Kljub pandemiji in vsem neugodnim okoliščinam, pri nekaterih znamkah tudi mimo zdravstvene krize, 2020 sploh ni bilo slabo leto za telefone. Videli smo nekaj izvrstnih izdelkov, tudi nekaj zelo obetavnega napredka, edino morda kakšno prelomno tehnologijo bi lahko pogrešali, a so tudi zanje že nastavki.

Najbolj splošen trend je bil zagotovo premik v 5G, zaradi česar so cene telefonih iz višjega razreda v povprečju poskočile za približno sto evrov. Ponekod je povezljivost v omrežja pete generacije že kolikor toliko pomembna, marsikje in med te kraje spada tudi Slovenija, pa za zdaj niti najmanj. Morda se bo to spremenilo proti koncu prihodnjega leta.

Telefoni so letos eden za drugim dobivali zaslone s hitrejšim osveževanjem. Kar je prijazno za vsebino in njeno premikanje po ekranu, a vendarle za moj okus ne povsem nujno. Kar navsezadnje dokazuje linija iPhone 12 z običajnim 60-herčnim osveževanjem, a vseeno zelo gladkim pomikanjem besedila in ostalega. Kot sem že omenil, v vsakem primeru imam rajši OLED s 60 HZ kot kakršen koli LCD.

Pri foto-video modulih velja načelo več je bolje. Več objektivov (“kamer”), večja tipala, več optične povečave. Do določene mere lahko to pozdravim, a v praksi se pogosto izkaže, da bi bilo bolje, če bi telefon imel dva ali celo en sam objektiv, pa bi bil ta res dober, namesto enega solidnega, enega povprečnega in dveh popolnoma nepotrebnih.

Tik pred koncem leta je prišel v prodajo prvi telefon s podzaslonskim objektivom in tu bo verjetno ena od osredotočenosti proizvajalcev v letih 2021 in 2022, kajti počasi se je treba znebiti zarez, luknjic in ostalega, kar kazi podobo in ekran.

Prepogljivi zasloni so letos dokazali, da imajo prihodnost. Tovrstni izdelki, pa še kakšen drug koncept, so dosegli že presenetljivo visoko kakovost izdelave. Poleg “klasičnega” zlaganja na polovično velikost, smo videli še prototipe, prave transformerje, z izvlečnimi zasloni in drugimi rešitvami, ki jih bomo v komercialnih izdelkih morda ugledali že prihodnje leto.

V videu pa seveda moj izbor naj telefonov leta 2020 (od tistih, ki sem jih testiral)! Vabljeni k ogledu in seveda vesele praznike, vsej zoprni situaciji navkljub.

The post Naj telefoni leta 2020 (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Xiaomijeva znamka Poco malo skače sem ter tja in ne ve povsem dobro, na kaj bi se osredotočila, a lahko rečemo, da ji približno polovica modelov uspe. Poco F2 Pro denimo ponuja dosti, a ni ravno razvnel čustev kupcev zaradi precej višje cene od modela F1 pred dvema letoma. Tudi nekateri nizkocenovni telefoni se zdijo nekoliko odveč, X3 NFC pa je nekaj popolnoma drugega. Dobrodošlo je že to, da ne gre zgolj za preimenovan obstoječi model iz Xiaomijevega portfelja. Poleg tega pa so za zadani cenovni nivo res poskušali izdelati telefon s kar največ mogočimi tehnologijami. Poglejmo, kako jim je uspelo.

V ospredju je zaslon LCD z diagonalo skoraj 6,7 palcev pri razmerju stranic 20:9 in raztegnjeno polno visoko ločljivostjo. Glavna lastnost pa je (izbirno) osveževanje s 120 Hz. Zaradi tega skoraj ni opaziti zatikanja vsebine ob njenem pomikanju po zaslonu. Tako je branje spletnih strani, pregledovanje časovnih na družabnih omrežjih in še kaj drugega bolj gladko in prijetno. Edina rahlo nenavadna reč pri uporabi je hitrost samega pomikanja. Če uporabnik s prstom potegne od sredine zaslona, se vsebina pomakne samo za nekaj »vrstic«, če pa isti gib izvede od spodnjega ali zgornjega roba, pa je mogoče zelo na hitro preskočiti za praktično celoten zaslon. Sam ekran je sicer nekaj srednjega glede kakovosti prikaza in svetilnosti, a v tem cenovnem razredu ne vidimo veliko lepših primerkov, razen kakšnega občasnega OLED-a, ki pa seveda nima hitrega osveževanja in ki je običajno tudi manjši.

