Za začetek. Veselite se vsi, ki v vrhunskih telefonih pogrešate izhod za slušalke (3,5 mm) in ležišče za pomnilniško kartico (mikro SD). Xperia 1 šeste generacije nudi oboje. Toda na račun kartične razširljivosti zgolj eno možnost vgrajenega podatkovnega pomnilnika – 256 GB. Ob vstavljeni pomnilniški, je prostor tudi za samo eno fizično kartico SIM, vendar je na voljo eSIM za drugo.

Toda, v tem se Sonyjeva enica v resnici ni spremenila, v nečem drugem se je. Doslej so bile vse Xperie zadnjih let hudo razpotegnjene, skoraj v slogu prepogljivih telefonov, vendar brez tečaja za zlaganje zaslona na sredini. Zdaj pa se je razmerje zaslona 21:9 umaknilo bolj običajnemu 19,5:9, zaradi česar je Xperia 1 VI nekoliko širša in nižja, kar bo nedvomno blagodejno vplivalo tako na ergonomijo – marsikaj je bilo težko doseči pri tisti višini – kot tudi na prikaz vsebine, kajti na ozkem zaslonu je vse nekoliko stisnjeno, vključno s tipkovnico. Še druga sprememba pa je v vrsti zaslona. Ta premore tehnologijo LTPO za spremenljivo osveževanje do 120 Hz in je podaljšane polne visoke razločljivosti (1080 x 2340) namesto prejšnje 4K. Morda bi lahko po širini nudil 1440 pik (QHD), vendar razločljivosti 4K res ni imela nikakršnega smisla na taki velikosti, poleg tega znižanje povečuje svetilnost, zato sem popolnoma za. Telefon običajnih mer pa bo zagotovo bolj po godu večjega števila potencialnih uporabnikov (kupcev). Diagonala zaslona je sicer šest palcev in pol, torej telefon ni zelo velik za današnje razmere, kar bo prav tako marsikomu všeč.

Fotografski del po eni strani ni doživel veliko sprememb, po drugi pa je tista edina kar konkretna. Teleobjektiv, pravzaprav pravi optični zum, so namreč izrazito podaljšali. Po novem pokriva razpon goriščnic od 85 do 170 mm, z drugo oznako od 3,5- do 7-kratne povečave glede na glavni objektiv s 24 mm. Slednji vsebuje tipalo površine 1/1,35 palca, medtem ko je tisto v zumu precej manjše, 1/3,5 palca, in tudi zaslonka je namesto f/1,9 le od f/2,3 do f/3,5. Zraven je še širokokotni objektiv s 16 mm, zaslonko f/2,2 in tipalom velikosti 1/2,5 palca. Prva dva premoreta optično umirjanje, tretji ne.

Procesor je pričakovano Snapdragon 8 tretje generacije, delovnega pomnilnika pa 12 GB. Seveda sta ob zaslonu stereo zvočnika, čitalnik prstnih odtisov je že po tradiciji v stranski tipki in telefon podpira brezžično polnjenje, ki ga Sony včasih vgradi, drugič spet ne, in tako naprej. Baterija je sicer kapacitete 5000 mAh, kar se zdi zadosti, polni pa se s precej ležernimi maksimalnimi 30 W. Podobno kot Apple, Google in Samsung bi bil tudi za Sony na tem področju že čas za kakšen konkreten preskok.

Xperia 1 VI prihaja v prodajo v začetku junija s priporočeno ceno 1.399 evrov, enako kot predhodni model. Vodoodporni aluminijasto-stekleni telefon bo na voljo v črni, srebrni in zeleni barvi.  

Fotografije: Sony

• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST
• 
  QNAP uspešno opravil varnostno preverjanje svojega operacijskega sistema

The post Se mar Sony vrača na glavni oder? appeared first on Tehnozvezdje.

Preden se zapodimo v fotografske lastnosti, ki so nekako v ospredju pri tem telefonu in ki bi tudi verjetno zamikale največ potencialnih kupcev, si na hitro oglejmo še nekatere druge vidike. Kot je Marjan ugotavljal že pri Xperiji 10 V, so proporci nenavadni. Telefon je ozek in dolg, podobno kot npr. Samsungovi prepogljivi modeli Galaxy Z Fold, le da gre tu za povsem običajno napravo. Težko bi rekel, da mi tako razmerje stranic ustreza, tudi zaslonskih 21:9 ni idealnih, raje bi videl, če bi ga, figurativno rečeno, od zgoraj nekoliko udarili. Nekaj širine vsebina in predvsem zaslonska tipkovnica le morata imeti, pa tudi v hlačnem žepu zelo dolg telefon ni najbolj zaželen.

Samo ohišje deluje kar kakovostno, priča smo klasični gradnji iz kombinacije aluminija in stekla, robovi so tokrat lepo zaobljeni in se ne zajedajo v dlani, morda zgolj tekstura na hrbtišču ne deluje najbolj v sozvočju z željo po prestižnosti in ceno tega izdelka. Telefon je vodoodporen po standardu IP68 in to kljub predalu za kartico SIM, ki ne zahteva igle, temveč ga je mogoče izvleči z nohtom. Zaslon OLED ima razločljivost kar 4K, ki pa je ne izkorišča vedno, samo v določenih primerih, denimo pri tovrstnem videu. Pa še takrat je težko opaziti razliko. Zaslon je sicer zelo lep in tudi dovolj svetel za uporabno na soncu, čeprav so nekateri v konkurenčnih telefonih še precej svetlejši. Seveda pa na račun nižje razločljivosti. Osveževanje gre do 120 Hz in barve so res lepe. Xperije višjega razreda so med redkimi telefoni z zvočnikoma, obrnjenima proti uporabniku. Tudi njuna kakovost je izvrstna, saj dajeta res čist in poln zvok, še posebej visoki toni so na povsem drugem nivoju kot pri večini ostalih. Kombinirati ju je mogoče še z dinamičnim vibriranjem, kar po mnenju nekaterih doda še eno dimenzijo v večpredstavnostni izkušnji, osebno pa me bolj nervira kot kaj drugega. Žal zvočnika nista posebej glasna.

