se bodo lahko pojavljali tudi programi za druge trgovine. Prihodnje leto tam pričakujemo še androidne aplikacije iz Amazonove tržnice, kajti te bo mogoče poganjati znotraj Windows 11. Toda ta obljubljena funkcionalnost je ena tistih, ki so ob izidu izpadle. Obljubljajo sicer še pohitritev, manjšo porabo baterije, izboljšave na igričarskem področju in večjo varnost, toda za doseganje slednjega so med drugim odrekli nadgradnjo mnogim računalnikom, starim komaj štiri ali pet let, z več kot dovolj zmogljivimi procesorji, da bi novi sistem poganjali brez težav.

Prvi uporabniki Windows 10 bodo lahko sistem nadgradili danes, nekateri v prihodnjih dneh in tednih, za določene pa bo na voljo šele v zimskih ali pomladnih mesecih prihodnjega leta. Microsoft se je tokrat odločil za pazljiv pristop, potem ko je pri prejšnjih podobnih izzivih imel težave. Vemo, da denimo Apple takoj omogoči prenos nadgradnje vsem uporabnikom, vendar je teh bistveno manj, kajti računalniki s sistemom MacOS imajo približno 5-odstotni tržni delež, skoraj vse ostalo pa zasedajo tisti s sistemom Windows.

Običajno se je pojavil kakšen obvod, kako do nadgradnje priti prej, preden jo preko Windows Update ponudi računalnik sam. Za zdaj se da do nadgradnje priti ob prijavi med »preizkuševalce sistema« (Windows Insider), česar večina verjetno ne bo storila. Na voljo je tudi že možnost izdelave namestitvenega medija za čisto namestitev oz. prenosa celotne »slike«, iz česar si lahko izdelate ključek USB ali DVD za namestitev oz. datoteko ISO navidezno pripnete kot nosilec in iz nje izvedete nameščanje sistema. Na istem naslovu je še Pomočnik za namestitev (Windows 11 Installation Assistant) in z njim naj bi bi bilo mogoče tudi preskočiti vrsto.

Uradno je treba imeti računalnik s procesorjem vsaj osme generacije Core (Intel) ali druge generacije Ryzen, podprti pa so še nekateri manj zmogljivi čipi Celeron, Pentium in podobni. Povsem mogoče je, da bo pri namiznem računalniku z AMD-jevim procesorjem treba v Biosu – sistemskih nastavitvah, ki jih ob zagonu računalnika prikličemo s pritiskanjem tipke Del ali F2 – najti postavko fTPM in jo vklopiti (Enable). Microsoft namreč zahteva modul za »varnost« druge generacije (Trusted Platform Module 2.0), ki je lahko privzeti izključen. Ali je posamezen PC po Microsoftovo primeren za namestitev Windows 11, je mogoče preveriti s programčkom Preverjanje ustreznosti stanja računalnika ali pa z odprtokodnim WhyNotWin11. Tudi na PC-je s starejšimi procesorji bo verjetno mogoče namestiti novo izdajo sistema, vsaj iz namestitvenega medija, vendar nato ni nujno, da bo deležna nadaljnjih posodobitev.

Windows 11 so znova brezplačna nadgradnja za uporabnike prejšnje generacije (torej Windows 10), ostajajo pa plačljiv operacijski sistem, če ga z ustrezno licenco ne dobite prednaloženega na novem računalniku. Od danes naj bi bili na voljo tudi novi modeli PC-jev z Windows 11. Kako pa bo dejansko s tem v Sloveniji, bomo šele videli, a glede na situacijo z dobavami bo verjetno izbira na žalost dokaj slaba.

The post Windows 11 je realnost, vsaj za nekatere izbrance appeared first on Tehnozvezdje.

Ob predstavljanju Windows 10 so v Microsoftu govorili, da je to »zadnja različica sistema Windows,« ki da bo postal storitev. Toda v zadnjih letih so se očitno znova začeli zavedati njegove pomembnosti, pa tudi pomembnosti tekmovanja z ostalimi operacijskimi sistemi, ki narekujejo smer osebnega računalništva. Tako zdaj razlagajo zgolj, da je 11 šele začetek nove ere. V preteklosti smo bili od te korporacije že deležni visokoletečih napovedi, ki se nazadnje niso uresničile, zato ni nič narobe, da tokrat vnaprej niso ničesar obljubljali, ampak so na predstavitvi prikazali tisto, kar bo čez nekaj tednov z uporabniškim računom »preizkuševalca« že mogoče namestiti na svoj PC. Splošna javnost bo lahko nadgradnjo predvidoma izvedla proti koncu leta, v »prazničnem obdobju«, za uporabnike Windows 10 bo ta zastonj.

Vizualno bo nova izdaja kar precej drugačna. Spremenjena bosta že opravilna vrstica in začetni »zaslon«, ki se prikaže ob pritisku na ikono Start. Slednja bo po novem na sredini, ne več v levem kotu, češ uporabnika je treba postaviti v središče. Okna imajo po novem zaobljene robove, ni več vse popolnoma oglato, izboljšana je črna postavitev, pa tudi veliko več različnih (barvnih) tem bo na voljo. Prenovili so nastavitve, čeprav stara Nadzorna plošča, kot vse kaže, še vedno ostaja in nastavljanje določenih parametrov zgolj v njej. Za sam izgled trdijo, da je sodoben, svež, prečiščen in omogoča enostavnejšo uporabo. Upajmo, da so še kaj izboljšali prikaz pisav na zaslonih z višjimi ločljivostmi. Na voljo bo več prednastavljenih razporeditev oken in grupiranje programov v postavitve, ki si jih bo sistem zapomnil. Mogoče bo ustvarjati kolikor bo uporabnik želel različnih namizij in enostavno preklapljati med njimi. Dobrodošla se zdi izboljšava pri delu z zunanjim monitorjem. Ko bo uporabnik namreč odklopil prenosnik, se bo namizje z monitorja shranilo v ozadje, in se bo pri vnovičnem priklopu znova postavilo v točno enaki obliki. Tudi za uporabo na tablici je vmesnik po novem bolj intuitiven in se samodejno prilagaja dejstvu, da zraven ni miške.  

Windows 11 sicer zahteva nekoliko zmogljivejši računalnik kot desetica. Poganjati ga bo mogoče zgolj na 64-bitnih procesorjih, ob podpori najmanj štirih gigabajtov delovnega pomnilnika in z najmanj 64 GB velikim diskom. Nekaj zmede vzbujata Microsoftova spiska uradno podprtih procesorjev AMD in Intel, saj iz njiju izhaja, da bo treba imeti vsaj Ryzen serije 2000 ali osmo generacijo procesorja Core, kar pa verjetno ni povsem točno, in bo zadeva delovala tudi na starejših procesorjih. Lahko pa bi bilo to povezano z zahtevo po podpori za varnostni modul Trusted Platform Module, kjer trenutno prav tako ni popolnoma jasno, ali je dovolj starejša različica 1.2, ki jo imajo računalniki že skoraj desetletje, ali novejša 2.0.

Obljubljajo sicer pospeške pri brskanju po spletu, v igrah, pri zbujanju računalnika iz spanja in še kje. Manjša naj bi bila tudi poraba baterije in končno so menda optimizirali posodobitve sistema, ki bodo prihajale v manjših datotekah in bodo potekale v ozadju, z manj obremenjevanja računalnika.

Novost je zaslon s Pripomočki, ki bo s pomočjo umetne inteligence prikazoval uporabniku prilagojene vsebine. Vsaj za določene jezike bo izboljšano glasovno upravljanje, lažje bo šlo tudi s prsti po zaslonu in z gestami ter s pisalom.

Sledijo pa tri morda največja presenečenja. Prvo je zagotovo zmožnost poganjanja androidnih aplikacij. Ta bo na procesorjih x86 tekla čez Intelovo tehnologijo prevajanja kode Bridge, za procesorje Arm pa niso natančneje povedali, vendar naj bi prav tako delovala. Aplikacije bodo dosegljive v trgovini Microsoft Store, vendar čez Amazonovo tržnico.

Trgovina bo nasploh povsem prenovljena, v njej bodo končno tudi mnogi »pravi« programi, ki jih je bilo doslej treba prenesti z različnih spletnih strani. Predvsem pa bo podjetje dalo veliko več svobode razvijalcem. Ti bodo lahko med drugim uporabljali svoje plačilne sisteme in tako ne bodo plačali provizije Microsoftu. Kot je, v precej očitni puščici proti Applu, ki s pravili glede svoje tržnice ne popušča, dejal prvi mož Microsofta Satya Nadella, želijo Windows 11 ponujati kot platformo, ki bo spodbujala kreativnost in nastanek novih platform.

Bo pa ta izdaja sistema Windows tudi najbolj »igričarska« doslej. Kar je glede na Microsoft vložek v Xbox in igričarske studie dokaj logično. Med drugim bo mogoče tudi na PC-ju dostopati do iger iz naročnine Xbox Game Pass, kar bo za marsikoga, ki ne igra zgolj na konzoli, izvrstna novica. Bilo pa bi lepo, če bi to storitev razširili na več držav in v določene (tudi Slovenijo) sploh končno uvrstili med tiste, kjer živijo uporabniki Xboxov. Poleg tega naj bi se igre zaradi boljše uporabe grafičnega pomnilnika nalagale hitreje, v več kot tisoč naslovih pa bo funkcionalnost Auto HDR pretvorila sliko v bolj kontrastno in detajlno.

Posamezne novosti bomo verjetno še malce podrobneje opisali, ko jih uspemo dodatno preučiti.