Skoraj neobhodno pa je malodane v isti sapi kot osveževanje zaslona omeniti trajanje baterije. Pri igričarskih računalnikih in televizorjih lahko višajo frekvenco osveževanja na 300 Hz in čez, ko tehnologija to dopusti, da se tudi na mobilnih napravah, a to malokomu koristi, če je akumulatorska zaloga izpraznjena v uri ali dveh gledanja v zaslon. Poco X3 NFC je na tem področju dobro opremljen, saj več kot 5000 mAh kapacitete sili iz povprečja, v kombinaciji z dokaj varčnim procesorjem srednjega zmogljivostnega razreda (Qualcommov Snapdragon 732G) pa je mogoče iz baterije brez prevelikega truda izvleči dva dni delovanja brez vmesnega polnjenja. Pa to niti ni nujno, ker je priložen polnilnik s 33W. To v praksi pomeni, da traja pol ure za skok s približno 40-odstotne na (skoraj) polno napolnjenost. Tistih zadnjih deset odstotnih točk telefon pridobiva počasi in se jim je zaradi kondicije baterije na dolgi rok najbolje odreči. Sicer pa ni problema računati na 20 odstotkov kapacitete v desetih minutah, zato res mislim, da ne bi smel nihče padati v zagate s to baterijo in polnilnikom. Brezžičnega polnjenja pričakovano ni, pa tudi kakšne skrbi za optimizacijo polnjenja v operacijskem sistemu ne.

Prepoznava prstnih odtisov je v stranski, rahlo ugreznjeni tipki za vklop. Ne morem potrditi, da deluje povsem brezhibno, a je to verjetno bolj posledica vremena v času testiranja, neprestanega umivanja in razkuževanja rok ter posledično stanja mojih prstov kot pa slabšega čitalnika. Lepa lastnost sta stereo zvočnika, saj zgornji pomaga tudi pri predvajanju videov ali med igranjem iger. Kombinacija ni ravno vrhunska, a vseeno bistveno boljša od običajnega mono zvočnika, še posebej, ker se basi nekoliko ojačajo pod hrbtiščem telefona, pod katerim je očitno kakšen mm praznine. Bi si pa želel še malo večje glasnosti, ki je malce bolj hrupnem okolju hitro zmanjka. S procesorjem Snapdragon 730G že imam nekaj izkušenj in vem, da se večinoma kar izkaže, s kakšnim občasno kratko pavzo. Malce nadgrajeni 732G je podoben, še malenkost zmogljivejši za igre in nasploh odličen za ta cenovni razred telefona. Aha, NFC v imenu dodatno poudarja, da telefon premore čip in anteno za brezstično tehnologijo NFC, kar pri kitajskih modelih še vedno ni povsem samoumevno. Možno ga je torej uporabljati kot mobilno denarnico.

Ob zaslonu in bateriji so fotografske in video sposobnosti tega mobilnika nekoliko v ozadju. Mogoče celo delno neupravičeno, po drugi strani pa tudi zasluženo. Za fotoaparat na zadnji strani pravijo, da je »četverni«, kar pa je običajno marketinško zavajanje. Uporabna sta, kot pri večini podobnih, dva od štirih objektivov – glavni in ultra široki. Namesto objektiva makro je bolj uporabljati glavnega, kajti fotografije z ločljivostjo dveh milijonov pik in slabimi barvami so pretežno same sebi namen. Za globinsko tipalo z enako podpovprečnim številom pik pa težko kdo dokaže ali k čemu pripomore ali ne. »Portretni« učinek je zelo odvisen od kompleksnosti motiva, včasih zelo soliden, drugič pa je zraven ozadja zamegljenega še toliko objekta ali osebe, da nihče ne bo skakal od navdušenja. Toda fotografije z glavnega objektiva (tipalo ima 64 milijonov pik) so dobre. Težko bi iz spomina priklical kakšen telefon pod tristo evri, ki bi bil konkretno spredaj v fotografski kakovosti. Mogoče bi se lahko pritoževal glede barv ali glede podrobnosti, a če niti Oneplus Nord, vsaj 130 evrov dražji telefon, ni opazno boljši, v določenih primerih pa celo slabši, je dlakocepljenje rahlo nesmiselno. Ultra široki objektiv s 13-miljonskim tipalom je tudi soliden, zagotovo naprednejši od tistega v Nordu z 8-milijonski tipalom. Ima pa fiksno razdaljo ostrenja, zato z njimi ni mogoče fotografirati na blizu.

