Ko je pred leti postalo jasno, da se večina orodij in storitev seli na splet, je Google izdal sistem ChromeOS in ob tem obljubljal nebesa. V nekem trenutku so celo prijazno žvrgoleli, da bo zaradi njega Windows zastarel. Kot vidimo, ni. Daleč od tega. Še vedno lanski podatki kažejo, da ima skoraj dve tretjini trga namiznih in prenosnih računalnikov. Daleč zadaj mu sledijo Applovi računalniki s slabimi petnajstimi odstotki. In kje je ChromeOS? Od leta 2021 je njegov delež s skoraj dveh odstotkov in pol padel na odstotek in pol lani, ob tem pa bodo letos verjetno zabeležili še slabši rezultat. Neumno je, da na podlagi tega napovedujejo nov, na nek način zelo podoben sistem, katerega glavna prednost bo gladka povezava prenosnika in telefona. Kajpada le v primeru, da bo tudi ta opremljen z Androidom.

Ne Nvidia, ki napoveduje nov zmogljiv procesor arhitekture ARM, ne Google, ki razmišlja o podpori tem in celo Intelovim ter verjetno tudi AMD-jevim čipom, ne razumeta pomena MacBooka Neo. Verjetno je vsakomur z dovoljšnim številom možganskih celic jasno, da moraš napasti od spodaj navzgor, če želiš zamajati obstoječa razmerja. Zahtevnejših niti v sanjah ne prepričajo sladke besede, naj bodo na papirju še tako privlačne, dokler se ne izkažejo v praksi. Kdor od svojega računalnika zahteva manj, je dovzetnejši za tveganje, če je cena prava. Enako je na področju električnih avtomobilov. Množičnega prehoda ne bo vse dotlej, dokler na trgu ne bo kakovostnih avtomobilov po primernih cenah, ki se ne zanašajo na subvencije in druge trike. Ob tem pa ceneni kitajski malčki ne navdihujejo ravno z zaupanjem v dolgoživost.

Še huje je, da so zadevo zastavili zelo visokoleteče. Želijo, nič manj kot na novo opredeliti, kaj naj bi bil osebni računalnik v času umetne inteligence. Ne zanima jih strojna oprema, temveč okolje, ki bo združilo najboljše lastnosti telefona, oblaka in umetne inteligence. Sliši se zelo načelno. Ni prvič, da poslušam podobne napovedi, nakar sem potem razočaran, saj to, kar na koncu dobimo, ni dosti drugačno od tega, kar že imamo. Google bo po moje ustrelil kozla, če se bo zadeve lotil preveč celovito. Nekateri imate težave že z oblikovalskimi spremembami okolja. Pomislite, kolikšen stres bodo povzročile spremembe v načinu uporabe. Windows ni uspešen na področju osebnih računalnikov zato, ker bi bil brez napak. Uspešen je, ker le redko zahteva spremembo ustaljenih navad. V preteklosti je Microsoft skušal narediti tudi to, vendar je bil vedno prisiljen storiti korak nazaj.

Zanimivo je, da Google prihodnosti ne gradi na sistemu ChromeOS, temveč na Androidu, čeprav oba temeljita na Linuxu. Po mnenju Googlovih razvijalcev je prav modularna zasnova slednjega idealna osnova za računalnik prihodnosti. GoogleBook zato ne bo zgolj telefon z večjim zaslonom. Android bodo prilagodili vse do najnižjih plasti sistema, ob ohranitvi prednosti računalnikov s sistemom ChromeOS. Skoraj takojšen zagon, samodejne posodobitve v ozadju, visoka stopnja varnosti in tesna integracija z namenskim varnostnim čipom. Hkrati stavijo na popolnejšo povezavo s telefonom. Namesto da bi razmišljali, na kateri napravi je določena datoteka ali aplikacija, naj bi obe napravi delovali kot enoten sistem. Fotografije, dokumenti in druge datoteke bodo dostopni neposredno z namizja brez ročnega kopiranja ali sinhronizacije. Kdo vse že obljublja nekaj takšnega? Z večjim ali manjšim uspehom praktično vsi izdelovalci telefonov!

Kajpada je vse to dokaj brezpredmetno, kajti bistvo je nekje drugje. Google želi, da so algoritmi umetne inteligence sestavni del sistema in ne aplikacija v njem. Tako bodo razumeli, kaj počnem, katere dokumente uporabljam in kakšen je trenutni kontekst dela. Šele tedaj bo mogoč resnično uporaben pomočnik, ki pa bo, o tem ne more biti dvoma, Googlov in ne od katerega drugega ponudnika. Da bo sledil predvsem interesom podjetja in manj ljudem, verjetno ni izključeno.

Tozadevno najbolj izstopajoča funkcija je »čarobni kazalnik« (Magic Pointer). Klasični miškin kazalec je v osnovi ostal nespremenjen že od osemdesetih let prejšnjega stoletja. Premaknemo ga nad ikono, kliknemo in odpremo program ali datoteko. Čarobni kazalnik naj bi opisano korenito spremenil. Med premikanjem po zaslonu umetna inteligenca neprestano analizira, kaj opazuješ, katere informacije so prikazane in kaj boš verjetno naredil v naslednjem koraku. Če kazalec obstane nad odstavkom besedila, sistem razume njegovo vsebino in lahko brez dodatnih ukazov ponudi povzetek, prevod ali razlago. Pri fotografiji predlaga njeno shranjevanje, urejanje ali uporabo v drugem dokumentu. Med ogledom videoposnetka samodejno pripravi povzetek, izlušči ključne informacije ali poišče dodatna pojasnila. Vse to brez dodatnih ukazov, preklapljanja med okni in kopiranja informacij. Zdi se mi strašljivo, saj postaja jasno, da bo Google o meni vedel še več, kot ve danes. In že zdaj ve preveč.