The post Windows 11 je vendarle več kot zgolj vizualna osvežitev appeared first on Tehnozvezdje.

V zadnjih mesecih sem dokaj intenzivno uporabljal prenosnike (in »križance«) z zelo različnimi zasloni. Le še na kakšnega s tehnologijo OLED čakam, sicer pa so imeli ločljivosti od polne visoke (FHD) do 4K, vsa tri najbolj pogosta razmerja stranic (16:9, 16:10 in 3:2) ter od solidnih 300 do izvrstnih 500 kandel svetilnosti. Bili so svetleči in mat, s plastično obrobo in enotnim steklom čez celotno površino, s precej različnim prikazom barv. Imam sicer svojega favorita in to ni tisti z najboljšimi »papirnatami« lastnostmi in tudi najlepšo sliko, je pa izbiranje zelo odvisno od tega, kaj kdo namerava početi z računalnikom in kaj mu je pri tej napravi najbolj pomembno.

Katera velikost je prava?

Mojih zadnjih nekaj prenosnikov je bilo v osnovi iz iste kategorije, saj so vsi imeli 13,3-palčni zaslon (33,8 cm) in so tehtali nekje med 1,35 in 1,5 kg. Taki modeli, najsi bodo povsem običajne zasnove, z zaslonom na dotik ali celo vrtljivim ohišjem, so dolgo časa ponujali najboljše razmerje med prenosljivostjo in zmogljivostmi, pa tudi med ceno in kvaliteto. Toda v zadnjih letih se zadeve spreminjajo, zdaj so verjetno bolj smiselni prenosniki z zaslonskimi diagonalami okrog 14 palcev (35,6 cm), saj niso nič večji in težji kot nekdaj 13,3-palčni. Ponujajo pa dodatno površino, kar je vedno dobrodošlo, sploh za resno delo. Primer takega prenosnika, ki smo ga testirali nedavno, je Lenovo Yoga Slim 7, trenutno preizkušamo še model Yoga Slim 7i Pro, ki se od prvega najbolj razlikuje prav v zaslonu (glede razmerja stranic in ločljivosti). Sem spada tudi Huawei Matebook X Pro, ki smo si ga prav tako podrobno ogledali lani, pa denimo Asus Zenbook 14 ali HP Spectre x360 14. Že dolgo so v obtoku govorice o Macbooku Pro 14 (z zaslonsko tehnologijo mini LED), ki bil za določene uporabnike prav tako idealna naprava, kajti zaslon zdajšnjega Macbooka Pro 13 jim je nekoliko premajhen, dvokilskega Macbooka Pro 16 pa ne bi prenašali s seboj.

Nujno IPS

Verjetno je jasno, da mora zaslon LCD imeti matriko IPS oz. njeno ustreznico. V zaslonih prenosnikov ne najdemo matrike VA, ki je precej pogosta v monitorjih, so pa še določeni primerki s tehnologijo TN. Teh se na daleč izogibajte, ker bo slika imela slabe vidne kote, sprane barve in slabo svetilnost. Bolj ali manj edina prednost te tehnologije so krajši odzivni časi, kar je pomembno za igričarje. Vendar bo tudi ta ciljna skupina precej na boljšem z zaslonom IPS, ker verjetno ne bo ves čas zgolj igrala in tudi ne bo vedno zrla vanj pod povsem idealnim kotom.

Še boljša izbira je (verjetno) OLED, vendar je teh v prenosnikih še vedno zelo malo. Letos je sicer nekaj modelov v paleto dodal Asus, celo za dokaj sprejemljive cene, približno od 1300 evrov naprej. Nedavno je prenosnike Galaxy Book Pro (360) s podobnimi, morda celo enakimi zasloni predstavil še Samsung. Skupna lastnost vseh je »zgolj« polna visoka ločljivost. Nekateri drugi, denimo Dell, HP, Gigabyte in Razer, ponujajo tudi zaslone OLED z višjimi ločljivostmi, vse do 4K, toda cene tovrstnih prenosnikov se začno le malo pod dvema tisočakoma.

Peščica prenosnikov, denimo MSI Creator 17, se že ponaša z zasloni mini LED. Takega bo imel denimo tudi novi iPad Pro, ki ga Apple že nekaj let poskuša promovirati kot atraktivnejšo in bolj vsestransko zamenjavo za prenosni računalnik. Pri tehnologiji mini LED za osvetlitev ekrana skrbi množica, približno deset tisoč zelo majhnih svetečih diod, kar omogoča izklapljanje precej manjših območij, s tem pa so lahko barve bolj natančne, črna bolj črna (pri osvetlitvi z nekaj deset diodami ob strani vedno malo svetlobe pronica tja, kjer je ne bi smelo biti) in svetilnost večja.

Svetilnost

Prav svetilnost je tista lastnost, ki bi na lestvici pomembnosti morala biti precej visoko. Morda ne v smislu, da mora dosegati čim višje vrednosti, zagotovo pa mora presegati določen nivo. Ta nivo je že omenjenih 300 kandel na m² (cd/m², namesto ter uradne enote sicer proizvajalci običajno uporabljajo ameriški izraz nit) in to je meja, pod katero ni priporočljivo iti. Taka najvišja svetilnost zagotavlja, da bo v večini svetlobnih razmer dovolj nastavitev svetlosti nekje med 70 in 85 odstotki, odvisno od sobe in preferenc posameznika, ostalo pa bo še malenkost rezerve. Kdor ve, da bo prenosnik veliko uporabljal zunaj, na soncu, naj poseže po zaslonu z višjo svetilnostjo, vsaj 400 cd/m². Kdor pa se bo samo občasno usedel na teraso, bo najbrž zdržal tudi s tristotimi. Zasloni s svetilnostjo 250 kandel (ali celo nižjo), ki so tudi še kar pogosti, so po mojem mnenju pretemni. Delo in razvedrilo na prenosnikih s takimi zasloni ni v užitek, v določenih razmerah – s preveč protisvetlobe – pa celo nemogoče.

Ločljivost

Na srečo je pretežno minila doba zaslonov, ki ne dosegajo vsaj polne visoke ločljivosti (1920 x 1080). Prenosnikom ali tablicam z nižjo ločljivostjo se je najbolje ogniti, ker ne omogočajo spodobnega dela, saj preprosto slika ni dovolj ostra in ne prikažejo toliko »vrstic«, da bi bili uporabni. Polna visoka ločljivost je sicer dovoljšnja tudi za večje diagonale, se pa seveda na 15- in 17-palčnih (če malo zaokrožimo številke) že pozna, da besedilo in ostalo ni tako jasno in ostro kot na manjših. Ravno nekje na meji so 14-palčni zasloni, saj pri teh FHD pomeni, da je besedilo pri nastavitvi 100 odstotkov v Windows 10 za marsikoga ravno malo premajhno, nastavitev povečave na 125 odstotkov pa že toliko poveča besedilo na spletnih straneh (in še kje), da je potem treba tam zmanjševati velikost na 90 odstotkov, sicer je vse skupaj preveliko.

Zgornja primerjava pokaže razlike med sicer podobnima prenosnikoma (levo Yoga Slim 7 in desno Yoga Slim 7i Pro), vendar z zaslonoma, ki se razlikujeta po ločljivosti, razmerju stranic in tudi samem prikazu.

Po drugi strani je ločljivost 4K ali celo večja lahko že pretirana zaradi porabe energije. Procesor oz. njegov grafični del ima namreč veliko več dela z izrisovanjem toliko pik na zaslonu, zaradi česar se opazno, za uro ali celo dve, skrajša čas avtonomije. Pri toliko pikah je treba velikost elementov dvigniti na 175 ali 200 odstotkov, še vedno pa se na zaslonu vidi nekoliko več vsebine. Po mojih opažanjih se najbolje obnesejo vmesne ločljivosti. Na običajnih monitorjih je taka QHD (2560 x 1440) in skupaj z njeno ustreznico 2560 x 1600 pri razmerju 16:10 jo najdemo tudi v prenosnikih, od letos še posebej v igričarskih, združeno z osveževanjem 165 Hz. Potem pa so tu še druge, denimo 3000 x 2000, 2736 x 1824, 2880 x 1800, 2256 x 1504, 2240 x 1400. Sploh te zadnje, ki jih srečamo pri Microsoftovem Surface Laptop 4 s 13,5-palčnim in Lenovovem Yoga Slim 7 Pro s 14-palčnim zaslonom, so za tako velikost zelo primerne, saj hkrati ponujajo lepo sliko in nimajo večjega vpliva na trajanje baterije.

Svetleč ali mat?

Svetleč zaslon polepša sliko, saj barve izpadejo bolj žive, in slika bolj jasna, četudi ima »zgolj« polno visoko ločljivost. Toda problem so lahko precejšnji odbleski, tako od luči kot od sonca. Nesvetleča (»mat«) površina tega problema nima, zato pa slika ni tako atraktivna in bolj se lahko opazijo posamezne pike, ki jo sestavljajo. Pogosto sicer ni mogoče izbirati, ker proizvajalec pri posamezni izvedbi prenosnika ponuja le eno ali drugo možnost, zato se je bolje ozirati na druge lastnosti, ki se mi zdijo pomembnejše.

