Zaslon OLED s svojo neprekosljivo črnino in živahnimi barvami je lahko za marsikoga najboljša izbira že sam po sebi, še toliko bolj pa kot osrednji element omenjenega televizorja, ki predstavlja vrh tega dela ponudbe ter vrhunec dolgoletnih inovacij podjetja Samsung. Nudi nepremagljivo kombinacijo lastnosti brez kakršnih koli kompromisov, začenši s sodobnim dizajnom, ki se zlahka zlije s kakršnim koli interierjem. Izvrstne barve kombinira s komaj predstavljivo svetilnostjo, zaradi česar je odlično viden v vsakršni svetlobi v prostoru, hkrati pa nudi nepremagljivo izkušnjo pri zaporednem ogledu vseh delov serije ali med filmskim večerom. Za slednje poskrbijo še popolna črnina in visoki kontrasti, medtem ko preprečevanje odbleskov ohranja sliko najboljšo možno tudi pri morebitnih zunanjih izvorih svetlobe, ki jih nočete ali ne morete popolnoma zatemniti. Igričarjem bo pomembno hitro osveževanje ob nizkih zakasnitvah, medtem ko operacijski sistem Tizen OS omogoča dostop do vseh najbolj priljubljenih vsebin, hkrati pa enostavno prikazovanje z drugih naprav, denimo telefonov ali tablic, in upravljanje elementov pametnega doma prek platforme SmartThings.

Še tako dober zaslon lahko ostane neizkoriščen, če za njim ni ustreznega procesorja za obdelavo slike. Pri dotičnem televizorju čip NQ4 AI Gen2 poskrbi za optimalen prikaz in tudi zvočno kuliso, pri čemer se med drugim opira na 20 nevronskih mrež umetne inteligence, da lahko izvaja optimizacijo glede na vsebino, žanr, kakovost vhodnega signala, prostor v katerem gledate, vaše preference pri nastavitvah slike in še druge parametre. Tako v polnosti izkoristi svetlost zaslona, barve in kontraste ter ponudi najboljše podrobnosti tudi pri ne najbolj. Televizor podpira dinamični format slike HDR10+, s čimer lahko prikaže tako kombinacijo izjemno svetlih in ekstremno temnih predelov scene, ki jo je treba videti v živo. Črna namreč ostaja črna, barve pa polne in sijoče.

Brez bleščanja, a z enako vrhunsko sliko

Površina televizorja Samsung OLED S95D z inovativno tehnologijo zmanjšuje bleščanje, saj odbija svetlobo v prostoru, denimo sijalk ali sonca skozi okno na tak način, da se razprši in ne ustvarja odbleskov. Obenem to ne zmanjšuje svetilnosti, zato pri tem televizorju uživate v najboljšem iz obeh svetov. – svetli in izjemno barviti sliki z globokimi črninami brez motečega bleščanja drugih virov svetlobe, ki to črnino poslabšujejo. Prav tako sem vam ni treba presedati in iskati optimalne pozicije pred zaslonom (tega običajno težko premikamo, ker je postavljen fiksno), saj se iz vseh strani vidi enako in nikjer ne blešči.  

Igričarji bi si težko zamislili zanje bolj ustrezen televizor. Vsi štirje njegovi vhodi HDMI podpirajo standard 2.1 in s tem vse tisto, kar je za priklop igralne konzole ali igričarskega PC-ja pomembno, od hitrega in spremenljivega osveževanja slike (ki sledi številu sličic na sekundo, izrisanih v sami igri) vse do 144 Hz, do čim krajšega časa zakasnitve (od pritiska na tipko do dejanske reakcije v igri) ter odzivnega časa pik na zaslonu, ki se meri v 1 ms. Vse to omogoča izjemno gladko igranje in najvišjo konkurenčnost v večigralskem načinu. Hkrati pa se ni treba odločati, kaj priključiti na TV in kaj ne – en HDMI bo zelo verjetno zasedla vrhunska zvočna letev –, saj Samsung OLED S95D omogoča enakovreden priklop vseh igričarskih naprav. 

Upravljajte vse na enem mestu

Vozlišče SmartThings lahko postane osrednje okolje za vse, ki imate po stanovanju nameščene različne naprave pametnega doma in druge, ki se lahko povezujejo semkaj ter jih je mogoče krmiliti, od različnih tipal, sijalk, termostatov, vlažilnikov zraka in še marsičesa, do povezanih zvočnikov, robotskih sesalnikov in bele tehnike. Za možnost vključevanja kar največjega števila različnih tovrstnih pripomočkov skrbi združljivost z odprtima standardoma Matter in HCA. V razdelku SmartThings je mogoče ustvarjati različne skupine naprav, scenarije zanje ali za posamezne prostore, dobivate lahko obvestila o njihovem delovanju in stanju ter ste vedno na tekočem, kaj se dogaja po različnih delih stanovanja. Če želite imeti kar najboljši pregled na pametnim domom in ga upravljati na najbolj enostaven način, je to prava platforma za vas.

Poleg zrcaljenja zaslona, ki je med napravami Samsung povsem enostavno in gladko, ne spreglejte možnosti Multi View. Ta omogoča povezovanje televizorja in telefona kot še nikoli do zdaj. Na velikem zaslonu lahko spremljate tako televizijsko sliko kot komentarje, rezultate v živo ali drugo vsebino z mobilne naprave, ter razporejajte posamezne elemente po svoji volji.

Zaščitena zasebnost

Samsung Knox Security zagotavlja, da je vaša zasebnost na Samsung televizorjih ves čas zaščitena. Vsi vaši občutljivi podatki, kot so PIN-kode in gesla, so zaščiteni z večslojno zaščito programske in strojne opreme. Samsung Knox Security prav tako varuje domače naprave, ki so povezane z vašim televizorjem, samodejno onemogoča delovanje nepooblaščenih zlonamernih aplikacij oz. dostop do strani, ki poskušajo prestrezati podatke.

Pri televizorju Samsung OLED S95D lahko izbirate med tremi velikostmi diagonale – 138 cm, 163 cm in 195 cm. S tem lahko večina izbere pravo velikost za svoj dom in v vseh primerih dobi enako vrhunsko kakovost slike ter vsega ostalega. Kdor ima na voljo tako sobo in želi še nekoliko večji zaslon diagonale 210 cm, pa lahko izbere model Samsung OLED S90D z zelo podobnimi vrlinami.

* Vsebino smo pripravili v sodelovanju s podjetjem Samsung.

The post Zakaj bi v dnevni sobi pristajali na kompromise? appeared first on Tehnozvezdje.

V Samsungu so želeli, še preden je to uspelo neposrednemu seulskemu konkurentu LG-ju, prvi prodreti s televizorji OLED. Pred več kot desetimi leti so poskušali s prvimi primerki, ki so bili celo vrste RGB, torej so imeli za vsako podpiko diodo »prave« barve. Tehnologija se takrat zaradi težav z »zapečenostjo« zaslona ni obnesla, v Samsungu pa so jo potisnili nekoliko ob stran in nato močno propagirali televizorje LCD, čeprav so denimo v telefonih in tablicah postali glavni promotor zaslonov OLED in tudi njihov največji dobavitelj za celotno industrijo. Zdaj se vračajo z malo drugačnim in zelo obetavnim pristopom.

Kako deluje QD-OLED?

Velja si na hitro osvežiti spomin, kako televizorji OLED sploh »rišejo« sliko. Kot vemo, slednjo sestavlja množica pik, pri televizorjih 4K natanko 8.294.400. Po vodoravni osi jih je namreč 3840, po navpični pa 2160. Za razliko od LCD-jev vsaka posamezna pika sama sveti oz. je popolnoma črna, od tu glavna prednost teh zaslonov, saj tisti s tekočimi kristali (ki v bistvu prepuščajo ali blokirajo pot svetlobi do barvnega filtra in naprej) zaradi osvetlitve večjih območij pik ne zmorejo ustvariti povsem prave črnine. Pri OLED-ih za svetlobo uporabljajo diode iz organskih spojih, od tod tudi ime tehnologije – organic light-emitting diode. Diod je še nekajkrat več od prej omenjene številke, saj jih za sestavljanje klasične pike LG-jeva tehnologija OLED potrebuje najmanj šest. Pika je namreč sestavljena iz treh osnovnih barv – rdeče, zelene in modre -, za vsako od teh podpik po dve diodi, modra in rumena, ustvarjata snop bele svetlobe, od tod tudi ime beli OLED oz. W-OLED (W za white). V zadnjih generacijah zaslonov, imenovanih OLED Evo oz. OLED.EX, so dodali še eno podpiko, ki zgolj z belo svetlobo povečuje svetilnost zaslona. Ta svetloba gre mimo barvnega filtra, ki sicer pokriva vse podpike, da nazadnje kombinacija pravilnega »prižiganja« in »ugašanja« (pod)pik ter »obarvanja« svetlobe izriše sliko.

V manjših zaslonih vrste RGB je vsaka podpika v eni od osnovnih barv in zato odpade barvni filter. Samsungovi inženirji so za televizorje šli po malce drugačni poti, ki jim jo je nakazala tehnologija QLED. Zanjo so verjetno namensko izbrali podobno kratico OLED-u, čeprav je šlo zgolj za LCD z dodatno plastjo ekstremno majhnih polprevodnikov. Tem se reče kvantne pike, njihova lastnost pa je, da takrat, kadar so obsijani s svetlobo, lahko sami zasvetijo s svetlobo poljubne, zelo čiste in stabilne barve. Valovna dolžina te svetlobe je odvisna od velikosti kvantne pike. Tako so, poenostavljeno povedano, v Samsungu za osnovo vzeli modre organske diode, ki so najmočnejše glede svetilnosti in najbolj primerne za uporabo s kvantnimi pikami. Pri eni od podpik diode neposredno ustvarjajo svoj del zaslonske pike, pri drugih dveh pa obsijejo kvantni piki, ki nato zasvetita rdeče in zeleno, kar da drugi dve komponenti vsake pike na zaslonu. Barvnega filtra ni, s tem pa se moč svetlobe na poti skozi različne plasti zaslona ne izgublja in tako sta svetilnost ter barvna nasičenost, kot ju zazna človeško oko, intenzivnejši. Dodatek QD v poimenovanju seveda predstavlja kvantne pike (ang. quantum dots).

Kako pa se to dejansko pozna?

