Sedma generacija zapestnice, ki se ji kmalu pridružuje še model Pro z vgrajenim satelitskim sprejemnikom za določanje položaja (GPS-om, po domače), na prvi pogled ni dosti drugačna od prejšnjih. Oblika je pretežno enaka, zgornji del ostaja povsem raven in se v pašček ne zlije najbolj posrečeno. Mi je pa všeč zapenjanje paščka, ki nima klasične zaponke, in tako ne naredi izbokline ravno tam, kjer imam naslonjeno roko med tipkanjem. Vseeno je razlika, če jo pogledamo ob boku šestice, očitna. Predhodnica je res imela prvič zaslon raztegnjen čez skoraj celotno višino (resnici na ljubo spodaj in zgoraj, pa tudi ob strani, ostaja še precej črnine), vendar je bil v praksi precej ozek. Nova zapestnica to popravlja. Zdaj je namreč dovolj širok, da so proporci približno smiselni – še vedno je sicer precej pokončen v primerjavi s Huaweijevo zapestnico – in da se informacije na njem razločno vidijo in jih ne izriva prehitro v novo vrstico. Tudi sama zapestnica je s tem postala nekoliko širša, vendar v tem ne vidim kakšne težave. Morda izgleda celo bolje, na zapestju pa je še naprej komaj zaznavna. Zanimivo je sicer, da podatek o diagonali zaslona – 1,62 namesto 1,56 palca – sploh ne nakazuje na tako veliko spremembo. Toda prejšnji je bil res visok in ozek, od tod precejšnja diagonala, vendar ima novi za četrtino večjo površino.

Druga pomembna pridobitev pri zaslonu je možnost, da ves čas prikazuje uro in druge informacije (katere, je odvisno od izbrane številčnice). Vedno vključeni zaslon, torej. Nekateri sicer lahko brez težav shajajo brez njega, ker več dajo na čim daljše trajanje baterije, sam pa želim, da ura vedno, ko jo imam na roki, kaže vsaj čas. Pri čemer pa bi, enako kot pri največji konkurentki, predlagal občutno znižanje svetilnosti prikaza v tem načinu, česar se na žalost ne da prilagajati. Številke so res premočne, še posebej je to očitno zvečer in v temnejših prostorih, in prepričan sem, da to vpliva tudi na avtonomijo. Ta se z vedno vključenim zaslonom konkretno skrajša. Če brez njega zapestnica zlahka zdrži cel teden delovanja in lahko tudi več kot deset dni, če so določene zadeve izklopljene, je z njim baterijske zaloge za največ štiri dni. Ob vključenem samodejnem merjenju nasičenosti kisika v krvi (SpO₂) in neprestanem beleženju srčnega utripa, jo je treba polniti na tri dni, kajti poraba se dvigne na približno 30 odstotkov na dan. Ko sem merjenje srčnega utripa nastavil na vsake pol ure, se je ustalila nekje pri četrtini baterije dnevno.

Glede svetilnosti je zaslon OLED enak prejšnjim. Na četrti ali najvišji, peti stopnji dovolj svetel, da je mogoče razbrati številke tudi v močnem soncu, toda znotraj smo pri podobnem problemu kot z vedno vključenim prikazom. Zapestnica še vedno nima tipala za samodejno prilagajanje svetilnosti in tako prikaz pogosto preprosto preveč sije in tudi porablja preveč energije. Enaka težava sicer pesti tudi Huaweijevo zapestnico.

V ostalih vidikih je Smart Band 7 nadaljevanje in ponavljanje tega, kar smo že videli. Kot rečeno, lahko zdaj redno spremlja SpO₂, ne spomnim se več, ali je to predhodnica zmogla, vsekakor pa je sama funkcionalnost merjenja kisika v krvi že bila prisotna pri šestici. Zapestnica zaznava tudi stres in po novem še ugotavlja, če med spanjem uporabnik »kakovostno« diha. Če bi vključil še to in »izjemno natančno spremljanje spanja« (takrat sicer ne nosim ničesar, tako da so te zmožnosti zame irelevantne), bi verjetno avtonomijo baterije še skrajšal. Prav tako sem zanemaril spremljanje ženskega ciklusa, ki je za uporabnice na voljo. Še naprej izračunava dnevni indeks aktivnosti, ki se nato sešteva za zadnjih sedem dni. Z zapestnico je mogoče upravljati predvajanje glasbe na telefonu, lahko služi kot brezžični sprožilec fotoaparata v povezanem telefonu, seveda sta na voljo alarm in odštevalnik.

Bolj pomemben je prikaz obvestil, ki so ga končno kolikor toliko uredili. Zdaj nekoliko lepši in lažje čitljiv, še vedno pa mnoge druge zapestnice in ure to prikažejo bolj stilsko, ne kot bi gledali na kakšen zaslonček iz 80-ih let prejšnjega stoletja. Taka zapestnica brez GPS-a je primerna za osnovne podatke o gibanju, toliko da se da orientirati, koliko smo prehodili in podobno, kajti podatki pri kakšni hoji v hrib ali teku so precej daleč stran od tega, kar izmerijo naprave s satelitskim določanjem položaja. Tudi konsistentnost teh »meritev« je izredno slaba, kajti na enakem vzponu in nato spustu je ocena te zapestnice variirale za najmanj pol in skoraj cel km v (izmerjeno z drugimi) v štirih kilometrih. Na srečo vsaj pri običajni hoji ni tolikšnih odstopanj, pa tudi ne razlik v primerjavi s tem, kar nameri konkurenca.

Malce sem razočaran nad ponudbo zanimivih, okusno oblikovanih številčnic, toda to se vedno s časom izboljšuje. Kot tudi nad odsotnostjo slovenščine na sami zapestnici, čeprav v aplikaciji Zepp Life je. Slednja (tudi tu lahko le ponovim – Kaj je bilo narobe s poimenovanjem Mi Fit?) je kar logična in pregledna. Na prvem razdelku so glavni podatki, od korakov, srčnega utripa, SpO₂ in indeksa gibanja do zadnjih vadb. Drugi z imenom Telovadba je nekoliko bolj konfuzen, saj združuje sprotno spremljanje vadbe in seznam prejšnjih. Razdelek Prijatelji omogoča delitev podatkov o dejavnosti in spanju z drugimi uporabniki zapestnic in ur Xiaomi, na razdelju Profil pa je mogoče spreminjati nastavitev zapestnice. To bi morali iz zadnjega podmenija premakniti nekam na bolj očitno mesto. Najbolj nesmiselno pri aplikaciji pa je dejstvo, da sem lahko vanjo s svojim uporabniškim računom Xiaomi vpisan samo na eni napravi. Seveda razumem, da je zapestnica povezana z enim telefonom, da na še kakšnem telefonu ne bi mogel pregledovati podatkov z nje, pa ne razumem.

S povečanjem oz. razširitvijo zaslona in možnostjo vedno prikazane ure so v Xiaomiju na enostaven način podaljšali konkurenčnost svoji zapestnici, ne da bi posegali v dizajn in vse ostalo. Za približno 55 evrov tako Smart Band 7 ostaja zanimiv pripomoček za ključne podatke na zapestju in spremljanje zdravstvenih funkcij, ki ga uporabnik komajda občuti, pa tudi izgleda dovolj šik, da ga lahko nosi za različne priložnosti.

HVALIMO:

• Širši zaslon
• Vedno vključen zaslon
• Vse pomembne »zdravstvene« meritve
• Cena

GRAJAMO:

• Zaslon ni zmožen samodejno prilagajati svetilnosti
• Stalni prikaz informacij (t. i. vedno vključen zaslon) bi moral biti bolj zatemnjen
• Baterije je z vklopljenim vsem, kar zapestnica nudi, za dobre tri dni
• Razen zaslona nobene omembe vredne novosti
• Čemu so ukinili poimenovanje Mi Band???

The post Xiaomi Smart Band 7: Pomembna razlika pri zaslonu appeared first on Tehnozvezdje.

Zadnje leto sem Huawei Band 6 nosil kar pogosto, kar se ji že pozna na obrabi paščka. Še posebej takrat, ko sem doma in ne potrebujem satelitskega določanja položaja (za spremljanje aktivnosti na prostem) ali brezstičnega plačevanja, je ta pripomoček najbolj udoben in najmanj moteč na zapestju, hkrati pa daje vse ključne informacije, ki si jih od njega želim. Omenjal sem že, da se mi zdi povsem smiselno kombinirati različne nosljive naprave. Navsezadnje je tudi Watch GT 3, ki si jo lahko nadenem ob določenih priložnostih, v osnovi malo bolj zmogljiva zapestnica, vendar z večjim zaslonom in v obliki ure. Motilo je me pri Band 6 pravzaprav samo troje in dve od teh »zamer« je Huawei pri Band 7 naslovil, eno bolje, drugo malce slabše. Tretja očitno ostaja za katero naslednjih generacij.