Google pri razvoju nove platforme sodeluje z največjimi proizvajalci prenosnikov, med njimi HP, Asus, Lenovo, Dell in Acer. Podobno kot pri telefonih z Androidom bodo lahko svoje naprave prilagodili, vendar z bistveno strožjimi pravili. Lahko bodo dodali podporne programe, diagnostična orodja ali grafične teme, osnovna logika operacijskega sistema pa bo ostala enaka na vseh napravah.

The post GoogleBook: Se težav ponovno lotevajo z napačnega konca? appeared first on Tehnozvezdje.

Skoraj vsak računalnik, izdelan letos, bo tehnično gledano primeren za poganjanje algoritmov umetne inteligence. To pomeni, da bo imel procesor tudi nevronsko procesno enoto, namenjeno nalogam, kot so napredno urejanje fotografij, prevajanje v realnem času ali povzemanje obsežnih dokumentov.

Analitiki so že lani opozarjali, da visokoleteče marketinške obljube ne bodo dosegle cilja oziroma da uporabniki niso pripravljeni sprejeti višjih cen. Povedano drugače. Nihče nima namena dodatno plačevati zmogljivosti nevronskih enot. Če so v računalniku, prav. Če jih ni, to ni nobena tragedija. Na uporabo spletnih storitev umetne inteligence, ki jih roko na srce uporabljamo daleč najpogosteje, to nima prav nobenega vpliva.

Da je tako, postopoma priznavajo tudi proizvajalci. Dell je to povedal javno in malo je dvoma, da mu bodo kmalu sledili še drugi.

To je slaba novica za Microsoft, ki je evforijo okoli oznake Copilot+ PC v veliki meri sam zanetil. Oznako dobijo računalniki, ki imajo po njihovi definiciji dovolj zmogljivo nevronsko enoto za poganjanje orodij umetne inteligence v sistemu Windows 11. Med njimi je tudi precej neposrečena funkcija Recall, ki shranjuje zaslonske slike namizja z namenom lažjega iskanja preteklih dejavnosti.

V ozadju je jasna strategija. Microsoft želi, da Copilot v prihodnjem desetletju postane osrednje orodje osebnih računalnikov. Kljub agresivni promociji praktično na vsakem koraku jim to za zdaj ne uspeva. Mnogi uporabniki sploh ne vedo, kaj Copilot je in kako naj bi ga koristno uporabljali, drugi so ga preizkusili in hitro opustili.

Sposobnosti poganjanja zapletenih algoritmov umetne inteligence niso ključen razlog za nakup računalnika. Razlog je preprost. Na spletu je na voljo kopica odličnih in brezplačnih orodij umetne inteligence. ChatGPT, vključno z novimi prevajalskimi funkcijami in možnostjo povezovanja z drugimi aplikacijami in storitvami, ter številni sorodni generativni modeli delujejo praktično na vsakem računalniku z brskalnikom. Starost in zmogljivost strojne opreme pri tem nista odločilni.

Zato si je težko predstavljati, da bi bil kdo pripravljen odšteti poldrugi ali dva tisočaka zgolj zato, ker na novem računalniku deluje Copilot.

A bistvo je drugje. Noben računalnik, ki bo izdelan letos, v resnici ne bo osebni računalnik z umetno inteligenco. Izraz AI PC, ki nam ga skušajo vcepiti na vsakem koraku, je predvsem marketinška skovanka. Gre za povsem običajne računalnike in prenosnike, ki so poleg vsega drugega sposobni izvajati nekatere naloge, povezane z umetno inteligenco.

Dejavniki, ki dejansko vplivajo na nakup, so drugje. Na vrhu seznama je delovni pomnilnik. Njegovo pomanjkanje že vpliva na cene, ob hkratnem zavedanju, da je za spodobno uporabniško izkušnjo danes potrebnih vsaj 16 gigabajtov RAM-a. In to verjetno še ni vse. Kažejo se prvi znaki, da se po poti podražitev odpravljajo tudi pomnilniški pogoni SSD.

Oboje je bistveno pomembnejše od tega, ali zna računalnik z lokalnim algoritmom umetne inteligence odstraniti ozadje s fotografije.

Naslovna fotografija DepositPhotos

The post So računalniki AI PC napredek ali poceni reklamni trik? appeared first on Tehnozvezdje.

»Petica« predstavlja zadnjo izvedbo Intelovega standarda Thunderbolt za hiter prenos na in iz osebnega računalnika, povezavo zunanjih monitorjev in napajanje naprave. Kot vedno do zdaj so ohranili združljivost s starejšimi različicami ter podporo standarda PCI četrte generacije in DisplayPort 2.1. Izboljšave so opazne predvsem na treh področjih.

Hitrost prenosa podatkov. Novi standard zagotavlja pasovno širino 80 gigabitov na sekundo v obeh smereh oziroma v pospešenem (boost) načinu 120 v eno in 40 gigabitov v drugo. To je doseženo s štirimi podatkovnimi pasovi zmogljivosti 40 gigabitov, ki ju združujejo po dva oziroma so v drugem primeru trije nameni prenosu v eni smeri. Podvojena (na 64 gigabitov) je še hitrost povezave zunanjih podatkovnih nosilcev in grafičnih kartic preko standarda PCIe.