Za snemanje videa je Oneplusov model vseeno nekoliko naprednejši, njegovi posnetki imajo več podrobnosti, širši dinamični razpon in malce manj »trgajo« sliko ob hitrem premikanju roke. Vseeno pa je tudi video 4K in FHD, ki ga zajame Poco, zelo spodoben in predvsem dobro umirjen. Prav slednje je mogoče največje presenečenje, kajti mnogi telefoni pod 500 evri imajo s tem velike težave. Tudi Xiaomijev Redmi Note 9 Pro, na primer, ki je cenovno pozicioniran podobno kot X3 NFC, a glede kakovosti videa daleč zadaj. Sprednji fotoaparat v Pocu, ki premore 20 milijonov pik, je soliden, izstopajoč pa ravno ne.

Nakar pridemo do samega ohišja in Xiaomijeve oz. Pocove implementacije Androida. Še enkrat – X3 NFC je velik in predvsem debel. Slednje je zagotovo posledica baterije in tudi omenjene votline v ohišju, pa nedvomno sama optimizacija notranjega prostora ni vrhunska. Okrog zaslona pa je nekaj robov, še največ spodaj, kar pripomore predvsem k dolžini. Vendar največ k velikosti prispeva zaslon z veliko diagonalo. Verjetno bi bilo za večino kupcev dovolj nekje med 6,2 in 6,4 palcev diagonale. Plastično ohišje tudi ne daje ravno premijskega občutka, je vsaj hrbtišče dokaj zanimivo na pogled in skoraj prepričan sem, da bi telefon zlahka preživel kakšen padec na tla, čeprav nisem poskušal.

Ob zaključku namestitve telefona uporabnika pričaka domači zaslon s kopico aplikacij, ki jih verjetno ne bo nikoli zagnal. To se seveda da preurediti, pa nekatere od množice prednameščenih programčkov tudi odstraniti (druge ne), uporabniški vmesnik MIUI je nekoliko lepši in prijaznejši od prejšnjih različic, še vedno pa malce pretiran. Manj bi bilo več. Če se odpoveš uporabi Xiaomijevih aplikacij, se v pretežni meri izogneš tudi njegovim oglasom, s kateri poskuša nadoknaditi nekaj zaslužka, ki se mu je odpovedal z nizko ceno telefona.

Poco X3 je verjetno najboljši poceni telefon leta 2020. Na vidiku ni ničesar, kar bi mu še lahko odvzelo ta naziv. Sprijazniti se je treba samo z zajetno velikostjo in nekoliko vsiljivo izdajo Androida.

The post Poco X3 NFC: Manj kot 300 evrov, a mu skoraj nič ne manjka (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Toliko pompa je bilo okrog Norda in toliko ustvarjanja nerealnih pričakovanj, da jih telefon seveda ni mogel uresničiti. Naj je še tako dober, mu nekje zmanjka in določene obljube ne upraviči. Še posebej fotoaparat ni vrhunskega kalibra (»flagship-level«), kot ga je opisal soustanovitelj znamke Carl Pei. Pa še kakšna druga lastnost je malo pod želenim nivojem in nasploh je bila tokrat taktika drugačna kot v začetkih Oneplusa, ko so telefoni dejansko imeli osnovo za kosanje s paradnimi modeli vodilnih proizvajalcev. Poganjali so jih najzmogljivejši procesorji, ponašali so se z največjimi zasloni in inovativnimi zmožnostmi, v Nordu pa je vse nekako iz druge lige. Od procesorja in zaslona naprej. V preteklosti so v Oneplusu tako taktiko ubrali zgolj pri nesrečnem modelu X, ki mi je bil po občutku v roki in pri uporabi izjemno všeč, toda zaradi povprečnega fotoaparata ga na dolgi rok nisem mogel uporabljati. Tokrat je do neke mere podobno, vseeno pa je telefon bolj uravnotežen, v vseh vidikih vsaj zgleden, in to je njegovim snovalcem treba šteti v dobro. Kompromise so večinoma zadeli.

