Slišali smo, da je uporaba aplikacije za odhod v drugo občino enaka namestitvi verig za pot čez zasneženi prelaz. Ta primerjava ne zdrži že s tehnološkega vidika. Verige so univerzalna reč, pri kateri je pomembna bolj ali manj samo velikost koles na avtu, nobena druga posebna lastnost. Če so verige ustrezno velike, jih lahko natakneš in se pelješ. Vsakdo lahko v trgovinah najde take, ki ustrezajo njegovemu avtu. Omenjene aplikacije pa si določeni državljani ne morejo namestiti. Zahteva telefon z Googlovim (!) Androidom od različice 6 naprej ali iPhone z različico sistema iOS, ki ni starejša od 13.5 (oz. po novem menda od 12.5). Vsi telefoni, ki ne dosegajo tega pogoja, a lahko še povsem brez težav delujejo, so za konkretni namen neuporabni. Enako velja za vse letošnje modele znamk Huawei in Honor, ker zaradi znane ameriške blokade kitajskega podjetja nimajo Googlove izdaje Androida in so tako brez programskega vmesnika (API-ja), ki je nujno potreben za delovanje aplikacije. Tudi na lastno pest, če bi še tako želeli, se ga ne da naložiti oz. pripraviti k delovanju. Prav tako so neprimerni telefoni s sistemom Windows ali še kakšnih drugim alternativnim operacijskim sistemom. Ne ravno zanemarljiv delež državljanov, zagotovo jih je vsaj deset odstotkov, a verjetno več, pa uporablja ali običajen (»nepametni«) mobilnik ali pa ga sploh ne uporablja. Edina rešitev za omenjene bi torej bila, da si preskrbijo (kupijo?) ustrezno napravo in nanjo namestijo aplikacijo. Ker ga verjetno ne bodo ves čas nosili s seboj, bo pretežno v funkciji »prepustnice« za v drugo občino.

Primerjava z verigami je tudi sicer vprašljiva. Če hočem čez tisti zasnežen klanec, imam tudi brez svojih verig kakšno alternativo. Običajno se lahko peljem kje naokrog, razen če je to ciljni klanec. Tudi v tem primeru lahko prisedem h komu, ki ima verige. Konec koncev grem lahko peš. V konkretnem primeru z aplikacijo je edina alternativa, da najdem ustrezen telefon in namestim aplikacijo. Država ni omenjala možnosti, da bi razdeljevala podprte naprave tistim, ki jih nimajo. Če postavlja pogoj, naj tudi vsem da možnost, da ga izpolnijo. Namesto, da njeni predstavniki prostodušno izjavljajo nekaj v slogu: »Pač ne boste šli.« Precej bolj verjetno je, da bodo ljudje pač (!) našli način, kako kontroli pokazati nekaj, kar izgleda kot uporaba aplikacije, čeprav v resnici ni.

Aplikacijo uporabljam od prvega dne naprej, občasno imam aktivirano še celo na več telefonih, ker jih pogosto tudi več nosim s seboj. Proti njej v taki obliki, kot so jo razvili, nimam nič. A tudi prepričljivih argumentov in dokazov, da ta tehnologija sploh deluje in daje rezultate, ni. Če vlada z uporabo nekaj pogojuje, naj pripravi in pokaže kakšno študijo, konkretne številke, koliko lahko ta pripomoček pomaga. Ves čas pa poslušamo samo pavšalne, pokroviteljske razlage, kako »lahko s tem pripomoremo k omejevanju epidemije.« V praksi pa vemo, da ne že več tednov ne deluje sistem vnosa kod pri potrjeno okuženih in dejanskega sledenja stikov, pa tudi, da je tehnologija pri tej aplikaciji nezanesljiva in rezultati pogosto naključni. Tovrstnih odločitev, tudi na hitro, se ne sprejema na pamet. Morajo biti podkrepljene z nečim oprijemljivim. Sicer ne bo nihče od državljanov verjel, da bo aplikacija res k čemu pripomogla, ampak se bo veliki večini zdelo, da gre za kaprico (ali še kaj hujšega). In mnogi bodo začeli iskati obvoze okrog tega.