Zdaj, ko poznamo teorijo, lahko delim ugotovitve, kakšna je slika v praksi. Verjetno ne bo presenetljivo, četudi je mogoče kdo pričakoval spektakularno drugačno, če v osnovi povzamem, da je »OLED-ovska«. Zelo podobna kot jo lahko gledamo tudi na televizorjih z LG-jevimi zasloni, vendar pa vseeno različna v eni, lahko kar pomembni lastnosti. Zaslon je res svetlejši, vendar se to vidi predvsem v tem, da barve bolj sijejo. Same po sebi niso dosti drugačne, bolj žive ali kaj takega, vsaj večinoma ne, izjema so denimo močno rumeni, skoraj oranžni podnapisi v Netflixu. Še posebej v vsebinah HDR so barve izrazito močne in svetle, pri tem pa ne izgubljajo svoje »substance«. Pogosto se namreč pri povečevanju svetilnosti zaslona začne dogajati, da barve niso več enake kot pri nižji svetilnosti, se nekako posvetlijo. Tu ves čas ostajajo enake. Predvsem pa so hkrati živahne in pravilne, ni denimo rdeča ali zelena povsem »divja«, kar se (je) dogaja(lo) pri kakšnih drugih vrstah zaslonov.

Pravzaprav je zanimivo, kar malo hecno, kako zelo podobno, skoraj enako sliko je mogoče ujeti na tem televizorju in na LG-jevem OLED C2. Gledal sem ju istočasno in se čudil, kako blizu sta si po prikazu – glede barvnega obsega in nasičenosti, kontrastov, dinamike, prikaza detajlov – z izjemo tega, da je Samsung S95B za kakšnih 20 do 30 odstotkov svetlejši. Govorim o sliki HDR. Ali je ta dodatna »svetloba« nujna ali ne, je odvisno od prostora, gledalca in še česa. Sam že pri omenjenem konkurentu ne pogrešam dodatne svetilnosti in še posebej zvečer bi jo lahko tudi za kanček zmanjšal, toda nekaj dodatne zaloge ne škodi.

Kot sem zapisal že v testih več televizorjev, pri običajni sliki (SDR) dodatna svetilnost ne pride do izraza, niti takrat televizor ne dosega vrednosti, kakršne navajajo promocijski materiali. Med gledanjem televizijskega programa ali videov z Youtuba, če niso v formatu HDR, svetilnost zaslona ne more biti »navita« do skrajnih vrednosti, kajti to že pokvari sliko, kot sem opisal prej (barve zvodenijo in kontrasti se poslabšajo). Vsekakor pa je tudi prikaz pri takih virih odličen, zelo lepo se ga da nastaviti, prav tako nobena od barve pretirano ne izstopa, in če je vir vsaj približno spodoben, ta televizor za gledalce predstavlja čisti užitek.

Pri vsebinah HDR so na voljo formati HDR10, dinamični HDR10+ in HLG, ki ga večinoma uporabljajo televizijski programi za športne prenose. Še naprej Samsung ignorira Dolby Vision, prevladujoči format na storitvah pretočnega videa (nanj prehaja še Amazon Prime Video, ki je bil glavni uporabnik konkurenčnega HDR10+), a tudi tu je po svoje zanimivo in presenetljivo, da to na prikaz skoraj nima vpliva. V določenih filmih ali serijah sem opazil kakšno razliko, denimo v enem od začetnih prizorov tretjega dela Magičnih živali, ko gre Scamander s čolnom in lanterno v rokah v skoraj popolni temi, se je v načinu Dolby Vision videlo več podrobnosti tako v najbolj svetlih kot v najbolj temnih točkah, toda razlike je res treba iskati in neposredno primerjati. Poleg tega se da argumentirati, da malo presvetlitve ali potemnitve še celo prispeva k umetniškemu izražanju. Zato se mi vsaj pri tem televizorju, pri kakšnem z ne tako odličnim zaslonom je situacija drugačna, odsotnost podpore za Dolby Vision v praksi ne zdi velika pomanjkljivost. Kljub temu pa še naprej vztrajam, da bi ga Samsung glede na razširjenost v pretočnih storitvah moral vključiti, ker se preprosto spodobi, da vrhunski zaslon prikazuje sliko iz najboljšega mogoče vira.

Dovolj o sliki, kaj pa ostalo?

Kar nekoliko preveč očitno je, da je zaslonska tehnologija QD-OLED še dokaj draga in da so zaradi tega morali varčevati pri nekaterih, prav tako pomembnih vidikih televizorja. Prvi in zagotovo najprej opazen je sam dizajn in izdelava naprave. Stojalo je dokaj neizvirno in celotna konstrukcija ohišja neprepričljiva. Na srečo je televizor take vrste naprava, ki zgolj stoji tam, in v bistvu nikogar ne moti, če je nekoliko majava. Na stenskem nosilcu pa je to sploh nepomembno. Podobno lahko rečem za zvočnike. So precej povprečni in daleč od nivoja res presenetljivo dobrih v letošnjih LG-jevih modelih zgornjega razreda (C2 in še posebej G2). Toda za vrhunske televizorje že ves čas trdim, da si zaslužijo najmanj solidno zvočno letev s samostojnim nizkotonskim zvočnikom ali pa, še bolje, resen zvočniški sistem.

Vsekakor zanimiv, a hkrati ne najbolj domišljen je daljinski upravljalnik. Nima klasičnih zamenljivih baterij, temveč vgrajeno, ki se polni iz različnih virov. Lahko, če je nuja, prek kabla s priključkom USB-C, sicer pa tudi s sončnimi celicami na hrbtni strani ter iz radijskih valov v prostoru. Tako naj baterij nikoli ne bi bilo treba zamenjati (medklic – nedavno je šel od hiše šest let star televizor z originalnima baterijama AAA v normalno delujočem daljincu). Reč je tudi priročna, vsaj glede velikosti, manj pa glede tipk. Teh je premalo in čeprav Samsung stavi na minimalizem in na glasovno upravljanje, so bližnjice za hiter vstop do pretočne storitve in številke za preklapljanje med televizijskimi kanali, kot smo ga navajeni že desetletja, vseeno še vedno težko pogrešljive. Poleg tega v našem primeru občasno ni delovala srednja tipka za potrditev in je pomagalo samo klasično zdravilo – »ugasni in prižgi.«

Operacijski sistem Tizen in uporabniški vmesnik sta poznana, tu kakšnih razlik v primerjavi z drugimi televizorji te znamke ni. V osnovi je zadeva dovolj pregledna in odzivna (čeprav se mi je včasih zdelo, da ne toliko, kot bi si želel), dobro založena z aplikacijami in tudi s kar širokim naborom možnosti za predvajanje vsebin s telefonov ali tablic (prek Samsungovega lastnega protokola, Miracasta, Applovega Airplay). Moti pa me dvoje. Za dostop do nastavitev in še česa je potrebnega preveč klikanja, namesto, da bi bila (tudi) za to namenska tipka na daljincu ali vsaj ikona, ki je ne bi bilo mogoče zgrešiti, ko na zaslon prikličeš meni. In kot drugo, za določene elemente re ni očitno, kje jih najti, velik del »domačega zaslona« pa je, kot pri večini drugih sistemov, popolnoma neizkoriščen. Eden od proizvajalcev bi tu res moral narediti konkretno prenovo in zadeve izboljšati, da bi dal zgled še ostalim.

Televizor ponuja ustrezne priključke za igralni konzoli Playstation 5 in Xbox serije X ter igričarske PC-je. Tako je mogoče pri teh izkoristiti spremenljivo osveževanje zaslona do 120 Hz (menda s posegi v vgrajeno programsko opremo kar do 144 Hz), kratke zakasnitve in druge bonbončke. Kot postaja običajno, je mogoče z daljincem priklicati na zaslon igralno pasico in tam spremljati ključne informacije ter spreminjati nastavitve glede slikovnega načina in še česa. Tudi na igričarskem področju pa seveda manjka podpora za Dolby Vision, kar bo igralcem, ki si želijo konzolo ter najnovejše igre izkoristiti v polnosti, šlo prav tako v nos kot ljubiteljem serij in filmov, četudi je slika z običajnim HDR10 ravno tako čudovita.  

Samsung S95B je impresiven televizor, še toliko bolj za prvo generacijo tehnologije. Nobena druga ne prikaže tako sijočih barv in hkrati tudi tako pravilnih. Seveda prinaša še vse ostale prednosti OLED-a, edino, kar glede slike v primerjavi s konkurenco manjka, je podpora za format Dolby Vision. Toda razlike so v praksi minorne, zato to v resnici ni večja pomanjkljivost. Prav tako se da obiti majavo ohišje in povprečne zvočnike. Sam bi se za kaj drugega odločal kvečjemu na podlagi cene, ki je sicer v primerjavi z izhodiščno že zelo atraktivna, saj je padla s priporočenih 3100 na 2100 evrov, ali vklapljanja v ekosistem preostalih naprav, ki jih uporabljam.

HVALIMO:

• Fantastičen zaslon
• Kombinacija barv in svetilnosti prekaša vse druge televizorje na trgu (z izjemo Sonyjevega modela z enakim zaslonom)
• Odličen za igričarje z najnovejšimi konzolami
• Platforma Tizen vsebuje vse pomembne aplikacije
• Dober nabor možnosti za povezovanje s pametnimi telefoni

GRAJAMO:

• Samsung še naprej ignorira splošno razširjen format Dolby Vision
• Ohišje je nekoliko majavo in dizajn nič posebnega
• Povprečni zvočniki
• Daljinski upravljalnik nima nekaterih nujnih tipk
• Uporabniški vmesnik je mestoma konfuzen

The post Samsung S95B (QE65S95BATXXH): Svetel začetek nove dobe pri televizorjih appeared first on Tehnozvezdje.

Televizor bo na voljo v dveh velikostih, 55- in 65-palčni (139 in 165 cm), z njim pa bo besedah podjetja »dajejo gledalcem še večjo fleksibilnost, da si izberejo zaslonsko tehnologijo, ki najbolj ustreza njihovim potrebam in željam.« Zanimivo je, da Samsung novinca opisuje dokaj zadržano, kar pa je morda logično, saj glavnino njegove palete še vedno predstavljajo televizorji z zasloni LCD, najsi bodo s tehnologijo mini LED (Neo QLED) ali klasični z dodatkom kvantnih pik za izboljševanje barv (QLED). Pri teh predvsem lahko poudarja izjemno svetilnost, česar za OLED še ne more trditi. Za S95B sicer navajajo »ojačevalnik svetilnosti« in percepcijsko nastavljanje barv, s čimer zaslon dosega bolj natančne svetle predele slike in realistične, naravne barve. Poleg tega naj bi novinec ponujal »več, kot je bilo doslej na voljo v televizorjih OLED.« Med drugim kajpak Samsungovo obdelavo slike, njegovo platformo Tizen, »lasersko tanko« oblikovanje, zmogljive zvočnike s podporo formatu Dolby Atmos, kar štiri priključke s polnimi lastnostmi HDMI 2.1 (vse na samem televizorju, ne v ločenem priključnem modulu OneConnect box), potencialno še nekoliko višje osveževanje (do 144 Hz namesto 120 Hz). Če je kakšna pomanjkljivost, je to nadaljevanje ignoriranja formata Dolby Vision, ki je prevladujoč za napredno sliko HDR na storitvah naročniškega videa, saj ga med drugimi uporabljajo Netflix, HBO Max in Apple TV+. Na podoben Samsungov oz. odprti format HDR10+ od velikih ponudnikov prisega Amazon Prime Video.