Velikostno je Nord skoraj perfekten, vsaj za moje dlani. Mogoče se bo komu še vedno zdel prevelik, a je bistveno manjši (krajši) kot nekateri telefoni z nepotrebne natezalnice za razmerje zaslona 21:9. Ni prav tanek, kar pa mu štejem kvečjemu v plus, ker zaradi tega daje bolj siguren občutek in se tudi zdi robustnejši. Ja, ogrodje je res plastično. Saj ni napačno, a vseeno bi raje videl kovino, smo se je kar nekako navadili v zadnjih letih in je pač trdnejši material od plastike. Zadnja stranica je steklena in pod njo ni čutiti ali slišati vakuuma, stranske tipke so v redu, siva barva testnega primerka pa ne izstopa tako zelo kot modra, ki se je pojavljala v vseh tujih videih, a je za moj okus fina, še vedno dovolj drugačna od večine, a hkrati ne preveč vpadljiva. Le prstni odtisi se malo preveč poznajo na njej.

Na sprednji strani je najbrž najbolj izstopajoča lastnost tega izdelka. Zaslon OLED z diagonalo 6,44 palcev in 90-herčnim osveževanjem je nekaj takega, kar bi rad videl v čisto vsakem telefonu. Je res lep in pomikanje vsebine po njem je gladko. Mislim, da je 90 Hz trenutno kar prava zlata sredina, ki omogoča bolj svilnato izkušnjo v primerjavi s klasičnimi 60 Hz in hkrati ne pretirano porabo baterije. Zaslon sicer nima tako živih barv kot kakšni Samsungovi primerki in tudi ni zelo svetel. Sicer še dovolj za solidno vidnost na soncu, toda ne bi se branil višje svetilnosti, kot jo dosegajo kakšni drugi telefoni, denimo ne veliko dražji LG-jev Velvet (ta sicer nima hitrega osveževanja). Vseeno – dober, »hiter« in ustrezno uporabljen (do Oneplusove implementacije Androida še pridemo) OLED v tem cenovnem razredu je fantastična novica. Manj pohvalna je odločitev za mono zvočnik pri večpredstavnosti. Saj je v redu in glasen, toda stereo, kot pri omenjenem LG-ju, je vseeno bolje.

V zaslon je integriran čitalnik prstnih odtisov, ki deluje perfektno. Odklepa hitro in zanesljivo, doslej ni zatajil niti enkrat in nikakor ni treba držati prsta na njem, kot pri kakšnih Galaxyjih. Edino, kar me malenkost moti, je to, da ne začne prepoznave takoj, ko položim prst nanj. Kar nekateri drugi telefoni znajo, tu pa je treba najprej toliko zbuditi zaslon, da se z njim predrami tudi čitalnik. Toda zaradi njegovega odličnega delovanja sploh nisem nastavljal prepoznave obraza s sprednjo kamero, ki je tudi na voljo, a je seveda manj varna opcija.

Nekateri so bili zaskrbljeni glede procesorja, češ da mogoče ne bo kos vsem nalogam. Mislim, da brez potrebe, ker je telefon zadosti hiter. Snapdragon 765G je zmogljivostno nekje na ravni Snapdragona 845 izpred dveh let in že s tem v Pixlu 3 nisem imel nobenih težav. Pa so bili tam štirje gigabajti pomnilnika, medtem ko jih je tu kar osem (ali celo 12 GB v sto evrov dražji različici z 256 GB shrambe). Včasih je za par sekund pomikanje po vsebini v kateri od aplikacij malo bolj zatikajoče, kot bi pričakoval glede na hitrost osveževanja zaslona, toda potem se zadeva popravi in spet vse teče kot namazano. Pri marsikaterem telefonu za podobno ceno je izkušnja slabša. Poleg tega pa Nord, vsaj v teoriji, podpira še omrežja 5G, vendar bomo videli, če bo to v Sloveniji sploh mogoče izkoristiti.