Pogojevanje z aplikacijo, če ni zraven tudi omogočanja dostopa do ustreznih telefonov za tiste, ki jih nimajo, je diskriminatorno. Mislim, da o tem ne more biti nobenega dvoma. Mogoče bi vladajoči v prihodnje vsaj malce premislili ali koga kaj vprašali, preden sprejemajo podobne odloke. Namesto, da potem izjavljajo: »S tem ukrepom nismo hoteli nikogar diskriminirati.« Ostajajo seveda še vedno vsi drugi problemi. Dejstvo, da aplikacija ne bi smela biti obvezna –zagotavljali so nam, da je prostovoljna – ter da jo lahko zaradi »obveze« Apple in Google odstranita iz svojih tržnic. Določilo, da se lahko programski vmesnik uporablja samo in izključno za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom. Vprašljive pravice organov nadzora pri preverjanju. Kaj bo, denimo, če policist ne bo zadovoljen s prvim zaslonom, ki mu ga bom pokazal? Vse od tu naprej, če že v osnovi ne, je verjetno poseg v komunikacijsko zasebnost, za kar je nujna sodna odredba. V odloku pa način preverjanja ni opredeljen niti z besedico. Potem je tu še verjetno kršenje Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR). A tudi, če vse to prezremo in si rečemo, bomo kazali aplikacijo, ostajajo neizpodbitna diskriminacija, nepoznavanje tehnologije, slabe in neumestne primerjave ter ignoranca.

Želim si, da bi oni na vrhu sprejemali ukrepe, ki bi zajeli vsaj 99 odstotkov državljanov (oz. v tem primeru prebivalcev označenih regij), če ne že vse. Nikakor pa se mi ne zdi pravilno, da dajo možnost samo 80 odstotkom ali še manjšemu deležu prebivalstva. Če kdo, mora država skrbeti, da imajo vsi enake možnosti in da ni nihče samo zaradi dostopa do tehnologije ali celo osebnih odločitev pri uporabi tehnologije v podrejenem položaju. Že tako je preveč tehnološke neenakosti, digitalnega razkoraka, in narobe je, da ga odločevalci s tovrstnimi nepremišljenimi pogoji – kot bi zahtevali določeno velikost čevljev, barvo pričeske ali vrsto oblačil ter hkrati trdili, da nikogar ne diskriminirajo – v že tako ekstremno težkih časih še povečujejo. Obenem pa pozabijo na vsakršno empatijo do drugače mislečih in kanček samokritike ter se obnašajo kot absolutistični vladarji v maniri, »država to se jaz«, potem pa se čudijo, da jim državljani ne zaupajo, ne verjamejo in ne sledijo ukrepom.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Za katerikoli avto obstajajo ustrezne verige, ne more pa vsakdo namestiti #OstaniZdrav na svoj (osebni!) pametni telefon appeared first on Tehnozvezdje.

Kot rečeno je uporaba aplikacije prostovoljna. In tudi anonimna, saj zadeva ne zbira nikakršnih osebnih podatkov in jih nikomur ne sporoča. Apple in Google že v svojih pravilih za objavo aplikacij v tržnicah App Store in Trgovina Play zahtevata, da so prostovoljne za uporabo. Tistih, ki bi bile obvezne, ne potrdita. Upravičeno lahko domnevamo, da bi vsak poskus uzakonjenja obvezne uporabe katere koli aplikacije nemudoma sprožil njen izbris iz obeh tržnic. Lahko bi država uporabnikom androidnih telefonov zapovedala, naj si jo namestijo iz njenega vira, toda to bi bilo prav tako problematično in bi pokrilo le določen odstotek prebivalstva. Na naprave s sistemom iOS se pač mimo Applovega App Storea ne da nameščati ničesar. Poleg tega omenjeni programski vmesnik (API) kot osnovo za aplikacijo – eno na državo – razvijalca dovolita le v primeru, če je storitev namenjena izključno preprečevanju širjenja okužb s covid-19. Uporaba za druge namene, tudi za organe pregona ali kaznovanje, je prepovedana. Kot so ugotovili kolegi iz revije Monitor, to izrecno piše v Googlovih pogojih uporabe programskega vmesnika. Tudi v informacijah v sami aplikaciji je zapisano: 2. Ali je uporaba aplikacije prostovoljna? Uporaba aplikacije je popolnoma prostovoljna.