Zapestnica se je v primerjavi prejšnjo komaj kaj spremenila. Morda je za kakšno desetinko mm tanjša, vključno z modulom s tipali, vendar tega nisem preverjal s kljunastim merilom. V vsakem primeru so razlike zanemarljive. Pašček oz. njegova prožnost se zdi nekoliko drugačna, bomo videli, če bo kaj razlike glede prask in odrgnjenosti čez eno leto. Pomembna pridobitev pa je, da ga je lažje zamenjati. Pri stari zapestnici tega nikoli nisem uspel storiti, saj gre izjemno na trdo. Zdaj je treba premakniti nekakšno kratko iglo oz. buciko, kar še vedno ni idealno, a se vsaj da, in pašček potem lepo izskoči, pa tudi zgolj vstaviti ga je treba nazaj, ne pa loviti kakšnih pritrdišč. To je torej ena od dveh izboljšav, tista, ki so jo izvedli »za silo.«

Zaslon OLED je enako velik in tudi svetilnost se zdi enaka, zato lahko upravičeno sklepam, da gre za povsem identičen sestavni del. Lahko bi pokrival večji del površine, vendar je glede velikosti prikaza in informacijske vrednosti v redu. Tudi vidnost na soncu je že na četrti od petih stopenj spodobna. Toda še naprej manjka tipalo za samodejno prilagajanje svetilnosti, ki bi zagotovo lahko podaljšalo trajanje baterije in tudi zmanjšalo skoraj pretirano sijanje zaslona v temnejših prostorih. To sem imel v mislih s tretjo zamero, ki tako še naprej ostaja. Na srečo se, za razliko od Watch GT 3, vsaj da nastaviti znižanje svetlosti ponoči.

Pri zaslonu oz. samem prikazu pa sem tudi na zapestnici dočakal možnost vedno vklopljenega zaslona. Tega Band 6 ni omogočala in še vedno ne, čeprav bi najbrž lahko funkcionalnost dodali prek posodobitve programske opreme. Če seveda ne zahteva kakšnega kosa strojne opreme, ki ga nova zapestnica ima, v stari pa manjka. Zapestnica tako zdaj lahko stalno prikazuje čas, na voljo je pet številčnic, dve imata vključen še datum. Tudi tu je svetilnost nekoliko pretirana in bi jo lahko zmanjšali. Trajanje baterije se seveda zaradi vedno vključenega zaslona konkretno skrajša, v tem načinu zapestnica porabi porabili približno četrtino baterijske zaloge na dan. Če bi jo pustil, da se zaslon vklaplja zgolj ob premiku ali obratu roke, bi zagotovo z enim polnjenjem zdržala vsaj en teden, mogoče še kakšen dan več. Prejšnja pogosto ni želela reagirati, ko sem želel preveriti čas ali kakšno drugo informacijo na njenem zaslonu, z novo je bolje, a vseeno sem vesel, da jo lahko samo ošvrknem in vem, koliko je ura. Z največjo novostjo te zapestnice sem tako pretežno zadovoljen, z izjemo stare Huaweijeve kaprice, da se polna številčnica pri vedno vključenem zaslonu pokaže šele, ko se uporabnik dotakne zaslona, ne ob obračanju zapestja. Kdor prednost še vedno daje celotedenski avtonomiji, mu ta možnost seveda ostaja.

Kot vedno, proizvajalec za novo generacije oblikuje nove številčnice. Med njimi je ena, imenovana Filter za čas, v bistvu podaljšek istoimenske za vedno vključen zaslon, njena posebnost je spreminjanje barv, dvema poljema pa je mogoče določiti, kaj prikazujeta (korake, vreme, srčni utrip, …). Na voljo jih je kajpak še ogromno iz že obstoječe zaloge za Huaweijeve »nosljivčke«. Običajna novost so tudi dodatni športi, ki jih naprava zna meriti, vendar so to vse programske pridobitve, ki bi jih zlahka ponudili tudi lastnikom starejših zapestnic. Včasih jih, pogosto ne.

Sicer je nabor funkcionalnost dokaj standarden za moderno in celovito zapestnico, kajpak brez GPS-a (in ostalih ustreznic za pozicioniranje). Tu so merjenje srčnega utripa, nasičenosti kisika v krvi (SpO₂), spanja in stresa. Vse to lahko naprava meri samodejno in pogosto, uporabnik pa lahko rezultate vidi tako na njenem zaslonu kot, še bolj podrobno v aplikaciji. Seveda je na voljo tudi spremljanje kopice športov oz. aktivnosti, kjer je zapestnica v eni od dveh vlog. Lahko na podlagi štetja korakov izračunava podatke, ki so zaradi tega bolj približni, tega smo na zapestnicah navajeni že od vsega začetka. Druga možnost je izraba satelitskega sprejemnika v telefonu, če je ta prisoten. Ni dvoma, da si je za resne podatke o vadbah treba omisliti nekaj z GPS-om, zapestnice, kot je Band 7, so lahko primerne za večino ostalega. Med temi nameni je prikazovanje obvestil in klicev s telefona, vendar na to ni mogoče odgovarjati, upravljanje glasbe in sprožilca fotoaparata na telefonu, na voljo pa je še nekaj »aplikacij«, ko so časovnik, štoparica, svetilka, pa nenazadnje budilka in iskanje telefona z bizarnimi zvoki.

Kot vse ure in zapestnice tega proizvajalca se Band 7 s telefonom povezuje prek aplikacije Zdravje (Huawei Health), ki je na voljo tudi za iOS, ne zgolj za Android. Na slednjem jo je sicer treba namestiti iz tržnice AppGallery ali prek namestitvene datoteke, ki jo je mogoče najti na spletni strani proizvajalca. Tokrat se z njo ne bom posebej ukvarjal, ker je že dolgo enaka in je v vse v njej nespremenjeno. Osnovni zaslon daje ključne informacije, ki jih zbirajo s telefonom seznanjene naprave – o telesni dejavnosti, vadbi, srčnem utripu, spanju, SpO₂, stresu in ostalih vidikih (temperaturi kože, teži in indeksu zdravega življenja, kar omogočajo bolj zmogljive Huaweijeve naprave, ne pa tudi ta zapestnica). V razdelku naprave pa s klikom na posamezno uporabnik pride do informacij o njej, iskanja in nameščanja številčnic, nastavitev in ostalega, seveda tudi posodabljanja vgrajene programske opreme in preklapljanja med tem, katera od naprav je aktivna, če jih na polici oz. v predalu več časa na svojo priložnost.

Kratek povzetek vsega skupaj je naslednji. Huawei Band 7 je celovita pametna zapestnica, ki kljub pomanjkanju pravih novosti še vedno nudi vse bistveno, kar od takega pripomočka pričakujemo. Za 60 evrov je dobra izbira, kot je bila že lani predhodnica.

HVALIMO:

• Malenkostna dodelava ohišja
• Lažje snemanje in natikanje paščka
• Možnost vedno vključenega zaslona
• Boljše prepoznavanje premika roke (za vklapljanje zaslona)
• Spodobno trajanje baterije

GRAJAMO:

• Malo konkretnih novosti v primerjavi z lanskim modelom
• Še vedno ni tipala za prilagajanje svetilnosti zaslona
• Zaslon bi lahko pokrival večji del površine zgornjega dela zapestnice

The post Huawei Band 7: Dve novosti, a pomembni appeared first on Tehnozvezdje.

Xiaomi s svojo priljubljeno pametno zapestnico že dolgo vztraja pri enaki formuli. Smart Band 7, kot se imenuje najnovejša v seriji teh nosljivih naprav, je z izjemo večjega (širšega) zaslona marginalno drugačna kot predhodna Mi Band 6. Toda nekateri konkurenti širijo svojo pahljačo tovrstnih pripomočkov in tudi mnogi kupci zdaj raje posegajo po nečem nekoliko bolj zmogljivem, predvsem z vgrajenim satelitskim določanjem položaja, kar se seveda danes da kupiti za manj denarja kot pred nekaj leti. Najboljšo vzporednico lahko potegnemo s Huaweijem. Band 6 tega proizvajalca se je lani dobro kosal z Mi Band 6, po našem mnenju je ponujal več, med drugim večji in lepši zaslon. Toda Huawei je ponujal še Huawei Watch Fit, ki je bila v malo večjo (širšo) zapestnico zakamuflirana prava športna (in pametna) ura. Z Watch Fit 2 so to formulo še dodelali in jo spremenili že v skoraj polnopravno uro. Tako tudi Xiaomi ni več mogel zgolj gledati tega od zunaj in prepuščati kupce konkurenci, zato je zdaj – sicer šele na Kitajskem – predstavil še Smart Band 7 Pro.

