Kaj lahko in česa ne

Dobiti patent za nekaj ni težko, utegne pa biti drago. Patent zahtevamo od lokalnega patentnega urada (vsaj v večini držav je tako), zaščita potem tudi velja v tej državi. V večini držav za pridobitev patenta ni treba imeti delujočega prototipa, vloga je lahko tudi »preroška«. Razlika je pomembna. Jasno nam je, kaj je delujoči prototip. Naprava, ki deluje, in to lahko inovator pokaže v patentnem uradu. Popolno nasprotje je vloga, v kateri opišemo izvedbo inovacije na podlagi pričakovanih rezultatov, namesto na podlagi delujočega stanja in dejansko doseženih rezultatov. V praksi to pomeni naslednje. Podjetje ali posameznik lahko dobi patent za zasnovo in opis, kako bo »sistem« deloval, če vlogi priloži dokaze, da ga je mogoče narediti in bo deloval, tako kot je napovedano. Ni pa mogoče dobiti patenta za napravo, ki ne more delovati ali je ne moremo narediti. Nihče tako ne more dobiti patenta za perpetuum mobile, saj je ta v nasprotju z naravo stvari.

Patentno zaščito lahko dobimo za fizično napravo (stroj) ali izdelavo naprav. Slednje pomeni, da lahko patentno zaščitimo proces, ki pa lahko vključuje programsko opremo. Za programsko opremo patentne zaščite drugače ni mogoče dobiti, saj je zaščitena, podobno kot članek, z avtorsko zaščito. Dostikrat pa je dovolj, da programsko kodo patentirajo prek procesa. Inovacija mora biti unikatna. Nikoli prej je še nihče ni izumil, patentno pa ne moremo zaščititi naprave, ki je podobna obstoječim. Nova mora biti občutno drugačna. Prav tako mora biti naprava uporabna. Patenta za »kar nekaj«, česar nihče ne potrebuje, naj ne bi bilo mogoče dobiti, čeprav je težko oceniti, kaj je uporabno in kaj ne.

Patentirati je mogoče tudi zasnovo, obliko naprave (dizajn) in rastline, ki so umetno narejene (gensko spremenjeni organizmi). Tehnološka podjetja velikokrat patentirajo videz svojih izdelkov, to pa zato, da poceni ceneni kloni niso preveč podobni originalom. Podjetja tudi skušajo vsebino patenta napisati čim bolj široko, da pokrije čim širše področje. Postranska škoda je, da sodišča, ki so pristojna za reševanje sporov, vse težje razsojajo, ali je do kršitve primera prišlo ali ne.

Zaščitijo vse

V praksi podjetja zaščitijo vse in kar koli, kar lahko zaščitijo. Ker jih ne omejuje pogoj, da mora »zaščiteno« tudi delovati – če nič drugega, je to drago, lahko pa bi se izkazalo, da podjetje trenutno ni sposobno izdelati delujočega prototipa –, lahko zaščitijo projekt v njegovi začetni fazi. Pod pogojem, da priložena dokumentacija dokazuje, da bo deloval, če bi ga zgradili. Na splošno to pomeni: če se nekdo v podjetju spomni nečesa, česar še ni, ki je hkrati videti uporabno, se bo podjetje potrudilo dobiti patent. Podjetja imajo zato množico ljudi, katerih naloga je pripravljanje dokumentacije za patentne vloge. Poleg pravnikov, ki se trudijo dobiti odškodnino, tudi vedo, ko se jim zdi, da nekdo krši njihove patente.

Zaradi možnosti patentiranja fizično neobstoječe stvari pravila omogočajo zlorabe. So kritiki, ki svarijo, da patentna zaščita (podobno kot zaščita avtorskih vsebin) potrebuje reformo, saj, namesto da bi omogočila napredek, kar je bil namen, zakaj so jo uvedli, tega zavira. Nobene prave logike ni v tem, da podjetja patentirajo stvari, za katera vedo, da jih ne potrebujejo in jih nikoli ne bodo, in nato tožijo kršilce patentov. Kam to pelje, je jasno in je stvar teorije zarot. Zakaj nimamo boljših baterij za električna vozila? Ker imajo patente naftne družbe, ki jim ni v interesu, da bi se vozili na elektriko.

Podobno velja tudi za nasprotovanje možnosti patentiranja programa. Programski algoritem se na koncu pretvori v seznam ukazov, ki jih zna izvršiti procesor. Gledano s te perspektive pa to ni neka velika inovacija, četudi so programerji program zapisali na poseben način in bi ga radi patentirali.

Patenti so vredni, a ne vsemogočni

Po drugi strani pa so patenti največja vrednost tehnoloških podjetij. Največkrat jih uporabijo, in s tem ni nič narobe, da ščitijo svoje vložke v raziskave. Ne bi bilo prav, če bi podjetje nekaj razvilo, za to porabilo veliko denarja, nato pa bi tekmeci to isto uporabljali v svojih izdelkih, ne da bi za razvoj porabili cent. Patenti so uporabni tudi v sodnih bitkah. Ko podjetje obtožijo, da krši patent, to najprej preveri, ali tožnik morda ne krši kakšnega njihovega, in če ga, potem se hitro dogovorijo.

Obtoženec patentne kršitve pa vseeno ni prepuščen na milost in nemilost imetnikom patenta. Oziroma o tem, kdo ima prav in kdo ne, odloča sodišče, ki lahko v skrajnem primeru tudi zavrne patentno zaščito. Apple je pred leti patentiral obliko tabličnega računalnika, pravokotnik z zaobljenimi robovi, nato pa tožil Samsung zaradi podobnosti njegovih tablic. Sodišče je razsodilo, da Applov patent ne velja, saj ni mogoče zaščititi geometrijskih likov. Problem pa je, da dokazovanje pravice na sodišču, ko ste obtoženi kršitve patentov, ni poceni in si ga predvsem majhna podjetja težko privoščijo.

Poslovni svet je neusmiljen in glede patentov ne boli, ko se med seboj tožijo veliki. Večini je popolnoma vseeno, kdo je kršil kateri patent, saj ta podjetja patentne vojne izrabljajo za pridobivanje položaja na trgu. Zlorabe patentnih pravil največkrat bolijo takrat, ko neko podjetje s pomočjo patentov prepreči majhnemu podjetju, da bi to trgu ponudilo nekaj, kar bi pomenilo spremembe.

Patenti so pozitivni, ko ščitijo inovacijo in spodbujajo napredek ter imamo od njih prednosti tudi uporabniki. Ko podjetja svoje patente uporabijo za omejevanje konkurence, za preprečevanje tehnološkega razvoja, ki jim ne ustreza, potem lahko govorimo o zlorabi patentnih pravil.

The post Patenti: Zaščita, nagajanje ali vir enormnih zaslužkov? appeared first on Tehnozvezdje.