Razmerje stranic

Če so dolgo časa proizvajalci pretežno vztrajali pri razmerju stranic 16:9, enakem, kot ga poznamo tudi pri televizorjih in smo ga nekoč poznali pri pametnih telefonih (tam v bistvu striktno gledano 9:16), se zdaj lahko odločimo tudi za »višji« zaslon. V pisarniških programih, pri programiranju, v brskalnikih in še kje zaradi tega vidimo več vsebine po navpičnici, torej več vrstic besedila, kode ali česa drugega. Razmerje 16:10 je dober kompromis za tiste, ki želijo biti bolj produktivni in tudi gledati veliko video vsebin, saj črnega roba zgoraj in spodaj ne bo preveč. Razmerja 3:2, ki pomeni še malo višji in ožji zaslon, bodo predvsem veseli uporabniki, ki prenosnik pretežno uporabljajo za delo. Je pa večina modelov s takim razmerjem iz višjega cenovnega razreda, zato so ti zasloni tudi zelo lepi, in čeprav pri videu ostaja nekaj več črnine, to ne zmanjša bistveno užitka med gledanjem. Ob tem se je treba zavedati, da bo tak prenosnik nekoliko večji oz. globji, kar se pa lahko odrazi tudi na večji sledilni ploščici, ker je zanjo pač več prostora.

Barvni razpon

Glede prikaza barv so v uporabi različne oznake. Odstotki pri barvnih »lestvicah« sRGB, Adobe RGB, NTSC in DCI-P3 povedo, ali lahko zaslon prikaže več ali manj barvnih odtenkov. Oznaka delta-E pa, kolikšna so odstopanja od »pravilnih« barv. Še najmanj relevanten je podatek sRGB, saj denimo 99 odstotkov še ni nikakršno zagotovilo za živahen in barvno pravilen zaslon. Najbolje se je zanašati na podatek o P3. Če je ta nad 90 odstotki, je to odlično, nad 80 odstotki pa dobro. Sploh pri igričarskih prenosnikih je pogosto podatek o barvni skali NTSC in kadar je pod 50 odstotki, se je napravi najbolje izogniti, razen če bo v uporabi res (skoraj) izključno za igre, kjer barve ne igrajo velike vloge. Sprejemljiv minimum je okrog 75 odstotkov. Pri delta-E je dobro vse pod vrednostjo dve, odlično pa pod ena. Za običajno uporabo barvni razpon in pravilnost nista ključni postavki, za fotografe, grafične oblikovalce, ustvarjalce video vsebin in podobne kadre pa sta življenjskega pomena in vsekakor pred vsemi ostalimi.

Hitrost osveževanja

Velika večina neigričarskih prenosnikov ima zaslone z osveževanjem 60 Hz. So izjeme, denimo ena izvedba Yoge Slim 7 Pro, ki ponuja 90 Hz, vendar se s tem podatkov sploh ni treba obremenjevati. Res pomemben je samo v igrah. Za te namene je zdaj nekakšen minimum postala hitrost osveževanja 144 Hz, pri ločljivosti QHD 165 Hz, kar je po svoje paradoksalno, kajti višja ločljivosti že sama po sebi zahteva zmogljivejšo zasnovo računalnika, kaj šele za doseganje dodatnih dvajsetih sličic na sekundo. Obstajajo tudi prenosniki s še hitrejšim osveževanjem slike, denimo 240 Hz ali celo 300 Hz, vendar je toliko sličic na sekundo v grafično zahtevnih igrah pri izvirni ločljivosti skoraj nemogoče dosegati.

Za igričarje sta pomemba še podatka o odzivnem času in zakasnitvi. Prvi pove, kako hitro lahko posamezna pika spremeni svoje »stanje«. Počasno spreminjanje iz »ugasnjene« v »prižgano« ali obratno se kaže kot vlečenje sence po ekranu. Zakasnitev pa je čas, v katerem se dejansko zgodi tisto, kar igričar želi. Vsi ti časi se merijo v milisekundah, pred nakupom pa je v resnici težko vedeti, kako se glede odzivnega časa obnese posamezen zaslon. Z zakasnitvijo običajno ni težav.  

Dotikanje

Nekateri zaslone na dotik v prenosnikih obožujejo, drugim je zanje popolnoma vseeno, tretjim (denimo meni) so v osnovi všeč, a te lastnosti ne štejejo med res pomembne. Fino je, če se lahko po vsebini spletne strani ali dokumenta pomikaš s prstom ali tako potrdiš kakšno izbiro, vendar se s sledilno ploščico ali miško da enako učinkovito in večinoma tudi podobno hitro. Če izgleda, da bo prenosnik sicer izpolnjeval večino ostalih želja in potreb, nima pa zaslona na dotik, bi to težko štel za tisti vidik, ki bi preprečil nakup.

Morda dvojni zaslon?

In še, ali investirati v prenosnik z dvema zaslonoma. Doslej smo na Tehnozvezdju testirali že dve generaciji Asusovega Zenbooka Duo, eno nedavno, ki mami prav s tem, da ima pod glavnim še dodatni, pomožni prikazovalnik. To je lahko smiselno in uporabno za koga, ki veliko montira video, riše, se ukvarja z grafičnim oblikovanjem, morda še čim. Vendar se mora vprašati, ali bo res večino časa delal na teh zaslonih. Če bo imel na prenosnik priključen monitor, potem taka naprava nima pravega smisla. Sicer pa je lahko zanimiva.

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Katere lastnosti naj prevladajo pri zaslonu prenosnika? appeared first on Tehnozvezdje.

Surface Laptop 4 bo znova na voljo v dveh velikostih, 13.5- in 15-palčnim zaslon in znova bo glede na konkurenco dokaj drag (konfiguracija s Core i7, 16 GB pomnilnika in 512 GB diska s 13,5-palčnim zaslonom bo v Nemčiji denimo stala 1649 evrov), kar pa bodo v Microsoftu zanesljivo opravičevali s prestižnimi materiali, izvrstnim zaslonom (na dotik) in še čim. Po drugi strani pa je možno v nasprotni smeri očitati vztrajanje pri skromnem naboru priključkov (samo en USB-C brez podpore za Thunderbolt 3 ali 4), majhni bateriji (povečali so jo za 2 Wh na 47 Wh) ter enem in istem ohišju že štiri generacije.

Razlika od prejšnje je sicer v tem, da bodo kupci pri obeh velikostih lahko izbirali med Intelovim ali AMD-jevim procesorjem. Toda rahlo protežiranje Intela ostaja, saj bodo izvedbe z več pomnilnika in diska na voljo zgolj s procesorji tega proizvajalca, gre sicer za čipe enajste generacije, na AMD-jevi strani pa se bo tudi treba zadovoljiti s prejšnjo generacijo procesorjev Ryzen (5 4680U in 7 4980U). Pohvalno je, da so končno opustili različico s 128 GB diska. Že res, da je s tem vstopna cena nekoliko višja, toda čez nekaj mesecev se za naprave Surface (v tujini) običajno začnejo akcije in v teh se večinoma znajdejo konfiguracije s spodnjega dela ponudbe. Dobro je torej, če so te vsaj približno sprejemljive z vidika uporabnosti.

V Nemčiji te dni prihaja v prodajo osveženi Huawei Matebook X Pro, v Sloveniji ga menda lahko pričakujemo sredi maja. Podobno kot Surface Laptop je tudi ta prenosnik že od predstavitve pred tremi leti oblikovno in funkcionalno nespremenjen, res pa je, da je bil takrat izjemno sodoben in je tako še zdaj atraktiven, vendar ne več enako izstopajoč. Je pa tudi Huawei prešel na Intelove procesorje enajste generacije in opustil ločeni grafični procesor Geforce MX zaradi bistveno zmogljivejše grafike Iris Xe v novih Intelovih čipih. Tisti Geforce zaradi tankega ohišja in slabotnega hlajenja nikoli ni imel veliko smisla in ni mogel izkoristiti svojega potenciala. Ironično pa so prav v tej generaciji posodobili sistem hlajenja, saj so dodali drugi ventilator, kar je neobičajno za ultralahke prenosnike. Tako se morda lahko nadejamo daljšega vzdrževanja polnih zmogljivosti in s tem hitrejšega opravljanja zahtevnejših nalog.

Dell je medtem XPS-u 13 9310, ki smo ga testirali nedavno, dodal še eno možnost pri zaslonu in tudi ta je v Nemčiji že naprodaj (vendar z dobavnim rokom približno dveh mesecev) za najmanj 1749 evrov pri konfiguraciji i7, 16/512 GB oz. 1849 evrov za 1 TB SSD-ja. Kar se sploh ne zdi pretirano in je v bistvu ceneje od tistega ekrana 4K, ki smo ga testirali. Gre namreč za zaslon OLED. Sicer z nekoliko nižjo ločljivostjo »3,5K« (3456 x 2160) in 400 kandelami svetilnosti (zaslon 4K je sicer svetlejši s 500 kandelami), vendar dobro pokritostjo barvnega prostora DCI-P3 in seveda izvrstnimi kontrasti ter pravo črnino. Prenosnik je sicer popolnoma enak tako na zunaj kot interno.

Fotografije: Dell in Microsoft

The post Pri prenosnikih se iz leta v leto spremeni malo, v petih letih pa precej appeared first on Tehnozvezdje.

Namiznik Medion Akoya E42019 je naprodaj za petsto oz. natančno 499 evrov, za to ceno pa kupec v dokaj majhnem in ličnem ohišju dobi naslednjo konfiguracijo: procesor AMD Ryzen 3 3200G, 8 GB pomnilnika (DDR4 2666 MHz) in 512 GB diska SSD (NVMe). Vgrajeni so še DVD-RW, bralnik pomnilniških kartic SD, povezljivost Wi-Fi 5 in bluetooth 4.2, prednameščen pa operacijski sistem Windows 10 Home (kar na spletni strani ni omenjeno). Verjetno potencialen kupec, ki ne pozna najbolje procesorjev in grafičnih kartic ter ne sledi cenam bliskovnega pomnilnika, nima prave predstave, ali je to dobra opremljenost za zahtevano ceno. Zato povejmo, da je nekje tam tam. Vsaj na papirju, seveda pa se lahko skozi preizkušanje izkaže marsikaj glede izbranih sestavnih delov, dodatkov in skupne uglašenosti sistema.