Baterijski del je podoben kot pri Applu ali Samsungu. Vzdržljivost dobra, fleksibilnost tudi – na voljo je brezžično polnjenje, tudi povratno –, toda hitrost polnjenja je za današnje standarde uborna. Pri povezljivosti nimam pripomb, imam pa jih pri embalaži, saj ta ne vključuje niti kabla, zgolj telefon (igla zaradi drugačne zasnove pladnja za kartico ni potrebna). V programskem pogledu Sony nadaljuje z dokaj čisto namestitvijo Androida, kar mu štejem v dobro. Kot tudi, da na začetku zdaj ponudi, katere njegove in Googlove aplikacije želi uporabnik dodatno namestiti. Nedolgo nazaj je bila množica aplikacij prednameščena in se jih niti ni dalo odstraniti. Na žalost nimam podobno pozitivnega vtisa o fotografskih in videografskih aplikacijah, ker so prekompleksne, nepregledne in rahlo konfuzne.

Pri fotografiji preveč in premalo

Fotografska Photo Pro želi čim bolj posnemati fotoaparate Alpha, kar bo verjetno všeč tistim, ki želijo čim več ročnih nastavitev, manj pa ostalim, ki večinoma fotografirajo v samodejnem načinu. Pri slednjem je težava že v tem, da sta pravzaprav na voljo dva, dokaj različna po obnašanju aplikacije, vendar s pretežno identičnimi končnimi rezultati. Za snemanje pa so na voljo kar tri aplikacije. V osnovnem načinu fotografske je mogoče preklopiti na video. Za dodatne nastavitve je treba preiti v Video Pro, za zares profesionalne možnosti, kot je snemanje v logaritemskem načinu (brez kakršne koli obdelave slike), pa v Cinematography Pro.

Objektivi so na hrbtišču sicer trije in glavni je tokrat dobil 48-milijonsko tipalo, medtem ko ultraširoki in teleobjektiv vztrajata pri 12-milijonskem. Zum je tu dejansko pravi zum, saj nudi spremenljivo goriščnico od 85 do 125 mm (3,5x do 5,2x) in točno takega smo preizkušali že pri predhodniku. S tem daje razlog za razmislek o tem telefonu, kajti kakovost je enaka ali vsaj zelo podobna po celotnem omenjenem območju, medtem ko drugod dobimo »pravo« samo na točno določeni vrednosti povečave, vse ostale pa so zgolj digitalni zum bistveno slabše kakovosti. Kot rečeno, pa ta objektiv ni letošnja novost. Sprememba je torej zgolj pri glavni kameri, ki ima še nekaj dodatnih pik za zalogo pri umirjanju videa, kar se dejansko izkaže za pridobitev, saj je slika res mirna, pa tudi z zelo lepimi detajli. Za video, če se želi kdo resno ukvarjati s postprodukcijo ali snemati v načinu HDR (format HLG), je ta telefon lahko zelo zanimiv in fleksibilen. Všeč mi je tudi to, da Sony poleg Appla edini omogoča izbiro snemanja s 25 sličicami na sekundo, s čimer se posnetki lepo skladajo v projekt, ki vključuje še uporabo fotoaparatov oz. kamer.

Zum je vsekakor zanimiv, saj doslej ni bilo prav veliko telefonov s pravim, premikajočim optičnim, običajno dobimo zgolj teleobjektiv s fiksno goriščnico, toda rahla težava je v tem, da optika v tako majhnem prostoru ne more delati čudežev. Nekatere fotografije so (zelo) dobre, druge pa dokaj povprečne, odvisno od svetlobe. Na njen padec je ta kamera še bolj občutljiva kot tiste z optično povečavo v drugih telefonih. Vsekakor je treba imeti mirno roko.

Pri glavni kameri sem nad rezultati nekoliko razočaran. Pri nezahtevni osvetlitvi motiva so lahko odlični, tudi v zahtevni z ukvarjanjem z nastavitvami najmanj uporabni (za nadaljnjo obdelavo), toda samodejno Sonyjevi telefoni še naprej ne zmorejo tega, kar zna konkurenca. Kljub obilici načinov, o njih več malce kasneje, v nobenem 1 V (in že pred njim 1 IV) ni sposoben izdelati (»razviti«, če hočete) fotografije v slogu večine drugih. Torej s konkretnim HDR-jem, kjer nekaj zelo svetlega na motivu ni presvetljeno, ali nekaj temnega, v senci, ni skoraj nevidno. Lahko se strinjamo, da Sony cilja na tiste, ki se jim fotografije HDR zdijo umetne, toda hkrati tudi, da jih je večina uporabnikov navajena in jih pričakuje. V določenih razmerah se mi da ukvarjati in vidim smisel v kakšni ročni nastavitvi, da pridem do želenega videza ali učinka, marsikdaj pa od telefona želim in pričakujem, da bo sam poskrbel za v redu posnetek in tudi neko predvidljivost. Tu sem se moral pogosto igrati z nastavitvami in trikrat ali štirikrat poskusiti, da sem nazadnje dobil kolikor toliko spodoben rezultat, kakršnega mi marsikateri cenejši telefon da v prvem ali najkasneje v drugem poskusu. Pa ne gre samo za všečnost, ampak za osnovno kakovost. Če je pol fotografije izrazito temne ali so določeni deli povsem svetli, to pač ni v redu. Drugi telefoni znajo to odpraviti ali vsaj omiliti, Xperije še vedno ne. Sumim, da ne zaradi kakšne nekompetentnosti inženirjev in/ali programerjev, ampak zaradi njihovega elitizma, ker promovirajo uporabo na klasičen fotografski način. V tem vidiku imam veliko raje Applov ali Samsungov pristop z naprednim načinom RAW, pri katerem se lahko kasneje sam odločam o ostrini, kontrastih, barvah in ostalem, toda za dinamični razpon in pravilno osvetlitev poskrbi kombinacija zmogljivega procesorja in naprednih algoritmov. Med drugim je to pomembno zato, ker je majhna tipala treba znati obvladati in iz njih iztisniti kar največ. Pri fotoaparatih z velikimi tipali je drugače, tam marsikaj zelo kompetentno opravijo programi za obdelavo načina RAW, algoritmi za telefonska tipala pa morajo biti visoko optimizirani. Sonyjev pristop v tem pogledu žal ni na nivoju konkurence. Lahko ponuja vse ročne in druge možnosti, nič nimam proti fotografiranju brez konkretne obdelave, celo pozdravljam to možnost, vendar naj bo zgolj dodatna opcija poleg zelo dobrega samodejnega načina, ki bi bil glede na ceno in tudi pričakovanja uporabnikov nujen.