Če niste pripravljeni za to prostovoljno naložiti aplikacije, pač ne boste šli,

je na današnji novinarski konferenci izjavil notranji minister Aleš Hojs. Obvezna prostovoljnost ali prostovoljna obveznost? Pomagajte mi pri odločanju. Informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik je znova poudarila, da prostovoljnost uporabe tovrstnih aplikacij zahtevajo veljavni predpisi v Republiki Sloveniji in Evropski uniji (npr. Splošna uredba o varstvu podatkov, s kratico GDPR, op. p.). »Tako je tudi mnenje Evropske komisije, Sveta Evrope, WHO, Evropskega Parlamenta, ob sprejemanju zakonodaje pa je to v svojem mnenju poudarila tudi Zakonodajno pravna služba Državnega zbora,” še dodaja Informacijska pooblaščenka.

Pogojevanje prehoda občinskih mej z uporabo aplikacije je tudi diskriminatorno. Mogoče bo kdo začuden, a poznam tako državljane, ki še uporabljajo »nepametni« telefon, kot tudi take, ki sploh nimajo mobilnika. So pa seveda tudi določeni, ki imajo prestar pametni telefon, da bi si lahko naložili in aktivirali aplikacijo. Denimo iPhone 6, še vedno povsem uporaben izdelek, je med nepodprtimi. In seveda tisti z »napačnimi operacijskimi sistemi,« kot so Huaweijev Android, Windows (Mobile) in drugi. Na vprašanje glede tega je minister na novinarski konferenci odgovoril: »Za zdaj se o tej kategoriji nismo posebej pogovarjali. Verjamem, da kdo nima pametnega telefona, vendar s tem sproščanjem omogočamo, da občinske meje prehajajo tisti, ki ga imajo. Za otroke je dovolj, da imajo to starši.« Sami si lahko ustvarite mnenje o spoštovanju ustavne in zakonske pravice o varstvu pred diskriminacijo (ne glede na katero koli osebno okoliščino).

Vprašanje je še, kakšno osnovo sploh imajo policisti ali kdorkoli drug, za preverjanje, kaj je na telefonih državljanov. Kot je za MMC RTV Slovenija potrdil  Branko Lobnikar s Fakultete za varnostne vede, je za vpogled v telefon, kar predstavlja poseg v komunikacijsko zasebnost posameznika, treba imeti sodno odredbo. Ne da se enačiti obvezne opreme avtomobila ali zimskih gum, ki smo jih kot primerjavo slišali na omenjeni konferenci. Oboje je kot obveznost zapisano v zakonu in policija ima dolžnost, da to preverja. Obvezne aplikacije v zakonu ni (in če bi bila, je ne bi bilo v tržnicah) in nihče nima dovoljenja, kaj šele dolžnosti, preverjati vsebine telefonov.