Urejena tako zunanjost kot notranjost

Pred ukvarjanjem z zmogljivostmi pa poglejmo še, kakšen je ta računalnik na zunaj. Pri namiznikih, ki čepijo nekje pod mizo, dizajn, materiali in ergonomija niso tako pomembni vidiki kot pri prenosnikih. A vseeno estetika in priročnost ohišja nekaj pomeni in prispeva k celotnemu vtisu. Dotični Medion pusti zelo dobrega. Ohišje je v osnovi dokaj klasično, ima konkretno mrežasto odprtino za zračenje ob strani in še eno manjšo na vrhu, sprednja stranica ima plastično oblogo z osrednjim pasom, ki poskrbi za nekaj razgibanosti in v katerem so čitalnik kartic (ne najhitrejši, a vsaj je), optična enota ter ohišje za dodaten (notranji) disk. Nad tem so štirje sprednji priključki (2 x USB, zvočni izhod in vhod za mikrofon), tipka za vklop pa je na zgornji stranici, kar je nekoliko nenavadno, a priročno, če je računalnik na tleh. Znotraj je razporeditev v skladu s sodobnimi trendi, saj je napajalnik spodaj, osnovna plošča pa je obrnjena tako, da so odprtine za razširitvene kartice zgoraj. V sredini so na eni strani priključki, med njimi je tudi eden USB-C, za priklop monitorja pa sta na voljo tako HDMI kot Displayport (priporočam uporabo slednjega, če zaslon presega ločljivost 1920 x 1200), na drugi strani pa ventilator za hlajenje notranjosti. Še posebej okvir za dodatni disk, lahko je 3,5- ali 2,5-palčni (in s tem SSD), je všečna možnost pri računalnikih Medion. Treba je zgolj vzeti okvir ven, vanj pritrditi disk z nekaj vijaki, in ga vstaviti nazaj v ohišje. Ker so priključki SATA z matične plošče nastavljeni tako, da disk lepo zdrsne vanje, je končni rezultat enak, kot če bi disk dodali v notranjosti.

Za odpiranje ohišja je sicer treba zgolj odviti dva vijaka in sneti naluknjano stranico. Notri je vse lepo urejeno in zračno. Na osnovni plošči sta dve reži za pomnilnik in ena je prazna, tako da je mogoče vstaviti dodaten modul ter razširiti količino pomnilnika in ga s tem prestaviti v dvokanalni način (kar pohitri delovanje). V Medionu pravijo, da odpiranje ohišja ne vpliva na garancijo, dokler uporabnik ničesar ne poškoduje, izgubi ali odstrani ter ne povzroči težav z izdelkom. Disk je na priključku m.2, a je njegova pozicija malo nesrečna, saj bi neposredno čezenj prišla samostojna grafična kartica, če bi jo kdo poskušal namestiti (za kar bi bilo verjetno potrebno zamenjati 250-vatni napajalnik z močnejšim).

V kompletu sta priložena žična tipkovnica in miška. Prvo bi morda celo obdržal, če si ne bi zaželel brezžične. Je povsem prijetna za tipkanje in ima tipke za uravnavanje glasnosti, lahko pa bi bila tišja. Miška pa je zelo osnovna, brez kakršnih koli dodatnih tipk in možnosti nastavljanja, ergonomija ji je prav tako tuja, in je primerna zgolj za začetno nastavljanje računalnika ter dotlej, da ne priključiš boljše. Vsaka za nekaj deset evrov bo predstavljala velik napredek.

Po začetnem potrjevanju izbir in vpisovanju v Windows 10, kar traja nekaj minut, je mogoče računalnik že začeti uporabljati. Razen nekaterih programov, ki jih skupaj z operacijskim sistem že namešča Microsoft (Office, Spotify, nekaj iger oz. igric), je tu samo še preizkusna različica protivirusnega programa McAfee, sicer pa je namestitev zelo čista. Za uporabo pisarniških programov je kajpak treba imeti kupljeno licenco ali naročnino na Office 365 (zdaj se temu reče Microsoft 365), lahko tudi tisto prek šole. Za nadziranje in prilagajanje delovanja računalnika ni nameščenega ničesar. V resnici tudi ni potrebe, lahko pa si namestite AMD-jev program Ryzen Master, ki prikazuje hitrosti, obremenitve in temperature ter pogumnejšim omogoča tudi »navijanje« procesorja in grafike, če denimo v igrah ravno malo zmanjka do gladke izkušnje. Prav tako je smiselno naložiti AMD-jeve gonilnike, za vse ostale pa poskrbi kar sistem Windows 10 sam prek svojih posodobitev.

Vstopni procesor, presenetljiv disk

Ob opisovanju zmogljivosti je treba najprej povedati malo več o procesorju, ki poganja ta računalnik. Večinoma v zadnjem desetletju srečujemo Intelove čipe Core (i5, i7 in ostale), zdaj pa se znova uveljavlja tudi večni konkurent AMD. Njegovi procesorji Ryzen, namenjeni namiznim računalnikom, so za razliko od Intelovih večinoma brez grafičnega jedra in je treba vgraditi ločeno grafično kartico. Je pa nekaj »posebnih« izvedb, ki imajo »grafiko«. Trenutno sta osrednja tovrstna Ryzen 3 3200G in Ryzen 5 3400G. Sodita še v prejšnjo generacijo (z jedrom Zen+ v 12 nm tehnologiji), a naslednikov z jedrom Zen 2 (7 nm) AMD še ni predstavil. Ta procesorja se od Intelovih razlikujeta po tem, da je integrirano grafično jedro na ravni vstopnih igričarskih kartic, in zato lahko poganja še kaj drugega kot zgolj pisarniške programe. Pri 3200G gre za jedro RX Vega 8, sam procesor pa deluje pri največ 4 GHz, ima štiri jedra in ne omogoča večnitnega delovanja. Malo zmogljivejši 3400G je prav tako štirijedrni, a lahko hkrati obdeluje osem procesov (»niti«), grafični del pa je RX Vega 11. Jasno, bolje bi bilo, če bi dobili ta procesor, a kot bomo videli, niti 3200G ni kar tako. Zadeva za grafični del sicer uporablja dva gigabajta sistemskega pomnilnika, tako da ga operacijskemu sistemu ostane še šest gigabajtov.

Za vsakdanja opravila je računalnik več kot dovolj zmogljiv in tudi lepo odziven. Brskalnik z veliko odprtimi zavihki mu ne predstavlja nikakršnih težav, pri predvajanju videov, tudi v 4K, obremenitev procesorja redko doseže dvajset odstotno, večinoma pa je komaj omembe vredna. Prav tako odlično tečejo pisarniški programi in vse ostalo, kar ni pretirano zahtevnega, za tovrstno uporabo je tudi pomnilnika dovolj. K odzivnosti sistema nekaj prispeva tudi SSD manj znamke Phison, ki je presenetljivo hiter. Glede na ceno računalnika sem pričakoval pol nižje hitrosti tako zapisovanja kot tudi branja. Zmogljivosti je dovolj tudi za naprednejše obdelovanje fotografij in še kakšno drugo nalogo, je pa treba takrat zapreti druge programe, da ne »kradejo« pomnilnika, in v projekt ne naložiti preveč zadev (denimo fotografij) naenkrat, kajti potem se opazi, da računalnik ne dohaja vsega. Za montiranje videa pri višjih ločljivostih, kakšno 3D-modeliranje in podobne zahteve pa ta sistem ni primeren in tudi ne pričakujem, da bi ga kdo kupoval za tak namen. Po sintetičnih testih je sicer nekje na ravni prenosnikov z osem nitnimi (štirijedrnimi) procesorji. Generacijo novejši Ryzen 5 3600 s šestimi jedri (12 niti), ki poganja moj delovni računalnik, je približno 2,5-krat hitrejši. Res pa je, da mu pomaga 32 GB pomnilnika pri hitrosti 3000 MHz.

Da, tudi za igre je (lahko) primeren

Mladež, ki bi morda starše uspela prepričati, da se ločijo od petstotih evrov, pa bo seveda zanimalo, če bo s tem dobila ustrezno napravo za Fortnite, GTA, Call of Duty in ostale grafično podrobne igre. Odgovor je pretežno pritrdilen, lahko pa tudi delno nikalen. Za igranje pri ločljivosti 1080p je zadeva lahko dovolj zmogljiva, a je precej odvisno tako od grafične zahtevnosti same igre kot od nastavitev podrobnosti. Pri nekaterih igrah, primera sta Fortnite in Overwatch, se celo pri srednjih grafičnih detajlih število sličic na sekundo giblje okrog 50, z nizkimi detajli pa lahko pride do 60. To je že zgornja meja običajnih monitorjev – igričarskega z osveževanjem 120 ali 144 Hz s tem računalnikom ne bo mogoče izkoristiti in zato nima smisla – in užitek pri igranju je neokrnjen. So pa kakšni drugi naslovi, kjer tudi z najnižjimi nastavitvami hardver komaj zagotavlja 30 fps in kjer se dogaja zatikanje pri vizualno bogatejših scenah. V teh igrah bo morda treba ločljivost spustiti na 720p, kar pa seveda izgleda slabše, bolj zrnato. Morda bi 16 GB pomnilnika v dvokanalnem načinu, pri katerem se v teoriji podvoji pasovna širina podatkov, ki jih sistem lahko naenkrat obdeluje, pomenilo nekaj pohitritve, vendar najbrž ne kaj dosti več kot deset odstotkov. Torej bi se dalo v povprečju pridobiti kakšno sličico na sekundo. In če bi poskušali še z malenkostnim »navijanjem« znotraj programa Ryzen Master, je to lahko že razlika med zatikajočo se in tekoče delujočo igro. Vsekakor ima računalnik glede nizke temperature in ležerno delovanje ventilatorjev še kar nekaj prostora za dodatno napenjanje mišic. Splošna ugotovitev pa je, da zmore poganjati igre v polni visoki ločljivosti pri nizkih detajlih, kar je bistven napredek v primerjavi s sistemi, ki temeljijo na Intelovih procesorjih in nimajo dodatne grafične kartice.