Hitrost osveževanja slike. Podprto je 540-herčno osveževanje enega monitorja oziroma 144-herčno v primerih, ko so sočasno na računalnik povezani trije (občutek skok v primerjavi s prej zagotovljenim 60-herčnim osveževanjem). Poleg tega je zaradi hitrejšega prenosa podatkov mogoče na računalnik sočasno povezati več monitorjev razločljivosti 4K.

Prenos energije. Kot tretje Thunderbolt 5 znatno izboljša polnjenje naprav, saj zagotavlja najmanj 140 in največ 240 vatov. Tolikšen skok moči pomeni, da bomo kmalu priča ponudbi zmogljivih gejmerskih prenosnikov s polnjenjem preko priključka USB, zaradi česar ne bodo potrebovali samostojnega priključeka za polnjenje.

Thunderbolt 5 predstavljen lanskega septembra je zdaj »živ«, vendar bomo morali še malo počakati, predno ga bo podpiralo dovolj naprav, da bomo zlahka uživali v njegovih prednostih.

The post NEDELJSKI NASVET: Kaj prinaša Thunderbolt 5? appeared first on Tehnozvezdje.

Mreža NVO-VID ponuja brezplačne komplete namiznih računalnikov s pripadajočimi monitorji, tipkovnicami in miškami, ki so pregledani, obnovljeni, imajo nameščeno odprtokodno programsko opremo in bodo po zagotovilih omenjenega društva uporabni še vsaj pet let. Ohišja teh računalnikov so ali pokončna ali ležeča, programska oprema je v slovenščini, primerni pa so za vsakdanjo domačo in šolsko uporabo, ki vključuje ustvarjanje vsebin, (osnovno) urejanje fotografij, spletno komunikacijo in igranje grafično manj zahtevnih video iger. Priložena so navodila za priklop in uporabo, nudijo pa tudi dostavo teh računalnikov.

Računalnike, vključene v to akcijo, je Društvu Duh časa v preteklih mesecih doniralo Ministrstvo za javno upravo. Društvo še dodaja, da prejemnikom računalnikov – ti jih zastonj dobijo v trajno last – nudi brezplačno tehnično podporo, ki je na voljo na e-naslovu podpora(at)duh-casa.si.

Potrebo po namiznem računalniku ali posameznem kosu računalniške opreme (monitorju, tipkovnici, miški) lahko tisti, ki so jih prizadele poplave, sporočijo na dva načina. Bodisi prek spletnega obrazca na povezavi https://obrazci.duh-casa.si, ki ga izpolnijo z ustreznimi podatki, ali z neposredno komunikacijo. Lahko pišejo na kontaktni naslov sticisce(at)nefiks.si  ali med 9h in 13h pokličejo na številko 040 698 915.

Na omenjena kontakta lahko Mrežo NVO-VID kontaktirajo tudi humanitarne organizacije, saj si v prvi želijo sodelovanja za identifikacijo potreb po računalniški opremi in njeni dostavi prizadetim posameznikom in gospodinjstvom. Zagotovo sta to tudi prava naslova za tiste, ki bi želeli prispevati kakšen kos opreme, in sami ne vedo, komu bi ga podarili.

Informacije o pomoči »Namizni računalniki za prizadete v poplavah 2023« so sicer objavljene tudi na spletni povezavi https://www.informacijska-druzba.org/2023/08/10/pomoc-namizni-racunalniki-zaprizadete-v-poplavah-2023/.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Nevladne organizacije ponujajo osebne računalnike za tiste, ki so v poplavah ostali brez appeared first on Tehnozvezdje.

Zadeva niti približno ni banalna, saj dokazuje, da Microsoft storitev posodabljanja sistema ni prilagodil krajši uporabi računalnikov. Domači uporabniki jih ne zaženejo več za branje elektronske pošte ali drugih oblik komunikacije oziroma za brskanje po spletu, kajti to je priročnejše početi na telefonu oziroma tablici. Še pomnite, da nedolgo tega računalnikov nismo ugašali, kajti veljalo je prepričanje, da stalno prižiganje slabo vpliva na elektronske komponente. Zdaj jih ugašamo. Ker jih ne uporabljamo več vsak dan. Ker smo postali tankočutni do varstva okolja in nam je jasno, da poraba vseh računalnikov na primer v državi nanese konkretno količino vatnih ur. In ker smo dojeli, da stalni priklop prenosnika na električno vtičnico škoduje bateriji, ki je ni mogoče več po potrebi vzeti ven. Še kakšen razlog bi lahko našel, toda našteti jasno dokazujejo, da domače računalnike v povprečju dnevno uporabljamo manj, kot smo jih nekoč.

Na Microsoftovem blogu so zapisali, da so vložili veliko truda v razumevanje, zakaj nekateri računalniki s sistemom Windows niso vedno v celoti posodobljeni. Čas delovanja in povezave s storitvijo nadgradnje Windows Update pri tem igra pomembno vlogo, saj se je izkazalo, da se kaj takšnega pogosteje pripeti, če ni izpolnjen časovni pogoj. Kakšen pa je ta? Najmanj dve uri neprekinjene povezave in skupaj šest (ni nujno, da so v kosu) po izdaji posodobitve. Le tako je namreč mogoč uspešen prenos in proces namestitve v ozadju med uporabo računalnika, pri čemer ravno tako pride do njegovega ponovnega zagona.

Koliko vas kdaj koli uporablja osebni računalnik šest ur v kosu?