Kot ste najbrž že lahko sklepali iz zgornjega opisovanja, je zapestnica Pro neposredna tekmica Watch Fit (2). Z 1,64-palčnim zaslonom OLED z ločljivostjo 280 × 456 bo lahko prikazovala več informacij (ali pa večje) kot zapestnica brez oznake Pro, predvsem pa bo – zaradi večje baterije – ta zaslon lahko vedno prikazoval čas (način »vedno vključen«). Povsem enaka ključna razlika med običajno in »povečano« zapestnico je tudi pri Huaweiju.

Druga pomembna pridobitev je kajpak GPS, ki v bistvu ni zgolj to, temveč sprejemniki podpirajo še satelitske sisteme Beidou, Galileo, Glonass in QZSS. Zaradi tega bo naprava lahko samostojno, brez povezanega telefona v bližini, merila vadbo oz. rekreacijo z veliko več in bolj natančnimi podatki kot zapestnica brez satelitskega lociranja. Prav tako ima Smart Band 7 Pro, vsaj na Kitajskem, vgrajeno tudi tehnologijo NFC, kar bi vsaj v teoriji lahko omogočalo možnost brezstičnega plačevanja.

Izostale ne bodo niti zdravstvene funkcije, kot je konstantno merjenje srčnega utripa, spremljanje spanja, samodejno preverjanje ravni kisika v krvi in še kaj.

Za baterijo obljubljajo do 12 dni avtonomije z enim polnjenjem, pri vedno vključenem zaslonu se bo trajanje po izkušnjah z drugih ur približno prepolovilo, ob spremljanju vadbe pa bo seveda treba napravo polniti še malo bolj pogosto, na štiri do pet dni, kajti Galileo in GPS terjata svoje.

Na Kitajskem bo Xiaomi Smart Band 7 Pro naprodaj za manj kot 60 evrov, kar se sliši zelo ugodno glede na vse, kar bo ta naprava omogočala. Toda za evropski trg je za zdaj še niso predstavili, nadejamo se, da jo bodo, cena pa bo tukaj skoraj zagotovo bližje stotim evrov ali nad to mejo.

Fotografije: Xiaomi

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Xiaomi z zapestnicami in urami kot Huawei appeared first on Tehnozvezdje.

Xiaomi Smart Band 7, kot se po novem imenuje zapestnica – predhodnica je bila seveda Mi Band 6 – še naprej vztraja pri enaki formuli, ki pa so jo v podjetju evidentno, kot sem zapisal že lani, pripeljali do konca evolucije. Odpravili so sicer lansko glavno »napako«, nekoliko ozek zaslon, letos gre precej bolj proti robovom, zaradi česar v diagonalo meri 1,62 palca (prej 1,56 palca) in ponuja za kar četrtino več vidne površine. To pa je tudi edina res opazna novost, poleg nekoliko lepše oblikovanega paščka , ki tokrat ob modulu z elektroniko nima opazne stopnice. Pozdravljam, da je zapenjanje še vedno z vtikanjem igle v luknjice, ne s klasično zaponko, ki moti med tipkanjem.

Zapestnica sicer podpira več kot 110 športov, kjer pa je verjetno veliko prekrivanja, navsezadnje še vedno ni vgrajenega sprejemnika za satelitsko določanje položaja. Prav tako v evropsko različico niso vgradili tehnologije NFC. Novost je izračunavanje telesnih zmogljivosti med vadbo (VO₂ max), medtem ko smo bili merjenja vsebnosti kisika v krvi (SpO₂) deležni že lani. Kljub dokaj majhni nadgradnji bo Smart Band 7 dražja od predhodnice, vsaj v izhodišču, saj bo priporočena cena 60 evrov, medtem ko je šestica štartala pri 50 evrih.

Tablica Xiaomi Book S 12.4 je naprava z operacijskim sistemom Windows 11 za Arm, z opcijsko tipkovnico in podstavkom pa se jo da spremeniti v priložnostni prenosnik, podobno kot Asusovo Vivobook 13 Slate. Poganja jo procesor Snapdragon 8cx druge generacije, zaslon z diagonalo 12,4 palca pa ponuja ločljivost 2560 x 1600, 500 kandel na m² najvišje svetilnosti in široko barvni razpon. Kamera je tako spredaj (5 MP) kot zadaj (13 MP), zvočnika sta dva, pomnilniška kombinacija zajema 8 GB delovnega in 256 GB podatkovnega prostora. Za povezljivost so na voljo en sam priključek USB-C, bluetoot 5.2 in Wi-Fi 6. Reč naj bi stala 699 evrov, s tipkovnico in ovitkom pa sto evrov več.

Potem je tu še skiro Xiaomi Electric Scooter 4 Pro. Ta je na pogled sličen kot vsi dozdajšnji te znamke, ima deset palčna napihljiva kolesa, predvsem pa ga poganja 350-vatni motor, ki lahko za kratek čas razvije tudi 700 W moči. Baterija ima kapaciteto 474 Wh oz. 12.400 mAh. S tem lahko doseže najvišjo hitrost 25 km/h, gre v 20-odstotni klanec in prevaža maso do 120 kg. Sam skiro je težak 16,5 kg in ima menda izboljšane zadnje zavore. Za razliko od nekaterih zadnjih Xiaomijev skirojev, ki jih izdeluje podjetje Navee, je za tega zadolžen Segway-Ninebot. Napovedana cena je 650 evrov.

Fotografije: Xiaomi

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Xiaomi z novo zapestnico, pisarniško tablico in zmogljivim skirojem appeared first on Tehnozvezdje.

Mi Band tudi v šesti izdaja ostaja tak, kot ga poznamo. Že vsaj od trojke naprej je oblikovno pretežno enak. Nikoli nisem bil navdušen nad tem dizajnom, vedno je zapestnica dajala vtis, da je v ospredju funkcionalnost in doseganje ustreznega razmerja med nizko ceno in še vedno solidnim videzem. Odkar so zgornje steklo potemnili, mi je zadeva malce bolj všeč, še vedno pa je zgornja, ravna ploskev za moj okuse prevelika, in želel bi se lepšega prehoda v pašček, skratka bolj zaobljeno in zapestju prilagojeno oblikovanje. Prav tako bi lahko za kakšen mm stanjšali zadevo. Veseli pa me, da pašček ostaja pri zapenjanju z vtikanjem »žebljička« v eno od luknjic, zaradi česar nima klasične zaponke in tako ne moti med tipkanjem ali kakšnim drugim opravilom, ko se roka naslanja na mizo. Kakorkoli, rad bi končno videl kaj novega, svežega, modernega. Nategovanje enega in istega dizajna še dlje, kot to počne Apple, je najmanj dolgočasno, v lahko pa bi ga označil tudi za lenobo. Vztrajanje pri enakem dizajnu, z določenimi dodelavami, skozi toliko generacij je sprejemljivo pri prestižnem izdelku, kakršen je Apple Watch. Zapestnica, ki že v osnovi ne izgleda nič posebnega, pa bi lahko sčasoma dobila kakšno resno osvežitev.

Tokratna velika novost je sicer zaslon, ki se prvič doslej razteza čez celotno zapestnico. Vsaj navidezno, kajti na vseh straneh, še posebej spodaj, je ostalo precej robu. Vseeno pa ni več navidezne tipke »domov«, to naj bi bila celozaslonska naprava, pri kateri se po izbirnikih pomikaš izključno s kretnjami. To ni nujno sprememba na bolje, a ostanimo pri zaslonu. Na fotografijah deluje bolje kot v živo, saj je dokaj ozek, a to je lahko le optična prevara zaradi višine. Vseeno pa ta dodatna višina ne poskrbi za bistveno večjo uporabnost ali veliko dodatnih informacij, v resnici je bolj kozmetične narave. Zaslon (in s tem verjetno tudi samo zapestnico) bi morali toliko razširiti, da bi res lahko prikazoval kaj več, na primer grafe pri podatkih, ki jih zapestnica meri, obvestila v manj stisnjenem besedilu in še kaj. Primer, kako se to da storiti, in obenem še poskrbeti za zgleden dizajn, je Huawei Band 6. Zaslon je solidno svetel, vendar v tem pogledu tokrat ni bil deležen kakšen izboljšave, poleti je treba imeti svetilnost nastavljeno na vsaj četrto od petih stopenj.