Med vsem tem je ta Medion tudi razveseljivo tih. Vrtenje ventilatorjev se resda ves čas sliši, a ni moteče, hitreje pa se zavrtijo precej poredko. V osnovi se oba ventilatorja vrtita precej počasi, ko obremenitve narastejo, se malce zganeta, le pri največjih in dolgotrajnih nalogah sta hitrejša in bolj glasna, a še vedno daleč pod nivojem igričarskih sistemov. Procesor pa je tudi med igranjem iger ali pri zahtevnem delu v programu Affinity Photo ves čas na največ 60 stopinjah Celzija, ob dokaj konservativnem hlajenju, kar pomeni, da ima še vsaj 20 stopinj do tja, kjer ga je treba začeti resno hladiti. Z možnostjo enostavnega dodajanja drugega diska – terabajtni SSD se zdaj dobi za približno sto evrov – in še enega pomnilniškega modula ima računalnik tudi nekaj potenciala za nadgradnje.

Striktno cenovno gledano dotični Medion ni fenomenalno ugoden. To bi lahko rekel, če bi stal 399 evrov, pa tudi za 449 bi ga še lahko pohvalil. Za 499 je tam nekje, kjer se giblje večina računalnikov na osnovi procesorja Ryzen 3 3200G in podobnih. Ima pa nekaj vrlin, s katerimi se dobro odkupi. Vgrajeni disk je s 512 GB solidno velik, predvsem pa nepričakovano hiter. Poleg tega se da v nekaj minutah dodati še enega. Priključkov je veliko in so lepo razporejeni, dobrodošel je tudi lepo integrirani, čeravno počasni čitalnik pomnilniških kartic. Sistem pa je prijazno majhen in tih ter nima nikakršnih težav s hlajenjem. Čeprav ni ultra zmogljiv, je lahko primeren za široko paleto opravil, celo za igre.   

Dodatek: Kasneje sem v računalnik dodal še en pomnilniški modul in testi so potrdili približno 20-odstotno pohitritev. Vnovična uvrstitev v ponudbo za 399 evrov pa povsem odpravlja cenovni pomislek.

HVALIMO:

• Majhno in dobro zasnovano ohišje
• Procesor Ryzen 3 3200G zagotavlja solidne zmogljivosti in deluje pri nizkih temperaturah
• Hiter disk SSD
• Enostavno se da dodati drugi disk in pomnilniški modul
• Lepo razporejeni priključki in integriran čitalnik pomnilniških kartic
• Čista namestitev Windows 10

GRAJAMO:

• Procesor Ryzen 5 3400G bi bil še boljša izbira in ne bi bistveno podražil računalnika
• Priloženo tipkovnico in sploh miško je najbolje hitro pospraviti v omaro
• Lahko bi bil nameščen kakšen kontrolni program in kje podana neposredna povezava do posodobitev gonilnikov

The post Medion Akoya E42019: Niso samo prenosniki simpatični appeared first on Tehnozvezdje.

Prenosniki Huawei bodo v trgovinah v ponedeljek, 27. julija, na voljo pa bodo tri linije. Povsem na vrhu bo Matebook X Pro, prestižen tanek in lahek računalnik s prestižno ceno (2100 evrov). Malo več vtisov o njem spodaj, ko pridemo še skozi ostalo ponudbo. Na sredini bo Matebook 13 v dveh konfiguracijah, je pa to malo bolj klasičen »ultrabook« s 13-palčnim zaslonom. Ponuja kakovostno ohišje, dokaj spodobne zmogljivosti, lep zaslon in majhno maso (1,3 kg), ni pa tako dodelan kot X Pro. Malo sicer preseneča kar 500-evrski skok z osnovne na bolje opremljena različico, to je polovični pribitek v ceni.

Širši krog kupcev pa bosta nagovarjala modela Matebook D 15 in Matebook D 14. V Huaweiju sicer pravijo, da sta namenjena mladim. Prav tako menda ponujata solidne zmogljivosti in dober zaslon, za razliko od drugih dveh linij so tu uporabili AMD-jeve procesorje Ryzen, na žalost pa so ti še prejšnje generacije (3000), na nove iz serije 4000 bo treba očitno še počakati. In komur se ne mudi z nakupom, bi kar priporočil čakanje ali izbiro česa drugega, kajti preskok med denimo Ryzen 5 3500U in Ryzen 5 4500U je enormen. Nova generacija ponuja boljše zmogljivosti od Intelovih procesorjev desete generacije ob nižji porabi in ceni.

Tule je celotna tabela prihajajočih prenosnikov s ključnimi lastnostmi in priporočenimi cenami:

Tistim, ki se bodo za nakup odločili do 9. avgusta (ali tudi kasneje, če bodo še zaloge), obljubljajo darila. V vsakem primeru bosta to nahrbtnik in brezžična miška, potem pa še telefon. Pri modelu X Pro bo kupec dobil telefon P40, ob nakupu 13-ice P40 Lite, pri enem od Matebook D pa P40 Lite E. To je klasična taktika, kako prikazati boljšo vrednost izdelka, brez da bi mu spustili ceno in tako spremenili pričakovanja potencialnih kupcev.

Matebook X Pro

Najdražji model smo spoznali pred dobrima dvema letoma in od takrat se skoraj nič spremenil, le novejše procesorje so mu vgradili. Po hudih dodelavah niti ni bilo potrebe, ker je bil takrat res nekaj posebnega. Danes so seveda tudi drugi prenosniki s podobno dobrimi zasloni, tankimi robovi okrog njih in določenimi inovacijami, kot je kamera, skrita v tipkovnici.

Prenosnik je res eleganten in njegovo kovinsko ohišje daje dober občutek. Ima veliko in zelo natančno sledilno ploščico, tipkovnica pa mi je malo manj všeč, saj tipke nimajo veliko hoda in dajejo za moj okus premalo povratnega odziva. Da se čisto v redu tipkati, a tudi v tem razredu prenosnikov obstajajo bolj udobne in prijetne tipkovnice. Prisoten je čitalnik prstnih odtisov, ki deluje zanesljivo in tudi pametno, saj si že ob vklopu prenosnika zapomni odtis in tako ni treba ob vstopu v Windows prsta nanj položiti še enkrat. Menda naj bi se potem zadeva izbrisala, upam, da se to dejansko zgodi.

Zaslon ima res jasno in živahno sliko, je tudi precej svetel, tako da je le malokrat potreba po tem, da bi ga imel na stoodstotni svetilnosti. Dejstvi, da podpira dotike in da ga je mogoče nagniti precej nazaj, sta še dodatna bonusa. Situacija s priključki ni najboljša, a tudi ne katastrofalna. Na levi strani sta dva USB-C, prek njiju se računalnik tudi polni, in menda podpirata Thunderbolt 3, čeprav nekako neuradno. Na levi pa je osamljeni USB-A. V škatlo Huawei prilaga še prilagojevalnik z USB-C na HDMI, VGA in USB-A, obenem pa je na njem tudi USB-C.

S procesorjem Core i7 desete generacije in zraven še ločenim grafičnim procesorjem Geforce MX250 so zmogljivosti zelo spodobne, imam pa določene pomisleke tako glede vgrajenih komponent kot hlajenja, ampak o tem več v konkretnem testu, ko tudi še preizkusim zapisovanje videa in še kakšno procesorsko bolj zahtevno nalogo. V testu tudi več o trajanju baterije, ki se po prvih vtisih zdi kar solidno, ne pa rekordno.

The post Kakšne prenosnike bo v Sloveniji ponujal Huawei in prvi vtisi o najbolj prestižnem izmed njih appeared first on Tehnozvezdje.

»Danes je zgodovinski dan za Mac,« je zažgolel prvi mož Appla Tim Cook. »Pri tem izdelku so bile vedno v ospredju inovacije. Da ga bomo lahko še izboljšali in ga povzdignili na višji nivo, bomo izvedli prehod na lastne procesorje,« je potem naznanil. Lastni procesorji oz. Applov silicij so seveda čipi (sistemi na čipu) na osnovi referenčne arhitekture britanskega podjetja ARM, ki jo potem Applova ekipa inženirjev prilagodi po svoje. Podobno kot Qualcomm razvija procesorje Snapdragon ali Huawei svoje Kirine. Poznamo jih pod oznakami s črko A, številko in še kakšno dodatno črko ali besedo. Denimo v zadnjih telefonih iPhone teče A13 Bionic, za demonstracije med sinočnjo predstavitvijo in tudi za referenčni računalnik, ki ga bodo ponujali razvijalcem, pa so izbrali A12Z iz iPada Pro.