Dobro je vedeti, mar ne, toda kaj storiti? Imate dve možnosti, a obe zahtevata skrb za napravo. Če ste nastavili sistem na samodejno posodabljanje, kar je za domače uporabnike iz več razlogov verjetno boljša odločitev od ročnih, potem vsake toliko, na primer enkrat na teden ali dve, pustite računalnik povezan v internet, da deluje celo noč. Kot sem že nakazal, so druga možnost ročne posodobitve, toda v tem primeru se morate vsake toliko spomniti in preveriti, ali so na voljo. Takrat posodobitev zaženete in počakate, da je dokončana.

• 
  NEDELJSKI NASVET: Trdijo, da sem kriv, in moram dokazati nasprotno
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?

The post NEDELJSKI NASVET: To je lahko razlog, da ne dobite nadgradenj sistema Windows! appeared first on Tehnozvezdje.

Glavnina novosti v Windows 11 je res prenova uporabniškega vmesnika. Opravilne vrstice, začetnega zaslona oz. menija Start, nastavitev, padajočih izbir in ostalega. Med drugim so po novem tipka Start in ikone v opravilni vrstici postavljene na sredino, se jih pa da vrniti nazaj na levo, če komu to bolj ustreza. Okna niso več povsem oglata, ampak imajo zaobljene robove. Poslovile so se »žive« ploščice, v začetnem zaslonu, ki se prikaže ob kliku na ikono Start, pa so zdaj zadnji odprti dokumenti in podobne zadeve. Vse skupaj dejansko deluje sveže in znova zanimivo, kajti videza Windows 10 smo se že rahlo naveličali.

Vzhičeni smo ob izidu Windows 11. Uporabniški vmesnik vas bo približal temu, kar imate radi, vam omogočil lažje delo in vas navdihnil za ustvarjanje. Windows 11 daje občutek spokojnosti in odprtosti, v njem se boste počutili kot doma,  

je novost v pripravljeni izjavi pospremil Panos Panay, ki je v Microsoftu odgovoren tako za Windows kot za naprave Surface. Med drugim sta prisotni dve res uporabni novosti. Mogoče je grupirati okna programov, da ostanejo »skupaj«, kot denimo dvojice aplikacij na Samsungovih telefonih. Ob priklapljanju prenosnika na monitor in vnovičnem odklapljanju pa si sistem zapomni velikost in postavitev oken na vsakem od dveh zaslonov in ju povrne v to stanje.

Kljub grafični osvežitvi pa nekateri stari elementi še naprej ostajajo, denimo Nadzorna plošča, celo z novimi ikonami. Opravilna vrstica je žal manj prilagodljiva kot prej, v sistemu je še precej nedoslednosti.

Druga večja sprememba je v tržnici s programi (aplikacijami) Microsoft Store, ki je prav tako vizualno prenovljena, v njej pa se bodo lahko pojavljali tudi programi za druge trgovine. Prihodnje leto tam pričakujemo še androidne aplikacije iz Amazonove tržnice, kajti te bo mogoče poganjati znotraj Windows 11. Toda ta obljubljena funkcionalnost je ena tistih, ki so ob izidu izpadle. Obljubljajo sicer še pohitritev, manjšo porabo baterije, izboljšave na igričarskem področju in večjo varnost, toda za doseganje slednjega so med drugim odrekli nadgradnjo mnogim računalnikom, starim komaj štiri ali pet let, z več kot dovolj zmogljivimi procesorji, da bi novi sistem poganjali brez težav.

Prvi uporabniki Windows 10 bodo lahko sistem nadgradili danes, nekateri v prihodnjih dneh in tednih, za določene pa bo na voljo šele v zimskih ali pomladnih mesecih prihodnjega leta. Microsoft se je tokrat odločil za pazljiv pristop, potem ko je pri prejšnjih podobnih izzivih imel težave. Vemo, da denimo Apple takoj omogoči prenos nadgradnje vsem uporabnikom, vendar je teh bistveno manj, kajti računalniki s sistemom MacOS imajo približno 5-odstotni tržni delež, skoraj vse ostalo pa zasedajo tisti s sistemom Windows.

Običajno se je pojavil kakšen obvod, kako do nadgradnje priti prej, preden jo preko Windows Update ponudi računalnik sam. Za zdaj se da do nadgradnje priti ob prijavi med »preizkuševalce sistema« (Windows Insider), česar večina verjetno ne bo storila. Na voljo je tudi že možnost izdelave namestitvenega medija za čisto namestitev oz. prenosa celotne »slike«, iz česar si lahko izdelate ključek USB ali DVD za namestitev oz. datoteko ISO navidezno pripnete kot nosilec in iz nje izvedete nameščanje sistema. Na istem naslovu je še Pomočnik za namestitev (Windows 11 Installation Assistant) in z njim naj bi bi bilo mogoče tudi preskočiti vrsto.

Uradno je treba imeti računalnik s procesorjem vsaj osme generacije Core (Intel) ali druge generacije Ryzen, podprti pa so še nekateri manj zmogljivi čipi Celeron, Pentium in podobni. Povsem mogoče je, da bo pri namiznem računalniku z AMD-jevim procesorjem treba v Biosu – sistemskih nastavitvah, ki jih ob zagonu računalnika prikličemo s pritiskanjem tipke Del ali F2 – najti postavko fTPM in jo vklopiti (Enable). Microsoft namreč zahteva modul za »varnost« druge generacije (Trusted Platform Module 2.0), ki je lahko privzeti izključen. Ali je posamezen PC po Microsoftovo primeren za namestitev Windows 11, je mogoče preveriti s programčkom Preverjanje ustreznosti stanja računalnika ali pa z odprtokodnim WhyNotWin11. Tudi na PC-je s starejšimi procesorji bo verjetno mogoče namestiti novo izdajo sistema, vsaj iz namestitvenega medija, vendar nato ni nujno, da bo deležna nadaljnjih posodobitev.

