Aparati z zelo raztegljivimi objektivi ostajajo priljubljena kategorija, saj znajo približati oddaljene motive – od divjih živali do detajlov na zvoniku mogočne katedrale. Napredek svetlobnih tipal pa je omogočil tudi razvoj zmogljivejših superzumov, ki so namenjeni zahtevnejšim popotnim fotografom. Ti modeli uporabljajo enopalčno tipalo, ki omogoča manjši šum, večjo dinamiko in izrazitejšo globinsko neostrino kot običajni superzumi. Ponavadi izstopajo tudi po kakovosti zajema videa, kar še poveča njihovo uporabnost.

To kategorijo so pred štirimi leti uveljavili pri Sonyju z modelom rx10. In do danes predstavili že njegovo četrto različico.

Življenje s predhodnikom

Pred desetimi leti sem za večino fotografskega in  novinarskega dela uporabljal precej neobičajno napravo – Sonyjev digitalni fotoaparat r1.

Zasnovali so ga podobno kot vesoljsko plovilo Enterprise iz zvezdnih stez. Opremili so ga z odličnim objektivom in velikim svetlobnim tipalom aps-c. Pred brezzrcalniki je bil r1 edini fotoaparat, ki je omogočal primerljivo tehnično kakovost kot dslr. Bil je velik in razmeroma počasen, elektronsko iskalo je imelo prenizko razločljivost za natančno delo. Več let sem čakal na naslednika, v katerem bi odpravili omenjene pomanjkljivosti, a ga pri Sonyju nikoli niso predstavili.

Do trenutka, ko sem se na Photokino jeseni 2014 odpravil s preizkusnim Sonyjevim novincem rx10.

Sonyjeve inženirje je opogumil velik uspeh enopalčnega tipala v zmogljivem žepniku rx100, ki je danes standardno tipalo v vseh dražjih žepnih fotoaparatih. Zato so ga poskusili prenesti še v kategorijo superzumov, kjer še ni bilo modela z večjim tipalom. Prvi rx10 je bil zelo ambiciozen fotoaparat. Optično umirjen objektiv z razponom goriščnice 24-200 mm je imel konstantno svetlobno moč f2,8. Po zmogljivosti videa je presegal večino tedanjih fotoaparatov in videokamer. Elektronsko iskalo in zmogljivost baterije sta bila najboljša v kategoriji, edini je ponujal vremensko zaščito pred vlago in prahom.

Zmotilo me je samo nekaj malenkosti: počasnost motoriziranega zuma (r1 je imel ročnega) in samodejnega ostrenja, velikost in zelo visoka cena. Prvi rx10 je presegel mejo tisočih evrov, za kar je bilo mogoče kupiti spodoben dslr ali brezzrcalnik z objektivom.

Četrta generacija

Zato sem počakal, dokler se niso na rabljenem trgu pojavili prvi primerki in si za manj kot polovico cene kupil svojega (hitro padanje vrednosti je še danes velik problem Sonyjevih fotoaparatov). V zadnjih nekaj letih me je spremljal na skoraj vseh potovanjih in konferencah. Z njim sva posnela veliko epizod Tehnokamre in skoraj vse naslovnice za Marsowski podkast Membranje. Dobra svetlobna moč je omogočila razmeroma izrazito globinsko neostrino pri najdaljši goriščnici. Iz datoteke raw je bilo mogoče »razviti« zelo uporabne posnetke do iso 3200. Zelo koristen je bil tudi sivi filter nd, ki je bil nepogrešljiv pri delu z odprto zaslonko.

Naslednji dve generaciji sta prinesli nekaj izboljšav in še bolj povišali ceno novega modela – podobno kot pri seriji rx100. Najpomembnejša pridobitev tretjega rx10 je bil objektiv. Pri Sonyju so žrtvovali fiksno svetlobno moč (na f2,4 – 4) in v zameno precej podaljšali goriščnico, saj se je objektiv »iztegnil« kar do 600 mm. Fotoaparat je bil zato še večji in težji od predhodnikov, kar je pričakovana cena dodatnih milimetrov. Četrta generacija je znova prinesla nekaj izboljšav, ki so bile povezane predvsem z elektroniko. Fotoaparat so opremili z enakim procesorjem kot polnoformatni a9 (večja odzivnost, zajem kar 24 posnetkov na sekundo) in mu bistveno izboljšali hitrost samodejnega ostrenja, kar je bila zaradi dolgega teleobjektiva največja pomanjkljivost tretje generacije. Nekoliko so pohitrili tudi zumanje in izboljšali zajem videa 4K. Cena nadgradnje pa je bila visoka, saj zanj že zahtevajo že skoraj 2000 evrov. Precej več kot staneta vstopna modela polnoformatne serije a7 in dražje od Sonyjevega a6500 – najzmogljivejšega brezzrcalnika aps-c.