Vodja razvojne ekipe Johny Srouji je pojasnil, da so od A4 do A13 zmogljivosti povečali za faktor sto in da so se doslej z Intelovimi procesorji večinoma srečevali z izbiro ali zmogljivosti ali učinkovitosti. Cilj pa je seveda imeti oboje – procesor, ki je zmogljiv in hkrati porabi malo energije (ter s tem odvaja malo toplote). Zanimivo je sicer, da so pretežno govorili o zmogljivostih, o tem, kako bodo prihodnji računalniki hitri in boljši, nič kaj pa niso omenjali avtonomije baterije. Morda samo nočejo ustvarjati nerealnih pričakovanj, morda pa se preprosto zavedajo, da tudi s svojimi procesorji, če želijo biti na zmogljivostnem nivoju Intelovih ali višje, ne bodo mogli z enim polnjenjem ponuditi kaj dosti več kot zdaj.

V Applu trdijo, da je prevesti program z arhitekture x86 na ARM oz. njihovo novo platformo stvar »nekaj dni«, pripravili so tudi ustrezno orodje zato znotraj razvijalskega okolja Xcode. Nekatera največja programerska podjetja (Adobe, Microsoft) po Applovih zagotovilih že delajo na prenosu in optimizaciji ključnih programov (CC Suite, Office) v novo okolje. Prav tako naj bi bili že prilagojeni Applovi programi, vključno s Final Cut Pro in ostalimi za profesionalno uporabo. Obljubljajo tudi, da bodo aplikacije za iPhone in iPad tekle neposredno, brez prevajanja. Pri čemer so seveda lahko izpustili določene »umazane« podrobnosti in postavlja se vprašanje zaslona na dotik, ki ga doslej ni imel noben od računalnikov v liniji Mac. Se morda glede tega obeta sprememba? Ob tem so z različico MacOS Big Sur izgled zelo približali tistemu v sistemu iPadOS. Za programe, ki ne bodo prilagojeni za ARM, pa bo na voljo emulator Rosetta 2, na podoben način kot je bil ob prehodu s procesorjev PowerPC na Intelov silicij.

Razvijalski računalnik bo Mac Mini z omenjenim procesorjem A12Z, 16 GB pomnilnika in 512 GB diska SSD. Možno si ga bo izposoditi za 500 dolarjev, ne bo pa se ga dalo obdržati po koncu »prehodnega obdobja«. Za namizni računalnik in za znan procesor obstaja dobra razloga. Lahko se bodo pojavili »benchmarki«, vendar nihče ne bo mogel zares špekulirati o tem, kakšne hitrosti v primerjavi z Maci z Intelovimi procesorji bodo ponujali novi modeli. Poleg tega pa, ker računalnik ne bo Macbook, prav tako ne bo nikakršnih ugibanj o avtonomiji. Vse to bomo izvedeli šele, ko bodo na trg prišli prvi modeli z novimi čipi, kar se bo po Cookovih besedah zgodilo še letos. Po nekaterih neuradnih napovedih bi to lahko bili namizni računalniki iMac in prenosniki Macbook Pro (s 13- ali 14-palčnim zaslonom). Prvih Apple ni posodobil že celo večnost, druge pa je kljub drugačnim špekulacijam pustil v »starem« ohišju. In morda bo pri obeh povsem posodobljena zunanjost dodaten promocijski faktor, še posebej, če se bo izkazalo, da zmogljivosti niso čisto take, kot jih Apple obljublja.

Celoten prehod bo sicer trajal dve leti in v tem času bo Apple, tako Tim Cook, predstavil tudi še nekaj novih Macov z Intelovimi procesorji. Podpiral pa naj bi te računalnike »še leta«. Seveda pa lahko ugibamo, ali množina pomeni dve, tri, šest ali deset let.

The post Dve leti za Applov prehod na lasten »silicij« appeared first on Tehnozvezdje.

Nekje od 2015 naprej se je pri razvoju PC-jev poklopilo nekaj dejavnikov, zaradi katerih so današnji izdelki bistveno bolj atraktivni, kakovostni in zmogljivi kot tisti, ki verjetno zdaj počiva na domači mizi. Procesorji so dobili več jeder in obujena konkurenca s strani AMD-ja je Intel prisilila k miganju. Podobno se pri grafičnih karticah priganjata AMD in Nvidia. Velik korak naprej so naredili zasloni, tako namizni, ki so zrasli in se ukrivili, kot tisti v prenosnikih. Proizvajalci pa so se resno zavzeli za zmanjšanje robov okrog zaslonov in tudi nasploh tanjšanjem prenosnikov. Konkurenca je svoje naredila še pri materialih, (osvetljenih) tipkovnicah, zvočnikih in ostalih vidikih. Za tiste, ki so s svojim računalnikom veliko naokrog, pa je zelo dobrodošla tudi biometrična možnost prijave v sistem. Hkrati ta »zlata doba« res dobrih prenosnikov traja že nekaj časa, tako da zdaj z nakupom katerega od lanskih modelov, ki so že ustrezno znižani, prav nič ne zgrešiš.

Namiznik, prenosnik, vse v monitorju?

Prva odločitev, še preden pridemo ko kakšnih konkretnih modelov, je tista najbolj klasična, kjer sicer za večino kupcev že dolgo ni več dileme. Namizni računalniki so pretežno priljubljeni le še pri resnih igričarjih in poklicih, ki rabijo kar največje zmogljivosti ter ogromne monitorje (oblikovalci, arhitekti, fotografi, videografi, razvijalci aplikacij). Zmogljivosti današnjih prenosnikov zadoščajo, da za ostale uporabnike ni več nujna namizna »kišta«. Priporočamo pa seveda zunanji monitor, kadar je prenosnik na mizi, če je le prostor na njej. Še vedno je veliko udobneje delati z večjo sliko pred očmi, in tudi miška (ter morda še tipkovnica) je lahko zraven. Danes je po našem mnenju 25 palcev minimalna velikost monitorja, ki se jo splača kupiti, seveda z ločljivostjo QHD (2560 x 1440). Še boljša možnost je 27-palčna diagonala pri enaki ločljivosti. Izognili bi se monitorjem take velikosti, ki so zgolj Full HD (1980 x 1080), pa tudi ukrivljenost tu še ne pride do izraza, razen če bodo večino časa na ekranu igre. V tem primeru je Full HD dovolj, saj se v igrah ne bo videlo nazobčanega besedila in z večjimi ločljivostmi ima večina hardvera težave, poleg tega pa so pri igranju pomembnejše druge lastnosti, denimo osveževanje zaslona z višjo frekvenco (120 ali 144 Hz) in sihronizacija G-Sync. Pri večjih diagonala smo veliki navdušenci nad ukrivljenimi modeli, seveda znova z vsaj 1440 točkami po višini. Imajo pa ti zaradi narave zaslonov običajno matriko VA, kar pomeni dobre kontraste, a nekoliko slabše vidne kote (barve so od strani videti nekoliko drugače kot s središčne točke) kot pri matriki IPS, ki je po našem mnenju obvezna pri ravnih monitorjih. Nič ni narobe, če ima monitor priključek USB-C, prek katerega poteka celotna povezljivost s prenosnikom (slika, podatki, zvok, omrežna povezljivost, …) ter tudi napajanje.

Morda so ena od izjem med namiznimi računalniki, ki so še zanimivi za običajne uporabnike, mini PC-ji, lahko zaradi varčevanja s prostorom ali pa v vlogi kakšnega večpredstavnostnega predvajalnika, priključenega na televizor. Za take namene so običajno dovolj dobri že kakšni za približno dvesto evrov, ki se jih najde v kitajskih trgovinah (denimo Beelink J45) in po naših izkušnjah delujejo povsem v redu. Razen če želiš imeti (gladko) sliko 4K pri 60 Hz, potem bo verjetno treba zmogljivejši procesor od Celerona ali Pentiuma. Obstajajo tudi precej dražji in bolj konkretni »miniji«, kakršni so Intelovi modeli NUC ali pa Applov Mac mini. To so resda ljubke in zanimive »mašine«, vendar večinoma z dokaj slabim razmerjem med ceno in zmogljivostmi, zato je bolje ali najti prostor za večje ohišje ali se preprosto odločiti za prenosnik in zunanji monitor. Podobna težava pesti tudi modele vse-v-enem, pri katerih je vse integrirano v monitor. Applovi računalniki iMac so še vedno atraktivni, toda njihove cene so glede na dobljeno visoke, poleg tega pa so velikosti zaslonov ostale nekje v letu 2014 in skrajni čas bi bil, da 27 palcev postane osnovna možnost, nad njo pa uvedejo še kakšno večjo. Po drugi strani pa je večina cenejših možnosti s sistemom Windows na pogled dokaj cenenih in podhranjenih, zato znova velja, da se kakšna drugačna kombinacija preprosto bolj splača. Pa še nečesa se je treba zavedati. Monitor je lahko uporaben precej dlje od računalnika. Kakovosten primerek bo lahko nemoteno služil svojemu namenu še čez deset let ali več, ko bo nanj priključen že drugi ali tretji PC. Zato investicija v integriran računalnik s povprečnim zaslonom ni najbolj smiselna.

Dobro, kakšen prenosnik?