Windows 11 so znova brezplačna nadgradnja za uporabnike prejšnje generacije (torej Windows 10), ostajajo pa plačljiv operacijski sistem, če ga z ustrezno licenco ne dobite prednaloženega na novem računalniku. Od danes naj bi bili na voljo tudi novi modeli PC-jev z Windows 11. Kako pa bo dejansko s tem v Sloveniji, bomo šele videli, a glede na situacijo z dobavami bo verjetno izbira na žalost dokaj slaba.

The post Windows 11 je realnost, vsaj za nekatere izbrance appeared first on Tehnozvezdje.

V znanem podjetju iFixit so razdrli namizni monitorski računalnik in bili najbolj presenečeni nad dvema velikima narebrenima kovinskima ploščama, ki zasedata najmanj polovico celotne površine ekstremno tanke naprave. Izkazalo se je, da so pravilno domnevali, čemu služita. Kot komori za ojačanje in izboljšanje zvoka. Da, marsikaj v iMacu je podrejeno slišni izkušnji. Za samim zaslonom so sicer še antene, bateriji (CR2016), kot ju imajo vsi osebni računalniki, da se ne izklopijo popolnoma, in na vrhu plošča z elektroniko za zaslon.

Tisto glavno je skoraj v celoti v »bradi«, torej delu, ki s sprednje strani deluje kot nepotreben rob na spodnji strani zaslona. Dejansko bi Apple lahko osnovno ploščo in vse ostalo predstavil za ekran, bi bila pa potem naprava debelejša in težje bi bilo izvesti rešitev z zvočniki, pa še priključke bi bilo treba speljati s kabli, tako pa so lahko bolj ali manj neposredno tam, kjer jih uporabnik vidi z zunanje strani.

Osnovna plošča pa je v primerjavi z večino namiznih računalnikov, pa tudi običajnih prenosnikov skoraj smešno majhna. Rdeče obarvana »polovica« čipa na spodnji fotografiji je tako opevani M1, ki poleg glavnega in grafičnega procesorja združuje še enoto za umetno inteligenco in varno »enklavo« za shranjevanje biometričnih in drugih občutljivih podatkov. Črna čipa zraven M1, na fotografiji obrobljena oranžno sta štirigigabajtna modula delovnega pomnilnika (skupaj torej 8 GB), ki sta za M1 v bistvu del sistema na čipu. Disk SSD, obrobljen rumeno, še ni povsem pripojen na sistem na čipu, a ima do tja hitro »povezavo« in je tudi prilotan na ploščo. Ter, zanimivo, razdeljen na obe strani plošč(ic)e. Na njej so še moduli za žično in brezžično omrežje, bluetooth, zvok in še nekaj drugega čipovja. Na vsaki strani plošče je ventilator, ki zrak usmerja ven (navzdol), kadar se sploh vklopi. Vemo namreč, da je M1 zmožen delovanja pod visokimi obremenitvami tudi brez aktivnega hlajenja. V Macbooku Air procesor pokriva zgolj kovinska ploščina, ki toploto prevzema nase in se na drugem delu (kjer ni več nad čipom) znova ohlaja (kadar se lahko).

Kot je najbrž že iz fotografij in opisa razvidno, ni mogoče zamenjati ničesar. Mnogi prenosniki iz drugega tabora imajo v zadnjem času znova disk na reži m.2, kar pomeni, da ga je mogoče zamenjati. Vmes je bilo obdobje prenosnikov z na osnovno ploščo spojenimi SSD-ji, še zdaj se kakšen najde, vendar so proizvajalci večinoma obrnili logiko in zdaj v določenih modelih najdemo tudi dve reži, eno zasedeno in drugo prosto. Pomnilnik je pri nekaterih, predvsem tanjših in lažjih, nezamenljiv, igričarski in še kakšni drugi prenosniki pa imajo skoraj po pravilu klasične reže (SO-DIMM), tako da je  tudi pomnilnik mogoče zamenjati ali nadgraditi (to je tudi glavni razlog za tako zasnovo). Včasih je zamenljiva še kartica za Wi-Fi. Applovo združevanje vsega na en kup ima prednost v izjemno hitri komunikaciji vseh teh enot in to se odraža v končnih, šokantno dobrih zmogljivostih naprav z M1. Slabost pa v tem, da je bolj ali manj celotna naprava za v smeti, ko (bognedaj) kaj od našteta odpove ali ko se bo denimo disk iztrošil, kar pa se morda ne bo zgodilo v času običajne življenjske dobe, denimo v desetih letih. PC-ji ta čas nekoliko zaostajajo v zmogljivostih in bodo verjetno še naslednja leta, vendar nič zato. Ponujajo namreč več možnosti za popravljanje in razširitve, niso še postali popolnoma podobni pametnih telefonom ali tablicam.

Tem je Apple računalnike iMac približal že pred leti, ko je uvedel zlepljeno ohišje. Čeprav ni bilo nikakršnih indicev, da bi bilo s klasičnimi vijaki kaj narobe. Estetika, pri kateri se nikjer ne vidi, da je stvar sestavljena skupaj, je pri tem podjetju še vedno v ospredju. Pa tudi oteževanje vpogledov v notranjost in morebitna (»nepooblaščena«) popravljanja. Tokratna nepotrebna poteza je tudi prestavitev napajalnika v zunanjo »opeko«. Da bi ga lahko »zapakirali« v samo napravo, bi jo kajpak morali odebeliti, kajti tuljav in kondenzatorjev pač ni mogoče sploščiti. Ker pa v kuhinji, kamor naj bi sodeč po Applovih oglasih postavili iMaca, tega gledamo tudi od strani, mora biti tanek in šik. Kakorkoli, v iFixit so mu za popravljivost dali oceno 2 (od 10).