Med funkcionalnostmi pa je poglavitna novost merjenje SpO₂. Tipala za to meritev so v zadnjih dveh letih postala nujna za vsako resno zapestnico ali uro in v korak s časom gre zdaj tudi Mi Band, potem ko so lani lahko to sposobnost še izpustili. Samo merjenje poteka podobno kot pri drugih tovrstnih napravah. Vsakič, ko ga uporabnik sproži, najprej dobi opozorilo, da mora biti pašček tesno zapet in roka pri miru, nato sledi odštevanje in potem samo merjenje, ki se kaj lahko konča neuspešno, če uporabnik premika roko. Kadar je odčitavanje pravilno, se čez kakšnih 20 s, pol minute pojavi prvi rezultat, nato zapestnica še nekaj časa meri in potem prikaže končno številko. Ta ne odstopa bistveno od tistega, kar izmerijo druge ure. Na voljo je tudi samodejno merjenje med spanje, ki pa je v aplikaciji označeno Spremljanje kakovosti dihanja med spanjem. Vse te meritve je mogoče na grafu pregledati v aplikaciji Mi Fit, kot večina podobnih pripomočkov pa tudi Xiaomijev dlje od tega ne gre. Uporabnik ne dobi kakšne interpretacije podatkov, lahko zgolj sam sklepa, da je nekaj narobe, če začno številke naenkrat bistveno odstopati od siceršnjega povprečja. Rezultati okrog 95 odstotkov so sicer v redu za nasičenost krvi s kisikom, pod 90 odstotki pa so že znak za preplah.

Meritve srčnega utripa, kakovosti spanja in ravni stresa so že stalnica in se z njimi nima smisla pretirano ukvarjati. Za srčni utrip lahko rečem, da je med vadbo zelo blizu tistemu, ki ga meri moja Garminova ura, odstopanja so na ravni statistične napake. So se pa vmes dogajala obdobja, ko bi morala zapestnica kazati utrip nekje med 90 in 100 na minuto, a sem bil vseskozi v najvišjem območju, nad 160 utripi srca na minuto. Vseeno je bila večinoma zapestnica natančna. Spanja sicer ne merim redno, ker me karkoli na zapestju v postelji moti, so pa podatki tudi tu na ravni tega, kar je opisoval Marjan.

Presenetljivo dobre podatke sem dobival pri hoji v hrib. Tu mislim na razdalje, ki so bile verjetno doslej najbližje tem, ki jih izmerijo ure s sprejemnikom GPS. Slednjega Mi Band še vedno nima, a kljub temu je denimo enkrat zgrešil za vsega sto metrov pri štirih kilometrih, drugič pa 300 m. Znova izračunava nekakšen indeks telesne aktivnosti (PAI), ki naj bi bil sto ali več, česar pa niti ni težko doseči.

Še naprej so tu funkcionalnosti, kot so dihalne vaje, proženje kamere in upravljanje glasbe na telefonu, alarm, odštevalnik, svetovna ura, spremljanje ženskega ciklusa in vremenska napoved, ki vse prevečkrat zahteva odpiranje aplikacije, da se sploh osveži. Pa seveda obvestila s telefona, ki deluje brez težav, še vedno pa so prikazana približno tako, kot če bi nekdo vzel zapis ASCII in ga neposredno prenesel na zapestnico. Torej brez vsakršnega oblikovanja, posebnih znakov in nasploh smisla za preglednost, o možnosti odgovarjanja ali počenjanja česar koli s temi sporočili pa je sploh odveč izgubljati besede. Ob tem ne morem mimo dejstva, da niti zapestnica v šesti generaciji niti aplikacija še vedno ne ponujata slovenščine kot enega od jezikov.

Nabor funkcionalnosti je torej dober in vrsti red teh »aplikacij« je mogoče poljubno spreminjati ter določati, katere so sploh prikazane. Peščica jih je lahko tudi levo ali desno od domačega zaslona in za razliko od denimo Huaweijevih naprav je pri teh mogoče videti polne podatke, ne zgolj začetnega zaslona. Vsekakor se splača razvrstiti najbolj uporabljane funkcije nekje na prvi ali drugi poteg s prstom navzgor oz. navzdol, drugače bo ves čas veliko iskanja. Zoprno je tudi to, da zapestnica zelo hitro izključi zaslon in običajno skoči nazaj na domači zaslon, ko se uporabnik znova dotakne zaslona. Poteg s prstom od levega roba proti sredini pomeni nazaj in to zdaj (z več koraki) tudi zamenjuje prejšnjo tipko pod zaslonom. Vsekakor naprave z večjimi zasloni in kakšno tipko omogočajo lažjo in bolj pregledno »navigacijo« po sistemu.

Podobno je z aplikacijo Mi Fit. Ta ostaja enako nepregledna kot je bila vedno doslej in še naprej zahteva čisto preveč pritiskanja. Za vpogled v podatke o vadbi izpred nekaj dni je denimo treba najprej pritisniti na Prikaži več ob osnovnih informacijah z zapestnice. Nato preklopiti na zavihek Moje vadbe (osnovni je Moje stanje), potem na »kartico« današnje aktivnosti, kjer se prikaže seznam vadb za tekoči teden, če je kakšna. Za starejše je nato treba ali pritisniti na povečanje obdobja na 30 dni ali pa s potegi v desno pregledati pretekle tedne. V Huaweijevi aplikaciji Zdravje je denimo na domačem zaslonu kartica Zapisi o vadbi in po kliku nanjo se odpre celoten seznam po mesecih. Težko bi bilo še bolj enostavno. Tudi druge informacije in nastavitve so precej raztreščene naokrog po Xiaomijevi aplikaciji in če še nisem dovolj poudaril, res nisem njen največji zagovornik.

Na koncu pa tako ali tako prevlada tisto, zaradi česar imajo uporabniki Mi Band že ves čas najraje od vseh zapestnic. Baterija brez težav zdrži  dva tedna in pol. Običajno sem takrat, ko sem jo dal nekje pri 20 odstotkih polnit, že zdavnaj pozabil, kdaj sem to storil nazadnje, pa tudi vedel, da bi delovala vsaj še tri, lahko tudi štiri dni. To je več kot mnoge ure pa tudi kakšna zapestnica ponujajo skupne baterijske avtonomije. Polnilni kabel z magnetnimi priključki je enak kot pri predhodnici. Tako osrednjega dela, recimo temu merilnika, ni treba vleči iz paščka, ki je sicer še vedno zamenljiv.

Mogoče celo prvič doslej najnovejši Mi Band ni najboljši nakup med poceni pametnimi zapestnicami. S 50 evri ni več tako zelo v kategoriji impulzivnih nakupov, kot je bil nekoč, za samo dodatnega desetaka pa se dobi Huawei Band 6 z večjim zaslonom, lepšim dizajnom, primerljivim ali celo boljšim naborom funkcionalnosti ter vsekakor prijaznejšo aplikacijo. Na drugi strani je za 30 evrov, torej kar 20 manj od novega modela, še vedno naprodaj Mi Band 5, ki je razen v zaslonu, pa še tu pretežno estetsko, in v merjenju SpO₂ funkcionalno enak.

HVALIMO:

• Dober nabor zmožnosti
• Zaslon je vsaj estetsko korak naprej
• Večinoma natančno merjenje telesnih aktivnosti in stanj
• Izjemna avtonomija baterije
• Še vedno solidna cena, čeprav višja kot nekaj generacij nazaj

 GRAJAMO:

• Povsem enak, nič kaj navdahnjen dizajn se vleče že skozi preveč generacij
• Višji zaslon ne prinaša bistvene koristi med uporabo
• Še naprej popolno ignoriranje slovenščine
• Nepregledna aplikacija Mi Fit

The post Xiaomi Mi Band 6: Čas je za nekaj svežega appeared first on Tehnozvezdje.

Huaweijeva naprava je, to je treba takoj priznati, nekaj dražja od Xioamijeve. S priporočenimi 60 evri vsaj za 10 evrov v primerjavi z najnovejšim Mi Band 6 – slednjega začnemo testirati takoj po objavi tega članka – in za še kakšen evro več od lanskega Mi Band 5, ki je še vedno povsem relevanten. 50- ali večodstotni pribitek je pri tem cenovnem razredu že precejšen, četudi se 20 ali 25 evrov ne sliši veliko. Toda Band 6 prinaša določene prednosti, s čimer poskuša upravičiti višji znesek. Kar mu uspeva bolje kot določenim Samsungovim zapestnicam, ki za še višje postavke (cca 100 evrov) niso ponujale dovolj.