Seveda nova tehnologija vsaj v teoriji obljublja določene prednosti pred »klasičnimi« (televizorskimi) OLED-i, vendar tega Samsung, kdo ve zakaj, ni ne razglaša. Zaslone QD-OLED so sicer predstavili januarja na sejmu CES. Za zdaj jih izdelujejo v treh velikostih 55- in 65-palčni za televizorje in 34-palčni (86 cm) za monitorje. Gre za novost, čeprav oznaka OLED nakazuje, da so zasloni v osnovi podobni kot OLED-i, ki jih v televizorjih že poznamo, ali tisti v telefonih, tablicah in prenosnikih. Tudi tu sveti vsaka posamezna pika, še bolj natančna vsaka od treh osnovnih barv v piki (»podpika«), vendar za razliko od LG-jeve tehnologije ne dajejo vse bele svetlobe, za barve pa poskrbi barvni filter, temveč diode iz organskih spojin svetijo modro. Pri eni od treh v vsaki piki gre svetloba naprej neposredno, pri dveh pa obsvetljuje kvantni piki, miniaturna polprevodnika, ki spremenita barvo svetlobe, ena v zeleno, druga v rdečo. Prednost pristopa brez barvnega filtra je v doseganju višje svetilnosti, še bolj naravnih barv in kar se da širokih vidnih kotov.

Prvi je sicer tovrstni televizor predstavil Sony z modelom A95K. Ta seveda prihaja z operacijskim sistemom Google TV, ima podporo za Dolby Vision (a ne za HDR10+) in Sonyjevo edinstveno tehnologijo vibriranja zaslona za ustvarjanje zvoka. Vendar za zdaj japonsko podjetje še ni povedalo, kdaj bo ta model dobavljiv, niti po kakšni ceni. Govorice pravijo, da naj bi v manjši velikosti stal tri tisočake (vsaj v ZDA), v večji pa štiri. Amazon je za Samsungov S95B razkril ceni 2400 in 3500 dolarjev, ki sta bili še celo nekoliko znižani za prve kupce. Oboje bi bilo sicer precej bolj »ugodno« od prvotnih špekulacij o ceni nove zaslonske tehnologije in bi pomenilo določen pritisk na televizorje z LG-jevimi zasloni OLED EX.

Fotografije: Samsung

• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu
• 
  Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold«
• 
  Moj Mobi v prvem letu z več kot 53.000 uporabniki

The post Samsung potiho predstavil OLED, ki bi lahko postal televizor leta appeared first on Tehnozvezdje.

Ni treba biti Sherlock Holmes za ugotovitev, da je to že četrti zelo podoben Philips po vrsti. Modeli od 803 iz konca leta 2018 naprej so po oblikovanju z dvema minimalističnima, tankima, naprej štrlečima nogama skoraj enaki, slikovno pa pot začrtal eden prvih OLED-ov, 9002, nekaj mesecev prej. Vsak naslednji prinese kakšno bolj ali manj pomembno izboljšavo in novost, od naprednejše obdelave slike do podpore za nove kodeke HDR ali nove generacije zaslona. Tokrat so v ospredju priključki HDMI 2.1 (končno!) in s tem podpora za igričarske bombončke, še nekoliko zmogljivejša umetna inteligenca pri prikazu slike, dvobarvne noge in nov daljinski upravljalnik. Odvisno od uporabnika in gledišča lastnosti, ki smo jih čakali, ali pa take za vzdih »Nič pametnega, vseeno če kupim lanski model.«

Vseeno začnimo s sliko. Po eni strani je to OLED kot OLED, tak, kakršne poznamo že nekaj let. Zaslon je še »običajen«, ne Evo z nekoliko večjo svetilnostjo. Kar je povsem v redu, saj bo za večino sob in razmer povsem dovolj svetel in tudi lahko prikaže vsebine v načinu Dolby Vision ali HDR10+ z lepim razponom med povsem temno in zelo svetlo piko. Po izbiri ustreznega slikovnega profila in nekaj popravkih v nastavitvah je slika res lepa in skoraj nič »philipsovsko« pretirana. Iz nekega čudnega razloga televizor vedno predlaga profil »osebno«, ki je morda primeren za običajne vire, vsekakor pa ne za sliko HDR, še posebej Dolby Vision, kjer je veliko ustreznejši profil Dolby Vision svetlo. Še bolj, recimo temu pravilen, je temni profil, vendar je slika res nekoliko temna, zato sem raje na svetlem. Prvi korak je, kot vedno pri televizorjih te znamke, znižanje ostrine na vrednost med 2 in 0, kakor je komu všeč. Privzeta vrednost 5 da absolutno pretirano ostrenje robov in s tem umeten izgled. Zmanjšanje tega, skupaj z izklopom nekaterih »popravkov«, kot je odpravljanje šuma, »izboljševanje ločljivosti« in podobnih, ter nekaterimi drugimi prilagoditvami dajo sliko na ravni LG-ja ali Sonyja. Morda celo z za odtenek več ostrine, vsekakor pa sta dinamika in pravilnost barv nekje tam, kot jo prikazujejo konkurenčni modeli. Pri prikazu hitrih prehodov je Philips naredil velike korake naprej, sploh pri športnih vsebinah, ga pa tu konkurenca na tem področju nekoliko prehiteva s filmskim oz. kinematografskim videzom. LG G1 in Sony A90J, ki sta v višjem cenovnem razredu, sta v določenih lastnostih, denimo zmožnosti pravilneje prikazati bolj svetle prizore HDR brez umetnega svetlenja slike, pričakovano boljša. Toda ta primerjava bi bila nepoštena, v svojem razredu OLED806 več kot konkurira vsem ostalim.

Lani uvedena umetna inteligenca je poenostavila nastavljanje slike, saj je mogoče dobiti dobre ali bolje rečeno všečne rezultate, tudi za puriste, z manj znanja in truda. Letos je to idejo še za korak naprej premaknil LG in njegovi profili so mi bolj všeč, pri TP Visionovih je treba še vedno precej spreminjanja parametrov za res naraven izgled, a vendarle so zadeve že v osnovi manj pretirane in bližje nečemu spodobnemu kot nekoč. Močno pa si želim, da bi razvijalci končno zavrgli preživete izbirnike z nastavitvami in se zadeve lotili povsem na novo, kajti klikanja, da uporabnik sploh pride do nastavljanja in potem znotraj različnih kategorij je preveč, dizajn tega pa enak kot pred desetimi leti.

Televizorji Philips kot eni redkih, poleg denimo Panasonicovih, podpirajo vse štiri ključne kodeke HDR – HDR10, Dolby Vision, HDR10+ in HLG. Ključna je seveda podpora drugemu, ki ga za večino novih vsebin uporablja največ ponudnikov pretočnega videa, pogost je tudi na ploščkih UHD blu-ray. Na HDR10+ od pomembnih platform prisega bolj ali manj zgolj Amazon Prime Video, zato ga denimo LG in Sony sploh ne podpirata, Samsung, ki je ta format razvil skupaj s Panasonicom, pa ga preferira na račun Dolby Visiona. Poteza TP Visiona izpred dveh ali treh let, da podpre vse, je pametna in smiselna. Podobno velja za zvok, kjer prav tako prednjači Dolbyjev standard (Atmos). Sami zvočniki so tokrat prav tako nekoliko napredovali. Visoki toni so čistejši in basi nekoliko močnejši. Sam bi še vedno v vsakem primeru postavil zvočno letev pred TV, četudi vzame centimeter ali dva pogleda na zaslon in stoji precej spredaj zaradi omenjenih nogic, se pa otroka med ogledom drugega dela Space Jam-a nista prav nič pritoževala nad zvokom.

Podobno kot pri kodekih je TP Vision še pri priključkih HDMI 2.1 in z njimi povezanimi zmožnostmi nekoliko okleval, nazadnje pa ponudil morda celo najboljšo implementacijo. Resda sta samo dva od štirih priključkov vrste 2.1 (ostali 2.0) in le eden namenjen prenosu zvoka po standardu eARC (denimo za priklop zvočne letve Dolby Atmos), a oba ponuja polno pasovno širino 48 Gb/s. Televizor pa prikaže tako 120 slik na sekundo pri razločljivosti 4K kot brez težav prepoznava naprave, ki mu pošiljajo sliko s spremenljivim osveževanjem (VRR), denimo pri Xboxu način AMD Freesync. Edina težava bi se pojavila, če bi kdo želel poleg zvočne letve priključiti tako Playstation 5 kot Xbox Series X ali morda še igričarski PC, verjetno pa je takih potencialnih uporabnikov malo.

Operacijski sistem še naprej ostaja Android TV (10) s povsem enakim uporabniškim vmesnikom kot ga poznamo že kakšni dve leti. To je po eni strani dobro, kajti vidni sta tako Trgovina Play kot aplikacija Filmi Play, pa drugi pa slabo, ker je vmesnik sistema Google TV, na katerega je prešel Sony, lepši in modernejši, vključuje pa tudi nastavitve samega televizorja. Nabor aplikacij je seveda pri obeh enak in še naprej najbolj obsežen. Za predvajanje z mobilnih naprav sta na voljo protokola Chromecast in DTS Play-Fi, na žalost pa TP Vision ni podprl še Applove ustreznice Airplay, kar so že storili LG, Samsung in Sony.

Daljinski upravljalnik je bil nekoč, s polno tipkovnico na zadnji strani, zanimiva in uporabna razlikovalna prednost televizorjev Philips. Že lani ga ni bilo več, zdaj so izdelali še nekoliko večjega, z večjimi in osvetljenimi tipkami. Ta je resda fin za uporabo, toda plastične tipke so zgolj prilepljene na gumijasto osnovo in kot dokazuje naš primer, prelahko odpadejo in se nekje izgubijo. Zdaj je v modi glasovno upravljanje. Deluje, a ga nerad uporabljam in zato pogrešam polno tipkovnico za iskanje in še posebej za vpisovanje gesel.

Pri doslej najbolj izpopolnjenem televizorju iz serije OLED80X me, poleg izbirnikov in delno daljinca, moti zgolj en vidik, kjer so zadevo poslabšali. Predhodnik je za noge ponujal distančnike, ki morda niso bili najbolj estetski, so TV toliko dvignili, da je bilo mogoče brez prekrivanja slike postaviti zvočno letev. Zdaj so tu leše nizke noge, kjer letev zakriva nekaj zaslona. Ni kritično, lepo pa tudi ne. Resnici na ljubo obstaja tudi model OLED856 s sredinskim podstavkom, ki zaslon dovolj dvigne, a ga v Sloveniji ne prodajajo. Ambilight je tokrat štiristranski, sicer pa nič drugačen kot prejšnja leta. Še vedno velja, da ko se ga navadiš, si težko brez, vseeno pa se mi ne zdi ključna lastnost pri izbiranju televizorja.

