Japonsko podjetje je naredilo dobro potezo, ko je priljubljenega, a že malce ostarelega GH5 nadomestilo z dvojico aparatov. Z GH5 II je ustreglo večini želja tistih, ki so pri predhodniku pogrešali določene zdaj skorajda samoumevne lastnosti, kot so dodatni snemalni načini, boljše ostrenje in hitrejše delovanje, vendar ne potrebujejo in tudi nočejo plačati vseh tehnoloških in funkcionalnih novosti, ki jih prinaša šesta generacija. Pri tej je napredka res veliko, toda izkoristili ga bodo zgolj tisti, ki zelo natančno vedo, zakaj kupujejo točno ta aparat in v bistvu niti ne potrebujejo našega opisa.

Za napredne ljubiteljske in polprofesionalne snemalce je zagotovo pravšnja izbira GH5 II. Je manjši, lažji, cenejši (za približno 600 evrov), preprostejši za uporabo (težje se je izgubiti v množici nastavitev in funkcionalnosti, ki vplivajo na končni rezultat). Po drugi strani pa drži, da GH6 ponuja še boljšo kakovost posnetkov, širši dinamični razpon, naprednejše ostrenje, predvsem pri sledenju ljudem ali živalim, tudi možnost daljšega snemanja, lepši zaslon in elektronsko iskalo in še kakšno prednost, ki jo je mogoče izkoristiti brez zelo naprednega znanja in tudi s snemanjem v »običajnem« bitnem toku (100 Mb/s). Napredni uporabniki gredo seveda lahko veliko dlje, vse do 800 Mb/s (sami smo večinoma snemali pri 200 megabitih in v formatu, ki ga naš program za montiranje še prepozna ter računalnik približno zmore obdelovati) in razločljivosti 5,7K, tudi snemanja v način V-log, morda na kartico CFexpress (v drugo ležišče gre običajna SD) ali celo v 12-bitni obliki RAW na zunanji snemalnik prek priključka HDMI.

Ena glavnih prednosti je ne samo v neomejenem času snemanja, tudi pri razločljivosti 4K in 60 sličicah na sekundo. To v teoriji omogoča še kakšen drug aparat, toda praksa je zaradi segrevanja pogosto drugačna. GH6 je eden od redkih fotoaparatov z vgrajenim ventilatorjem za hlajenje, ta je med fleksibilno premičnim zaslonom in preostankom ohišja, ob strani so reže za odvajanje toplote. Deluje samodejno in dovolj tiho, da se ga na posnetkih ne sliši, a hkrati dovolj učinkovito, da se aparat v nobenem trenutku ne pregreva.

Najbrž največja težava GH5 in nasploh vseh Panasonicovih aparatov, niti ne toliko sama po sebi, temveč predvsem v primerjavi z res konkretno naprednejšo konkurenco, je bila samodejno ostrenje. Že res, da resni snemalci ostrijo ročno in da je bil aparat v marsikateri situacijo dovolj hiter in zanesljiv, toda drugi so bili še hitrejši in še bolj so se uporabniki lahko zanesli na to, da bo izostreno točno to, kar si želijo. Še posebej pa predhodnik ni imel dobrega sistema za sledenje obrazom in očem, kar je v zadnjih letih postalo nujno in nepogrešljivo še posebej za Youtuberje in podobne ustvarjalce vsebin, a prav pride še marsikomu drugemu. Zdaj je ostrenje v splošnem ter prepoznavanje in sledenje obrazom končno na nivoju, kot se za tak aparat spodobi. Rekel bi, da so Sonyjevi v tem pogledu še vedno vsaj pol koraka spredaj, a uporabniki Panasonica ne bo več imeli občutka, da so pri nečem bistveno prikrajšani.

Potem so tu še pridobitve, kot je štirikanalno snemanje zvoka, pa hitrejše branje s tipala, kar se pozna v »švenkih« (vzdolžnih premikih aparata), kjer se pokončni predmeti ne spremenijo v valovite vodne rastline, preverjanje izostrenosti med snemanjem (da se povečati izsek na zaslonu) in predvsem kakovost slike na nivoju aparatov s precej večjim tipalom APS-C. Res bi težko kdo ločil med enim in drugim, čeprav GH6 seveda ostaja pri z objektivi izjemno dobro založenem formatu mikro štiri tretjine (m4/3). Morda po »slabši« globinski neostrini, a tudi to se da doseči z dovolj svetlobno močnimi objektivi.

Navsezadnje je GH6 tudi po velikost in masi povsem na ravni tistih z večjimi tipali, celo primerljiv z aparati polnega formata. Tako odpade eden od argumentov, zakaj bi ga imel kdo, ki se s snemanjem ne ukvarja profesionalno. V manjših in lažjih aparatih namreč lahko dobi primerljivo kakovost, vsega potenciala GH6 namreč verjetno ne bo izkoristil (ali zaradi znanja ali zaradi omejitev v produkcijskem procesu, denimo neuporabi dragih kartic CFexpress ali premalo zmogljivega računalnika). Za napredne uporabnike seveda je obilo razlogov, zakaj izbrati ravno ta delovni pripomoček. Glede zmožnosti »ni da ni,« manjše tipalo in ventilator poskrbita, da ni pregrevanja tudi pri dolgotrajnem, neprekinjenem snemanju, objektivi so vendarle precej manjši in lažji od tistih za polni format, pa tudi izbira je večja in cene nižje. Glede na vsesplošno inflacijo mogoče niti višja cena (2200 evrov za ohišje in 2800 evrov za komplet z objektivom 12 – 60 mm f/2,8-4) za večino zvestih uporabnikov serije GH in še koga ne bo predstavljala težave.