Omenjene spremembe so vsaj na papirju obljubljale kar nekaj dodatnih uporabnosti. Hitrejše ostrenje objektiva 24-600 bi olajšalo popotno, naravoslovno in zlasti športno fotografijo. Zato sem ga hotel preizkusiti tudi v praksi. Združili smo naravo, potovanje in šport ter se pozimi odpravili v avstrijski Sillian – na …

Smučarski preizkus

Prvi vtisi so bili dobri. Fotoaparat sem lahko skupaj z dodatki spravil v manjši športni nahrbtnik, ki me ni oviral pri gibanju in na sedežnicah. Zmogljivejša baterija je tudi pri nizkih temperaturah zagotovila dovolj energije za nekaj ur dela. Zelo koristna je bila možnost napajanja fotoaparata preko vrat usb, kamor bi lahko priključil zmogljivo zunanjo baterijo, kar je zlasti uporabno pri daljšem snemanju videa. Dolgih 600 mm mi je ponudilo veliko možnosti pri izbiri idealnega stojišča ob progi. Tipalo je ponujalo dovolj dinamike za snežno fotografiranje (zapis raw ima dovolj zaloge), zaradi velikega medpolnilnika sem si lahko privoščil tudi daljše in hitre »rafale« zaporednih posnetkov. Kljub temu pa rx10 še vedno ni idealen športni fotoaparat.

Za športno fotografijo mu manjka najmanj dvoje. Elektronsko iskalo se med posamičnimi posnetki za nekaj trenutkov zatemni. Ravno dovolj, da sem pri daljših goriščnicah zaradi zelo ozkega vidnega kota velikokrat izgubil motiv in ga potem nisem več ujel (iskalo brez zatemnitve že ponuja Sonyjev zmogljivi brezzrcalnik a9). To pomanjkljivost je še poslabšalo počasno zumanje, saj se med spremljanjem hitre vožnje skoraj ni mogoče dovolj hitro odzivati na gibanje smučarja. Razpon je namreč tako dolg, da traja več kot pet sekund, preden se objektiv sprehodi od 600 mm nazaj na 24 mm. Zato sem raje uporabljal samo eno goriščnico in večkrat posnel smučarje – od blizu ali od daleč. Za fotografiranje akcije bi potreboval ročni zum, ampak ga trenutno ne ponuja noben primerljiv model.

To ne pomeni, da je rx10 neprimeren za fotografiranje športa, saj je fotoaparat zelo odziven in je ostrenje zanesljivo tudi pri hitro premikajočih se motivih. Le prilagoditi se je treba na nekatere omejitve. Kljub temu je primernejši za popotno fotografijo, kjer počasno zumanje ni tako bistveno in ga odtehtajo druge lastnosti – še zlasti zelo dober objektiv, ki je oster po celotnem razponu goriščnic.

Najboljši, a (pre)drag

Sonyjeva četrta generacija rx 10 je zelo specifičen fotoaparat. Panasonicova modela FZ1000 in FZ2000 ponujata zelo podobne zmogljivosti, a sta precej cenejša (približno 600 in 1000 evrov). Prav tako Panasonicova TZ100 in TZ za približno 600 oz. 800 evrov prinašata enopalčno tipalo v veliko manjšem, skoraj žepnem ohišju. Žepniki iz Sonyjeve serije rx100 pa so precej manjši, imajo enako elektroniko in boljšo svetlobno moč.

Četrti rx10 pa je zaradi daljšega objektiva še precej večji in težji od že tako velike ga prvega modela. Toda že objektiv 24-600 mm je lahko skupaj s kakovostnim tipalom in zmogljivim procesorjem zelo privlačen za fotografe, ki potrebujejo eno univerzalno napravo in jim dslr ne ustreza.

Največji pomislek ostaja visoka cena. Pri Sonyju jo upravičujejo z dejstvom, da na trgu ni drugega enako zmogljivega fotoaparata, kar trdijo tudi za vse dražje žepnike iz serije rx100. Kljub temu je skoraj dva tisoč evrov veliko denarja za enopalčno tipalo in fiksen objektiv. Prvi rx10 kljub starosti ostaja zelo uporaben fotoaparat, ki ga je mogoče na rabljenem trgu kupiti za manj kot 500 evrov, nov pa stane približno 800 evrov (druga in tretja generacija sta po nekaj sto evrov dražji).

Četrta generacija prinaša poleg daljšega objektiva še nekaj koristnih izboljšav – od boljše odzivnosti in hitrosti delovanja do boljšega elektronskega iskala in zajema videa 4K –, toda v praksi težko upravičijo tako visoko ceno. Sam bom zato še naprej uporabljal prvo generacijo Sonyjeve desetice, ki je za večino opravil enako dobra kot bistveno dražja štirica. Sploh če fotografirate v zapisu raw, saj so »razvite« fotografije pri vseh štirih serijah skoraj enake. Kar kaže, da tudi pri svetlobnem tipalu v zadnjih letih ni bilo bistvenih sprememb.