Nazadnje pa še o učinkovitosti aplikacije. Ne zgolj v Sloveniji, tudi drugod ugotavljajo, da se ta tehnološka oblika zajezitve širjenja okužb ni izkazala za učinkovito. Pri nas ne samo, da nimamo nikakršnih podatkov ali vsaj ocen, k čemu je v resnici pripomogla aplikacija, temveč dobro vemo, da so z njenim delovanjem velike težave. Glavna je v tem, da tisti sodržavljani, pri katerih potrdijo okužbo z novim koronavirusom, in uporabljajo aplikacijo, ne dobijo dovolj hitro kode TAN. S to kodo posameznik vnese podatek o okužbi v aplikacijo, da lahko potem drugi uporabniki dobijo obvestilo o tveganem stiku. Če ta sistem ne deluje, izpuhti še tisto malo potencialne koristi aplikacije, kolikor je slednja sploh ponuja. Pa vendar tudi pol leta kasneje še naprej poslušamo, kako je to ključni element preprečevanja širjenja okužb.

The post Obvezna prostovoljnost ali prostovoljna obveznost? appeared first on Tehnozvezdje.

Na ministrstvu za javno upravo so še včeraj popoldne napovedovali, da se bo aplikacija v tržnici App Store najverjetneje pojavila enkrat do konca tedna, morda pa celo šele prihodnji teden. Za razliko od androidnih začetkov, je zdaj mogoče ta pripomoček najti z različnimi iskanji, tudi z dvema besedama, kot založnik pa je napisan NIJZ (Android) ali National Institute of Public Health (iOS). Jezik je lahko privzeto nastavljen na angleščino, da pa se ga spremeniti na slovenščino (ter italijanščino ter madžarščino). Vendar v nastavitvah telefona, kjer je treba poiskati ime aplikacije in tam ustrezno nastavitev. Čemu jezika ni mogoče spreminjati v sami aplikaciji, pa ni povsem jasno. Zanimiva razlika je v tem, da je na iFonu mogoče narediti zaslonski posnetek, medtem ko androidna izdaja to preprečuje.

Podatek ministrstva o številu »namestitev« ali bolj natančno, številu prenosov iz Trgovine Play, ki so ga posredovali včeraj popoldne, je bil sicer 49.621. To pomeni, da je skupaj z vsemi radovedneži, ki so sinoči nameščali Ostani zdrav na iPhone, številka presegla 50 tisoč. Drugače povedano, za dva odstotka in pol prebivalcev Slovenije, težko pa kar enačimo podatka in rečemo, da dva odstotka in pol Slovencev uporablja aplikacijo, ker jo je kdo namestil na več telefonov, mogoče jo je kdo namestil, pa izbrisal in spet namestil, nekateri so jo prenesli, a je niso aktivirali ali so jo nehali uporabljati.

Koliko je digitalni pripomoček za ustavitev širjenja koronavirusa v prvih dveh tednih dejansko pripomogel in uresničeval svoj cilj, je izjemno težko reči. Moje predvidevanje je, da malo, mogoče celo nič. Na vprašanje, koliko uporabnikov aplikacije je doslej vanjo vneslo podatek o pozitivnem testu oz. koliko enkratnih kod za vnos rezultata testa so izdali na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), so z ministrstva za javno upravo odgovorili:

Podatka o generiranih in aktiviranih TAN kodah nimamo. Zaradi najvišjega možnega nivoja varovanja zasebnosti namreč teh podatkov ne zbiramo.

Za potencialno analizo učinkovitosti aplikacije bi moral ta podatek imeti vsaj NIJZ. Nekako pa se mi dozdeva, da je navdušenje (tako ali drugačno) nad tovrstno digitalno borbo proti epidemiji na vseh nivojih nekoliko splahnelo. Večina je verjetno ugotovila, da prav dosti pomoči od tega, da telefoni (bolj ali manj natančno) beležijo svoja »druženja«, nihče ne bo imel. Še vedno je sicer možnost, da si zadevo namesti vsaj polovica države in bo potem morda kaj pomagala, a glede na dozdajšnji potek dogodkov se mi to ne zdi zelo verjetno.

The post Aplikacija #OstaniZdrav je od sinoči na voljo še za iOS in je presegla 50 tisoč prenosov appeared first on Tehnozvezdje.