Za fotografije v mraku ali temi – posebnega nočnega načina telefon nima – velja podobno kot za tiste v zoprnih dnevnih razmerah. Nekatere so take, kot bi jih pričakoval, pri drugih imajo algoritmi težave, predvsem, znova, s presvetlitvami. Objektiv z zelo široko goriščnico pa je, pričakovano, najšibkejši člen trojice. Fotografije so precej temnejše od tistih z glavnega objektiva, čeprav se vidi, da poskuša sistem ohranjati barvno konsistentnost, in proti robovom dokaj neostre zaradi slabše optike. Selfiji so povsem zadovoljivi, morda v slabši svetlobi nekoliko »mehki«, toda tu ni kakšnega odstopanja od konkurence.

Posvetimo se še malo fotografski aplikaciji. V njej so na voljo podobni načini kot pri fotoaparatih, torej PASM – program, nastavljanje s prioriteto na zaslonko ali čas osvetlitve ter povsem ročne nastavitve – in še »osnovni« (Basic) ter samodejni (Auto) s prepoznavanjem prizorov. Predvsem prva dva sta konfuzna in ni jasne ločnice med njima. Basic denimo ponuja fotografiranje z zaslonsko tipko za sprožilec in snemanje videa, pri načinu Auto pa sprožilec izgine v vodoravnem načinu in je nujno treba uporabljati fizičnega – tega Sony ohranja – ter se znova pojavi z navpičnem pogledu, hkrati ni možnosti snemanja, pa tudi ne izbire načina zapisa RAW. Že samo iz tega lahko sklepam, da je to telefon za tiste, ki točno vedo, kako bi z njim fotografirali, in ki jim HDR, nočni način in podobne pridobitve zadnjih let ne pomenijo kaj dosti.

Po ogledu tehničnih lastnosti in opisih proizvajalca bi mogoče lahko sklepal, da je Xperia 1 V (peta generacije Xperije ena, če prevedem to oznako) kot ustvarjena za uporabnike, kakršen sem sam, ki potrebujemo »profesionalni« telefon za fotografiranje in snemanje. Vendar ni. Profesionalna je predvsem naboru možnosti, ki jih daje pri fotografiranju in snemanju, in morda tudi v strojni opremi foto-video sklopa. Nikakor pa ne v obdelavi signala s tipal, v pomoči uporabniku pri doseganju »lepih« posnetkov (kakorkoli si že to razlagamo), v umetni inteligenci. Nazadnje me zato prej frustrira kot navdušuje, morda pa je kje kdo, ki bo čutil ravno obratno. Glede ostalega je sicer zelo všečna, z izjemo proporcev, vendar draga. Bomo videli, če bo kaj drugače s cenejšim in nekoliko manj ambicioznim modelom Xperia 5 V.

HVALIMO:

• Fleksibilen fotografski hardver
• Prava video mašina
• Lep zaslon
• Kakovostno ohišje
• Odlična zvočnika
• Čista različica Androida

GRAJAMO:

• Samodejni načini kamer so daleč za konkurenco
• Telefon je predolg in preozek
• Zaslon 4K nima prave vrednosti
• Visoka cena

The post Sony Xperia 1 V: Zanimiv, ampak komu je namenjen? appeared first on Tehnozvezdje.

Xperia 1 IV nadaljuje tam, kjer so končali predhodniki, kakšnega novega recepta v Sonyju niso izumljali, očitno so zadovoljni z začrtano potjo in nagovarjanjem sicer ozke, a verjetno zveste skupine zahtevnih uporabnikov. Telefon ima znova zaslon OLED z ločljivostjo 4K, diagonalo 6,5 palcev in razmerjem stranic 21:9 (zaradi tega je reč dokaj ozka in visoka), ki je tokrat menda za 50 odstotkov svetlejši. Prav ne najboljša svetilnost in vidnost na soncu je bila ena glavnih kritik vseh treh Xperij 1 doslej. Glavna novost pa je vendarle teleobjektiv foto-video sklopa.

Znova so sicer objektivi trije. Glavni ima goriščnico 24 mm in dokaj veliko tipalo (1/1,7 palca), ultraširokotni  ne preširoko goriščnico 16 mm in seveda nekoliko manjše tipalo (1/2,5″), teleobjektiv pa je tudi tokrat daleč najbolj zanimiv. Prejšnjič so pri Sonyju vgradili spremenljive leče, ki so omogočale dve različni goriščnici (70 in 105 mm), tokrat pa periskopski zum, v katerem se leče premikajo, da s tem omogočajo dejanski optični razpon med 85 in 125 mm, kot je razvidno iz zgornjega zajema zaslona med Sonyjevo predstavitvijo. Žal bolj podrobno v podjetju tehnologije niso pojasnili. Gre torej za razpon med približno 3,5x in 5-kratno povečavo v primerjavi z glavnim objektivom. Tipalo je tu precej manjše (1/3,5″) in verjetno bi bil še bolj uporaben zum med 24 in kakih 70 mm, kar je najbolj »osnoven« zum objektiv v svetu fotografije, toda treba se je zavedati fizičnih omejitev. Vsekakor si lahko kupci obetajo bistveno boljših rezultatov kot pri digitalnem zumu, z vsemi temi objektivi in procesorsko močjo, ki jo zagotavlja Snapdragon 8 prve generacije, pa najbrž tudi spodobnega »hibridnega« zuma pri goriščnicah, ki jih ne pokriva optika.

V Sonyju govorijo o »prvem pravem optičnem zumu« v telefonu, vendar nisem povsem prepričan, da jim pripada ta titula. Verjetno so že pozabili na Samsungova Galaxy S4 Zoom in Galaxy K Zoom, tudi na Asusovega Zenfone Zoom, najbrž pa sem še sam katerega iz zgodovine pozabil in izpustil. Res so ti primerki imeli neprimerno večjo fotografsko izboklino, oba Samsunga sta izgledala, kot bi zlepili skupaj telefon in fotoaparat, a vse to so bili pametni telefoni s povsem pravim optičnim zum objektivom.