Glavna prednost Huaweijeve zapestnice je vsekakor njen zaslon. Tako po velikosti kot po lepoti. Gre za 1,47-palčni (3,7-centimetrski) OLED. Po podatkih bi kdo mislil, da je zaslon Mi banda 6 (1,56 palca) večji, a je ta pri Band 6 bistveno širši, ni elipsasto zaključen in zato ponuja konkretno večjo površino in tako tudi več in predvsem večje informacije, kar bo zagotovo všeč tistim, ki že malo slabše vidijo. Tudi barvno je to živahen zaslon in na najvišji nastavitvi dovolj svetel za vidljivost na soncu. Žal svetilnosti ne zna prilagajati samodejno in poleg tega pri Huaweiju malce precenjujejo velikost in ločljivost tega prikazovalnika in poskušajo ponekod, denimo pri srčnem utripu, pa tudi v marsikateri številčnici, pokazati preprosto preveč podatkov (grafikonov). Nasploh je za kakšno prijetno, dovolj prečiščeno, a še vedno informativno številčnico treba v Huaweijevo trgovino in odšteti denimo pol evra. Je pa zaslon res dovolj velik, da lahko hkrati prikazane vse ključne informacije, ki si jih želim(o) od takega pripomočka – ura, datum, vreme, številko korakov, srčni utrip, odstotek baterije, mogoče še kaj.

Band 6 je širša zapestnica, kot smo jih običajno navajeni. Ne tako široka kot Huawei Watch Fit, ki ni niti klasična zapestnica (oz. trak) niti ura. Mislim, da so našli ravno pravo razmerje med tem, da naprava na zapestju še ne izpade čudno, ampak kot eleganten dodatek, in da zaradi dodatne širine ponuja uporabnejši zaslon. Pri teh dimenzijah so tudi lahko izvedli lep prehod od celotne širine na širino paščka. Plastičnemu ohišju so na stranicah privoščili kovinski videz, kar je pogost trik pri kitajskih proizvajalcih, je pa vse skupaj prijetno lahko in udobno za nošenje. Pa tudi dokaj trpežno deluje, tako glede prask kot glede kakšnih večjih poškodb. Silikonski pašček je gladek in nekoliko trši (za zvijanje) kot pri določenih konkurentih. S tega vidika mi je všeč, tudi zaponka ne moti, vseeno pa bi imel rajši vpenjanje enega dela paščka v luknjice v drugem delu (kot pri Mi Bandu). Kljub temu, da je zgornja površina z zaslonom precej velika, ji čisto rahla ukrivljenost pomaga lepše (vizualno) objeti zapestje. Zagotovo se bo komu zdela ta zapestnica preširoka in ima raje bolj »klasičnega«, meni je v osnovi všeč, razen tega, da ni mogoče na enostaven način menjavati paščkov. Prav njihova obraba je pogost razlog za predčasno menjavo zapestnice, pa tudi nekaj raznolikosti se da doseči, če občasno uporabiš kakšnega drugačne barve.

Tovrstne naprave že dolgo niso več zgolj digitalne ure, števci korakov in prikazovalniki obvestil s povezanega telefona. Band 6 vse to dobro obvlada, a zna še marsikaj drugega. Pomembne so predvsem tiste funkcije, ki jih zapestnica izvaja samodejno in ves čas, s tem ima uporabnik na voljo dovolj podatkov za spremljanje trendov. Štetje korakov je precej natančno, malce več jih nanese, kot smo jih našteli sami, a dovolj blizu. Razdalja med hojo v hrib je bila nekaj časa blizu tisti, ki jo je merila ura z GPS-om, kasneje se je razlika nekoliko povečala. Satelitskega sprejemnika za spremljanje vadbe zapestnica nima, to je poleg širine in velikosti zaslona ključna razlika v primerjavi z modelom Huawei Watch Fit. Mahanja z roko in drugih kretenj med mirovanjem Band 6 večinoma ne registrira kot korake, kar kaže na dobre algoritme pri branju podatkov s tipal.

Podobno natančno je tudi spremljanje srčnega utripa in ravni kisika v krvi (SpO2). Pri prvem so bila odstopanja od drugih (mnogo dražjih) ur zanemarljivo majhna, pri drugem malo večja in konsistentnost rezultatov ne najboljša, a vseeno se da na njihovi sklepati, ali je s tem vse v redu ali bi moralo uporabnika skrbeti. Meritev stresa in analiza kakovosti spanja sta v najboljšem primeru na ravni sposobnosti nosljivih naprav nasploh, tudi z večjo natančnostjo bi si v zdajšnjem stadiju te tehnologije težko kaj bolj pomagali. Dihalne vaje so zanimive enkrat ali dvakrat, potem pa boste verjetno na to funkcionalnost pozabili. Potem so tu še štoparica, časovnik (»timer«), budilka, svetilka in vremenski podatki. Pogrešam kalkulator in možnost proženja telefonovega fotoaparata na daljavo prek bluetootha.

Poprej omenjena najbolje prodajana zapestnica je ta status dosegla tudi zaradi izvrstnega baterijske vzdržljivosti. Band 6 ji kar dobro parira. Čeprav je kapaciteta baterije vsega 180 mAh, po zaslugi lahkega operacijskega sistema in energijsko varčnih strojnih komponent, zapestnica uradno ponuja do dva tedna avtonomije. Kot običajno to številko težko potrdim, kajti med testiranjem opravljam več interakcije z zaslonom, spremljanja vadbe in ostalega, pa tudi sicer je poraba baterije zelo odvisna od načina uporabe. Toda takrat, ko zapestnica večinoma v ozadju dela svoje in uporabnik občasno kaj preveri (denimo SpO2), je mogoče priti skozi dan s šestimi ali sedmimi odstotnimi točkami izgube pri kapaciteti baterije ter zadevo polniti enkrat na deset dni. Zagotovo pa je ne bo treba pogosteje kot enkrat na teden. Polnilni kabel z dvema magnetnima priključkoma je enak kot pri Watch Fit.

Uporabniški vmesnik zapestnice je enak, kot ga poznamo z drugih Huaweijevih naprav. Od osnovne številčnice se v levo ali desno pomikaš po nekaterih glavnih »pripomočkih«, kot so podatki o dejavnosti, srčnem utripu in vremenu, nadzoru glasbe (zgolj tiste, naložene na telefonu, ne tudi iz kakšne pretočne storitve) in še kakšen. Nenavadno in nesmiselno, a glede na prejšnje izdelke tega proizvajalca pričakovano, je dejstvo, da pri teh pripomočkih ni mogoče naprej od osnovnega zaslona. Če namreč s seznama »aplikacij« odpremo isto stvar (denimo vreme, zapise o dejavnosti in srčni utrip), se lahko pomikamo navzdol po dodatnih informacijah.

Poteg od zgoraj na zaslonu s številčnico prikaže zaslon s bližnjicami za nastavitve, funkcijo ne moti, vklop zaslona za nekaj minut, »iskanje« telefona in budilko. Poteg od spodaj prikliče seznam obvestil (s telefona). Pri teh na žalost še vedno ni mogoče storiti ničesar, da se jih zgolj prebrati. In vsako izgine, ko ga »odpremo« in potem zapremo. Na določenih drugih zapestnicah ali urah obvestila ostanejo, dokler se ne odločimo, da jih izbrišemo. Pritisk na stransko tipko je namenjen skoku na seznam vseh funkcionalnosti (in nazaj). Zelo pogrešam kakršno koli možnost, da bi zaslon ves čas kazal vsaj čas, če že ne ostajal vklopljen tudi med vadbo, za spremljanje srčnega utripa ali kakšnega drugega podatka brez mahanja z roko ali konstantnega trepljanja po zaslonu.

Aplikacija Zdravje se v zadnjem času ni kaj dosti spremenila. Je pregledna, a ne povsem intuitivna. Z novimi meritvami na osnovnem razdelku dodajajo polja, ki te meritve, kot je SpO2, prikazujejo. Najprej v velikem kvadratu, na katerega je mogoče klikniti za več informacij na celotnem zaslonu. Najbolj zmeden je razdelek vadba, kjer je težko kaj najti. Na razdelku Naprave pa so prikazane vse ure in zapestnice, ki so seznanjene s tem telefonom, in znotraj posamezne je potem mogoče urejati določene nastavitve, iskati (in kupovati) nove številčnice, posodabljati vgrajeno programsko opreamo (firmware) in podobno. Aplikacijo je treba nujno sneti iz Huaweijeve tržnice AppGallery – to moraš namestiti ročno, iz datoteke apk –, kajti tisti v Trgovini Play so nehali posodabljati že pred enim letom.