Baterija je še ena od kar močnih plati, četudi tu situacija ni idealna. Zaloge (4115 mAh) je zlahka dovolj za še tako opravkov ali zabave poln dan, s priloženim 30W polnilnikom pa se zadeva v pol ure napolnil od 40 do 100 odstotkov, od povsem prazne do polne pa v pol ure. Če se držiš nasveta, da ves čas držiš napolnjenost nekje med 30 in 80 odstotki, telefon skoraj nikoli ne bo priklopljen več kot 20 min naenkrat. Polnjenje s 30W je ravno že dovolj hitro za mojo rutino, ki sem jo vzpostavil v zadnjem letu. Ne polnim namreč več čez noč, temveč telefon običajno, če ga ni treba že kdaj vmes, priključim, ko vstanem. Preden v dnevu karkoli začnem, je dovolj napolnjen za celodnevno mučenje. Za polnjenje čez noč pa je v nastavitvah na voljo možnost Optimizirano polnjenje. Ta baterijo najprej po običajnem postopku napolni do 80 odstotkov, nato pa zadevo ustavi, in šele zjutraj dokonča do sto odstotkov. Kljub vsemu se ne bi branil brezžičnega polnjenja. Tako bi lahko še kdaj vmes pridobil kakšen odstotek, denimo tudi v avtu, kadar ne uporabljam sistema Android Auto.   

Je fotoaparat znova točka preloma, kot je bila pri Oneplusu X? Na srečo ne. Jasno, da je bilo hvalisanje, kako bo ta telefon imel fotografsko kakovosti višjega razreda (»flagship-level) brez prave osnove. In enako jasno je, da bi vsaj dve »kameri« od šestih lahko brez kakršne koli škode izpustili. Morda bi bilo celo bolje, saj bi potem ostal kakšen evro in urica časa za dodatno izboljšanje preostalih. Zadaj imamo torej glavni (1x), ultraširoki (0,6) in makro objektiv, zraven pa še »globinsko« tipalo. Spredaj pa glavnega in ultraširokokotnega. Zadaj ima glavni 48-milijonsko tipalo, spredaj 32-milijonskega, pri obeh širokih pa sta tipali 8-milijonski. Makro je dvomilijonski, globinsko tipalo pa petmilijonsko (če ima to kakršno koli povezavo s čimer koli).

Fotografije s tistega objektiva, ki bo v glavnem uporabi, so večinoma dobre. Imajo spodobno dinamiko, tudi kar solidne detajle, a malo pretirane barve in kontraste. Lahko pa nivo izrisa detajlov precej pade, če svetloba ni povsem idealna. Prav tako fotografiranje v polni, 48-milijonski ločljivosti ne da garantirano dobre fotografije, razen če je telefon na stojalu ali v res mirni roki. In prav v tej ne najboljši konsistentnosti je največja težava. Na fotoaparate v paradnih telefonih, še posebej v iPhonu in Pixlu, se večinoma lahko stoodstotno zanesem, da bodo ne glede na okoliščine naredili fotografijo, kot se spodobi. Pri Nordu pa nekako nisem tako miren, rezultati so lahko odlični, lahko pa zelo povprečni. In pretirano saturirane ali vijolične barve bi tudi lahko odpravili s kakšnim popravkom programske opreme. Teh se sicer da pretežno znebiti z ukvarjanjem z nastavitvami s načinu Pro. Nočni način, ki naj bi pomagal v slabi svetlobi, je še kar uporaben, a manj kot pri omenjenih vrhunskih primerkih. Predvsem pa se včasih, ko bi že lahko prišel prav, sploh noče vklopiti, čeprav uporabnik preklopi nanj.