Ob izbiranju prenosnega računalnika že dolgo ni več samo vprašanje velikosti zaslona, kjer smo bili navajeni treh ali štirih možnosti, od 13,3 ali 14,1 prek najbolj pogoste diagonale 15,6 do monstrumov s 17,3-palčno diagonalo zaslona. Zdaj so tu še nekatere dodatne velikosti (11,6; 12,5 in še kakšna), še pred nekaj leti standardna velikost za 13-palčni ekran zdaj prinaša za razred večjega, predvsem pa je veliko različnih oblik in namembnosti prenosnikov, kar potem diktira še ostale lastnosti in tudi cene. V grobem bi lahko prenosnike razvrstili v naslednje kategorije: običajni (nekateri z zaslonom na dotik), vrtljivi (zaslon se lahko obrne naokrog), igričarski, ultralahki, poslovni, hibridi med tablicami in prenosniki. Znotraj teh kategorij pa so še dodatne delitve, saj denimo igričarski obstajajo v velikih in debelih inkarnacijah, kar omogoča čim boljše hlajenje komponent ter vgradnjo večje baterije, zadnjih nekaj let pa tudi v dokaj tankih in lahkih (približno 2 kg je še vedno veliko, a malo glede na zmogljivosti).

Poslovne bomo tokrat izločili, ker so za šolarje, dijake in študente večinoma predragi, tudi zaradi nekaterih dodatkov, ki jih večina teh uporabnikov ne rabi. Tablice, ki se z ovitkom-tipkovnico prelevijo v prenosnik, se tudi niso zares izkazale, in jih proizvajalci že kar malo opuščajo. Večinoma so dražje od primerljivo opremljenih običajnih modelov, za šolske in študijske potrebe jih niti ne bi priporočali, ker so ti »ovitki« dokaj povprečne tipkovnice in ker ne dajejo trdnosti pri uporabi v naročju. Ultralahki, ki smo jim nekoč zaradi Intelove iniciative rekli ultrabooki, so kot naročeni za uporabnike, kakršni smo novinarji, ki s seboj nočemo prenašati prevelike teže, rabimo pa zadostne zmogljivosti in si tak komplet (v idealnih razmerah) lahko privoščimo. Za večino ostalih uporabnikov je verjetno bolj smiselno kupiti ali večji zaslon ali več zmogljivosti (ali oboje) ter z nekaj sreče mimogrede še možnost kasnejše zamenjave ali nadgradnje določenih komponent (pomnilnika, diska, …), kajti ultralahki modeli večinoma takih posegov ne omogočajo, saj je vse neodstranljivo na matični plošči. Je pa nekaj spodobnih izjem, ki se jih dobi za manj kot tisočaka, med njimi HP Envy 13 in Lenovo Yoga S730.  

Izbira med »klasiko« kakršne koli velikosti (14,1 – 15,6 – 17,3) je velika, razlike pa so pogosto v niansah. Eden ima boljšo tipkovnico, drugi zvočnike, tretji svetlejši zaslon, četrti premore biometrični element. Sami bi se raje nagnili na stran manjših zaslonov, ti prenosniki so precej bolj prijazni tako za uporabo v naročju kot za prenašanje naokrog, pa tudi slika bo lepša in bolj jasna. V vsakem primeru pa je treba upoštevati nekaj zakonitosti glede »specifikacij«, da ne bo potem obžalovanja, ko bo računalnik počasen ob množici odprtih zavihkov v brskalniku ali kakšnem ukvarjanju s fotografijami. Procesor bi moral biti vsaj Core i5 z oznako U od osme generacije naprej (generacijo prepoznaš po prvi številki oznake, denimo v i5-8265U) ali eden od AMD-jevih čipov Ryzen. Nekateri tanki modeli imajo procesorje i5 z oznako Y, ki je varčnejša, a zmore hitrost na ravni procesorjev U le za kratek čas. Preskok z i5 na i7 se ne bo kaj dosti poznal. Priporočljiva količina pomnilnika je 8 GB. Še bolje je seveda 16 GB, a v cenovnih razredih za učence večinoma take količine ni, pa tudi ni zares nujna. Primarni disk naj bo vrste SSD, saj je bistveno hitrejši od klasičnega trdega diska (HDD), pa tudi povsem tih. Izogibaj pa se bliskovnemu pomnilniku eMMC, ki pri cenejših prenosnikih včasih nadomešča SSD. To je enako, kot bi sistem poganjal s pomnilniške kartice – zelo počasno. Polna visoka ločljivost, matrika IPS in približno 300 nitov (kandel na kvadratni meter) svetilnosti pa so lahko orientacija pri lastnostih zaslona.

Zavedati se je treba, da pod 650 ali celo 700 evri večinoma ni prenosnikov, ki bi ustrezali opisanim kriterijem ter imeli še kakovostno ohišje, uporabno tipkovnico, natančno sledilno ploščico, vsaj solidne zvočnike, zgleden nabor priključkov, baterijo, ki bi zdržala najmanj šest ur resnega dela, in mogoče še kakšen nepričakovan dodatek. Najde se kvečjemu kakšen dokaj zanimiv model pri »kitajcih«, ki za polovico omenjenega zneska ponuja precej naštetih lastnosti, z izjemo procesorja, saj je ta običajno iz nižjih serij ali pa nekaj generacij star (čiščenje zalog). Taka primerka sta Teclast F7 Plus (če se odločiš za nakup obvezno izberi način pošiljanja priority line), ki nas je na testu kar lepo presenetil, in novi Alldocube KBook 13.5. Med prenosniki, ki pridejo v poštev pri izbiranju, so nam všeč Lenovo S145, HP-jeva Pavilion in Probook 450 G6, Asusovi Vivobook in Zenbook (14 in 15), Acer Swift 3 (v tujini, ker so trenutno pri nas le starejše generacije tega izdelka). Kot rečeno pa tudi kakšen drug ne bo napačen, če bodo le sestavni deli pravi. Med Macbooki, ki sicer morda bolj sodijo v ultralahko kategorijo, se trenutno zdi najboljši nakup novi najcenejši Macbook Pro 13 (z dvema priključkoma USB-C – zmogljivejši modeli imajo štiri), ki je pridobil štirijedrni procesor namesto dvojedrnega in funkcijski zaslonček (Touchbar). Ni bistveno dražji od Macbooka Air, je precej zmogljivejši.

Naj bo glasen in sveti kot glasbeni stolp iz 90-ih

Igričarska estetika je marsikomu nerazumljiva, toda tipkovnica pač mora svetiti vsaj v eni živi barvi, če že ne večbarvno. Prav tako je skoraj nujen osvetljen logo na zunanji strani. Sicer pa pri igričarskih modelih glej na črko H v oznaki procesorja, ki označuje 45 W porabe, kar je trikrat več od procesorjev U, temu primeren je skok v zmogljivostih. Še posebej, če sodeluje šest jeder, ne le štiri. Večina jih ima vgrajeno grafično »kartico« Nvidia in spodnja meja je po naši oceni GTX 1060, po 1050 Ti posezi le, če je cena res ugodna, vstopno 1050 pa pusti pri miru, ker ne zadošča za igranje pri polni visoki ločljivosti. Še boljša izbira kot 1060 ali 1070 iz prejšnje generacije sta nova čipa GTX 1650 in 1660 Ti, saj prinašata približno petinski do tretjinski pospešek. Za RTX pa bo verjetno že zmanjkalo proračuna, a če je denarcev dovolj, potem je RTX 2060 ali RTX 2070 odlična opcija, 2080 pa najbrž že pretiravanje. Vse je odvisno od cene, od kakovosti izdelave do hitrosti osveževanja zaslona, vendar je trenutno točka najboljše vrednosti nekje med 1200 in 1500 evri. Katerega koli od modelov Acer Nitro 5, HP Omen 15 ali Lenovo Legion Y540 (malo nadgrajeni Y530, ki se je na testu dobro odrezal) dobiš najbolj ugodno, bo odlična izbira.

Kaj pa naj poganjam?

Kateri koli Macbook bo kajpada imel nameščen operacijski sistem MacOS. Na drugi strani pa mislimo, da je obvezno kupiti prenosnik s prednaloženim sistemom Windows 10. Brez bo morda kakšnih 50 evrov cenejši, toda kasnejši dokup licence za OS – piratstva nekako ne moremo podpirati – bo dražji od tega »prihranka«. Spletni brskalniki so zastonj, dobre izbire pa je zdaj veliko. Namesto skoraj nepogrešljivega Chroma lahko izbereš tudi Vivaldi ali Brave, ki sta osnova na istem jedru, kot bo nekoč (kmalu?) Microsoftov Edge. Prezreti pa ne gre niti starega, dobrega Firefoxa. Za »pisarno« se nam še vedno zdi dobra vrednost Microsoftova naročnina na Office 365, ki za sto evrov na leto šestim uporabnikom omogoča uporabo vseh pripadajočih programov (Word, Excel, Powerpoint, Outlook, …) in daje vsakemu terabajt prostora v oblačni shrambi Onedrive. Zastonjski alternativi sta Libre Office in spletni Google Docs. Za domače urejanje fotografij je primeren Adobe Photoshop Elements, morda kar v kompletu s programov za montiranje videa Premiere Elements. Za to nalogo sicer več omogoča nič dražji in večinoma hitrejši Cyberlink Powerdirector. Naprednejši program za fotografe je Affinity Photo, ki pa za hitro delovanje zahteva res zmogljiv računalnik. Verjetno večina za e-pošto uporablja Gmail, če pa slučajno kaj drugega, potem sta najbolj priporočljiva odjemalca še vedno Microsoftov Outlook in Mozillin Thunderbird.

***

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post NAZAJ V ŠOLO: Brez pravega računalnika še vedno ne gre! appeared first on Tehnozvezdje.