Huawei Band 6 bi na prvi pogled lahko označili za Watch Fit brez sprejemnika GPS. Vendar je tudi na pogled malo drugačna, ker je ožja, za moj okus bolj elegantna. S tem je še velikost zaslona manjša, pa tudi pašček ni enak, kot niso barve. Je bolj zapestnica in to bo zagotovo marsikomu bolj všeč. Za 60 evrov ponuja kar pravo zmes funkcionalnosti, večinoma je precej natančna pri svojih meritvah, ima uporaben zaslon in zgledno trajanje baterije. Razen večjega zaslona ne ponuja kakšne resne prednosti v primerjavi z Mi Band 6 (ki so ji prav tako dodali merjene vsebnosti kisika v krvi), a tudi v ničemer ne zaostaja, tako da se boš verjetno odločal(a) po tem, katera oblika in aplikacija ti je bolj všeč.

HVALIMO:

• Dober nabor funkcionalnosti
• Večinoma natančno merjenje telesnih aktivnosti in zdravstvenih vidikov
• Lep in za tako napravo velik zaslon
• Desetdnevno trajanje baterije
• Elegantna oblika

GRAJAMO:

• Ni možnosti vedno vklopljenega zaslona
• Paščka se ne da preprosto zamenjati
• Aplikacijo Zdravje je treba namestiti iz tržnice AppGallery in ob tem trpeti še skoraj vsakodnevno posodabljanje Huaweijevih mobilnih storitev

The post Huawei Band 6: Vendarle zapestnica, ki se lahko resno postavi po robu Mi Bandu appeared first on Tehnozvezdje.

Po eni strani je Mi Band že tam od druge, vsekakor pa od tretje inkarnacije naprej v osnovi enaka naprava, s skoraj identičnim izgledom in prilaganjem na roki ter enakim osrednjim naborom funkcionalnosti. Po drugi strani pa je skoraj šokanten napredek glede zaslona, sploh vizualen. Še trojka je imela črno-beli zaslon, štirica potem barvnega, a dokaj majhnega, pri Mi Band 5 so ga raztegnili na 1,1 palca diagonale (2,9 cm) s prejšnjega malo manj kot palca (2,4 cm). Zdaj pa so vgradili takega, ki gre proti robovom naprave, kar tudi pomeni, da ni več pravokoten, ampak se podaja zaobljeni obliki same zapestnice. Njegova diagonala po novem znaša 1,56 palca, je vrste OLED in če bo prinesel še dodatno svetilnost, tudi ne bo nič narobe. Že pri petici je bila boljša svetilnost skoraj večja pridobitev od same velikosti zaslona.

Na račun zaslona bo sicer trajanje baterije morda malo krajše. Pri prejšnjih Xiaomijevih zapestnicah je bilo mogoče med dvema polnjenjema iztisniti tudi blizu 20 dni, po novem obljubljajo 14-dnevno avtonomijo. To je še vedno dobro, če se bo izkazalo za resnično, a vendar pričakujem rahlo poslabšanje na tem področju.

Druga večja novost je vključitev tipal za merjenje vsebnosti kisika v krvi (SpO2). V praksi to pomeni še rdeče diode, poleg zelenih, ki merijo srčni utrip. T. i. pulzni oksimeter je zdaj že skoraj nujen v novih zapestnih napravah in Xiaomi ga seveda ni mogel izpustiti. Še vedno pa ni vgradil GPS-a, o katerem se je šušljalo. To bi zagotovo pomenilo debelejšo ali večjo zapestnico ter seveda precej kratko avtonomijo med spremljanjem vadbe.

Proizvajalec sicer napoveduje še izboljšave pri natančnosti merjenja srčnega utripa, spanja (sicer vemo, kako je s tem) in ostalega, kar zapestnica počne, kar je lahko tako posledica natančnejših tipal kot zgolj popravljenih algoritmov.

Mi Band 6 naj bi v Evropi imel priporočeno ceno 45 evrov, kar je nekje na ravni prejšnje generacije (ob prihodu na trg), morda celo za kakšen evro manj. Zdi pa se, da so s šestico to zasnovo, ki jo vlečejo že ves čas, pripeljali tako daleč, kot je bilo možno, in da bo treba za Mi Band 7 iznajti kakšen nov koncept, tako glede oblike kot tudi glede funkcionalnosti. Pred podamo dejansko sodbo o Mi Band 6, pa se bodo seveda potrudili, da napravo dobimo v roke in jo temeljito preizkusimo.

Fotografije: Xiaomi

The post Xiaomi je z Mi Band 6 zasnovo te zapestnice pripeljal tako daleč, kot jo je lahko appeared first on Tehnozvezdje.

Pametne ure so bile pred leti v očeh določenih »napovedovalcev prihodnosti« tista kategorija, ki naj bi počasi izrinila telefone iz središča pozornosti in prevzela njihovo vlogo primarnega osebnega pripomočka. To se ni zgodilo in se verjetno tudi ne bo, so pa ure in zapestnice, še posebej z dodajanjem športnih in zdravstvenih vidikov za marsikoga postale nepogrešljiv dodatek. Podobno so se prijele popolnoma brezžične slušalke, ki seveda ne morejo postati samostojna kategorija, toda izkazale so se za bistveno širše uporabne kot njihove predhodnice s kabli.

S temi »nosljivčki« si je industrija zagotovila neprestan dotok prihodkov. Tako kot telefone večinoma menjavamo na dve do tri leta, tudi zapestnice, ure ali slušalke ne bodo pri izvirnem kupcu prav dosti dlje. Glavna razloga sta napredek z vedno novimi in novimi zmožnostmi, ki uporabnika starejše generacije izdelka prej ali slej pritegnejo in prepričajo v nov nakup, in majhna baterija, ki ščasoma vse bolj izgublja svojo kapaciteto in ne ponuja več dovolj avtonomije za pravo uporabnost. Sploh mnoge slušalke in tudi zapestnice so z upešano baterijo le še za na zbirni center, pri urah se da kaj zamenjati, vseeno pa je vprašanje, če se ne bo marsikdo odločil kar za menjavo celotnega izdelka. Pri tehnologiji in funkcionalnostih pa se še posebej na začetku, ko je posamezna kategorija še precej nova, zelo pozna iz leta v leto. Ure so tri ali morda štiri leta na dovolj dobrem nivoju, a še vedno dobivajo zanimive novosti, posebej z dodajanjem različnih tipal za merjenje tega in onega (kisika v krvi, EKG, …) in izboljševanjem zaslonov, da novi modeli delujejo bistveno bolj atraktivno. Medtem ko so slušalke, razen redkih izjem, šele kakšno leto in pol, v največ zadnjih dveh generacijah, res na takem nivoju, da si uporabnik ne bi kmalu začel želeti izboljšane različice.  

Potem so tu še drugi, malo manj ključni, a nič manj pomembni razlogi za pogoste menjave. Od mode do poškodb, izgubljanja – še posebej ušesnih čepkov – in prehoda v drug ekosistem. Modni razlogi bodo verjetno že vmes poskrbeli za nakup kakšnega dodatka (drugačnega paščka, itd), vsaj nekaj od naštetega pa bo verjetno na tri do štiri leta povzročilo obisk fizične ali spletne trgovine. Zdaj sicer vstopa še veliko takih, ki si tovrsten izdelek privošči prvič. Zelo verjetno se bodo na njegove dobrobiti navadili in ostali med tistimi, ki bodo nato skrbeli, da bodo prodajne številke tudi ostajale vsaj na nivojih, kamor so že prišle, ali se povzpele še višje. Lani so nosljive naprave po podatkih analitske hiše Strategy Analytics dosegle že 527 milijonov prodanih izdelkov, kar je bilo za 37 odstotkov več od 384 milijonov leta 2019. Ali je bilo to kljub pandemiji ali (tudi) zaradi nje, je vprašanje, toda analitiki napovedujejo nadaljnjo rast. Ušesne naprave so lani prišle do 327 milijonov prodanih enot, zapestne pa do 188 milijonov.