Sprednji glavni objektiv je tudi precej soliden. Fotografije so nekoliko bolj mehke, tudi z izključenim »mehčanjem« obraza, a vseeno je še vedno več kot dovolj dobro za selfije. Spredaj je celo ultraširoka možnost presenetljivo v redu, zadaj pa je, prav tako presenetljivo, nekoliko slabša. Še dovolj dobra za Instagram ali Facebook, za kaj dosti drugega pa v resnici ne. Makro je za takojšnji odpis, kajti fotografije nimajo nikakršnih podrobnosti in barve so popolnoma »sprane«. Vsakršen izrez iz fotografije, zajete z glavnim objektivom, je bistveno boljši. In medtem, ko so »portretne« fotografije večinoma na ravni tega, kar znajo tudi drugi telefoni v tem cenovnem razredu, ni pravih dokazov, da k temu kaj pripomore tisto dodatno tipalo.

Pri videu je mogoče snemati v 4K tako z glavnim kot z ultraširokim objektivom, zadaj in tudi spredaj. Ne samo to, spredaj celo s 60 sličicami na sekundo. Z glavnega objektiva in tudi obeh sprednjih je kakovost dobra, z ultraširokega zadaj pa spet kar opazno slabša. Znova so kontrasti in barve pretirani, a tu se ne da nič dosti korigirati. Je pa umirjanje precej dobro. Splošni vtis je tako mešan. Foto-video sklop niha od zadovoljivega do dobrega, mnogi telefoni za podobno ceno in tudi dražji se ne odrežejo nič bolje ali celo slabše. Za to ceno torej zadeva ne razočara, navduši pa tudi ne. Ni pa se mogoče znebiti občutka, da bi se dalo storiti več, še posebej, če bi bili namesto na kvantiteto v Oneplusu popolnoma osredotočeni na kvaliteto.

Pri androidni preobleki Oxygen OS niso izumili ničesar novega, kar pa imajo že od prej, je zelo simpatično in uporabno. Sistem je na pogled minimalističen, ne poskuša ustvariti vtisa z risankastimi ikonami in drugimi elementi. Da se prilagajati ikone in še kaj, zame glavna pa je možnost črnega ozadja v nastavitvah in tam, kjer aplikacije to upoštevajo. Ob tem pa je mogoče do odtenka natančno določiti, kakšna naj bo barva pisave in ikon v nastavitvah, obvestilnem polknu in še kje. Do obvestil in hitrih nastavitev se da priti, če s prstom podrsaš navzdol kjer koli na zaslonu, ni treba točno od vrha. Ko pa npr. odpiraš mapo z ikonami, se te narišejo bližje spodnjemu robu. Triprstni poteg od zgoraj navzdol naredi posnetek zaslona. Risanje črk po izključenem zaslonu še vedno lahko zažene izbrane zadeve. En dotik zaslona prikaže uro in informacije na črnem ozadju. Na žalost pa tega prikaza (»always-on) ni mogoče vključiti za stalno. Dvakratni trepljaj lahko zares vključi zaslon. Tudi v fotografski aplikaciji je nekaj uporabnih rešitev. Denimo poteg od strani navzven, da se prikažejo vsi načini. Ali pa zaklepanje samodejnega spreminjanja osvetlitve. Spodaj pod to preobleko je seveda Android 10 in obljubljajo še dve »večji« nadgradnji (najbrž na 11 in 12) ter tri leta varnostnih popravkov. To ni rekordno dobro, a za androidni svet zelo v redu, za srednjerazredni telefon pa še toliko bolj.

Tak, kot je prišel v prodajo, je torej Oneplus Nord dober. Ne manjka mu prav veliko, da bi res navdušil. Če le kitajski proizvajalec ne bi nasedel vsem pozivom, da mora znova izdelati »poceni« telefoni in bi mogoče pri določenih vidikih naredil še tisti zadnji korak. Se odločil za kovinsko ohišje. Morda vgradil brezžično polnjenje ali pa dodal še zgornji zvočnik za video in glasbo. Ali pa prečistil in dodelal kamere. Toda potem bi bil mogoče telefon že predober in bi bilo še težje prodajati modele, ki s ceno silijo proti tisoč evrom.