Fotografije: iFixit, pod licenco Creative Commons BY-NC-SA.

The post V novem iMacu je komaj kaj računalnika in veliko zvočnega valovanja appeared first on Tehnozvezdje.

»Danes je zgodovinski dan za Mac,« je zažgolel prvi mož Appla Tim Cook. »Pri tem izdelku so bile vedno v ospredju inovacije. Da ga bomo lahko še izboljšali in ga povzdignili na višji nivo, bomo izvedli prehod na lastne procesorje,« je potem naznanil. Lastni procesorji oz. Applov silicij so seveda čipi (sistemi na čipu) na osnovi referenčne arhitekture britanskega podjetja ARM, ki jo potem Applova ekipa inženirjev prilagodi po svoje. Podobno kot Qualcomm razvija procesorje Snapdragon ali Huawei svoje Kirine. Poznamo jih pod oznakami s črko A, številko in še kakšno dodatno črko ali besedo. Denimo v zadnjih telefonih iPhone teče A13 Bionic, za demonstracije med sinočnjo predstavitvijo in tudi za referenčni računalnik, ki ga bodo ponujali razvijalcem, pa so izbrali A12Z iz iPada Pro.

Vodja razvojne ekipe Johny Srouji je pojasnil, da so od A4 do A13 zmogljivosti povečali za faktor sto in da so se doslej z Intelovimi procesorji večinoma srečevali z izbiro ali zmogljivosti ali učinkovitosti. Cilj pa je seveda imeti oboje – procesor, ki je zmogljiv in hkrati porabi malo energije (ter s tem odvaja malo toplote). Zanimivo je sicer, da so pretežno govorili o zmogljivostih, o tem, kako bodo prihodnji računalniki hitri in boljši, nič kaj pa niso omenjali avtonomije baterije. Morda samo nočejo ustvarjati nerealnih pričakovanj, morda pa se preprosto zavedajo, da tudi s svojimi procesorji, če želijo biti na zmogljivostnem nivoju Intelovih ali višje, ne bodo mogli z enim polnjenjem ponuditi kaj dosti več kot zdaj.

V Applu trdijo, da je prevesti program z arhitekture x86 na ARM oz. njihovo novo platformo stvar »nekaj dni«, pripravili so tudi ustrezno orodje zato znotraj razvijalskega okolja Xcode. Nekatera največja programerska podjetja (Adobe, Microsoft) po Applovih zagotovilih že delajo na prenosu in optimizaciji ključnih programov (CC Suite, Office) v novo okolje. Prav tako naj bi bili že prilagojeni Applovi programi, vključno s Final Cut Pro in ostalimi za profesionalno uporabo. Obljubljajo tudi, da bodo aplikacije za iPhone in iPad tekle neposredno, brez prevajanja. Pri čemer so seveda lahko izpustili določene »umazane« podrobnosti in postavlja se vprašanje zaslona na dotik, ki ga doslej ni imel noben od računalnikov v liniji Mac. Se morda glede tega obeta sprememba? Ob tem so z različico MacOS Big Sur izgled zelo približali tistemu v sistemu iPadOS. Za programe, ki ne bodo prilagojeni za ARM, pa bo na voljo emulator Rosetta 2, na podoben način kot je bil ob prehodu s procesorjev PowerPC na Intelov silicij.

Razvijalski računalnik bo Mac Mini z omenjenim procesorjem A12Z, 16 GB pomnilnika in 512 GB diska SSD. Možno si ga bo izposoditi za 500 dolarjev, ne bo pa se ga dalo obdržati po koncu »prehodnega obdobja«. Za namizni računalnik in za znan procesor obstaja dobra razloga. Lahko se bodo pojavili »benchmarki«, vendar nihče ne bo mogel zares špekulirati o tem, kakšne hitrosti v primerjavi z Maci z Intelovimi procesorji bodo ponujali novi modeli. Poleg tega pa, ker računalnik ne bo Macbook, prav tako ne bo nikakršnih ugibanj o avtonomiji. Vse to bomo izvedeli šele, ko bodo na trg prišli prvi modeli z novimi čipi, kar se bo po Cookovih besedah zgodilo še letos. Po nekaterih neuradnih napovedih bi to lahko bili namizni računalniki iMac in prenosniki Macbook Pro (s 13- ali 14-palčnim zaslonom). Prvih Apple ni posodobil že celo večnost, druge pa je kljub drugačnim špekulacijam pustil v »starem« ohišju. In morda bo pri obeh povsem posodobljena zunanjost dodaten promocijski faktor, še posebej, če se bo izkazalo, da zmogljivosti niso čisto take, kot jih Apple obljublja.

Celoten prehod bo sicer trajal dve leti in v tem času bo Apple, tako Tim Cook, predstavil tudi še nekaj novih Macov z Intelovimi procesorji. Podpiral pa naj bi te računalnike »še leta«. Seveda pa lahko ugibamo, ali množina pomeni dve, tri, šest ali deset let.

The post Dve leti za Applov prehod na lasten »silicij« appeared first on Tehnozvezdje.