Posebnost Xperie 1 IV je še zelo hitro branje informacij s tipal. To omogoča snemanje pri razločljivosti 4K in 120 sličicah na sekundo z vsemi tremi objektivi, pri vseh pa deluje tudi samodejno ostrenje s prepoznavo oči in obrazov, zaradi česar so ljudje ves čas izostreni, ne glede na premikanje (njihovo ali kamere), kar poznamo iz fotoaparatov serije Alpha. Pri Sonyju obljubljajo tudi snemanje videa z višjim dinamičnim razponom, z uporabo podobnega trika hkratnega zajemanja več slik kot pri fotografiranju, in odlično umirjanje slike. Telefon pa menda omogoča neposredno oddajanje na Youtube tudi tistim uporabnikom, ki na tej platformi nimajo več kot tisoč sledilcev (taka je namreč uradna Youtubova meja, do katere je mogoče oddajati samo z računalnika, ne pa tudi z mobilne naprave). Za vlogerje Sony ponuja tudi dodaten »monitor«, ki se ga s pomočjo nosilca pritrdi na zadnjo stran telefona, in tako uporabnik vidi, kaj snema. Tipala vseh treh objektivov imajo 12 milijonov pik in na prav toliko so posodobili tudi sprednji fotoaparat.

Telefon ni napreden zgolj za video in fotografijo. V japonskem podjetju poudarjajo še snemanje zvoka, ki menda z algoritmi za odpravo šuma in ostalih motečih zvokov da rezultat, kot bi bil posnet s kondenzatorskim mikrofonom v studiu. Zato naj bi bila Xperia 1 IV še posebej primerna za glasbenike, da se lahko posnamejo v visoki kvaliteti. Izostal ni niti izhod za slušalke. Drugo področje je igričarstvo, kajti telefon poleg zmogljivega procesorja seveda ponuja 120-herčno osveževanje zaslona in hkrati dokaj kompaktne mere za udobno držanje.

Baterija je velika 5000 mAh, kar bi moralo zagotavljati solidno avtonomijo, žično polnjenje gre z največ 33W, na voljo pa je tudi možnost brezžičnega. Ogrodje telefona je kovinsko, hrbtišče pa iz utrjenega stekla Gorila Glass Victus, telefon je vodoodporen po standardu IP68. Delovnega pomnilnika je 12 GB, podatkovnega 256 GB. Vse skupaj deluje, kot da pri Sonyju tokrat niso izpustili ničesar, kar si najzahtevnejši kupci danes želijo v pametnem telefonu. To pa odraža tudi cena, ki naj bi čez približno en mesec, kot zadeve prihaja v prodajo, znašala 1399 evrov. To je sto evrov več od začetne cene predhodnika.

• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek
• 
  SPREGLEDANO: Zabaven in tudi, temu ni moč oporekati, na trenutke TRAPAST
• 
  QNAP uspešno opravil varnostno preverjanje svojega operacijskega sistema

The post Sony Xperia 1 IV ima vgrajen pravi optični zum, ki pa ni zares prvi v telefonu appeared first on Tehnozvezdje.

O tem, da je kot izdelek dober, pravzaprav ni nihče dvomil. Vprašanje je bilo le, ali si zasluži še kakšno bolj visokoletečo oznako. Na to lahko hitro odgovorim, kajti če bi ocenjeval izključno njegovo kakovost in bi ceno povsem odmislil, bi v osnovnošolskem sistemu dobil oceno +4. Petico so mu odnesli plastično hrbtišče, ki daje cenen občutek, dokaj počasno polnjenje (in odsotnost polnilnika v prodajnem paketu) ter sistem kamer, ki je sicer dober, a ne povsem na ravni višjega razreda in predvsem pretežno nespremenjen glede na predhodnika. Vseeno je v primerjavi s slednjim novinec telefon, ki ga je res užitek uporabljati, to pa že nekoliko odtehta višjo ceno.

Galaxy S20 FE pred letom in pol mi namreč v enem pogledu ni bil všeč. Vsebina na njegovem zaslonu se mi je zdela utesnjena. Oblikovanje je bilo tako, da je dajalo vtis ozkega zaslona. Pri novem je sicer samo za mm ali dva širši in krajši (zato tudi manjša diagonala, 6,4 namesto 6,5 palcev), vendar ta malenkost drugačna razmerja skupaj bolj »odprtim« zaključkom ob robu dajo občutek širšega obzorja in sodobnejše naprave. Skupaj s še nekoliko izboljšanim samim prikazom – svetilnost in živahnost sta na višjem nivoju, seveda je prisotno 120-herčno osveževanje – to daje osnovo za res fino uporabniško izkušnjo. Navsezadnje je tudi sam telefon za približno pol cm nižji in to se pozna pri ergonomiji ter pospravljanju v žepe. Tudi matirano ogrodje namesto svetlečega mi je precej bolj pri srcu. Hrbtišče pa, kot rečeno, bi bilo lahko iz bolj konkretnega materiala. Na pogled sicer ni napačno, tudi prstnih odtisov ne privlači in foto-video sklop so lepše pokrili, toda tanka plastika res ne daje najboljšega občutka. Vseeno je bil splošni vtis, ko sem imel ta telefon v rokah, in ga aktivno uporabljal, bistveno bolj navdušujoč kot pri predhodniku, ne daleč stran od ostalih predstavnikov serije Galaxy S21, pri čemer je velikost modela FE najbolj posrečena in smiselna.

Za razliko od ostale trojice v tem ne najdemo Samsungovega procesorja Exynos, temveč Qualcommov Snapdragon 888. To resda ni več najnovejši čip, a mu prav nič ne manjka, in glede na cenovni razred ter ciljno skupino kupcev je povsem ustrezen. Četudi je pomnilnika »zgolj« 6 GB, je delovanje povsem gladko. Niti v igrah nisem zaznaval kakšnega kolcanja ali upočasnitev, se pa lahko telefon prijetno segreje. Morda manj, kot nekateri drugi s tem procesorjem, še posebej preklopni. Nad hitrostjo delovanja tako nimam pripomb, kot tudi ne nad zanesljivostjo prepoznave prstnih odtisov v zaslonu. V tem je bil že S20 FE boljši od takratnih preostalih Galaxyjev iz višjega cenovnega razreda in tudi tokrat so pri Samsungu vgradili ustrezno tipalo. Zvočnika dajeta soliden stereo zvok, vendar lahko pri dražjih modelih slišimo še kaj kakovostnejšega in glasnejšega. Vendar je za uživanje v video vsebinah, še posebej tistih v načinu HDR, to zelo primerna naprava. Njena baterija s 4500 mAh kapacitete zlahka zdrži cel dan, tudi kaj več, polnjenje pa pušča mešane občutke. Na eni strani je na voljo brezžično, ki ga pri večini telefonov pod 800 evri v prosti prodaji ne srečamo (kot tudi ne vodoodpornega ohišja). Celo solidno hitro je z ustreznim podstavkov (do 15W). Toda žično gre do vsega 25W in napajalnika proizvajalec ne prilaga v prodajnem kompletu.