HVALIMO:

• Lep zaslon OLED z osveževanjem pri 90 Hz
• Odličen čitalnik prstnih odtisov v zaslonu
• Skoraj idealna velikost ohišja in zaslona
• Dovolj hiter, a tudi varčen procesor
• Soliden in fleksibilen foto-video sklop
• Hitro polnjenje baterije
• Ena boljših implementacij Androida
• Dobra cena

GRAJAMO:

• Fotoaparat bi lahko imel manj objektivov in boljšo kvaliteto
• Ni brezžičnega polnjenja
• Mono zvočnik za večpredstavnost
• Ni možnosti razširitve pomnilnika
• Ni priloženega prilagojevalnika za izhod 3,5 mm
• Težko se je znebiti občutka, da telefon ni smel biti predober

The post Oneplus Nord: Za 50 ali 100 evrov prepoceni! (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Soustanovitelj Oneplusa Carl Pei je na predstavitvi zatrdil, da tovrstnega telefona še do nedavnega niso mogli ponuditi, češ da je tehnologija šele zdaj zrela in bi bilo prej preveč kompromisov. Predvsem pri fotoaparatu, uporabniški izkušnji (hitrosti vmesnika) in kakovosti izdelave. Mislil je kajpak pri taki ceni, kot so jo postavili, kajti za nekaj sto evrov več omejitve hitro odpadajo.

Poanta pri Nordu naj bi bila v tem, da so ključne lastnosti enako dobre ali vsaj podobne kot pri telefonih, ki stanejo bistveno več. V konkretnem primeru je to Oneplus 8 za najmanj 699 evrov. Iz njega so »ukradli«, kot se je izrazil Pei, fotoaparat s štirimi objektivi. Ni čisto enak, je pa vsaj pri glavnem objektivu in tipalu (Sony IMX586) z 48 milijoni pik in optičnim umirjanjem slike. Družbo mu delajo ultraširoki objektiv z osemmilijonskim tipalom (Oneplus 8 ima 16-milijonskega), makro objektiv in tipalo za »globino«. Teleobjektiva ni, snemanje videa pa gre do 4K/30, medtem ko osmica in Pro zmoreta 4K pri 60 sličicah na sekundo.

Zaslon z diagonalo 6,44 palcev in raztegnjeno polno visoko razločljivostjo (razmerje 20:9) je OLED z 90-herčnim osveževanjem, kot ga premore tudi dražji telefon. Pri tovrstnih telefonih je pomikanje vsebine po zaslonu bolj gladko, tokrat pa so še malce pohitrili zaznavanje dotikov zaslona. Manjka pa ekranu podpora za prikaz v načinu HDR.

Namesto najzmogljivejšega Snapdragona 865 ta telefon poganja srednjerazredni Snapdragon 765G. Ta predstavlja rahel napredek v primerjavi s Snapdragonom 730G, ki smo ga spoznali denimo v Xiaomiju Mi Note 10 in je povsem v redu za vsakdanjo uporabo, se pa včasih občuti malenkostna ustavitev, ko je uporabnik preveč zahteven. 765G ima integriran tudi modem za 5G, ki pa bo v Sloveniji prejkoslej vsaj še kakšno leto neizkoriščen. Zraven je 8 ali 12 GB delovnega pomnilnika, prostora za podatke pa 128 ali 256 GB (hitrosti UFS 2.1, medtem ko je pri osmici UFS 3.0). V Oneplusu trdijo, da je androidna preobleka Oxygen OS optimizirana na način, da vmesnik vedno deluje odzivno in gladko.

Ena od pomembnih lastnosti pri telefonih Oneplus je hitro polnjenje baterije, zato je tudi tu priložen polnilnik Warp Charge 30T, ki polni s 30W. To je bilo zelo hitro pred nekaj leti, zdaj pa počasi postaja vstopna možnost hitrega polnjenja in tu bo Oneplus moral storiti korak naprej. Vsaj v naslednjih dražjih modelih. Baterija ima sicer kapaciteto 4115 mAh. Brezžičnega polnjenja žal ponovno ni.

Glede na hvalisanje o kakovosti izdelave bi pričakovali kovinsko ohišje, a je menda v osnovi plastično, zadnja stran pa steklena. Reč bo na voljo v dveh barvah – sivi (gray onyx) in nekakšni turkizni (blue marble). Na Oneplusovi uradni strani bo Norda mogoče kupiti od 4. avgusta naprej, edino tisti, ki so že dali 20 evrov pologa za prednaročilo, lahko nakup opravijo že zdaj, pošiljka pa naj bi šla na pot prihodnji teden. Različica 8/128 GB stane 419 evrov, 12/256 GB pa 519 evrov.