Že lani ali celo predlani se je začelo širiti mnenje, da so pametni telefoni dosegli določen nivo in da bistvenega napredka ni več. Tega prepričanja nisem povsem delil in ga še vedno ne, kajti še posebej pri fotoaparatskem delu so še vedno veliko razlike med dražjimi in cenejšimi modeli in tudi izboljšave iz generacije v generacijo so opazne. Toda večina ostalega je res v rahli stagnaciji ali pa vsaj že nekaj časa dovolj dobra tudi v srednjem razredu, da je vznemirjenja ob novih procesorjih, zaslonih in ostalem precej malo. Kar pa me še bolj moti je vsesplošna enakost, dolgočasnost in neinovativnost pri podobi in funkcijah. Vse je izjemno podobno in še vedno navdahnjeno od iPhonov. S prenosniki je drugače. Raznolikost je večja kot kdajkoli in nekatere trende lahko samo pozdravim.

Sprehod po dvoranah berlinskega sejmišča je bil nov dokaz, da telefoni postajajo dolgočasni, PC-ji pa se dvigajo kot feniks iz pepela. Od novih mobilnikov so bili le redki vredni omembe, pa še ti bolj zaradi cene kot zaradi kakšne nove tehnologije. Dobro, razvijati se je začel segment igričarskih telefonov, kjer vidimo še kaj več od klasične zasnove, denimo dodatno hlajenje in komande, drugačne materiale, zaslone s hitrejšim osveževanjem in še kaj. Toda telefoni za množice so si podobni kot jajce jajcu. In skoraj vsi imajo enako velike zaslone ter baterije.

Prenosni računalniki pa zdaj ponujajo različne oblike, namembnosti, velikosti, materiale, pristope. Vzemimo tanke in lahke. Stanjšali so jim robove okrog zaslona, poleg aluminija uporabili še magnezij, ogljikova vlakna in druge eksotične materiale, z vsem tem pa so jih precej zmanjšali in maso pripeljali na kilogram ali manj, še posebej agresivno Acer. Poskusi različnih znamk v tej smeri pa niso niti najmanj identični, vsak proizvajalec ima svojo oblikovalsko filozofijo in estetske vložke. Pa še uporabnostne, kot je Asusovo odpiranje pokrova Ergo-lift, ki dvigne osrednji del prenosnika za naklon tipkovnice in boljše odvajanje toplote. Medtem ko je Lenovo pa je vgradil zvočno »letev« za igranje muzike v vse smeri ali pa e-črnilni zaslon namesto tipkovnice. Kar veliko idej in večinoma solidna izvedba. Ob tem, da so proizvajalci našli vsak svoje oblikovalske in barvne smernice, da res niso več niti očitni kloni macbookov niti si niso pretirano podobni.

Kdor bi rad še lažjo in za v vsako torbo primerno napravo, lahko poseže po kakšnem od »križancev«, ki so v osnovi tablice, a jim je mogoče enostavno dodati tipkovnico. Mogoče ta razred naprav zaradi vsesplošnega hujšanja prenosnikov nekoliko izgublja na pomenu, a še vedno ima svoj čas in tudi privržence. Kdor rabi več zmogljivosti, prav tako ni prikrajšan. Lahko izbira med prenosnimi delovnimi postajami, igričarskimi modeli ali nabritimi poslovnimi prenosniki. Vse v raznolikih velikostih in debelinah. Ali za večjo prenosljivost ali za več »dihanja« procesorja in grafične kartice. Še nedolgo tega so bili izdelki, kakršna sta MSI GS65 Stealth Thin ali Razer Blade 15 (na naslovni fotografiji), samo pobožna želja. Oba ponujata šestjedrni procesor in grafično kartico vrhunskih zmogljivosti v paketu, ki tehta manj od klasičnega 15-palčnega prenosnika.

Na povsem drugem koncu spektra pa so poceni kitajski prenosniki, ki za razliko od telefonov še zdaleč niso samo cenejša in manj kakovostna kopija izdelkov bolj uveljavljenih znamk, ampak dejansko zapolnjujejo luknjo na trgu. Luknjo, ki jo puščajo večji proizvajalci, da ne bi sami sebi preveč zažrli prodaje dražjih modelov. In prav fascinantno je spremljati, s čim znamke, kot so Chuwi, Jumper, Teclast ali Yepo prihajajo na trg. V zadnjem času uspevajo »dovolj dobremu« dodajati še nekaj svoje edinstvenosti in tako ustvarjajo nišo, ki jo je treba spremljati. Kot tudi chromebooke z druge strani sveta, saj ti v ZDA že resno zavzemajo šolske učilnice. In čeprav so poceni in plastični, so bistveno bolj simpatični kot poceni  telefoni, ki večinoma predstavljajo samo nekakovostne posnemovalce dražjih in muko pri uporabi. Chromebooki pa so čisto uporabni PC-ji.

Res je, pri napravi, ki je v osnovi en sam zaslon, je težje inovirati, še posebej z zunanjostjo, kar pa še ne opravičuje izdelovalcev telefonov spanje in uporabo enih in istih komponent ter prijemov v nedogled. Njihova sreča je samo v tem, da telefone preprosto moramo menjati na vsakih nekaj let, računalniki, ki večinoma sedijo na mizah, pa zdržijo tudi po desetletje. Glede na trenutno pestrost in zmožnosti bi si prenosniki zaslužili boljšo prodajo.

The post Prenosniki so trenutno bolj zanimivi od telefonov appeared first on Tehnozvezdje.