Fotografska osnova se kaj dosti ni spremenila od prejšnjič. Znova so tu enaki trije objektivi z (verjetno) identičnimi tipali. Pri osrednjem in širokem imata po 12 milijonov pik, teleobjektiv s trikratno optično povečavo pa zakriva 8-milijonsko tipalo. Z vsemi telefon zajema dobre fotografije, celo digitalni zum do desetkratne vrednosti je več kot soliden, in teleobjektiv je uporaben še v vlogi makra, ki ga ta telefon ne premore. Kar pa ne predstavlja nobene škode, kajti bližinske fotografije s teleobjektivom so bolj kakovostne kot s katerim koli namenskim z največ petimi milijoni pik, vgrajenim v konkurenčne mobilnike. Seveda najlepše zagotavlja glavni objektiv, te se lahko primerjajo tudi s posnetki dražjih telefonov. Samsungovo pregovorno ostrenje robov je prisotno, vendar so nekateri drugi proizvajalci v zadnjem času pri tej »disciplini« še bolj prizadevni, zato se niti ne morem več pretirano pritoževati. Zadovoljen pa sem s konsistentnostjo prikaza barv in tudi z rezultati v slabši svetlobi, pri čemer pa je za »zum« takrat pogosto bolje uporabljati običajni (samodejni) način kot nočnega, kajti v tem telefon rad preklopi na uporabo glavnega namesto teleobjektiva. Pa tudi sicer samodejni način pogosto da identične rezultate, v nekaterih primerih pa celo boljše (bolj naravne) od nočnega. Ultraširokokotni objektiv je po kakovosti nekoliko nad mnogimi v podobnem cenovnem razredu, predvsem glede optike ob robovih, pa tudi detajlov, še vedno pa zaostaja za glavnim. Trikratni »zum« je prav tako spodoben in daje boljše rezultate od katerega koli digitalnega pri tipalu z več megapikami (denimo 64- ali 108-milijonskem), še vedno pa se poznajo omejitve 8-milijonskega. Presenetljivo v redu so fotografije pri 10-kratni povečavi in prav šokantni posnetki lune pri 30-kratni, ki delujejo, kot bi bili pripravljeni vnaprej. Pri videu je opazen skok v primerjavi s telefoni srednjega razreda, saj so detajli, umirjanja, barve, zajem zvoka in še kaj na povsem drugem nivoju. Tudi tu kakovost sicer ne dosega povsem tiste, ki jo zmorejo modeli za tisoč evrov in več, česar pa niti ne moremo upravičeno pričakovati, in predvsem je pomembno, da je kamera izredno fleksibilna in zanesljiva.

Na telefonu že teče Android 12 s Samsungovim okoljem One UI 4. Kot vedno to ne bo vsem po godu, toda vmesniku ni mogoče oporekati prilagodljivosti, lepe bere funkcionalnosti, preglednosti in večje zadržanosti do načičkanega dizajna kot pri določenih kitajskih znamkah. V tem pogledu, pa tudi pri ažurnih in več let trajajočih posodobitvah, tako s prihodnjimi različicami Androida kot z varnostnimi popravki, korejsko podjetje v zadnjem času postavlja merila in ostala morajo ali bodo morala slediti, to pa je za kupce dobra novica.

Nesporno Galaxy S21 FE ima adute v primerjavi s telefoni, ki stanejo kakih sto ali dvesto evrov manj. V samem naboru lastnosti (vodoodpornosti, brezžičnem polnjenju, teleobjektivu), kakovosti določenih vidikov (foto-video, zaslon, materiali, z izjemo hrbtišča) in celotni uporabniški izkušnji, od ergonomije naprej. Vseeno se percepcije, da je štartal za približno stotaka previsoko in nekaj mesecev prepozno, ne bo mogel znebiti. Toda kmalu prihaja serija Galaxy S22 in prav lahko bodo za model z lanskim poreklom že na vrsti prvi popusti. Če ne prej, bo takrat postal dober nakup.

HVALIMO:

• Zelo dobra ergonomija in boljši proporci kot pri Galaxyju S20 FE
• Lep zaslon in stereo zvočnika
• Spodoben foto-video sklop s tremi uporabnimi objektivi
• Določene lastnosti, ki običajno manjkajo, dokler ne pridemo do višjega cenovnega razreda
• Dolgoročna podpora s posodobitvami programske opreme

GRAJAMO:

• V tehnološkem pogledu malo novega v primerjavi s predhodnikom
• Dokaj počasno žično polnjenje in odsotnost napajalnika v škatli
• Ceneno plastično hrbtišče
• Izhodiščna cena ni ravno atraktivna

The post Samsung Galaxy S21 FE: Boljši telefon, ne (še) tudi enako dober nakup (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Najdražji modeli iz linije Xperia že nekaj let pretežno nagovarjajo fotografe, snemalce in druge ustvarjalce vsebin, saj Sony ne sledi ostalim proizvajalcem z močnim poudarjanjem načina HDR in »umetne inteligence«, temveč poskuša uporabnikom ponuditi podobno orodje, kot ga dobijo s fotoaparati iste znamke. To pomeni osredotočanje na hitro samodejno ostrenje s slednjem očem, obilico ročnih nastavitev, fotografiranje v načinu RAW in snemanje v »kinematografskem« načinu. Telefoni, vključno s tistim iz srednjega cenovnega razreda, tudi nimajo nesmiselnih objektivov za bližinsko fotografijo in nizkoločljivostnih tipal za »globino«. Pri vseh je »zgolj« kombinacija treh »osnovnih« objektivov – glavnega, ultraširokokotnega in teleobjektiva.