The post Oneplus Nord dejansko stane manj kot 500 evrov appeared first on Tehnozvezdje.

Za Oneplus je v Evropi izhodiščna cena 700 evrov še toliko pogumnejša poteza, ker se tu še vedno veliko telefonov proda pri operaterjih, pri njih pa kitajsko znamko srečamo redko. Medtem pa se nakupi v prosti prodaji, na Amazonu ali kje drugje, končajo kmalu nad petsto evri. Malokdo je pripravljen naenkrat odšteti prav veliko več. Xiaomi poskuša loviti in celo malo nategniti to mejo z modelom Poco F2 Pro. Podobno tudi Apple z novim iPhonom SE. Za Google se šušlja, da bo celo nekaj nižje s Pixlom 4a, če ga bo kdaj dejansko predstavil in vpeljal v prodajo. Oneplus pa tudi zdaj pravi, da posluša uporabnike in da zato uvaja model Nord, ki bo njihov prvi telefon pod petsto evri v zadnjih letih. Tako je v zadnjem korporativnem videu napovedal prvi mož podjetje Pete Lau. To seveda lahko pomeni 499 evrov, a vseeno bo izhodišče nižje kot pri sedmicah in še kakšni generaciji prej.

Podatkov o samem telefonu je za zdaj manj, kot jih imamo običajno en teden pred predstavitvijo. Niti tega še ne vemo natančno, ali bo eden ali bo serija že takoj obsegala več modelov. Skoraj zagotovo bo v Nordu, na katerega misli Lau, procesor Snapdragon 765G s podporo za omrežja 5G. To je sistem na čipu, ki je razred nižje od Snapdragona 865, vendar so se že telefoni z malenkost počasnejšim 730G izkazali povsem v redu, zato je izbira procesorja, tudi zaradi cenovnega vidika, za moj okus prava. Nekaj časa se je govorilo o Mediatekovem čipu Dimensity 1000, vendar so te govorice kasneje potihnile. Skoraj zagotovo bo telefon imel zaslon OLED z osveževanjem 90 Hz in hitro polnjenje s 30W, ki je eden od zaščitnih znakov Oneplusa. Oboje bi bilo zelo dobrodošlo za cenovni razred do petsto evrov. Skoraj zagotovo pa ne bomo videli ne brezžičnega polnjenja ne uradne vodotesnosti.

Na prvih upodobitvah (»renderjih«) je telefon imel tri objektive na zadnji strani, zdaj pa govorice omenjajo štiri. Če bosta poleg glavnega, ki naj bi imel tipalo s 64 milijoni pik, še ultraširoki in teleobjektiv, bi bila lahko to zelo uporabna fotografska naprava. Manj zanimivo bo, če bosta dva od teh objektivov makro in globinski, ki običajno nista kaj prida, hkrati pa potem odpade ali »zum« ali ultraširoki pogled. Na sprednji strani je izris nakazoval na možnost enojne kamere v zaslonski luknji na sredini, toda zdaj mnogi špekulirajo, da bosta spredaj dva objektiva. Zelo verjetno bo telefon na voljo v dveh konfiguracijah, s 128 in 256 GB prostora za podatke, delovnega pomnilnika pa bo najbrž 6 ali 8 GB. Zanimivo bo seveda videti, za kakšne materiale so se odločili pri Oneplusu, izbiro kajpak narekuje tudi cena in v zadnjem času je bilo znova na spregled nekaj več plastike kot v prejšnjih letih.

Glede na letošnjo bero telefonov, ko imamo kup modelov na 700 ali 800 evri, tudi nekaj izbire pod 300 evri, a precejšnjo sušo vmes, še posebej na trgih, kakršen je slovenski, je priložnost za Oneplusovo »vračanje h koreninam« dobra. Več pa bomo seveda izvedeli prihodnji teden, ko naj bi Sever tudi uradno predstavili.

The post Oneplusu cenovni kompas zdaj kaže na Sever appeared first on Tehnozvezdje.