Podobno kot vsi televizorji Philips je model 55OLED806 prodajno pot začel pri bistveno višji ceni, kot jo je zaključil predhodnik, a to ni trajalo dolgo. Lanski model 805 se je dalo in se morda še da dobiti za 1200 evrov, novinca so priporočeno postavili na 1700 evrov, a je zdaj v nekaterih akcijah že na 1300 evrih. S tem je eden najboljših nakupov med 55-palčnimi televizorji OLED (in mini LED). LG-jev C1 je ponekod še cenejši, Sonyjev A83J pa nekoliko dražji, a tudi ta dva sta že doživela precejšnjo cenovno korekcijo. Tudi večji 65OLED806 je za okrogla dva tisočaka zelo dober nakup, saj se spodobnega OLED-a s 65-palčno diagonalo redko dobi bistveno ceneje.  

HVALIMO:

• Odlična in ostra slika
• Podpora vsem ključnim formatom HDR
• Priključka HDMI 2.1 s polno (igričarsko) funkcionalnostjo
• Boljši zvok kot pri predhodniku
• Osvetljene tipke daljinca
• Dobra cena

GRAJAMO:

• Izbirniki ostajajo v letu 2010
• Na daljincu lahko odpadajo tipke
• Nogi ne dajeta višine za postavitev zvočne letve

The post Philips 55OLED806: Še tisto, kar je lani manjkalo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Ogledali smo si model XR-65A90J s 65-palčno diagonalo (165 cm). Obstaja še v dveh velikostih, 55- in 83-palčni. Glede na cene bi lahko rekli, da je 65 palcev diagonale kar idealnih, saj ima trenutno večji popust kot 55-palčni in se ga dobi za dobre tri tisočake, medtem ko največji stane več kot dvakrat toliko. Če le imate prostor oz. ne sedite zelo blizu (vsaj 2,5 do 3 m stran), se pri tako dobri sliki tudi nedvomno spodobi čim večji zaslon.

Sony je svoje letošnje modele A z zasloni OLED izdelal kot nekakšne oblikovne troživke. Noge je namreč mogoče postaviti v tri različne položaje, kar z eno samo potezo precej spremeniti videz televizorja. Poanta je sicer nekje drugje. Kot pri večini konkurentov je osnovna postavitev »minimalistična«. Nogi sta povsem na robovih in ekran spuščen na praktično podlago. Kdor ima ožjo omarico, ju lahko pritrdi bolj proti sredini, kdor pa bi rad spredaj imel še zvočno letev, lahko nogi postavi bolj pokončno namesto poševno, tako da ustvarita približno deset centimetrov višine, in tako zvočnik ne moti slike. Taka je bila tudi naša postavitev. Nogi tako spredaj kot zadaj zahtevata precej cm, podobno kot tisti pri televizorjih Philips ali orjaško stojalo pri LG-jevih modelih. Postavljeni v sredini ali z višino sicer nista posebej seksi in nasploh oblikovanje posebej navdahnjeno. Za kupce, ki bodo reč obesili na steno, je vse to nepomembno. Toda v tem primeru je močan konkurent LG-jev G1, ki v osnovi sploh nima nog oz. podstavka (ga je pa mogoče dokupiti posebej).

V nasprotju s TP Visionom, ki vsaj letos še vztraja pri operacijskem sistemu Android TV, se je Sony že odločil za novejši Google TV. Ta prinaša lepši in poenoteni uporabniški vmesnik – na tem televizorju se ne razlikuje od tistega na Googlovi napravici Chromecast z Google TV –, vsebinske predloge v središču zaslona in poudarek na govornem iskanju. Predvsem je to iskanje vseobsegajoče, sistem vsakič prikaže zadetke z vseh vetrov. V ozadje je potisnjeno iskanje na posameznih področjih, denimo aplikacij ali filmov v Trgovini Play. Razumem logiko, saj je iskanje kjerkoli in prikaz vseh možnih rezultatov za gledalca enostavnejši ali lahko kvalitetnejši pristop, toda težava je v tem, da zadeva še vedno ne funkcionira, kot bi morala. Mnogih aplikacij preprosto ne prikaže, čeprav so v tržnici, in jih iskanje neposredno v njej tudi razkrije. Toda Trgovina Play sploh nima več bližnjice v uporabniškem vmesniku, temveč jo je treba najti v nastavitvah na seznamu vseh aplikacij. Filmov Play pa se ne da odpreti niti na tak način, zato je za specifična iskanja najbolje uporabiti telefon in želene naslove tam dodati med priljubljene ali jih kupiti oz. najeti, da se potem prikažejo še na televizorju.

Dobra plat je nabor aplikacij (ko ti uspe najti vse želene), kajti v tem pogledu je Android oz. Google TV še vedno najmočnejša televizijska platforma, vsaki od ostalih, vključno s sicer zelo dobro založeno Samsungovo, nekaj manjka. Posebnost Sonyjevih televizorjev je še v podpori za oba ključna protokola predvajanja vsebin z mobilnih naprav prek brezžičnega omrežja. Chromecast je tako ali tako že vgrajen v Google TV, podprt pa je še Applov Airplay. Tako televizor ne vpliva na izbiro telefonov ali tablic in vsi v gospodinjstvu lahko pošiljajo videe ali glasbo nanj, ne glede na to, kateri mobilnik uporabljajo. Nastavljanje slike in zvoka ter ostalih »televizijskih« parametrov je znotraj nastavitev za Google TV, kar je logično, a me ne bi presenetilo, če bi bilo drugače. Dostop do vsega bi bil lahko hitrejši, potrebnega je kar precej klikanja, kar pa nenazadnje poznamo že s Playstationa. Še posebej za prilagajanje slike si je treba vzeti čas in dobro mero živcev. Če denimo LG G1 ponuja zelo uporabne prednastavljene profile in sem že z malenkostnimi popravki dosegel sliko povsem po meri, Sonyjev televizor zahteva veliko več ukvarjanja in fine kalibracije. Še najmanj v formatu Dolby Vision, kjer slikovni način Dolby Vision svetlo služi kot zelo primerna osnova in sem se le še malo poigral svetlostjo, kontrasti, ostrino in nekaj drugimi parametri. Pri običajni, ne-HDR sliki pa zabava z barvami, svetlostjo in vsem ostalim traja dolgo. Končni rezultati so lahko odlični, toda želel bi si krajše poti do njih. Pa tudi manj vmesnega nerviranja s strani televizorja, ki pri malodane vsaki spremembi »opozori«, da bo ta vplivala na večjo porabo energije »v primerjavi z normalno konfiguracijo.« Res nadležno.

Sony uradno ne pove, ali je za ta model uporabil izboljšani, svetlejši zaslon OLED Evo, s kakršnim se ponaša omenjeni LG. Morda ga ni, kajti svetilnosti nisem prav veliko zniževal, je pa nikoli ni bilo premalo, vsaj ob srednji ali višji nastavitvi povečevanja svetilnosti glede na prizore oz. vir slike, zato nisem povsem prepričan. V vsakem primeru so podobno kot pri fotografiranju z vrhunskimi telefoni razlike prej filozofske in odvisne od posamezne vsebine oz. vira, kot pa resno zaznavne in zelo očitne. Z barvami, njihovo živahnostjo, a hkrati pravilnostjo in razmerji med njimi – rdeča ni pretirano izstopala ali vlekla na oranžno in zelena je bila tudi dovolj zadržana – sem bil zelo zadovoljen. Tudi dinamični razpon je zelo dober, sem pa občasno imel težave s tem, kako svetlo sliko naj nastavim. Ne v smislu svetilnosti zaslona, ampak v smislu, da niso bili določeni prizori pretemni ali drugi presvetli. Ko gledalec ujame pravo razmerje, lahko samo še uživa, kot rečeno pa je to najlažje pri načinu Dolby Vision, kjer ima televizor veliko metapodatkov, kako uravnavati svetilnost posameznih pik, pri ostalih načinih pa malo težje. Všeč mi je bila globina slike, poudarjanja robov ali kontrastov ni preveč, tudi prikaz hitrih prehodov je dovolj lep celo ob izklopljenem ali minimalnem »izboljševanju«, ki definitivno deluje bolj »filmsko« od povsem zglajenega.

Od vseh televizorjev, ki sem jih letos testiral, ima Sonyjev najboljši  zvok in daljinski upravljalnik. Sploh zvočna podoba preseneča, ker vsebuje več basov in globine, kot običajno zvočniki v televizorjih. Je že zelo blizu temu, da bi lahko zdržal brez dodatne zvočne letve. Seveda se spodobi kakšna s podporo za Dolby Atmos pri takem televizorju, a nič ne zamerim kupcem, ki se jim sploh ne bo zdela potrebna, ali mislijo, da niti nimajo ustrezno velikega prostora (ter dovolj starih otrok oz. strpnih sosedov), da bi prišla do izraza. Daljinec je podobno kot pri Philipsu absolutno predolg, toda dobro narejen. Tipke so prijazne, trpežne, osvetljene in smiselno razporejene. Kot smo zdaj že navajeni, so tu kar štiri za hiter vstop v določene aplikacije, tokrat poleg standardnega Netflixa še za Youtube ter Amazon Prime Video in Disney+. Od štirih priključkov HDMI sta dva končno vrste 2.1 in podpirata sliko z osveževanjem 120 Hz pri razločljivosti 4K ter tudi spremenljivo osveževanje (VRR). En od teh dveh je primeren še za prenašanje zvok s polno pasovno širino (eARC), kar smo potrdili v praksi s prav tako Sonyjevo zvočno letvijo, ki ima podporo za Dolby Atmos. Televizor je torej primeren tako za aktualne igralne konzole kot za zvočniške sisteme.

Sonyjev OLED z vrha ponudbe se lahko s sliko in »pametjo« kosa s katerokoli konkurenco in ima določene prvine, ki jih modeli drugih proizvajalcev nimajo, med njimi prilagodljive noge, dober zvok in dejansko uporaben daljinski upravljalnik. Tepeta ga zgolj dva vidika. Za enako lep prikaz se je treba precej bolj truditi z nastavitvami kot pri LG-jevem G1 in cena je kar konkretno višja. Kot vedno pri televizorjih je potem vprašanje, katere lastnosti pretehtajo.

