Seveda z njim že imam nekaj izkušenj z androidnih telefonov. Na njih sem se z njim zabaval tako v angleščini, kjer pokaže svoje znanje, kot v slovenščini, v kateri je malo manj učen. V vsakem primeru pa ima največji potencial, saj zbira daleč največ informacij z vseh koncev. In to se pozna tudi pri prodaji. Amazonovi zvočniki Echo s pomočnico Alexo so na začetku prevladovali, toda odkar se je Google resno spustil v ta boj, vseskozi pridobiva tržni delež. V letošnjem drugem četrtletju je ta po podatkih podjetja Strategy Analytics globalno znašal 28 odstotkov, medtem ko je bil še pred enim letom 16-odstoten. Amazonov je v enem letu padel s 76 na 44 odstotkov. Te številke pa tudi pomenijo, da se vmes vrivajo še drugi, vendar ne Apple, saj je njegov Home Pod preprosto predrag za večino kupcev, ki posegajo po malem Amazonovem Echu ali Googlovem podobnem mini gumbu. Prav tak zdaj čepi na moji delovni mizi.

Google Home Mini je trenutno najcenejša vstopnica v svet Pomočnika, ki se napaja z informacijami iz zakladnice največjega podatkovnega podjetja na svetu. Stane namreč 40 evrov (v Avstriji ali Nemčiji), enako ali podobno kot Amazonov Echo Dot. Od tega je malo večji, a tudi lepši, in nima nobenih vidnih tipk ali lučk. Te zasvetijo samo takrat, ko uporabnik izgovori »OK, Google« ali se dotakne občutljivega področja ob strani naprave. Tam se da zviševati ali zniževati glasnost, zagnati ali ustaviti predvajanje glasbe in podobno. Seveda pa je namen, da vse počneš z glasom. Kadar nočeš, da zvočnik posluša, bolj spodaj vendarle obstaja stikalo za izklop mikrofonov.

Če malo poenostavim, ima tak zvočnik štiri glavne naloge ali področja uporabe. Če se z njim pogovarjaš v angleščini, kajti slovensko ne razume. Odgovarjati na vprašanja, nastavljati določene zadeve, ki bi jih bilo sicer treba s klikanjem po telefonu, upravljati naprave pametnega doma in, nenazadnje, predvajati pretočno glasbo. Googlovega Pomočnika podpira že čuda domačih naprav, od sijalk do termostatov in marsičesa vmes, tako mi ga je uspelo povezati s pametno sijalko Wiz. Za glasbo pa sta na voljo Googlova storitev Play Music in Spotify. Vendar je za prvo treba imeti naročnino, da je na tem zvočniku kakor koli slišna in uporabna. Druga sicer ponuja tudi brezplačno poslušanje, toda v Sloveniji uradno ni na voljo, zato se da do nje priti samo po obvodih. Sam imam že iz pradavnine odprt spotifyjevski račun in začuda mi ga je uspelo brez težav povezati z Googlovim zvočnikom in tudi glasbeni biti brez pritoževanja pritekajo nanj, čeprav v aplikaciji ali brskalniku brez VPN-ja nikakor ne morem vstopiti v to muzikalično storitev.

Nekaj prvih vtisov s tema dvema vidikoma. Predvajanje glasbe z glasovnimi komandami je po eni strani priročnejše, po drugi pa lahko tudi frustrirajoče. Navidezni butler, pri meni sicer z žensko reprezentacijo, ne razume vedno, kaj hočem. Ampak kadar mu/ji to uspe, pridem do cilja hitreje. Res pa je, da sem omejen z zastonjskim Spotifyjem, ki ne omogoča izbiranja točno določenih komadov ali albumov, lahko samo določim, kaj oz. koga bi rad poslušal, in potem storitev izbere primeren predvajalni seznam ali »postajo«. Za naprej lahko rečem OK, Google, next. Solidno, torej. Za podkaste pa na žalost pod kritiko. Zvočnik le redka imena oddaj prepozna pravilno, da bi glasovno prišel do točno določene epizode, je skoraj misija nemogoče.

Upravljanje razsvetljave deluje dobro, ni pa nujno kakšen hud napredek v primerjavi s fizičnim stikalom. Prav pride za zniževanje svetlosti (zatemnjevanje), pa še to predvsem zaradi tega, ker nimam takega gumba. Se bom pa z zadevo še malo igral in morda pride v poštev še preklapljanje med različnimi »scenariji«. Te se namreč da nastaviti v aplikaciji omenjene sijalke.