Potem, ko je pametni telefon nekaj let povzročal pravo opustošenje med drugimi pripomočki, saj so se skoraj popolnoma poslovili prenosni glasbeni predvajalniki, samostojne navigacijske naprave, žepni fotoaparati, take in drugačne videokamere in še kaj drugega, pa se v zadnjih letih znova širi nabor naprav, ki lepo živijo zraven vedno in povsod prisotnega telefona. Akcijske kamere so že stalnica in so bile vmes v stagnaciji, dokler niso znova nekoliko poživili področja z dodatnimi funkcionalnostmi zunaj »akcije«, pridružile so se še 360-stopinjske kamere, saj so se izkazale izjemno uporabne ne za vseobsegajoč pogled, temveč za preprosto snemanje vsega in kasnejše kadriranje v klasičnem formatu (16:9). Dodamo lahko še umirjane kamere za vloganje, drone za ljubiteljsko in profesionalno snemanje, bluetooth in pametne zvočnike, pa še kaj sem verjetno pozabil. Tudi vse omenjene elektronske pomočnike še vedno s tako hitrostjo izboljšujejo, da lahko že dve ali tri generacije star model deluje nekoliko zastarelo. Tako je vedno dovolj kupcev, ki si želijo lepšega, bolje umirjane slike, dodatnih tipal, robustnejše povezljivosti in ostalih novih pridobitev.

Nosljive naprave, tako zapestne kot ušesne, so glavna terna, ki jo je tehnološka industrija zadela v zadnjih letih. A tudi nad prodajo ostalega naštetega se ne more pritoževati. Kakršne koli ekološke in potrošniške pomisleke imamo, se novostim večinoma težko upiramo. Ko zraven pridejo še resnične potrebe zaradi dela in/ali šole, kar prav tako močno spodbudi povpraševanje, se zgodi pomanjkanje osnovnih sestavin. Vsi vpleteni zdaj načrtujejo povečanje proizvodnih kapacitet, saj bo verjetno tudi po koncu »koronskega« obdobja zanimanje za veliko večino naštetega ostalo.

The post Tehno industrija si je vzredila donosni »kravi molznici« appeared first on Tehnozvezdje.

Pri tej liniji zapestnic je že od začetka enaka glavna premisa – več kot zadovoljivo opravljajo vse ključne naloge take naprave, ponujajo odlično avtonomijo baterije, so izdelane bolje od večine ostalih za podoben denar in so obenem običajno konkretno cenejše od česar koli vsaj podobno dobrega, kaj še boljšega. V vsaki novi generaciji Xiaomi doda nekaj opaznih novosti, da s tem še zmanjša zaostanek do tistih dražjih, a bolje opremljenih. Štirica je denimo uvedla barvni zaslon, pa tudi nekatere nove zmožnosti, pri petici pa vidim tri ključne izboljšave – znova pri zaslonu, pri polnjenju in pri interpretaciji podatkov o gibanju in »zdravju« uporabnika.

V osnovi je zapestnica še vedno enaka, kot jo poznamo že leta. Ko je na zapestju z izključenim zaslonom bi težko prepoznal, ali gre za štirico ali petico. Oblika se ni spremenila, pašček je skoraj isti. Osrednji del z vso elektroniko je pravzaprav samostojna, podolgovata in polkrožno zaključena reč, debela malo več kot cm. Ko je ta prikazovalnik ter merilnik korakov, srčnega utripa in še česa vstavljen v pašček, nastane zapestnica (»trak«). Zasnova s precej dolgim odstranljivim delom pa tudi pojasni, zakaj se pašček ne zliva lepo v zgornji del z zaslonom in zakaj na slednjem ni nikakršne krivine, zaradi česar Mi Band navidezno ne objame zapestja tako elegantno kot kakšna druga zapestnica. V resnici kot uporabnik ne občutim kakšne razlike med to ali kakšno drugo, bolj v obliki prave zapestnice izdelano napravo, edino zdi se mi, kot da mi nekaj čepi na vrhu zapestja. Med začetkom objemnega dela paščka in merilnikom je pač nekaj stopnice in na vrhu je zadeva ravna, kar čisto v redu deluje na večjih zapestjih, na manjših pa se pozna, da sta oblikovanje in optimizacija elektronike še naprej prilagojena tako ceni kot možnosti enostavne menjave paščkov. Slednji mi je všeč tako zaradi prijetnega materiala kot zaradi zapenjanja, saj nima zaponke in je zato nemoteč pri tipkanju in še kakšnem drugem opravilu.

Prej je bil dodaten razlog za opisano zasnovo še v polnjenju, zdaj pa na srečo osrednjega elementa ni več treba vsakič znova jemati ven iz paščka in ga tlačiti nazaj noter, pri čemer se je treba nekoliko potruditi, da je vse skupaj v pravi liniji (»nacentrirano«). Po novem je polnilnik magneten, z dvema kontaktnima iglicama, ki se spojita s temu namenjenima krogcema na merilniku. Velika izboljšava v priročnosti uporabe, četudi je samo polnjenje še vedno precej počasno. Ampak to sploh ne igra vloge, ker bo verjetno vsakdo polnil preko noči (razen, če nujno vsako noč spremlja kakovost spanja) in ker je to treba početi najpogosteje na deset dni. Celo z vsemi »spremljanji« je mogoče priti do 14-dnevnega polnilnega cikla, a kdor bo dajal zadevo na polnilnik, ko pade pod 30 odstotkov napolnjenosti, bo to počel na deset dni.

Razlika v diagonali barvnega zaslona med štirico in petico je na papirju vsega pol cm (2,4 cm proti 2,9 cm) in tudi v praksi novi ne prikaže kaj bistveno več informacij. Pogledati pa je veliko večje veselje, ker ne daje vtisa, da je nekdo varčeval, temveč se lepo raztega od zgornjega do spodnjega začetka krivine. Je tudi za odtenek svetlejši. Če je bilo treba pri štirici za vidljivost na soncu svetlost nastaviti na najvišjo stopnjo (pet), je zdaj solidno viden že na četrti, znotraj pa tudi na tretji. Vseeno mislim, da je nivo štiri najboljši kompromis med živahnim prikazom in trajanjem baterije. V tem, kaj je lahko prikazano, kako se to da prilagajati in kakšne so nastavitve glede vklapljanja ter omejevanja zaslona, ni kakšnih razlik v primerjavi s predhodno zapestnico. Je pa v tem pogledu Mi Band pred večino ostalih podobnih izdelkov. Še posebej pri izbiri in prilagajanju številčnic. Pri nekaterih je mogoče povsem poljubno določati, kateri podatek prikazuje katero od polj, kar je zame sanjsko, saj si tako lahko uredim številčnico, ki mi hkrati kaže čas, dan in datum, odstotek baterije, vreme (trenutno temperaturo in napoved za tekoči dan) ter število korakov. Vsega tega naenkrat ne dobim niti pri Huaweijevih urah, čeprav imajo neprimerno večji zaslon in jih oglašujejo kot »pametne«. Pa še klik na vreme ali korake odpre njuna razdelka z več informacijami. Možno se je odpovedati določenim informacijam in si izbrati bolj zanimivo in barvito številčnico ali pa celo nastaviti svojo fotografijo za ozadje. Odlične so tudi nastavitve za večerno delovanje, saj se ob določeni uri lahko zaslon malo zatemni in pred spanjem (ali že prej, po želji) se lahko do zjutraj neha vklapljati ob premiku roke. Potem pa je v nastavitvah še funkcija »ne moti« (DND), da zapestnica ne prikazuje obvestil in ne vibrira. Zoprno je le, da so nekatere možnosti dostopne zelo hitro, druge, tudi štoparica in še kaj, pa so skrite nekje v podnivojih nastavitev.

Upravljanje zapestnice je enako, kot ga poznamo. Navidezna tipka pod zaslonom vključi zaslon in vrne uporabnika korak nazaj (oz. domov, če je zgolj en nivo oddaljen od tam), poteg s prstom po zaslonu gor ali dol je namenjen pomikanju med »aplikacijami« in po vsebini, poteg v desno nadomešča »nazaj«, z domačega zaslona pa je mogoče v desno ali levo še na hiter način doseči nekatere najpomembnejše funkcionalnosti – prikaz obvestil s telefona, vremenske informacije in upravljanje glasbe. Slednja možnost je priročna, a zapestnica vedno znova rabi kakšno sekundo, da se »sinhronizira« s telefonom. Po novem je na voljo tudi proženje telefonovega fotoaparata z zapestja, ki deluje brez težav in je fino za zajemanje selfijev in še česa, je pa tudi ta možnost skrita pod razdelkom »več«, namesto da bi imela svojo ikono v glavnem meniju.