HVALIMO:

• Odlična slika, če se potrudiš z nastavitvami
• Prilagodljiva postavitev nog
• Priključka HDMI 2.1
• Presenetljivo dober zvok
• Kakovosten daljinec z osvetljenimi tipkami
• Sistem Google TV s preglednim in enostavnim vmesnikom

GRAJAMO:

• Za res dober prikaz se je precej več ukvarjati z nastavitvami kot pri drugih znamkah
• Ni podpore za format HDR10+
• Neizrazito oblikovanje
• Preostala priključka nista HDMI 2.1
• Visoka cena, absolutno in glede na neposredno konkurenco

The post Sony A90J: Najboljši Sonyjev TV, kar tudi konkretno zaračunajo appeared first on Tehnozvezdje.

Televizorji OLED se v »akcijah« pogosto približajo tisočaku, a še vedno ostanejo dvesto, tristo evrov nad to (psihološko) mejo. Govorimo o 55-palčni (139 cm) diagonali, kakšnega s 48-palčno bi se verjetno že dalo najti bližje želenemu znesku. Zato sta OLED705, ki je nekako (zaradi težav z dobavami) zgrešil lansko sezono in je prišel v prodajo šele letos, in BX toliko bolj dobrodošla. Oba sta nekoliko osiromašena v primerjavi z modeloma srednjega razreda – OLED805 in CX. Enako velja za OLED706 v primerjavi z OLED806, vendar ta dvojica v prodajo prihaja šele nekje konec poletja.

Vprašanje je seveda, kako obsežno je osiromašenje, kaj bo dejansko gledalec pogrešal. Dobra novica je, da niti pri Philipsu niti pri LG-ju prav veliko. Prva in mogoče največja razlika je v slikovnem procesorju. TP Vision je lani k svojemu P5 dodal umetno inteligenco, ki na eni strani analizira sliko in jo izboljšuje (popravlja) glede na posamezne motive, na drugi strani pa gledalcu olajša nastavljanje. Pri našem testu smo ugotovili, da je še največja prednost v drugem vidiku, medtem ko samodejne izboljšave ne gredo vedno v čisto pravo smer. Toda za razliko od modela OLED805 ima OLED705 vgrajen starejši procesor brez umetne inteligence, torej je glede kakovosti slike, tudi zaradi samega zaslona, na ravni modela OLED804 iz l. 2019. S čimer ni nič narobe, kajti razlike so bile dejansko minimalne in bi jih opazilo samo izurjeno oko ali pa neposredni primerjavi.

Podobna je situacija pri LG-ju. Model BX ima vgrajen slikovni procesor α7 Gen 3 AI, medtem ko dražji CX premore zmogljivejšega Alpha 9 Gen 3 AI. Tudi tu so verjetno razlike majhne, dalo bi se jih opaziti tako pri obdelavi signala HDR kot SDR, predvsem v sencah, kontrastih, barvnih prehodih, morda tudi samem prikazu barv, vendar so za večino, ki gleda klasičen televizijski signal zanemarljive, za tiste, ki več čas preživijo z vsebinami HDR (Dolby Vision) v storitvah pretočnega videa, in so zahtevne »stranke«, pa morda lahko relevantne. Oba televizorja sicer podpirata formate HDR10, Dolby Vision, ki je najbolj pomemben, in HLG, Philips pa še HDR10+.

Prednost Philipsa je trinstranski Ambilight, LG-ja pa dva priključka HDMI 2.1 (od skupno štirih) ter podpora za osveževanje 120 Hz pri razločljivosti 4K ter spremenljivo osveževanje (VRR) in nizke zakasnitvene časa. Vse to je pomembno za igričarje, še posebej ob priklapljanju konzol nove generacije (Playstation 5 in Xbox Series X) ali zmogljivih PC-jev. Zraven je še podpora za zvočni protokol eARC, ki ponuja polno pasovno širino za nestisnjen signal Dolby Atmos. OLED705 ima še »stare« priključke HDMI 2.0b in 120 Hz podpira zgolj pri polni visoki ločljivosti. Enako velja za OLED805, medtem ko imata oba letošnji Philipsa (OLED706 in 806) tudi priključke HDMI 2.1 in podporo za VRR in eARC ter procesor P5 AI. Glavna razlika med njim bo v Ambilightu, saj bo 806 imel štiri-, 706 pa tristranskega, in še v podpori za nekatere dodatne formate slike in zvoka, ki pa za 99 odstotkov gledalcev niso pomembni.

Pri LG-ju je CX že imel štiri vhode HDMI 2.1. Modeli tega proizvajalca podpirajo Applov standard za prenos slike ali zvoka z mobilne naprave Airplay, medtem ko Philipsi temeljijo na operacijskem sistemu Android in zato omogočajo podobno funkcionalnost pred protokola Chromecast. Model OLED705 ima še »lanski« Android 9, medtem ko letošnja že v osnovi prihajata z Androidom 10. TP Vision sicer zagotavlja posodobitev na še tri naslednje izdaje operacijskega sistema. Se pa to podjetje še ni odločilo za prehod na sistem Google TV, ki smo ga srečali na predvajalniku Chromecast z Google TV.

Skoraj vsi Philipsi, z izjemo 805, imajo tako nizke »nogice«, da ne omogočajo postavitve zvočne letve pred zaslon. Ta bi namreč prekrivala spodnjih nekaj cm slike. Zato je skoraj treba računati na obešanje TV-ja na steno. Pri OLED805 pa so, kot smo povedali že v testu, v škatli še dodatno, nekoliko višje noge. LG-jevi televizorji imajo osrednji podstavek, ki prav tako ni najbolj prijazen nameščanju zvočne letve, saj štrli malo pred ekran, a je vsaj višine za silo dovolj.  

Od »cenejših« televizorjev OLED moramo omeniti še letošnje LG-jeve A1, B1 in C1. Od teh je A1 povsem nov vstopni model z zaslonom, ki ponuja zgolj osveževanje s 60 Hz. Torej ni namenjen igričarjem, pa tudi hitreje premikajoče se scene morda ne bodo izpadle enako lepo kot na ostalih. V trgovinah se ga že najde za 1500 evrov, kar se zdi nekoliko pretirano, sploh ob boku modelov BX in CX. Naslednik slednjega, C1, je tudi že v prodaji za približno 1750 evrov, ima novejši, svetlejši zaslon, nov uporabniški vmesnik in še nekaj manjših izboljšav. Vmesnega B1, naslednika BX-a, za zdaj še nismo zasledili, je pa v trenutni cenovni konstelaciji zanj dokaj malo prostora.

Kdor želi večji zaslon, denimo 65 palcev (165 cm) diagonale, prav tako lahko poseže po OLED705 za 1500 evrov. LG-jev CX v tej velikost stane približno 1900 evrov, kar je tudi dokaj ugodno, saj so sicer cene, tudi akcijske, krepko nad dvema tisočakoma.

Fotografije: LG in TP Vision

The post Televizor OLED za »jurja«? Da, prosim! appeared first on Tehnozvezdje.

Celo na pogled bi lanski in letošnji model kar težko razločil, saj je TP Vision ostal pri enakem dizajnu nogic. Edina razlika je v tem, da zdaj prilagajo dve višini in tako ni več težave z zvočnimi letvami, ki prekrivajo spodnjih nekaj cm slike, če televizor stoji na omarici. A brez letve je vse skupaj videti malo smešno in takrat priporočam nižje nogice. Druga večja novost je daljinski upravljalnik, ki je bistveno daljši, ima drugačne in osvetljene tipke, a je izgubil polno tipkovnico na drugi strani. Glede priključkov ali operacijskega sistema prav tako ni pomembnih sprememb. Na televizorju teče Android 9, ki bo čez čas deležen posodobitev najmanj na različici 10 in 11, morda pa celo na 12. Tudi lanski model je menda že na devetici, a pri njem se bo seveda nadgrajevanje ustavilo za številko prej. Bi pa po občutku pri uporabi rekel, da je vse skupaj malo bolj odzivno. Mogoče je celo prvič, da se ne morem pritoževati nad tem, kako Android teče na televizorju, kajti doslej se je vedno izkazalo, da procesorji niso dovolj zmogljivi in da je pomnilnika premalo. Android ima še vedno največ aplikacij za storitve pretočnega videa (vključno z operaterskimi), zato se včasih splača tudi malo potrpeti. Če vgradijo dovolj zmogljivo strojno osnovo, pa še toliko bolje. Niti pri Ambilightu, ki še vedno ostaja fin in zanimiv, ni kakšnih pretresov. Je tristranski in se lepo ujame s sliko, toda to poznamo že kakšnih pet let.

Kot smo že navajeni, je tudi model OLED805 na voljo v velikosti 55 in 65 palcev oz. 139 in 165 cm, med njima pa je približno tisoč evrov razlike, lahko tudi več, kajti manjša diagonala je bolj pogosto v kakšnih akcijah in znižanjih. Letošnjo vstopno ceno je proizvajalec postavil na dva tisočaka, toda že ob prihodu v trgovine 55OLED805 stane manj, 1700 ali 1800 evrov, kar je dobra popotnica za tiste, ki bi radi televizor OLED kupili za (dobrega) tisočaka. Pri tej postavki tudi ni nobenega razloga za hitenje z nakupom predhodnika, ki se ga ponekod še dobi.  

Po strojni plati torej ni večjih razlik glede na lani. Zaslon je novejši, a ne kaj dosti drugačen. Zato so barve, kontrasti in svetilnost večinoma na enakem nivoju ali pa vsaj tako podobni, da nihče ne bi opazil razlike, če ne bi ravno primerjal televizorjev, ki stojita drug ob drugem. Vseeno pa slika je drugačna. Boljša. Največja novost je slikovni procesor P5 AI. Kot pove že ime, gre za nadgradnjo dobro znanega P5 z možnostjo sprotnega analiziranja slike in prilagajanja njenega izgleda. Procesor zna ugotoviti, ali kadri vsebujejo obraze, naravo, gibanje ali temne objekte, da potem ustrezno spremeni nastavitve (svetlost, barve, kontraste, itd). Nov je še »režiserjev način« (Filmmaker mode), ki ima izklopljeno večino glajenja gibanja – to je sicer tokrat že skorajda brez »senc« – in drugačne nastavitve za barve, bolj v smeri tistega, kar si je režiser zamislil. Zame največja sprememba pa je v bistvu to, da sem prvič doslej uspel najti nastavitev slike, ki mi je bila res všeč pri večini vsebin. Z modelom OLED804 sem do tega v veliki meri že prišel pri sliki v formatu Dolby Vision, z 805 pa še pri običajnem televizijskem programu, Youtubu in pri drugih virih. Toda za tako nastavitev je treba nekaj poznavanja, kako se televizorji Philips obnašajo, in kaj dejansko pomeni katera od vrednosti. Zato pa je tu AI, ki lahko marsikomu olajša vse skupaj.