Pogovarjanje bo tudi treba še bolj stestirati. Za zdaj bi rekel, da reč kar zna odgovoriti na vprašanja in je na tekočem s športnimi rezultati, urniki in še čim. Toda kontekst je, podobno kot pri Alexi, velik problem. Ko teta iz zvočnika nekaj pove in se poskušam navezati na to trditev, ne pridem nikamor. Za nastavljanje alarmov, vnašanje dogodkov v koledar in take naloge, pa se zaenkrat kaže kot uporabna pomoč.

Še eno vlogo lahko opravlja Home Mini. Uporabljati ga je mogoče kot zvočni chromecast. Kar pomeni, da lahko na telefonu ali računalniku v brskalniku Chrome ali Vivaldi (morda še v kakšnem drugem, a nisem preizkušal) zvok »pošljem« na ta zvočnik. Kar je super za podcaste, neverjetno pa je, da moram za to uporabiti aplikacijo Podcast Addict ali kakšno drugo, ne Googlovo. Ta preprosto nima možnosti za chomecast. Za youtube z računalnika pa je ta rešitev neuporabna, ker zvok zaostaja za sekundo ali dve. Kar je škoda, ker zvočno ta gumb sploh ni slab, vsekakor boljši, kot bi smel biti za nekaj deset evrov. Zvok ima več globine kot standardni zvočniki v prenosnikih in monitorjih in tudi frekvenčni razpon je spodoben. Glasnost pa je pa sploh več kot zadostna za ne preveliko sobo. Gre pa še v obratni smeri. Če ima televizor chromecast, se da s pomočjo zvočnika glasovno pognati predvajanje določene vsebine v Youtubu ali Netflixu. Te funkcionalnosti še nisem uporabil, ker je gumb trenutno povsem drugje kot televizor.

Še precej preizkušanja me čaka s tem Googlovim pripomočkom. Prisluškovalnim aparatom? Morda, a ne bi bil tako hudo zaskrbljen. Kakšni so varnostni vidiki tovrstnih zvočnikov, sem nedavno pisal tukaj. Ali bo nova izkušnja z Googlovim, potem ko sem kar nekaj mesecev v dnevni sobi gostil Alexo, še kaj spremenila moje občutke, pa bom poročal v naslednjih tednih.

The post Prvi vikend z Googlovim mini zvočnikom appeared first on Tehnozvezdje.

Kitajska ura obstaja v dveh izvedbah, »športni« in »klasični«, ki se razlikujeta po materialih – športna je bolj plastična in zato deluje malce bolj ceneno -, paščkih in gumbih, sicer pa sta hardversko povsem enakopravni. Osebno mi je bolj všeč classic in tudi precej vprašanj, kaj nosim, in pohval o dobro izgledajoči uri sem dobil med preizkušanjem. Fino je, da so te ure res napredovalo do točke, ko ne izpadejo več inferiorno v primerjavi s konkretnimi primerki švicarske ali japonske urarske industrije in ko niso več nehumano prevelike in predebele. Huaweijeva je bila ravna pravšnja za mojo ročico, bolj primerna kot večja (a tudi boljša) Samsungova Gear S3.

Vendar pa tanjšanje in dodajanje povezljivosti, poleg obveznih bluetootha, wifi-ja in nfc-ja je zdaj vgrajen še gps, lahko pa tudi lte, pomeni stagnacijo glede trajanja baterije. HW2 bi lahko ob izklapljanju zaslona zdržala dva dni, z ves čas vključenim pa jo je treba polniti vsak večer. In kdor hoče imeti uro, ki mu v trenutku pokaže glavno informacijo (čas!), bo zaslon pustil vključen. Ker tipala za premike še vedno ne delujejo dovolj dobro, to je težava vseh po vrsti, še najmanj Appla, a res nočem stresati zapestja in motoviliti z roko naokrog, da bi izvedel, koliko je ura.