Aplikacijo #OstaniZdrav si lahko naloži vsakdo s kolikor toliko sodobnim androidnim telefonom (na njem mora teči vsaj različica 6 tega operacijskega sistema) in s slovenskim uporabniškim računom za Googlove storitve. Toda, glede na to, da mi je že pred časom brez kakšnega truda in nemškega računa uspelo namestiti nemško Corona-Warn-App, Marjanu pa hrvaško Stop Covid-19, bi najbrž tudi do slovenske zlahka prišel še kakšen tuj uporabnik. Tole je povezava do aplikacije. Malce nenavadno je, da je treba v sami tržnici ime vpisati kot eno besedo, brez presledka, kajti s presledkom je sistem ne najde. Tudi »založnik« aplikacije nijz publish bi bil lahko bolj smiselno predstavljen, na Hrvaškem je denimo to Ministrstvo za zdravje.

Po namestitvi aplikacije gre ta skozi nekaj strani pozdravnega in (napol) obveznega branja, kjer poskuša pojasniti delovanje, zbiranje podatkov, obveščanje, pravne podlage, pravice uporabnika, postopanje ob pozitivnem testu in podobno. Nato prosi za dovoljenje za obveščanje, kar vključi dostop do sledenja stikov prek programskega vmesnika, ki je že nekaj časa prisoten v nastavitvah androidnih telefonov. Kasneje lahko uporabnik še v nastavitvah aplikacije preveri, če ima potrjena vsa dovoljenja aplikaciji – za beleženje izpostavljenosti (stikov), za pošiljanje obvestil in za prednostno delovanje v ozadju. Slednje pomeni, da sistem ne more omejevati delovanje aplikacije zaradi varčevanja z baterijo.

Ko ima uporabnik vse to vključeno, enostavno pusti zadevi, da opravlja svoje. Princip je tak, da se ob vsakem stiku dveh uporabnikov (oz. tehnično gledano telefonov), ki bi bil lahko tak, da bi se med njim prenese virus, ustvari naključna koda, ki ima glede na besedilo v aplikaciji status psevdonimiziranega osebnega podatka. Telefona si izmenjata kodi oz. kode in jih shranita za 14 dni. Vsak upravljavec aplikacije se lahko po svoje odloči, kakšen mora biti stik za ustvarjanje kode, v osnovi pa naj bi bilo pri razdalji največ 1,5 m (kar se meri z močjo signala bluetooth) in pri trajanju vsaj 5, 10 ali 15 minut. Na osnovi tega naj bi bile tri stopnje tveganja. Kdor bo dobil pozitiven test na Covid-19, bo to lahko vpisal v aplikacijo. Vendar ne sam, temveč s kodo oz. ključem, ki mu ga bo dodelil NIJZ. Takrat se bodo njegove kode prenesle na osrednji strežnik. Nato pa bodo vsi uporabniki aplikacije, pri katerih bo na telefonu shranjena katera od kod, ki jih je oddajal telefon »okuženega«, dobili obvestilo, da so bili v stiku z nekom, ki je pozitiven. Kako točno izgleda to obvestilo (oz. obvestila, če jih je več vrst, glede na stopnjo tveganja), še ne vemo.

Aplikacijo je treba je jemati zgolj kot potencialno koristen pripomoček. Lahko pomaga, še posebej, če jo bo uporabljalo veliko ljudi, lahko pa beleži tudi stike, pri katerih se virus nikakor ni mogel prenašati ali je bila za to zelo majhna verjetno. Denimo, če sta bila uporabnika oz. telefona vsak v svojem prostoru ali če je bila med njima kakšna druga fizična ovira, ali če sta bila ves čas obrnjena v nasprotni smeri. In v vsakem primeru je to zgolj beleženje »druženja« med telefoni.

The post Aplikacija za sledenje stikov #OstaniZdrav je v androidni tržnici in lahko bi bila bolje označena appeared first on Tehnozvezdje.