Ko gledalec kot slog slike izbere AI (umetno inteligenco), je znotraj tega le še pet postavk – kontrast, barva, ostrina, vir in gibanje. Pri vseh so sicer v ime dodali še popoln ali popolnost, kar pa je seveda marketinško. Pri vsaki postavki pa so na voljo tri stopnje – najmanj, srednje in največ. Povsem v redu taktika je vse nastaviti na srednje vrednosti in slika bo večino časa odlična. Pri ostrini ni nič narobe, če je nastavljena tudi na najnižjo vrednost, saj so tako ljudje in predmeti najmanj poudarjeni. Se pa komu lahko to zdi že nekoliko megleno. Podobno velja tudi za popolnost vira, saj višanje stopnje tam pomeni več odpravljanja napak v sliki, s tem pa se izgubljajo podrobnosti, ki so sicer izvrstne. Gibanje je pri športu in še čem lahko na srednji vrednosti, za filme, kjer je fino imeti čim bolj neobdelan in nespremenjen prikaz, pa je tudi lahko na nizki vrednosti.

Težje je dati pravi nasvet za kontrast in barvo. Težava, ne ravno velika, a opazna, je namreč v tem, da je skok z nizke na srednjo vrednost pri obeh parametrih prevelik. Kontrast vpliva na to, koliko je slika svetla, in pri najnižji nastavitvi je lahko nekoliko pretemna, pri srednji pa že malce presvetla in določene bele točke preveč izstopajo, še posebej, če vir ni v načinu HDR. Barve pa so na nizki vrednosti nekoliko anemične in nekako ne pritičejo zaslonu OLED. Toda na srednji so določeni odtenki že pretirani. Denimo obrazi postanejo malce rdeči, trava pri nogometu živo zelena in podobno. S svojimi nastavitvami (denimo s prilagajanjem sloga Osebno) se da, kot rečeno, priti do ravno tistega vmes, česar AI ne ponuja. Je pa res, da je potem nastavitev statična in je umetna inteligenca ne prilagaja vsebini. Ta dinamika je sicer še bolj v začetni fazi, se pa kdaj opazi, sploh pri kontrastih, pa tudi barvah. Vsekakor bi bilo v redu, če bi bile razlike med tremi nivoji manjše, kajti možnost največ je popolnoma prehuda in bi bilo vseeno, če bi srednje spremenili v največ, vmes pa dodali še eno stopnjo. Lahko bi jo dodali tudi sicer, a se strinjam z zamislijo, da so tri stopnje več kot dovolj in da bi povečevanje na štiri ali celo pet izničilo poskus ponuditi bolj enostavne nastavitve.

Vsekakor pa je takrat, kadar je vir v načinu Dolby Vision, najbolje izbrati slog Dolby Vision svetlo in ga morda še malce prilagoditi po svojih željah. Takrat se televizor pokaže v najlepši luči. Svetilnost je dobra, barve zelo naravne, še posebej kožne, tudi celotna obdelava pri televizorjih Philips še nikoli ni bila tako neagresivna. Všeč mi je, da je TP Vision počasi omilil svoj pristop, saj so zdaj tudi filmi veliko lepši, manj »umetni«, kot so bili nekoč.

Novi »daljinec« je dobrodošel, a žal še vedno ni idealen. Tipke ima boljše in zdaj so osvetljene, toda skupaj z redizajnom bi si želel tudi spremembe filozofije. Kajti upravljanje je ostalo popolnoma enako kot prej. Izbirniki se niso spremenili, tipke večinoma naredijo isto kot prej, do marsičesa – denimo spreminjanja parametrov slike – se je še vedno treba prebijati čez preveč korakov in vmes izbirniki povsem zakrijejo sliko. Kar je še posebej zoprno, če je zraven tistega z daljincem v roki še kakšen drug gledalec. Za iskanje v Youtubu in še kje pa se je treba po novem zanašati ali na zaslonsko tipkovnico, kar je zamudno, ali na glasovno upravljanje. To deluje presenetljivo dobro, še posebej za iskanja v slovenščini. Toda takrat, ko je jezik na televizorju nastavljen na slovenščino, navidezni pomočnik tudi pričakuje, da ga bo gledalec spraševal oz. mu dajal iskanja v istem jeziku. Tako občasno ne daje pravih rezultatov za sicer povsem očitne iskalne nize (npr. imena) v angleščini. Osebno bi še vedno raje imel polno tipkovnico.

Na programskem področju manjka aplikacija Apple TV+, ki pa je morda na Androidu nikoli ne bo. Enako ni podpore za pretakanje vsebin z naprav iOS prek protokola Airplay 2, seveda pa je privzeto podprta Googlova alternativa Chromecast.

Zvok tokrat sploh ni slab, celo nekaj basov se sliši, vseeno pa ni opravičila, da ob takem televizorju ne bi stal še soliden zvočniški sistem. Vgrajenega bo že imel model OLED+935, celo s predvajanjem vsebin Dolby Atmos, toda pri tovrstnih televizorjih z integrirano zvočno letvijo sta vedno dva pomisleka. Nakup dveh ločenih naprav je lahko cenejši, še posebej, ker so tovrstni »posebni« modeli manj pogosto v znižanjih. OLED+935 naj bi v 55-palčni izvedbi stal 2500 evrov, pa tudi če bo kakšnih sto ali dvesto evrov manj, bo to še vedno pomenilo več kot petsto evrov razlike za dokup zvočne letve ali kakšne druge rešitve s podporo za Dolby Atmos k televizorju OLED805. Drugi pomislek pa je v možnosti nadgradnje. Kdor kupi samostojen televizor, se lahko kasneje prosto odloča, kakšne zvočnike bo postavil zraven, pri vgrajeni zvočni letvi pa je ta fleksibilnost manjša.

Razen za tiste, ki čakajo na Xbox Series X ali Playstation 5 in nameravajo to konzolo do konca izkoristiti pri 4K s 120 sličicami na sekundo, je Philips OLED805 trenutno eden najboljših nakupov. Najde se še kakšen OLED, ki je morda za odtenek boljši pri določenih tipih slike, televizorja z enako dobro sliko po celotnem spektru virov in vsebin pa še nisem srečal. AI še malce poenostavi nastavljanje prikaza, resda rahlo na račun barvne pravilnost, a dvomim, da se bo veliko kupcev pritoževalo nad tem. Ker so vgrajeni tudi vsi relevantni kodeki in standardi in ker je cena poštena, s tem modelom res ne bo nihče zgrešil.

HVALIMO:

• Mogoče je najti nastavitve za odlično sliko ne glede na vir in vsebino
• Umetna inteligenca poenostavi nastavljanje slike
• Obdelava slike je najbolj blaga pri televizorjih Philips doslej
• Daljinski upravljalnik ima osvetljene tipke
• V redu začetna cena

GRAJAMO:

• Ni se spremenila filozofija uporabe daljinskega upravljalnika
• Izbirniki tudi že leta ostajajo enako nepriročni, brez hitrega dostopa do ključnih funkcij, oblikovno zastareli in ločeni od sistema Android
• Skoki z nizke na srednjo vrednost pri nastavitvah umetne inteligence so prehudi
• Noben od priključkov HDMI ni različice 2.1

The post Philips 55OLED805: Z umetno inteligenco je lažje appeared first on Tehnozvezdje.

Oba televizorja sta bila s 55-palčno (139 cm) diagonalo ekrana, na voljo pa sta tudi v 65-palčni (164 cm). Izbira je pač odvisna od velikosti prostora in globine denarnice, saj je večji zaslon za tisoč evrov dražji, če ni kakšnih akcij, vse zapisano pa velja ne glede na diagonalo. Na zunaj se televizorja ločita predvsem po podstavku. OLED804 namreč stoji na dveh tankih in nizkih nogah, ki enako gledata ven tako na sprednji kot na zadnji strani. OLED934 pa ima konkretno nogo v obliki malo neravne črke L, na katero je spredaj pritrjena še omenjena zvočna letev. Kdor hoče tovrstno zvočno rešitev (ne denimo z zvočniki ob strani) in bi televizor imel na omarici, ne na steni, naj ne razmišlja o modelu 804. Ta namreč stoji tako nizko in nogi sta toliko skupaj, da vsaka običajna zvočna letev že prekrije spodnji del zaslona in je tudi preširoka, zaradi česar počiva na nogicah televizorja. Televizorji z običajnimi podstavki, ne takim dizajnerskim in minimalističnim, kot ga TP Vision vleče že od lanskega modela OLED803 naprej, imajo tistih (slabih) deset cm prostora v višino, da ni težav v postavitvijo zvočne palice. Morda je pri modelu 854 z vrtljivo nogo nekoliko bolje, čeprav je tudi ta precej nizka. A vsaj letev se da postaviti prednjo. Če gre skupaj na steno, potem pomisleki odpadejo. Obesiti se da, skupaj z zvočniki, tudi model 934.

O sliki smo večino v bistvu že povedali pri testu predhodnika, kajti velikih sprememb nov model ni prinesel. Sam LG-jev panel je malenkostno izboljšan in tudi obdelava slike je menda doživela nekaj napredka, vendar se pri večini vsebin tega v resnici ne da opaziti. Tako velja, kar že ves čas pišemo za televizorje OLED in za primerke z značko Philips. Barve so živi, nasičene, a ne pretirano in predvsem bolj naravne kot jih ustvarijo LCD-ji. Še najbolj izstopa rdeča, a nobena ni pretirana ali preveč moteča. Črnina je seveda odlična in kontrasti tudi, svetilnost pa bo za večino zadostna, a ni vrhunska. Kot vedno pri Philipsih se je treba malo poigrati z nastavitvami slike, predvsem z »izboljšavami«. Splača se zmanjšati ostrino in nekoliko omiliti popravljanje kontrasta ter šuma, saj potem vse skupaj izpade bliže realnosti. Resda je včasih nekoliko več šuma, kot bi ga pričakovali, a s tem ni nič narobe, kajti povsem polikana slika pogosto deluje bolj umetno. Še posebej običajne televizijske vsebine so res lepše kot na LCD-jih, česar se gledalec najbolj zave, ko se spet usede za kakšnega. Na voljo je nekakšen HDR za vsebine, ki sicer niso posnete v tem načinu, to pa poudari barve, kontraste in svetilnost, in verjetno bo rezultat marsikomu všeč. Ena od konkretnih novosti je podpora standardu za HDR Dolby Vision, ki se pridružuje že prej podprtemu HDR10(+). Določene vsebine na Netflixu so že s tako sliko in izgledajo odlično, nimam pa primerjave, kakšne bi bile v načinu HDR10. Mislim pa, da je še možnost za napredek in da je ta v zadnjem letu nekoliko zastal. Iz res dobrega vira določeni konkurenčni modeli OLED kot tudi tisti s kvantnimi pikami znajo izvleči primerljivo ali celo lepšo sliko. Malce zmoti tudi dejstvo, da je pri objektih, ki se hitro premikajo čez zaslon, dober primer so smučarski skakalci ali kakšni drugi športniki, pogosto še vedno viden obris, nekakšna senca, kljub vsemu govoru o napredku pri prikazu hitrih prehodov.