Analitska hiša IDC je v letošnjem drugem četrtletju naštela, da je pot h kupcem našlo nekaj več kot 62 milijonov novih osebnih računalnikov. To vključuje tako namizne, kot prenosne in delovne postaje. Rast glede na enako lansko obdobje je bila 2,7-odstotna in s tem najvišja po prvem četrtletju 2012, torej po dobrih šestih letih. Nekaj je k temu prispevalo tudi slabo lansko drugo četrtletje, ko so se proizvajalci ubadali s pomanjkanjem ključnih komponent, pa vendar so tokrat k boljši prodaji prispevala tako večja podjetja in njihov cikel posodabljanja opreme, kot domači kupci, ki so jih pritegnili premijski na eni in poceni prenosniki na drugi strani. Največ so od tega kajpak imeli tisti proizvajalci z največjo ekonomijo obsega, ki ceneje prihajajo do sestavnih delov, in si lahko privoščijo dražje postopke pri obdelavi materialov. Medtem ko pri poceni računalnikih IDC izrecno omenja chromebooke, ki pa so močni predvsem v ZDA, drugod še niso uspeli povzročiti večjih pretresov.

Pisal sem že, da je zdaj odličen čas za nakup prenosnika. Aktualna generacija procesorjev, tako Intelovih kot AMD-jevih predstavlja velik zmogljivostni korak naprej in zmanjšuje potrebe po namiznih računalnikih. Nekje po desni prihaja še Qualcomm v navezi z Microsoftom in sistemom Windows za procesorje ARM. Za zdaj grožnja še ni prevelika, navkljub nekaj nižjim cenam prenosnikov s procesorji Snapdragon 835 v primerjavi z enakimi modeli, ki jih poganjajo Intelovi čipi. Toda Snapdragon 850 ob koncu leta bi utegnil že bolj začiniti zadeve. Tako se zdaj da kupiti spodobno hiter računalnik za približno osemsto evrov. Nalašč sem zapisal računalnik, ker štiri prenosniška jedra v procesorju in morda še ločena grafična kartica danes zadostujejo za večino opravil. Težava, ki pa še zdaleč ni nova, pa je v tem, da je treba za nekaj res prenosnega in atraktivnega odšteti (čez palec) najmanj tisočaka, pod to mejo se z resnimi zmogljivostmi ponašajo samo večji, bolj stacionarni prenosniki.

Nedavno je Microsoft najavil »dosegljivo« izvedbo svojega križanca med tablico in prenosnikom Surface Go. Žal je res poceni samo na oni strani Atlantika, na tej namreč osnovna različica stane 450 evrov, tista, ki jo je smiselno kupiti (z 8 GB pomnilnika in 128 Gb SSD-ja) pa 600 evrov, skupaj z ovitkom-tipkovnico 700. Medtem HP, Lenovo, Asus in ostali vodilni proizvajalci večinoma še naprej zanemarjajo »dovolj dobre« 13-palčne in manjše prenosnike ali »hibride«. Računalniki z Googlovim sistemom Chrome OS pa že nekaj časa v Evropi niso ravno poceni, cene se začenjajo pri tristo evrih, in tudi ponudba je skromna. Zato je treba pogledati h kitajskim znamkam, kjer se najde precej izdelkov, kakršen je Yepo 737A. To so nekakšni »kloni« Macbooka Air, vendar osnovani tako, da stanejo nekje med dvesto in tristo evri. So določeni kompromisi, najbolj očitno po navadi pri sledilni ploščici in »disku«, ki je pogosto vrste eMMC, kar je praktično enako, kot bi v računalnik vstavil pomnilniško kartico za fotoaparat, in to delovanje upočasnjuje precej bolj kot sam procesor. Enak greh je s Surface Go pri osnovni konfiguraciji storil Microsoft. Zato pa so zasloni večinoma presenetljivo dobri in tudi izdelava ni napačna. Da pa se najti tudi kakšnega »kitajca« s pravim SSD-jem. Denimo Teclast F7 (za popust uporabi kodo IT$TATCF7) ali Jumper EZBook X4, ki ima že tudi novi Celeron N4100, torej bi morala celotna kombinacija dati v redu rezultate.

Podobno tudi pri pametnih telefonih v zadnjem času skoraj največ zanimivega prihaja s Kitajske. Huawei tako ali tako najbolj opazno napreduje, njegov trojni fotoaparat pri P20 Pro je nekaj posebnega. Xiaomi, ki počasi prihaja v Slovenijo, zna izdelati kakšen izstopajoč telefon, kot je Mi Mix 2(s). Konglomerat Oppo-Vivo pa je prvi, ki se je zagrel za čitalnike prstnih odtisov, vgrajene v zaslon, ter zdaj inoviral še z motoriziranim izskočnim prednjim fotoaparatom, da je lahko celotna prednja stran telefona zaslon, kot pri modelu Vivo Nex. Ampak nazaj k računalnikom …

Jeseni bo tudi jasno, koliko na množično, dostopno osebno računalništvo še da Apple. Njegova pahljača prenosnikov je že nekaj časa sumljiva. Zmogljivejši modeli so bi sicer ravnokar deležni resne posodobitve, toda govorimo o računalnikih s cenami med dvema in sedmimi tisočaki. Dostopnejši modeli pa vztrajajo pri malodane zastarelih procesorjih in drugih čudnih odločitvah pri zasnovi. Govori se popolni prenovi palete, ki je prej ko slej nujna. Če je ne bo, pa je to znak, da je Apple zapustil domače uporabnike oz. jim bo res poskušal prodajati le še svojo vizijo osebnih računalnikov prihodnosti, torej tablice iPad (Pro).

The post Osebni računalniki po dolgem času v vzponu appeared first on Tehnozvezdje.