Tako 1 kot 5 tretje generacije imata po tri tipala z 12 milijoni pik, enako kot že predhodniki. Razlike je pri teleobjektivu, ki ima tokrat premične leče, zaradi česar lahko uporabnik spreminja med goriščnicama 70 in 105 mm (preračunano na format 35 mm). Ni še čisto pravi zum z zveznim spreminjanjem goriščnice, a vendar Sony doseže nekaj podobnega, za kar ostali proizvajalci vgrajujejo dva objektiva (dve »kameri«), z enim samim. Optična povečava sicer ni tako velika (4,4x in 3x), toda skupen optični nabor, če upoštevamo še ostala objektiva, je točno tak, kot si ga želijo fotografi – 16, 24, 70 in 105 mm. Video je mogoče snemati v 4K (za 8K pač ni dovolj pik na tipalih) s 24, 25, 30, 60 ali 120 sličicami na sekundo, tudi v »kinematografskem« razmerju 21:9.

Xperia 1 mark 3 (kot se prebere rimska trojka) ima sicer znova 6,5-palčni zaslon OLED z ločljivostjo 4K (razpotegnjeno, seveda) in podporo za sliko HDR, a za razliko od lani tudi z osveževanjem 120 Hz in 240-kratnim zaznavanjem dotikov vsako sekundo. Na obeh straneh zaslona, ki ga pokriva steklo Gorilla Glass Victus, sta stereo zvočnika, ki se ponašata s podporo za Dolby Atmos. Oblika je znova sonyjevsko oglata, vendar se na kotih vseeno zdi dovolj dovolj zaobljena, da ne bi smela biti neudobna med uporabo.

Xperia 5 III je manjši telefon, čeprav še vedno ne kakšen Compact ali Mini, zato je tudi zaslon manjši, meri 6,1 palca v diagonalo. In premore »zgolj« polno visoko ločljivost, steklo pa je Gorilla Glass 6. Oba telefona poganja Snapdragon 888, kar seveda pomeni tudi podporo za 5G, se pa razlikujeta v pomnilniku. Enica ima namreč 12 GB delovnega pomnilnika in 256 GB prostora za podatke, petica pa 8 GB delovnega in 128 ali 256 GB podatkovnega pomnilnika. Baterija ima pri obeh kapaciteto 4500 mAh in se polni s 30W, ustrezen polnilnik bo priložen. Xperia 1 III bo omogočala tudi brezžično polnjenje, 5 III pa žal ne. Bosta pa oba modela zatesnjena pred vodo in prahom (IP68).

Trenutno napovedani začetek prodaje je »v začetku poletja«, cen pa še ni razkrili. Ugibam, da bo večji model stal približno toliko kot Samsung Galaxy S21 Ultra, manjši pa mogoče sto ali dvesto evrov manj.

Zraven so predstavili še model Xperia 10 III, ki se ponaša s 6-aplčnim zaslonom OLED HDR polne visoke ločljivosti. Tudi tu so obdržali nekatere lastnosti premijske dvojice, denimo zaščito ohišja po standardu IP68, podporo za 5G in baterijo kapacitete 4500 mAh. Prav tako bo uporabnikom na voljo foto-video sklop s tremi objektivi, seveda prilagojen srednjemu cenovnemu razredu, pri čemer bo teleobjektiv imel dvakratno optično povečavo. Procesor je Snapdragon 690.

Tudi za ta telefon vemo le to, da ga lahko pričakujemo poleti. Če se bo cenovno umestil nekam tam, kjer je Samsungov Galaxy A52 5G, bi znal biti konkurenčen.

The post Sonyjeva telefona Xperia 1 III in Xperia 5 III imata že skoraj pravi optični zum appeared first on Tehnozvezdje.

Nabor okroglin na zadnji strani modernih pametnih telefonov je v bistvu nekaj takega kot fotoaparat z objektivi s fiksnimi goriščnicami. Le da so vsi naenkrat na aparatu in na voljo, vrzel med njimi pa telefon zna zapolniti računsko, s kombinacijo podatkov z dveh ali več tipal naenkrat in standardnim digitalnim povečevanjem. Nimamo torej zuma v optičnem smislu, kajti zares optični pogled imamo samo pri tistih goriščnicah oz. vrednostih, ki jih ponujajo objektivi na telefonu, vmesni »zum« pa je sestavljen umetno. Izdelki, kot je bil Galaxy K Zoom s pravim desetkratnim zumom so bili predebeli, pa tudi fotografska kakovost je bila skromna. Z današnjo procesorsko močno bi se jo kajpak dalo izboljšati, mogoče bi bil tudi objektiv lahko manjši, a če bi želeli uporabiti večje tipalo, morda sploh ne, kar pomeni, da bi bil za zahteve večine kupcev tak telefon prevelika »opeka«. Vendar so tudi z optiko v zgolj določenih točkah in vmesno interpolacijo rezultati vse boljši in vsekakor uporabniki za najbolj pogoste namene, torej objavo na družabnih omrežjih.

Kljub temu, da nas večina verjetno najbolj pogosto fotografira z bolj širokimi koti ali pa tja do približno 50 mm v klasičnem (polnem) formatu, kar je tudi ustreznica našemu vidu, pa je vseeno kdaj fino motiv še dodatno približati. Standarden nasvet »stopi nekaj korakov naprej,« je v resnici bolj slab, kajti tistih nekaj korakov se kaj dosti ne pozna, včasih jih dobesedno ni mogoče narediti (ker bi denimo padel v jezero ali prepad, se nekam zaletel, kaj pohodil, itd) ali jih nočemo (ker stojim pod streho, hočemo že od daleč pogledati, kaj piše na znaku, …) in lahko tudi popolnoma pokvarijo perspektivo. Proizvajalci pa nam ponujajo precej različne rešitve, kako blizu »lahko pridemo« s posameznimi telefoni.

Za tokratni poskus sem vzel že znano trojico Apple iPhone 12 Pro, Huawei P40 Pro in Samsung Galaxy S21 Ultra. Apple nudi »zgolj« dvakratno približanje, Huaweijev teleobjektiv je v optičnem smislu »petkratni«, Samsung pa ima dva, »tri« in »desetkratnega«. Že to označevanje s kolikokratnikom osnovne goriščnice lahko fotografiramo s pomočjo optike, je nekoliko smešno. V fotografskem svetu smo poleg navajanja razpona navajeni še podatkov o točnih goriščnicah. Če bi pogledali, kako je s tem, so pri omenjenih treh razlike še malo večje. Iphone je z glavnim objektivom nekje na sredi, pri 26 mm, in njegov dvakratni »zum« je tako 52 mm. Samsung je najširši s 24 mm, tako da sta teleobjektiva 72 in 240 mm. Huawei pa ima že pri glavnem komajda še široki kot s 27 mm (vse te vrednosti so preračunane na format 35 mm), petkratna povečava je tako kar 135 mm. Pri taki vrednosti bi S21 Ultra ponujal že 5,6-kratni »zum«, desetkratni pri P40 Pro pa je tako 270 mm, kjer je Ultra že na 11,25x.