The post Sony RX10 m4: Najdražji superzum kljub vsem vrlinam težko upraviči ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Za osvežitev spomina – TZ100 je bil prvi žepni fotoaparat z enopalčnim tipalom in daljšim, v tem konkretnem primeru desetkratnim razponom goriščnice. Ostali primerki s tako velikim tipalom se ustavijo pri štirikratnem ali še celo krajšem zumu. Poleg tega se je ponašal z elektronskim iskalom (poleg glavnega zaslona), snemal je v 4K in v povezavi s tem omogočal znane Panasonicove trike, kot je zajemanje fotografij iz videa in naknadno spreminjanje točke ostrenja. Toda nekaj neizpolnjenih želja je ostalo. Svetlobna moč objektiva ni bila izredna, iskalo je imelo nizko ločljivost in samodejno ostrenje ni bilo najbolj zanesljivo.

Kaj od tega izboljšuje naslednik? No, najprej je treba omeniti, da ponuja še več zuma, saj je maksimalna optična povečava kot 15-kratna. Če je prej razpon segal od 25 do 250 mm (preračunano na format 35 mm), je zdaj od 24 do 360 mm. Aparat je zaradi tega malce debelejši oz. obroč okrog objektiva ustvarja nekaj več izbokline, toda to še vedno ostaja precej manjša reč od modelov FZ ali brezzrcalnih z izmenljivimi objektivi. Samodejno ostrenje naj bi bilo tokrat zaradi novega motorja in tehnologije merjenja »globine« precej hitrejše. Ali bo tudi bolj zanesljivo, pa bo treba preizkusiti.

Elektronsko iskalo ima za polovico boljšo ločljivost (2330 točk), kar ga bo nedvomno naredilo bolj uporabnega. Prej se je bilo namreč nanj težko zanašati. Zaslon (na dotik) še vedno ostaja nepremičen, kar je škoda, vendar vsega očitno v tako majhnem kompletu ni mogoče ponuditi. Snemanje videa 4K ostaja pri 30, 25 ali 24 sličicah na sekundo, v polni visoki ločljivosti pa je zdaj mogoče zajemati tudi pri 120 fps. Tudi tipalo z dvajsetimi milijoni točk je enako. Poleg povezave wi-fi je zdaj na voljo še bluetooth. Neizpolnjena pa je ostala želja po boljši zaslonki in s tem dodatni prednosti v slabših svetlobnih razmerah ter večji globinski neostrini. Svetlobna moč je celo nekoliko slabša, vendar fizikalno pri daljšem objektivu pač ne gre. Razpon je od f/3,3 do 6,4, prej je bil od 2,8 do 5,9. Vendar je resnici na ljubo že pri predhodniku zaslonka v vsega nekaj mm goriščnice padla pod zdajšnjo začetno vrednost, zato je izguba v resnici zanemarljiva. TZ200 znova draži, kot je takoj ob predstavitvi že stotica, in komaj čakamo, da ga preizkusimo. Prodajna cena bo sicer malo nad 800 evri, kar je za približno stotaka več kot pri predhodniku.

Podobno, morda celo nekoliko manj bo (brez objektivov) stal tudi GX9. Ta je morda še bolj zanimiv primer v primerjavi s prejšnjim modelom GX8. Proizvajalec se namreč ni osredotočil izključno na izboljševanje in dodajanje novih lastnosti, kot pri TZ200, ampak je, kot kaže, poslušal tudi nekatere pripombe o cenovni umeščenosti in velikosti, ter zato sklenil narediti nekaj kompromisov med napredkom in nazadovanjem. GX8 je bil odličen, toda v primerjavi z drugimi brezzrcalnimi aparati, ki po obliki ne posnemajo zrcalnorefleksnih (kot modeli z oznako G), precej velik in težak, pa tudi ne ravno poceni. Zanj je bilo treba odšteti krepko čez tisočaka. GX9 je konkretno shujšal v vse smeri, je opazno ožji in tanjši, pa tudi nižji. Izgubil je nekaj gramov, a ne toliko, kot bi pričakovali glede na mere. Toda zmanjšanje je med drugim na račun baterije, ki tokrat nominalno zdrži 260 posnetkov, prejšnja jih je 340. Izgubila se je tudi zatesnitev ohišja, zato bo bolj tvegano delati v dežju ali ob kakšnem drugem pršenju in škropljenju.

Tipalo ima znova 20 milijonov točk, seveda je tu velikosti m4/3. Vpeto je v petosni umirjevalnik, kar pomeni za eno os napredka. Pred tipalom ni več filtra, kar pomeni potencialno boljšo ostrino, a pri določenih motivih lahko neželene vzorce. Tako zaslon kot iskalo, ki je še vedno premično (mogoče ga je pomakniti navzgor), imata boljšo ločljvost. Podobno kot pri manjšem bratu je pridobitev bluetooth, ostrenje bi moralo biti hitrejše, glede snemanja videa (kajpak 4K) pa ni bistvenih razlik. In morda še najpomembnejša novost za ljubiteljske fotografe. Tokrat so vgradili bliskavico, medtem ko je bilo treba pri starem modelu nameščati zunanjo.

Domnevam, da utegne GX9 ugajati marsikomu, ki se mu je prej osmica zdela prekompleksna, Cenejši GX800 pa malce premalo zmogljiv in pretirano plastičen.

Fotografije: Panasonic

The post Novi modeli fotoaparatov morajo imeti smisel appeared first on Tehnozvezdje.