Saj res, kaj pa fotografiranje?

Seveda se da s tem aparatom povsem spodobno fotografirati, rezultati so mi bili celo nekoliko bolj všeč kot pri GH5 II, in zanje se niti ni bilo treba pretirano potruditi, samo prave nastavitve slikovnega načina je treba najti (glede barv, kontrastov in ostalega). Vseeno pa glede na ceno v fotografskem pogledu ni nič posebnega. Niti glede kakovosti, niti pri hitrosti in čem drugem. To je aparat za uporabnike, ki jim je v ospredju ali morda celo edini vidik snemanje videa. Za enako dobro fotografiranje je mogoče izbrati aparat za tretjino, največ polovico cene.

Ta dva videa smo posneli z GH6:

The post Panasonic GH6 je treba znati izkoristiti, ni pa težko z njim narediti dobrih posnetkov appeared first on Tehnozvezdje.

Novi GH5 ne bo nikogar vrgel s stola ali ga spravil v delirij, to tudi ni namen. Morda kaj takega uspe aparatu GH6, ko se pojavi. Smisel vmesnega modela je ponuditi določene možnosti, ki jih napredni ustvarjalci vsebin danes od aparata pričakujejo. Če ob tem tudi cena ostane razumna, toliko bolje. Glavne med tem novostmi so snemanje z 10-bitnimi barvami (vse do barvnih informacij 4:2:2), tudi pri 4K s 50 oz. 60 sličicami na sekundo, možnost izbire nevtralnega barvnega profila V-Log, za kar je bilo treba prej doplačati, zmogljivejši procesor za obdelavo signala in izboljšano tipalo z 20 milijoni pik. Nekatere stvari, kot so ohišje, izbirniki, sistem samodejnega ostrenja, možnosti povezovanja z drugimi napravami pa so ostale enake. S to kombinacijo je GH5 II znova zelo vsestranska snemalna naprava, morda bi jo še najmanj priporočal za vloganje, in pa malo manj navdušujoč v primarni vlogi fotoaparata.

Govorimo seveda o aparatu sistema mikro štiri tretjine (m4/3). Tega so nekateri zaradi dokaj majhnega tipala že večkrat odpisovali, a se še vedno drži, sploh za snemanje videa je v bistvu zelo primeren. Omogoča namreč izdelavo majhnih in lahkih objektivov – v primerjavi s tistimi za polni format in tudi za APS-C – ter dobro razmerje med hitrim in natančnim ostrenjem ter še vedno nekaj globinske neostrine, ki jo pogrešamo pri snemanju z aparati z »enopalčnim« tipalom ter še posebej s pametnimi telefoni. V osnovnem kompletu, če se kupec ne odloči za zgolj ohišje, je objektiv 12-60 F/2,8-4 z napisom Leica, ki je presenetljivo kakovostno izdelan, nikakor cenena reč v slogu, »samo, da je nekaj priloženo.« Ponuja dobro optiko in solidne vrednosti zaslonke, razpon od 24 do 120 mm, če preračunamo na polni format, pa daje lepo fleksibilnost. Določenim uporabnikom tak objektiv lahko pokrije veliko večino potreb. Sam imam npr. na svojem aparatu skoraj ves čas objektiv 24 – 105 mm (znova preračunano, ker ni za polni format). Seveda nekateri niso navdušeni nad zumi in želijo vse postoriti z objektivi s fiksnimi goriščnicami, kar pa za nemoteno delo malodane zahteva vsaj dva aparata. Pri obeh vrstah steklovine je sicer v sistemu m4/3 veliko izbire, ne samo številčno, ampak tudi kvalitativno.

V primerjavi z nekaterimi drugimi za podobno ceno ima določene prednosti, ki jih bodo snemalci znali ceniti. Denimo dve reži za pomnilniški kartici, poleg vhoda za mikrofon še izhod za slušalke (za spremljanje, ali je z zvokom vse v redu), zaslon, ki so obrne vstran in popolnoma okrog, dovolj veliko baterijo za daljša snemanja (to je denimo težava določenih Sonyjev aparatov), in priključek USB-C, ki omogoča univerzalno in hitro polnjenje, pa tudi priklop zunanjih diskov ali snemalnikov. Enako slaba ali nedelujoča kot pri večini pa je brezžična povezljivost s pametnimi telefoni, ki je nisem uspel vzpostaviti. Fotoaparati prejkoslej silijo uporabnike k vztrajanju pri klasičnem principu uporabe s prestavljanjem kartic sem ter tja.