Dva primera, kako gre od širokega do zelo približanega pogleda:

Za veliko večino namenov je desetkratna povečava dovolj. Tudi za fotografiranje Triglava v sončnem zimskem jutru, padalca ob dnevni Luni ali blejskega gradu z Begunjščico v ozadju.

Tja do 30-kratne se je z S21 Ultro še za silo smiselno podajati. Bolj zato, da lahko nekaj pokažeš ali pogledaš z razdalje (denimo napis na znaku, klopco na hribčku ali avtocestni cestninski portal v daljavi), kot da bi fotografijo uporabil za kakšen resen namen.

In fotografiranje Lune, za kar ima Samsungov telefon poseben način, ko jo prepozna, je lahko zanimivo. Takrat pride v poštev največja, stokratna povečava. Pri desetkratni je vse skupaj še popolnoma neuporabno, pri 30-kratni pa prepoznava in uporaba namenskih nastavitev začne delovati.

Pogosto pa je 10- in tudi petkratni teleobjektiv že preveč. Motiv namreč ni tako daleč in je 3x, malo manj ali malo več, ravno prav. Zato se mi zdi, da so v Samsungu zadeli kar dobro kombinacijo.

Še posebej za fotografiranje rastlin ali živali od blizu je eden od obeh teleobjektivov zelo dober nadomestek namenskega makro objektiva, četudi je njuna svetlobna moč nekoliko manjša kot pri glavnem in tudi risba malenkost zaostaja. Je pa Samsung tokrat vsaj barvno in tudi sicer uskladil fotografije z različnih objektivov, v čemer je sicer še vedno najboljši Apple.

Kadar nismo na optični vrednosti, je vsaj pri Samsungu kar opazen padec v kvaliteti. Zato se pri Ultri večinoma držim 3- in 10-kratne povečave, razen kadar je moj položaj glede na motiv tak, da res ne gre drugače. Medtem P40 Pro dokaj lepo izriše tudi vmesne vrednosti, denimo trikratni zum, in vse do desetkratnega je kakovost zelo spodobna, potem pa kar hitro pade. Pri iPhonu je nekje do petkratne povečave še uporabno za določene namene, vidi pa se, da je digitalna.

Glede na izkušnje s tovrstnimi telefoni bi rekel, da je dvakratna povečava danes že malo premalo za najbolj zmogljive modele. Apple se sicer trudi z dobro digitalno kompenzacijo, a vseeno zaostaja. Samsungov pristop z dvema obejktivoma je pravi, tudi izboljšave pri ostrenju in reprodukciji barv na vseh objektivih v primerjavi z S20 Ultra so dobrodošle. Še vedno je preveč ostrenja, zaradi česar se izgubljajo detajli in fotografije izpadejo nekoliko nenaravno, pa tudi vmesne »goriščnice« nimajo tako lepe risbe kot pri ostalih dveh. Tako se tudi Huaweijev način pri P40 Pro (obstaja še P40 Pro+ z dvema teleobjektivoma) obnese v redu, saj ni pretiranega padva kvalitete, čeprav je optični »zum« samo pri 135 mm.

The post Kakšen »zum« rabimo v telefonu in kako se v tem pogledu izkaže Galaxy S21 Ultra? appeared first on Tehnozvezdje.

Lanski Galaxy S20 Ultra ni bil najbolj posrečen poskus. Bil je celo eden redkih Samsungovih zgrešenih izdelkov z letnico 2020. Ni bil slab sam po sebi, toda obljube s fotoaparatom s 108-milijonskim tipalom in 100-kratno povečavo so bile pretirane, poleg tega pa je imel še težave z ostrenjem. Za naslednika so izbrali ostrenje s faznim zaznavanjem in pomočjo laserja, ki bi moralo delovati bolje in hitreje, vgradili pa so tudi drugo, izboljšano generacijo omenjenega tipala. Vse to vsaj v teoriji obeta boljše rezultate. V foto-video sklopu je še en dodaten objektiv, poleg glavnega, ultraširokega in periskopskega s tokrat kar desetkratno optično povečavo. Četrti namreč prinaša trikratno optično povečavo, tako da bodo kakovostni tudi posnetki vmes, med običajnimi in zelo približanimi, pa tudi od desetkratne povečave naprej bi lahko imeli več podrobnosti. Še posebej od 50x je bilo lani že precej slabo. Seveda fotoaparat prinaša vse izboljšave, ki sta jih zaradi novega procesorja deležna tudi S21 in S21+, pa še možnost zajema 12-bitnih fotografij RAW in snemanja videa 4K s 60 sličicami na sekundo z vsemi objektivi, tudi sprednjim, ki ima tipalo s 40 milijoni pik.

Samsung izumil pravi nič

Po videzu je sicer Ultra podobna ostalima dvema, je pa ta ploščica za foto-video del seveda večja in hrbtišče je stekleno. Poleg (fantomsko) sive bo na voljo še fantomsko črna barva. Zanjo so se v Samsungu še posebej pohvalili, kako posebna je, saj da so iznašli način, kako zmešati in nanesti res črno črno. Govorec v videu je celo pojasnjeval, kako so v njej zajeli vse barve. Toda vse barve vsebuje bela, črna pa v bistvu ni barva, ampak bi lahko dejali, da je (oz. ni) nič. Torej so v Samsungu izumili čisto pravi nič.

Na sprednji strani je zaslon z diagonalo 6,8 palcev, še vedno ob straneh malo ukrivljen, kar mi je všeč. Za razliko od zaslonov v ostalih dveh pa je ta ohranil ločljivost 1440p. Še več, celo pri tej ločljivosti lahko deluje z osveževanjem 120 Hz, gre pa tudi dinamično navzdol, vse do skoraj statičnih 10 Hz (slik na sekundo). Torej bo potencialno varčevanje z baterijo, ki ima kapaciteto 5000 mAh, še večje. Če kaj, pa pogrešam hitrejše polnjenje, kajti 25W je za 2021 precej počasi. In tudi tu menda ne bo polnilnika v škatli, kar je poteza, ki se jo da tako zagovarjati kot kritizirati. Zaslon bo sicer podpiral prikaz s formatom HDR10+, podatka o njegovi svetilnosti pa ni.