Mi Band zdaj res opravlja vse ključne naloge, ki jih taki napravi pripisujemo. Izboljšali so zanesljivost prikazovanja obvestil s telefona, je pa na nekaterih telefonih treba potrditi nekaj več dovoljenj. Žal se obvestila še vedno pojavijo v dokaj majhnem, neoblikovanem besedilu. Da se jih prebrati, deluje pa kot v časih besedilnih operacijskih sistemov. Tudi možnosti neposrednega odgovarjanja na sporočila ni. Štetje korakov, merjenje srčnega utripa in spremljanje spanja že poznamo in vse to naj bi bilo tokrat bolj natančno. Morda je res, kajti pri korakih sem dobil občutek, da je Mi band zdaj nekoliko bolj konservativen, njegove številke so bile celo konstantno nekoliko nižje kot pri nekaterih drugih, dražjih izdelkih. Za srčni utrip sta Xiaomijeva in Garminova zapestnica med samo vadbo občasno sporočali nekoliko različne podatke, določene razlike so bile običajno tudi na grafu, toda večino časa sta bili kar usklajeni in povprečne vrednosti so se običajno povsem ujemale, odstopanja je bilo za en ali dva utripa na minuto, torej v krogu statistične napake. Glede natančnosti spremljanja spanja sem manj prepričan, ker tega običajno ne merim. Aplikacija da lepo razdelane podatke o tem in kdor ima zapestnico tudi ponoči vedno na roki, bo najbrž opazil kakšen vzorec.

Za spremljanje vadbe so dodali nekaj dodatnih »športov«, večinoma povezanih z aparati za fitnes (trenažerji in podobno), seveda pa je za natančne podatke pri zunanjih dejavnostih še vedno treba imeti pri sebi telefon. Zapestnica nima vgrajenega satelitskega določanja položaja in lahko ta podatek pridobiva samo od povezanega mobilnika. Pri vadbi znotraj pa pač šteje premike roke in se zanaša na informacijo o srčnem utripu kot najbolj merodajnem za ocenjevanje napora. Iz tega potem izračunava nov podatek – PAI. Prevedeno je to pokazatelj telesne aktivnosti, ki sešteva »točke« za zadnjih sedem dni. Če je število nad sto, naj bi bilo to odlično, dobro pa je že vse nad 50. Kar zanimiv indeks in dobra spodbuda za gibanje, je pa pridobivanje točk nekoliko nesorazmerno. Kolesarjenje ali tek jih denimo prinese ogromno, lahko tudi stotico z enim zamahom, hoja, tudi daljša navkreber, pa komaj nekaj točk.

Poleg tega Mi Band 5 lahko izmeri še stres, kar počne z enomunutnim preučevanjem informacij s tipala za srčni utrip, pomaga uporabniku pri sproščanju z globokim dihanjem in za nežnejši spol je novost menstrualni koledarček. Kaj točno zapestnica pri njem sporoča, seveda nisem mogel preizkusiti, se mi pa zdi čisto smiselno, da je to združeno z ostalimi telesnimi podatki, namesto v samostojni aplikaciji.   

Za ogledovanje podatkov in nastavljanje še naprej skrbi aplikacija Mi Fit, ki sčasoma postaja boljša in preglednejša, še vedno pa ni idealna. Ni denimo na prvi pogled očitno, da je treba za prikaz preteklih tekov ali kolesarjenj najprej klikniti na razdelek tek, kot da želiš na telefonu sprožiti snemanje teka, nato pa tam na skupno razdaljo na vrhu ter z vlečenjem prsta v desno najti zgodovino vadb v koledarju. Prikaz posamezne vadbe je sicer lep, z grafikoni in kar natančnimi podatki. Te je mogoče izvažati še v Google Fit in v WeChat, ne pa denimo v Stravo, kar je najbrž tudi logično, glede na to, da Mi Band ni samostojna merilna naprava (nima GPS-a).

Situacija z Mi Band 5 je po svoje hecna. Na prvi pogled so delovale nadgradnje v primerjavi s štirico precejšnje. Mogoče tudi zato, ker so med njimi navajali še NFC, ki ga različica, naprodaj pri nas, ne premore. V praksi tako zelo velike razlike ni, za lastnike Mi Band 4 najbrž ni pravega razloga za nakup nove zapestnice. Vseeno pa mi je že zaradi večjega in svetlejšega zaslona ter zaradi priročnejšega načina polnjenja Xiaomijeva zapestnica v peti izdaji končno simpatična. Res je s 50 evri (vsaj na začetku) nekoliko dražja, kot smo bili navajeni, a bi se vseeno zlahka odločil zanjo namesto za kakšno drugo, niti štirice za polovično ceno zdaj ne bi več kupil.  

HVALIMO:

• Zaslon je večji in svetlejši kot pri štirici
• Polnjenje je končno magnetno
• Baterija še vedno zdrži dva tedna
• Uporabne možnosti prilagajanja številčnic in vklapljanja zaslona
• Več informacij za uporabnika kot pri večini konkurenčnih izdelkov
• Zapenjanje, material in udobje paščka

GRAJAMO:

• Prikaz obvestil s telefona in nekaterih drugih informacij ni videl oblikovalcev
• Oblika še vedno ni nič posebnega
• Plastika, ki pokriva zaslona, bo verjetno hitro pridelala praske

The post Xiaomi Mi Band 5: Za vse, ki nimajo štirice appeared first on Tehnozvezdje.

Glavne prednosti zapestnic Mi Band so torej cena, soliden nabor zmožnosti (počno večino tistega, kar uporabniki od njih pričakujejo) in dolgo, tudi tritedensko trajanje baterije. Vseeno pa imajo tudi nekaj kar očitnih pomanjkljivosti, med njimi so natančnost, omejenost pri spremljanju vadbe, nekoliko utilitarističen izgled, ne ravno velik in svetel zaslon ter zoprn način polnjenja. Nekaj od teh zamer bi petica utegnila odpraviti.

Xiaomi bo menda Mi Band 5 predstavil jutri, toda trgovina Gearbest je že razkrila sedmerico glavnih izboljšav, saj je že ponudila možnost prednaročila tega izdelka. »Globalna« različica je na voljo za slabih 40 evrov, vključno z načinom pošiljanja, pri katerem trgovec uvozi pošiljko (Priority line), da kupec nima dodatnih stroškov z davki in carinami. Ta cena je celo nekaj nižja od začetne za Mi Band 4, ki se je sicer kmalu po prvih tednih prodaje ustalil nekje med 25 in 30 evri, včasih pa se ga je dalo dobiti celo za vsega 20 evrov.

Peta generacija Xiaomijeve zapestnice bo imela večji zaslon, praktično do tipke pod njim. Verjetno bo tudi bolj barvit in svetlejši, kar bi bilo odlično za ogledovanje informacij in obvestil na soncu. Po novem bo polnilni kabel za zapestnico magneten in tako ne bo več treba vedno znova izvleči glavne enote iz paščka, ki bo očitno tudi oblikovan nekoliko drugače na tem delu. Sicer pa bo osnovni izgled zapestnice zelo podoben, prav tako najbrž velikost.

Naslednji novosti sta novo tipalo za spremljanje gibanja in spanja, verjetno v želji po večji natančnosti, in pa 11 dodatnih športnih načinov med spremljanjem vadbe. Naprava sicer še vedno ne bo imela vgrajenega satelitskega sprejemnika, zato bo treba za res natančne podatke zraven še naprej imeti telefon. Nov bo tudi način za beleženje »ženskega zdravja«. Zadnji dve novosti pa bosta daljinsko upravljanje fotoaparata na telefonu – napravi sta tako ali tako povezani, in pa možnost plačevanja z zapestnico zaradi vgrajene tehnologije NFC. Domnevamo pa, da bo to prejkoslej na voljo le na Kitajskem, kajti promocijski materiali omenjajo sistem Unionpay Quickpass. Tudi če bi Xiaomi podprl denimo Google Pay, to v Sloveniji (na uraden način) ne bi delovalo, dokler ta plačilna storitev ne najde poti do naše države. Za sisteme kot je NLB Pay in podobne pa bi morali zapestnico podpreti njihovi ponudniki, ki pa večinoma tega načina plačevanja še niso omogočili niti na pametnih urah.

Mi Band 5 bomo seveda preizkusili takoj, ko nam pride pod roke, in takrat o njej napišemo še več. Na prvi pogled pa deluje skoraj večja nadgradnja kot je bila iz trojke na štirico.

Fotografije: Gearbest

The post Xiaomi z Mi Band 5 popravlja nekatere najbolj očitne minuse svojih zapestnic appeared first on Tehnozvezdje.