Pri snemanju je res na voljo obilica možnosti in predvsem snemalnih kodekov in načinov. Dobra novica v primerjavi z nekaterimi prejšnjimi Panasonici je, da lahko pri videu snemalec izkoristi polno goriščnico, saj ni izreza, razen seveda na razmerje 16:9 iz 4:3, kakršnega ima tipalo. Ne razumem najbolje, čemu za več kot 25 sličic na sekundo ali 10-bitno barvno globino Panasonic uporablja zapis MOV, vendar je to bolj zanimivost kot pomanjkljivost. Vsekakor se da dobiti odlične rezultate že pri 8-bitnem snemanju, kdor ima ustrezno programsko in strojno opremo za obdelovanje 10-bitnih datotek ali se zna poglobiti v napredno nastavljanje barv iz profila V-Log, pa se bo sploh na koncu lahko pohvalil z izvrstno sliko. Zanjo se je sicer treba nekoliko potruditi z nastavitvami kontrasta in še česa, kaj v osnovi je vse skupaj pretemno in s premalo dinamike, toda nekaj poskušanja in spreminjanja parametrov, uporabniki prejšnjih modelov imajo to verjetno že naštudirano, so posnetki lahko tako dobri, da vsaj za neprofesionalno uporabo komajda zahtevajo kakšne popravke v postprodukciji. (Za spodnji video sem z GH5 II posnel bližnji kader in vse posnetke telefona, t. i. b-roll)

Pri fotografiranju podobno velja zgolj v primeru razvijanja iz zapisa RAW. Ker pa tega v času testiranja noben od mojih dveh programov za obdelovanje fotografij (ne plačujem naročnine na Adobe Lightroom) zapisa z GH5 II še ni prepoznal, sem bil obsojen na datoteke jpg in pri teh nisem uspel priti do fotografij brez pretiranih črnin.

Samodejno ostrenje ni najhitrejše in pogosto je pri premiku aparata treba še pritisniti na sprožilec, da se izostritev prilagodi spremenjenemu motivu. Toda večinoma aparat ostri natančno in pravilno, tudi na obraze, čeprav nima enako zmogljivega prepoznavanja kot nekateri konkurenčni aparati. Prav Panasonici so s tem v preteklosti imeli težave, izostritev je begala med obrazom in ozadjem, zato sem zelo zadovoljen, da tokrat zadeva deluje, kot je treba.

Ergonomija aparata je taka, kot jo poznamo. Ohišje ni ravno majhno ali lahko, kar gre verjetno pripisati misli snovalcev na ustrezno hlajenje med zahtevnim snemanjem (z veliko bitno hitrostjo in/ali veliko sličicami na sekundo). Robustnost se zdi v redu in ne vidim razloga, da aparat ne bi preživel kar nekaj let intenzivne uporabe. Tipk in kolesc je veliko, moti edino kombiniranje slednjih in zaslona na dotik, ko uporabnik pričakuje, da bo nekaj postoril zgolj s tipkami, pa aparat zahteva še pritiskanje po zaslonu, da sproži ali potrdi to in ono. Tipka za snemanje je velika, ni pa postavljena najbolj posrečeno, še vedno so za moj okus glede tega najbolj priročni Sonyjevi aparati, ki jo imajo zadaj, nekoliko postrani, točno tam, kamor gre palec. Pozitivno je, da so vrata za vstavljanje kartic ob strani in ločena od tistih za ostale priključke ali baterijo.

Ta čas je mogoče GH5 II brez dodatkov kupiti za približno 1400 evrov, skupaj z omenjenim objektivom 12-60 pa za malo manj kot dva tisočaka. S tem prenovljeni model ni samo eden najboljših za snemanje videa v svojem razredu, ampak tudi med najboljšimi nakupi za tovrstne namene. Kdor bi prihranil še tistih nekaj sto evrov za starejšega GH5, naj si raje čimprej premisli, kajti novinec prinaša več kot dovolj izboljšav in dodatnih zmožnosti, da zlahka upraviči to razliko. Že zgolj doplačilo za V-Log pri starejšem jo popolnoma izniči. Fotografe pa bi vseeno morda raje preusmeril h kakšnemu izdelku, ki je bil v osnovi zasnovan zanje, kajti GH5 II je primarno in tudi sekundarno video »mašina«.

HVALIMO:

• Ogromna izbira kodekov in snemalnih načinov
• Zelo lep video (z nekaj ukvarjanja s parametri slike)
• Dobra cena (v trenutni akciji)
• Solidno trajanje baterije
• Kompleten nabor priključkov in tipk za upravljanje

GRAJAMO:

• Samodejno ostrenje je počasnejše kot pri konkurenci
• Brezžična povezljivost včasih ne sodeluje
• Manj primeren za fotografiranje

Tudi ta video je bil posnet z GH5 II, celo s 50 sličicami na sekundo pri razločljivosti 4K, da se je ujemalo s posnetki s kamere.

The post Panasonic GH5 II: Logična izbira za snemalce, manj za fotografe appeared first on Tehnozvezdje.