O procesorju Exynos 2100 smo glavno že napisali ob predstavitvi modelov S21 in S21+, predvsem pa upamo, da bo primerljiv s Snapdragonom 888, kajti dejstvo, da v Evropi dobivamo inferioren izdelek (za višjo ceno) se vleče že predolgo. Različici s 128 in 256 GB prostora za podatke imata po 12 GB delovnega pomnilnika, tista s 512 GB shrambe pa kar 16 GB pomnilnika.  

Prvič doslej kateri o telefonov iz linije Galaxy S podpira pisalo S Pen ali katero drugo z Wacomovo tehnologijo. Samsung bo ponudil dve pisali, osnovnega in dražjega s podporo za »zračne« geste, ki jih poznamo s podobnega pripomočka z telefone Galaxy Note. Pisala teh telefonov bodo seveda delovala.

Tu je seveda še podpora za 5G, ki jo je imel že S20 Ultra, vendar je tokrat bolj celovita. In malo manj vpliva na ceno. Tokratna izhodiščna izvedba bo stala 1249 evrov, medtem ko je predhodnik štartal na 1369 evrih. V prednaročilu, ki potega do 28. januarja, kupci dobijo še nove brezžične slušalke galaxy Buds Pro in iskalnik stvari Galaxy Smart Tag.

Fotografije: Samsung

The post Samsungov Galaxy S21 Ultra je najbolj črn telefon doslej appeared first on Tehnozvezdje.

Brez zapletov bi bil Mate 30 Pro zagotovo ena od tistih jesenskih novosti, ki bi jim bilo treba nameniti največ časa in prostora. Nakazujejo se novi mejniki na fotografskem in videu področju, saj (glasne) govorice omenjajo večje tipalo s 40 milijoni točk tudi za ultraširokokotni objektiv, ne samo za glavnega, poleg tega pa končno snemanje videa 4K pri 60 sličicah na sekundo in celo 8K. Trojni fotoaparat na zanimivi okrogli izboklini, ki spominja na Lumio 1020, bo verjetno imel še teleobjektiv z »lansko« trikratno optično povečavo. Zraven naj bi bilo tudi tipalo za zaznavanje globine (ToF).

Na sprednji strani bo menda telefon imel zaslon povsem čez rob oz. t. i. slap, zgoraj bo ostala zareza z naborom kamer, tipal in osvetlitve za prepoznavo obraza. Verjetno bo ostal tudi čitalnik prstnih odtisov, integriran v zaslon. Mate 30 Pro (kot tudi »običajni« Mate 30 z ravnim zaslonom) bo seveda poganjal novi procesor Kirin 990, baterijo pa so menda z lanskih 4200 mAh še povečali na 4500 mAh. Zakaj ves čas omenjam različico Pro? Ker se je lani v Sloveniji prodajala samo ta in enako bi bilo verjetno tudi letos, če ne bi bilo situacije z ZDA. Jasno, prišel bi tudi Mate 30 Lite, toda v resnici z ostalima dvema in s posebno izvedbo Porsche Design nima kaj dosti skupnega.

So pa tokrat strojne oprema, kakorkoli napredna že je, in njene zmožnosti malo po krivici v ozadju. Precej bolj pomembna je namreč programska oprema. Glede ne besede direktorja Huaweijevega telefonskega oddelka Richardy Yuja in na dejstvo, da se v vmesnem času ni nič spremenilo, naj bi bil nameščen odprtokodni Android (AOSP), kar bo tudi glavni razlog za neprodajo telefona v Evropi. Ta operacijski sistem nima Googlovih aplikacij in tržnice (Trgovina Play), pa tudi ne vmesnikov in vtičnikov (Storitve Google Play ter verjetno še določene prilagoditve, ki jih proizvajalec izvede na ravni gonilnikov), ki zagotavljajo brezhibno delovanje Googlovega ekosistema. Brez njega pa je naprava v zahodnem svetu takoj skorajda nezanimiva. Na Kitajskem in še kje v Aziji je drugače, toda za Evropo povsem mogoče Huawei čaka mrzlično iskanje alternativ in prepričevanje kupcev, naj se ali odpovejo Googlu ali si njegove aplikacije naložijo sami. Zagotovo pa bo prisotna preobleka EMUI 10. Že za prihodnje leto je v igri tudi lasten operacijski sistem Harmony OS. Vseh teh dilem bi se danes Yu lahko dotaknil, lahko pa jih bo tudi povsem ignoriral. Za katerokoli možnost se bo odločil, o vsem zanesljivo izveš v poročilu in vtisih danes popoldne ali zvečer.

Neproblematičen del predstavitve pa je posodobljena ura Huawei Watch GT 2. Ta po naših informacijah že prihodnji mesec prihaja v prodajo v Sloveniji, malo kasneje pa še manjša, ženska različica. Kaj bo v njej? Skoraj zagotovo Huaweijev čip Kirin A1, ki so ga razvili namensko za nosljive naprave in so ga že vgradili v popolnoma brezžične slušalke FreeBuds 3, oboje pa predstavili na Ifi. Mimogrede, niti za te slušalke še ni jasno, če bodo priromale do Evrope. V vsakem primeru pa omenjeni čip podpira bluetooth 5.1 in porablja zelo malo energije. Zato bi utegnila biti avtonomija dvojke še boljša od desetih do štirinajstih dni, kolikor je zdržala že lanska Watch GT. Zaradi Kirina A1 pa bi lahko bila boljša, predvsem bolj zanesljiva tudi povezava s telefonom. Ura bo menda tudi nekoliko tanjša, morda bodo že kot eno od tovarniških opcij ponudili kovinski pašček, ne samo silikonskega in usnjenega, vgrajena pa bosta menda tudi mikrofon in zvočnik za telefonske pogovore. Sam pa bi si vsekakor želel več možnosti prilagajanja elementov na zaslonu in bolj razdelane posamezne funkcionalnosti. Torej v bistvu programske nadgradnje, ki bi jih lahko dobila tudi lanska ura.

The post Danes bomo videli Mate 30 (Pro) in morda izvedeli, kakšna bo usoda Huaweijevih telefonov v Evropi appeared first on Tehnozvezdje.