Sodelovanje z znamko Bowers & Wilkins z modelom OLED934 daje naslednji konkreten rezultat, ki je mogoče najboljši doslej (pri tem ne upoštevam modela OLED984), mu pa še nekaj manjka. Konkretno basovski zvočnik (subwoofer). Tega se sicer da priključiti, ga pa ne ponujajo kot dodatek. Zvok iz letve, ki se priključki s kratkim kablom, sicer sploh ni napačen. Za večino televizijskih vsebin več kot samo dober, precej bolj poln kot pri modelu 804, tudi pri filmih kar konkretno seka, in zaloga glasnosti je precejšnja. Ob gledanju videospotov ali koncertov pa je očitno pomanjkanje nizkih tonov. Za stereo je širine dovolj, zadeva sicer podpira tudi prostorski kodek Dolby Atmos (2.1.2), rezultati glede tega pa so v najboljšem primeru solidni. Zvočnikov je premalo, da bi lahko res ustvarili toliko odmevov in zakasnitev za dober »lažni« prostorski učinek.

Odgovor na vprašanje, ali je vredno doplačati petsto evrov za to zvočno rešitev, je lahko da, lahko pa tudi ne. Po eni strani je godba več kot samo solidna in dokaj glasna, pa tudi vizualno je zadeva okusno integrirana, vsekakor izpade veliko lepše kot kombinacija katerega drugega televizorja in dodatne zvočne letve. Po drugi strani pa je treba k omenjeni cenovni razliki prišteti še basovski zvočnik, ki si ga televizor zasluži, za tak denar pa se da kupiti že kar spodoben zvočni komplet. Veliko večja pa je tudi verjetnost, da bo v akcijah kateri od modelov brez zvočniškega dodatka (804 ali 854).

Zdaj imajo skorajda vsi televizorji Philips tristranski Ambilight, zato ta dvojica ne izstopa. Tudi nimam podatka, da bi bil sistem diod pri dražjih modelih kaj drugačen. Zato lahko rečem dvoje – kombinacija barv, ki jih prikazujeta OLED in Ambilight, je sijanja. In kljub temu je to še eno področje, kjer pogrešam kaj novega. Po poskusih s projekcijskim Ambiluxom, ki niso trajali dolgo, nismo videli več ničesar svežega, zato se je težko znebiti vtisa, da TP Vision pretežno izkorišča patent in z minimalnimi stroški vgrajuje dodano vrednost v primerjavi s konkurenco.

Na obeh televizorjih teče Android 9, ki smo ga videli tudi že na cenejših primerkih in celo starejši Philipsi so ga bili deležni. Glede tega je treba TP Vision pohvaliti, saj obljubljajo vsaj še dve naslednji različici. Preobleka je tudi nekoliko lepša in omogoča nekaj več prilagajanja, še vedno pa ostaja nekaj zamer. Zdi se, kot da ne snovalci ne vedo najbolje, kako naj sobivata »televizija« (torej signal z antene) in aplikacijsko okolje, kjer so vse pretočne vsebine. Tudi TV na nek način je aplikacija, a je vseeno samostojna in večina tipk na daljinskem upravljalniku je namenjena njej. So pa tega zapletli. Ni več tipke za hiter dostop do celotnih nastavitev, prav tako ne za prikaz informacij o trenutni oddaji, za preveč tipk ni povsem jasno, čemu so namenjene, letos dodana za storitev Rakuten TV nima prav nobenega smisla, in prave intuitivnosti ni. Še ena težava z Androidom je v tem, da zanj še vedno vgrajujejo premalo zmogljive procesorje. Zato pomikanje po vmesniku ni povsem gladko, kot tudi ni prikaz slike v določenih aplikacij, tipičen primer je NBA. Skrajni čas bi bil tudi, da bi TP Vision poslal svoj meni za nastavitve na smetišče zgodovine. Zdaj so uvedli hitri meni, kjer je mogoče postoriti določene zadeve, a marsikdaj je to zgolj nepotrebna vmesna postaja do celotnih, že leta enako nepreglednih in zamudnih nastavitev. Še nevšečnost pri televizorjih Philips pa je povezana s priključki HDMI. Ti privzeto nimajo omogočenega standarda 2.0, kar pomeni, da denimo konzole ali predvajalniki blu-ray ne prikazujejo slike HDR. Zato morajo uporabniki v nastavitvah iskati, kje se to vključi, potem pa še izključiti in znova vključiti vse skupaj, da zadeva začne delovati. Standarda HDMI 2.1 pa TP Vision sploh še ni v celoti podprl. Tako je denimo najvišje mogoče osveževanje slike s 60 sličicami na sekundo pri razločljivosti 4K. Ko bodo konzole naslednje generacije prinesle možnost 100 oz. 120 Hz, v tem na Philipsih lanske generacije ne bo mogoče uživati. Tudi zakasnitev pri igranju iger je višja kot pri večini konkurence. Televizorja sicer ima dvojni kanalnik (sprejemnik), ne pa tudi dveh rež za kodirni kartici.

Oba televizorja sta znova konkurenčna in si ob pravi ceni, ki jo uvoznik v določenih akcijah vedno znova zna ponuditi, zaslužita oznako dober nakup. Vseeno pa se ne morem znebiti občutka, da so bili v TP Visionu nekoliko preveč zadovoljni z letom 2018 in si za aktualno generacijo naprav niso zadali previsokih ciljev. Tako je za linijo 2020 na spisku precej potencialnih izboljšav.

OLED934

HVALIMO

• Dobra slika pri vseh virih
• Glasen in soliden zvok za večino vsebin, razen za glasbo
• Lepa integracija zvočne letve
• Aktualna različica Androida
• Doplačilo za zvočnike ni pretirano

GRAJAMO

• TP Vision pozablja na igričarje
• Nastavitve in daljinski upravljalnik kličejo po prenovi
• Manjka zunanji basovski zvočnik

The post Philips OLED934 in OLED804: Z resnimi zvočniki ali brez njih? appeared first on Tehnozvezdje.

Vsi novi televizorji (z eno izjemo) poleg dejstva, da so 4K oz. UHD, podpirajo standarda za sliko z večjim dinamičnim razponom HDR10+ in Dolby Vision (tega ne gre zamenjevati z zvočnim standardom Dolby Atmos), in skoraj vsi imajo vgrajen tristranski Ambilight. Res je, da cenejši modeli zaradi nižje svetilnosti večji dinamični razpon oz. HDR prikažejo v bolj osnovni obliki, toda podpora omenjenima standardoma vseeno pomeni, da to lahko počnejo dinamično, za vsak prizor posebej, če seveda vsebina premore ustrezne metapodatke in je posneta na tak način. Lastniški Dolby Vision je letos pri televizorjih Philips podprt prvič, saj podjetje Dolby končno dovoli dodatno obdelavo pri signalu v tej tehnologiji. Odprtokodnega HDR10+, ki omogoča nekaj podobnega in ga najbolj propagira Samsung, pa so nekateri modeli že lani. Androidni modeli poleg Googlovega Pomočnika, ki so ga prav tako uvedli že lani, po novem podpirajo tudi Amazonovo Alexo.

Procesor P5, že poznan že od prej, a še nekoliko izboljšan, je vgrajen od serije 7 naprej (modeli, katerih oznaka se začne s sedmico), OLED na vrhu ponudbe pa je deležen P5 Pro, kar pomeni, da so obstoječemu čipu dodali še enega, ki omogoča še dodatno izboljšanje v najsvetlejših in najtemnejših delih slike, zaradi česar je ta, če bi merili matematično, še »za približno dvajset odstotkov boljša.« Izboljšave pri HDR-ju pa se najbolj vidijo pri barvnih prehodih, ki so zdaj lepši, bolj zvezni. Nekateri modeli z višjimi oznakami imajo tudi vgrajene zvočnike ali integrirane zvočne letve, razvite skupaj s podjetjem Bowers & Wilkins.

Najpogostejša velikost zaslona je zadnji dve leti 55 palcev. Hitro je šlo od 32 navzgor in zdaj mnogi kupci že razmišljajo o 65-palčnih modelih, čeprav to priporočam samo tistim z dovolj velikim prostorom in razdaljo gledanja, kajti v nasprotnem primeru bo slika res lepa samo pri razločljivosti 4K, pri nižjih pa bodo opazne posamezne pike in se vse skupaj ne bo sestavilo v jasno celoto. Tudi v podjetju TP Vision, ki razvija televizorje z oznako Philips, so ugotovili, da je skok s 55 na 65 palcev oz. s 139 na 165 cm diagonale malce prehud, zato so pri nekaterih serijah vmes ponudili še 58-palčno izvedbo. Višje pa so med 65 in 75 palcev – znova kar velik razkorak – vrinili še 70 palcev.

Počasi povečujejo število modelov z zasloni OLED, ti pa so tudi ostali edini v celotni pahljači s pravimi stoherčnimi zasloni. Vsi LCD-ji imajo hitrost osveževanje 50 Hz in šele programsko dosežejo 100 Hz. Izguba stoherčnih ekranov – lanska 8303 in 8503 sta ju še imela in, hvalabogu, ostajata v ponudbi – je vsaj na prvi pogled nesrečna, ker se običajno na takih televizorjih pri hitro premikajočih se prizorih opazi zatikanje slike. Toda vse skupaj je treba videti v praksi, morda sploh ne bo krize in bo slika tudi za šport ali za akcijske filme povsem solidna. Test bomo najbrž izvedli še to poletje.

Vstopni razred (serija 6)

Začetne serije so 6504 (6554 v srebrni, namesto črni), 6704 (6754 z drugačnimi nogicami) in 6804. Na vseh teče sistem Saphi (Linux), ki ima zelo odziven uporabniški vmesnik, toda manj aplikacij od Androida, še posebej, kar se tiče slovenskih ponudnikov (EON, Neo, itd). Osnovni ponuja 350 nitov svetilnosti, prav tako srednji, ki pa dodaja tristranski Ambilight in boljši Wi-Fi. Pri najvišjem modelu iz serije 6 je pravzaprav drugačen samo dizajn z nogo na sredini namesto dvema ob strani. Med modele Saphi sodi še en z zaslonom OLED, a tega bom uvrstil drugam.