G6 v imenu nakazuje, da je to šesta generacija tega modela, petica v številki 450 pa, da ima 15,6-palčni zaslon. Obstajata še 14,1- (440) in 17,3-palčna (470) izvedba. Za večino uporabnikov bo prav ta srednja, ki smo jo testirali, najbolj primerna. Ponuja že dovolj velik zaslon in je obenem z dvema kilogramoma mase ravno toliko prenosljiva, da jo je mogoče kam vzeti s seboj. Če ne drugega, pa vsaj brez težav premikati po stanovanju in uporabljati v naročju. Po dizajnu želi ta Probook posnemati dražje prenosnike Elitebook in vsaj na daleč z dobro obdelavo ohišja ustvarja vtis imenitnega izdelka. Ko ga primemo v roke, pa se vendarle zavemo, da je v celoti plastičen in da predvsem »pokrov« (ki se sicer uporabno odpre povsem nazaj do ravnega) ni najbolj moderen. Okrog zaslona je veliko črnine in oblikovanje zelo klasično. Celotna zadeva sicer deluje solidno trdno, se pa lahko hitro pokažejo kakšne praske.

Opremljenost prenosnika je kar dobra, a tudi malo nenavadna. Premore kar tri priključke USB in čitalnik pomnilniških kartic, pa tudi žični omrežni priključek in izhod HDMI, medtem ko je USB-C samo eden in čeprav podpira tako priklop monitorja kot polnjenje, je zraven še vedno klasičen priključek za napajanje, ki to delo tudi opravlja hitreje. Prav tako USB-C ne podpira protokola Thunderbolt 3, od biometričnih načinov za prijavo v Windows 10 pa je prisoten čitalnik prstnih odtisov, ki deluje po pričakovanjih.

Tipkovnica je enaka, kakršno pri tovrstnih HP-jevih prenosnikih poznamo že nekaj časa. Nima veliko hoda in tipke so prej trde, kot mehke, zato pa lepo klikajo in zaznavajo vse pritiske nanje. Osvetlitev je na voljo, prva stopnja je bolj za silo, druga pa že zadostna. Problem s tipkovnico pa je vezan na sledilno ploščico. Ta že sama po sebi ni nič posebnega, pogosto zahteva več pritiska kot bi si ga želel uporabnik, navajen modernih ploščic. Toda še bolj moti HP-jevo nenavadno vztrajanje, da mora biti ploščica pomaknjena levo od sredine prenosnika, kar je zoprno z dveh vidikov. Če imam prenosnik v naročju, moram desno roko potisniti povsem pred trebuh in občutljive dele telesa, da lahko normalno uporabljam kazalko. Pri prenosnikih, ki imajo sledilno ploščico lepo na sredini, sta obe roki ob telesu. In nato še težava s tipkovnico. Zaradi tega položaja rok sem pogosto tudi na tipkah zamaknjen za eno ali dve v levo in tako delam veliko več tipkarskih napak kot bi bilo treba. Skratka – Probook 450 G6 je prenosnik, ki ob sebi zahteva miško.

Nad tipkovnico je kar velik predel, namenjen zvočnikom, in lahko poročam, da ta prostor ni šel v prazno. Zvok, ki tokrat nima kakšnega pridiha zvenečih znamk, je za prenosnik zelo dober. Prav tako več kot zadostne bodo za večino kupcev tudi zmogljivosti. Procesor i5-8265U je že primeren tudi za kaj zahtevnejšega, ne samo za osnovno brskanje po spletu in gledanje videa, kombinacija z osmimi gigabajti pomnilnika pa je v tem cenovnem razredu pričakovana. Več ne bi škodilo in na manj res ne bi šel, toda osem je za zdaj še ustrezna količina. Menda se da tako pomnilnik kot SSD (256 GB ga je v osnovi) nadgraditi, vendar bi bilo treba nekaj znanja in primernega orodja za odpiranje ohišja, kajti tudi potem, ko odstraniš vse vijake, se stranici še vedno držita tesno skupaj, nasilno odpiranje pa bi zagotovo pustilo sledi. Je pa zanimivo, da se trenutno da najti različico z vgrajenim grafičnim procesorjem Geforce MX130 celo za nižjo ceno od te, ki smo jo testirali in ima grafično jedro (HD 620) zgolj na glavnem procesorju. Z osnovnim Geforceom bi se morda celo dalo igrati kakšno igro pri nižjih nastavitvah ali morda ločljivosti 720p namesto 1080p. Brez Geforcea je prenosnik večino časa precej hladen in tih, le občasno resneje zažene ventilator(je), vendar tudi tedaj ni nadležen. To je kar lep uspeh, glede na to, da je za 15-palčni prenosnik dokaj tanek in lahek.

Zaslon pa je še en primer sklepanja kompromisov. Ponaša se s polno visoko ločljivostjo in matriko IPS, kar pomeni zglede barve in vidne kote. Je tudi nesvetleč, zaradi česar v njem ni veliko odbleskov, a tudi ne deluje posebej atraktivno. Njegova svetilnost pa je s 300 niti dokaj povprečna in jo je tako skoraj ves čas treba imeti na visokih vrednostih, včasih bi si želel še kakšne kandele več. Pogrešal sem tudi podporo dotikanju, predvsem zaradi frustrirajoče izkušnje s sledilno ploščico. Kamera je na pravem mestu in opravlja svoje poslanstvo za video pogovore, večje kvalitete pa niti nisem pričakoval. Še kakšna beseda o avtonomiji. Ta je na testu precej nihala, včasih je baterija zdržala samo kakšnih pet ur, drugič tudi do osem, zato sklepam, da je realna vrednost nekje v sredini, med šestimi in sedmimi urami, kar sploh ni slab rezultat in v bistvu omogoča, da greš od doma brez (kar velikega) polnilnika. Če se seveda ne odpravljaš na večdnevno pot.

HP Probook 450 G6 kljub določenim pomanjkljivostim predstavlja dober nakup za dobrih 800, mogoče 900 evrov. Je resda plastičen, a vseeno kakovostno izdelan, dokaj lahek in dovolj zračen, da omogoča dobre zmogljivosti tudi za dolgotrajnejša opravila. Opremljenost s priključki in biometrijo je zgledna, tipkovnica uporabna in zvočniki solidni ter glasni. Želel pa bi si svetlejši zaslon, boljšo in pametneje postavljeno sledilno ploščico, polno izkoriščen USB-C in modernejšo obliko z manj sala okrog ekrana.

The post HP Probook 450 G6: Dober in uporaben, toda nekaj let za trendi appeared first on Tehnozvezdje.

Linija Macbook Pro je bila v zadnjih letih deležna obilo kritik, padale so celo tožbe nezadovoljnih uporabnikov, nekateri so se zaradi težav celo odpovedali prenosnikom z jabolčnim logom in presedlali k okenski konkurenci. Pa sploh ni šlo za odpovedi, sesuvanje ali kaj podobnega, ampak so bile tipkovnice, pri katerih so tipke vpete oz. se premikajo po principu metulja (ne škarij, kot je običajno), izjemno nezanesljive. Nekaterim uporabnikom so povsem odpovedale, drugi so se spopadali z večkratnimi priittisski, tretji z izušanjm črk. Za nove prenosnike so v Applu uporabili drugačen material za tipkovnice, kar naj bi jih naredilo bolj odporne proti zaznavanju več pritiskov naenkrat ali nezaznavanju pritiskov. Ker pa teh prenosnikov še nihče nima v rokah in jih tudi še niso razstavili v neodvisnih laboratorijih, je za zdaj še težko reči, kakšne so res izboljšave. Tudi nimamo odgovora na vprašanje, zakaj vztrajanje pri tej zasnovi tipkovnic, razen morda zato, da računalniki lahko ostajajo čim bolj tanki. A v vsakem primeru je smiselno ob nakupu pogledovati k novim modelom, čeprav se običajno najbolj splača kupiti prejšnjo generacijo. Tokrat zaradi slabo premišljenih tipkovnic to ne velja, razen za koga, ki ima večino časa prenosnik priključen za zunanji monitor in tipkovnico.

Apple je tudi razširil program servisiranja tipkovnic na vse tri prejšnje generacije »metuljev«, kajti poprej so brezplačna popravila ponujali samo za prvi dve generaciji. Sicer pa so 15-palčni Macbooki Pro dobili tudi možnost osemjedrnega procesorja core i9 devete generacije. Ta je vgrajen v konfiguraciji s 16 GB pomnilnika, 512 GB diska SSD in grafično kartico Radeon Pro 560X, ki bo v Sloveniji verjetno stala blizu 3500 evrov (v Nemčiji 3300). Šeststo evrov cenejša osnova je po novem šestjedrni core i7, prav tako devete generacije, skupaj s prav tako 16 GB pomnilnika, 256 GB SSD-ja in Radeonom Pro 555X. V Applu trdijo, da je novi osemjedrni model v povprečju za 40 odstotkov hitrejši od lanskega s šestjedrnim procesorjem in dvakrat hitrejši od prejšnje konfiguracije s štirijedrnikom.

Pri 13-palčnem modelu še naprej ostaja zgolj možnost štirih jeder, za več se najbrž ne bi izšlo s hlajenjem, in osme generacije procesorjev. Sta pa i5 in i7, ki sta na voljo, v »turbo« načinu za 300 MHz hitrejša. Osnovna nemška cena za trinajstico je dva tisoč evrov, kar vključuje i5, 8 GB pomnilnika in 256 GB diska. Skok na i7, 16 in 512 GB pa ceno potisne že nevarno blizu trem tisočakom.

Naslovna fotogafija: Apple

The post Ko je glavna novost pri osveženih prenosnikih – tipkovnica appeared first on Tehnozvezdje.