Srednji razred (serija 7)

Tu se začno androidni modeli. Že v osnovi imajo nameščen Android 9, TP Vision pa se obvezuje za vsaj dve veliki posodobitvi, torej na 10 in 11. Za delovanje skrbi Mediatekov procesor v navezi  tremi gigabajti pomnilnika, shrambe pa je sicer 16 GB, toda za uporabnika je ostane manj kot pet gigabajtov, ker so spremenili alociranje prostora in ga več namenili sistemu, da ta deluje hitreje in bolj odzivno (kar bi seveda lahko rešili tudi z zmogljivejšim procesorjem, a za nekoliko višjo ceno).

Prvi in tudi najbolj pomemben model v tem razredu je 7304. Tega bodo namreč najbolj izpostavljali. Na voljo bo v številnih diagonalah (43, 50, 55, 58, 65 in 70 palcev), samo največja bo imela stranski nogici, ostale pa vrtljiv podstavek na sredini. Podpira štiri standarde za sliko HDR, izklapljanje osvetlitve zaslona po območjih, za obdelavo slike skrbi procesor P5 in v primerjavi z lanskim podobnim modelom je vidna precejšnja izboljšava v kontrastih, pravilnosti prikaza barv in manjši kromatični aberaciji (pojavu, pri katerem določene podrobnosti, sploh na svetlem ozadju, niso povsem ostre), kakovostnejši so tudi zvočniki, Ambilight je tristranski. Obstajale bodo še izpeljave tega modela z oznakami 7334, 7354 in 7394, pri čemer bosta prva in tretja samo v treh velikostih (43, 50 in 55 palcev), druga pa še v večjih 65- in 75-palčnih diagonalah, a nobena z novimi velikostmi 58 in 70 palcev. Razlika bo predvsem kozmetične narave in v tem, da bosta 7334 in 7394 imela daljinski upravljalnik s polno tipkovnico (qwertz) na zadnji strani.

Nadaljuje se z modelom 7504, ki ima zvočniški podstavek, sicer pa je bolj ali manj enak.

Višji razred (seriji 8 in 9)

Tu je pravzaprav zgolj en relevanten predstavnik, namreč model 8804. Ta v primerjavi s 7304 prinaša nekoliko višjo svetilnost (400 nitov namesto 350), »daljinec« s polno tipkovnico in drugačen dizajn, ki je povezan z glavno lastnostjo tega televizorja – zvočno letvijo Bowers & Wilkins. V njej so dvakrat po trije zvočniki, ki zagotavljajo tako višjo kakovost kot večjo glasnost kot posamezni zvočniki, vgrajeni v nižje serije.

Potem je še model 9104, ki se ponaša z ohišjem, na katerem je oblikovalski podpis Georg Jensen, ter zaslonom IPS z odličnimi barvami, a mu manjka podpora za Dolby Vision. Poleg tega nisem prepričan, da bo v Sloveniji sploh naprodaj.

OLED

Televizorjev OLED bo pri znamki Philips letos v ponudbi več kot kadarkoli doslej. To niti ni presenetljivo, saj jih ponujajo šele tretje leto, cene tovrstnih zaslonov pa počasi padajo, zato zdaj že silijo v razrede, ki so jih prej zasedali najboljši LCD-ji. Tu je tudi del razlage, zakaj imajo vsi ostali televizorji v ponudi 50-herčno osveževanje. V prodaji ostajata lanska 803 in 903, ki sta še vedno odlična in tudi cenovno zapolnjujeta vrzel med najdražjimi LCD-ji ter najcenejšim novim androidnim OLED-om s priporočeno ceno dva tisoč evrov (za 55-palčno diagonalo). Tu nekje vmes pa bo tudi OLED754, ki bo imel nameščen sistem Saphi. Ta premore letošnji LG-jev zaslon z najvišjo svetilnostjo med 800 in tisoč niti, izboljšan procesor P5 ter podporo za HDR10+ in Dolby Vision. Velikosti bosta (pričakovano) 55 in 65 palcev, zadeva pa je namenjena predvsem tistim, ki bi pri televizijskem signalu radi čim lepšo sliko, niso pa jim toliko pomembne (operaterske) aplikacije. Na sistemu Saphi sicer delujeta Netflix in Amazonov Prime Video, manjka pa kaj drugega.

Stopničko višje je androidni OLED804. Ta ima sicer enak zaslon v enakih velikostih, toda z dodatnim procesorjem (P5 Pro), kar iz ekrana izvleče še nekoliko več. Boljši in glasnejši so tudi zvočniki, na upravljalniku je priljubljena tipkovnica, poleg tega pa je vgrajen dvojni sprejemnik (DVB-C/T/S). Dizajn je enak kot pri 803 in 754. Kdor pa bi raje tak televizor z (vrtljivo) nogo na sredi, bo lahko posegel po modelu 854. Vendar obstaja velika verjetnost, da bo v trgovinah lažje najti 804, pa tudi za boljšo ceno.

Kasneje, verjetno s predstavitvijo na sejmu IFA v začetku septembra, prihajata še dva modela z zvočniki Bowers & Wilkins, eden njiju pa bo imel tudi štiristranski Ambilight.  

Tule pa so še priporočene maloprodajne cene za večino modelov (brez izpeljank z drugačnim podstavkom):

55PUS6554 – 599 EUR

55PUS6704 – 699 EUR

55PUS7304 – 799 EUR

55PUS8804 – 1.199 EUR

55OLED804 – 1.999 EUR

The post Televizorji Philips 2019: »Točno taki, kakršne iščejo slovenski kupci« appeared first on Tehnozvezdje.

V podjetju TP Vision za letos malo spremenili nomenklaturo. Pri dražjih serijah so prešli na trimestno številčno oznako, modeli OLED pa imajo po novem pred številko to besedo, ne več POS (kjer je O predstavljal OLED, medtem ko U pri oznaki PUS pomeni Ultra HD). Torej smo prišli s POS9002 na OLED873. Zadnje število še vedno pomeni modelno leto, lani je bila dvojka, letos trojka. Toliko samo za razjasnitev, ker sta sicer modela povezana. Novi je v bistvu večja izvedba že poznanega, slična sta tudi glede oblikovanja, sistema Android in še česa. Je pa nekaj razlik in manjših izboljšav.

Slika je pričakovano vrhunska. Čez njeno jasnino, kontrastne, črnino in uniformnost ekrana je težko najti pripombe. Razen morda pri običajnih televizijskih programih, ki niso v 4K, včasih pa še v res dobrem HD-ju ne. Zato – če kavč od ekrana ni oddaljen vsaj tri metre, je bolje ostati kar pri 55 palcih. Ker običajna televizijska slika enostavno ne bo dovolj lepa. Pa to ne gre na rovaš Philipsa, ampak so krivci izdajatelji programov in operaterji, ker le redko do gledalcev spravijo res kakovosten vir. Procesor P5 v tem televizorju sicer zna poskrbeti za precej dobro odpravljanje šumov in drugih napak, vseeno pa ne more delati čudežev. In če je ločljivost prenizka oz. stiskanje signala prehudo, se pike šele na dovolj veliki razdalji sestavijo v nekaj dovolj čistega. Toda s pravo vsebino ta televizor zablesti. Netflixove serije v 4K HDR, BBC-jevi dokumentarci na ploščkih UHD Blu-ray, Amazonov The Grand Tour in podobni naslovi, tudi videi 4K na Youtubu so tisto pravo, tu ekran in procesor pokažeta vse svoje odlike. Še posebej mi je všeč barvna pravilnost, ki sem jo dosegel v nekaj minutah, brez pretiranega ukvarjanja z nastavitvami. Barve mogoče niso tako intenzivne kot pri zaslonih QLED, ampak tam sta rdeča in zelena pretirani in ju je težko ukrotiti, tu pa ne izstopata tako zelo. Kot običajno pri Philipsih bi si želel malenkost večje globine slike pri filmih, vendar stvar ni kritična. Večji ekran se, mimogrede, pozna še nekje. Pri jemanju televizorja iz škatle in sestavljanju je treba biti skrajno previden, saj je zgornja polovica zelo tanka, spodnja pa težka, zato ni tako majhna nevarnost, da bi ekran počil.

Pridobitev glede na prejšnja modela, kar je verjetno znova zasluga novega procesorja in finih nastavitev, je pri obvladovanju hitrih prehodov. Malokje sem doslej videl tako malo senc in zaostajanja, ko gre kakšen objekt hitro čez ekran, kot prav pri tem televizorju. In še druga nadgradnja glede na manjše predhodnike je v daljinskem upravljalniku. Priložen je sicer stari znanec s polno tipkovnico na zadnji strani, ki ostaja uporabe. Toda zdaj so dodali še ozko, elegantno moderno izvedbo. Ta je primarno namenjena glasovnemu upravljanju in mogoče spreminjanju glasnosti. Za narekovanje je bolje imeti jezik televizorja nastavljen na angleščino, s slovenščino se ne obnese tako dobro. Ampak stari način je še vedno povsem uporaben. Fino bi sicer bilo, če bi uporabniški vmesnik nekoliko posodobili, se mogoče po kom zgledovali, kajti preobleka Androida je že ves čas enaka. Sam sistem je bil tokrat zelo stabilen in odziven, malce se izboljšuje tudi situacija z aplikacijami, glede posodobitev pa so v TP Visionu že ves čas po prehodu na Android kar pridni.

Res je, da so v televizorje vgrajeni zvočniki večinoma za pozabo, čimprejšnji priklop zunanjih je nujen. In to drži tudi za ta model. Nekateri Philipsi so v zadnjem času imeli pod zaslonom solidno zvočno letev, denimo POS901F ali PUS8602, novi OLED873 je nima in rezultati so pričakovano povprečni. Ni basov, ni globine, ni čistosti, čeprav glasnost ni problem. Ambilight je tristranski in tak, kot ga poznamo. Ustvarja dobro vzdušje, kakšnih inovacij na tem področju pa tokrat nismo bili deležni. In, kot rečeno, enako velja za dizajn. Z manjšega modela so prenesli osrednje stojalo, ki je menda pri evropskih kupcih bolj priljubljeno od ločenih nog na robovih ekrana. Ljudje pač nimajo tako velikih omaric. Seveda gre TV lahko tudi na steno, je pa za razliko od Samsungov, ki se ponašajo z lastnostjo »brez špranje«, tega smiselno malce odmakniti, da Ambilight pravilno zadiha. In zavedati se je treba, da 165-centimetrski orjak ni lahek.

Prav v velikem ekranu pa je poanta tega novega modela. In še nekaj drobnih izboljšavah. Mogoče se 3299 evrov se sliši malo za televizor, toda seštevek velikosti in zaslona OLED težko da nižjo ceno, razen kdaj v kakšni akciji. Zato je v svoji kategoriji OLED873 zelo konkurenčen, morda celo najboljši nakup.

The post Philips 65OLED873: Večji in enako izvrsten (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.