Na predstavitvi v Barceloni se je kot potencialna hiba kazal zaslon te ure, ker je v primerjavi s Samsungovim izgledal res uborno. V končni, prodajni različici ne izpade tako slabo, ima dovolj visoko ločjivost in premore nekaj živahnosti, nima pa črnine in kontrastov konkurenta. Tudi manjši je, čeprav po specifikacijah samo za desetinko palca, a bi se upal prepirati, da je razlika večja. Kjer je Huawei zamudil priložnost, je upravljanje sistema. Samsung je zadel terno z vrtljivim obročem okrog zaslona, ki ga tu ni. Začuda se vrtita stranska gumba, ampak v prazno. Če bi vsaj to delovalo za premikanje gor in dol, bi že pomenilo veliko. Kajti tako je treba vse početi na zaslonu, z izjemo določenih premikov v vmesniku, ki jih naredijo pritiski na omenjena gumba. Drsanje po zaslonu ure je v redu za kratke interakcije – ko nekaj »vržeš« proč, denimo – če je treba to početi dalj časa, pa postane nadležno. Ker je pozicija roke nenaravna. Samsungov obroč je mogoče vrteti s palcem, ko roka počiva za zapestju druge, in to je veliko udobneje. Google bo moral skupaj s proizvajalci na novo razmisliti o uporabniškem vmesniku.

So pa, kot sem omenil na začetku, tega že konkretno izboljšali. Zdaj vse skupaj – končno! – temelji na posameznih aplikacijah in prikazu glavnih informacij. Nekatere številčnice (watch waces) vsebujejo podatke o korakih, vremenu ali čem drugem. Med aplikacijami je tok obvestil iz Googlovega pomočnika (Google now), ni pa to več glavna zadeva pri Android Wearu. In obvestila s telefona – sms-i, facebook, e-pošta, itd – prihajajo sproti. Da se tudi odgovarjati neposredno z ure, čeprav je še vedno lažje to početi s telefona. In mogoče se je z uro tudi pogovarjati, da telefon lahko ostane v žepu ali na polici v drugi sobi. Glede na to, da je v Googlovem uporabniškem vmesniku poudarek na potegih prsta, je rahlo zoprno, da podrsanje v desno prikliče spreminjanje številčnice. Do tja bi morala biti malo težja pot, ker je tako čisto preveč nehotenih sprememb.

Zaradi gps-a je Huawei Watch primerna za športanje. Mogoče ne toliko v klasični izvedbi z usnjenim paščkom, ali pa tudi. Izbirati se da med različnimi aplikacijami za spremljanje teka, kolesarjenja ali česa drugega, osebno mi je dokaj pri srcu Endomondo, čisto v redu pa je tudi Google fit. In če tega uporabljaš na androidnem telefonu, imaš potem na enem mestu vse podatke o telesni aktivnosti. Seveda jih ima tudi ameriški ponudnik storitve. Ekstenzivnost informacij je v teh aplikacijah še vedno slabša kot pri namenskih rekreativnih urah, je pa dovolj dobra za marsikoga, in v osnovi je fino, če ena naprava zadostuje za vse potrebe in priložnosti. Kot pri konkurenci je vgrajeno še merjenje srčnega utripa, vendar njegove točnosti ali konsistentnosti nisem preverjal.

Glavna ovira pri športni uporabi je, znova, vzdržljivost baterije. Če polarji ali garmini z gps-om zdržijo po šest ali osem ur in celo več, je tu veselja konec v dveh ali treh urah, kar je lahko že premalo. In po vadbi je treba počakati dodatni dve uri, da se nosljivka spet napolni. Prav tem se skriva to, kar me najbolj skrbi glede pametnih ur. Niso ravno poceni, Huaweijeva stane 360 ali 380 evrov, ob konstantnem polnjenju pa bodo njihove baterije iztrošene v nekaj letih. Pri moji Gear S2 je po dobrem letu – pa ure vmes kakšen mesec sploh nisem uporabljal – vzdržljivost baterije že opazno slabša. Mogoče se jo da dokaj preprosto zamenjati, a ure nisem odpiral (na spodnji strani so vijaki (tako pri Gear S2 kot pri HW2) in preveril.

Velik poudarek pri novi izdaji Android Weara je na Googlovem pomočniku. Tistemu, ki mu narekuješ ukaze. V angleščini. In s preozkim naborom uporabnih odgovorov za slovenskega uporabnika, tudi če se potrudi s tujim jezikom. Zato je ta del, podobno kot pri avtomobilskem sistemu Android Auto, namenjen ZDA ali Veliki Britaniji. Enako je s plačilno platformo Android Pay, ki pri nas ne deluje in verjetno še lep čas ne bo. Niti Urbana za zdaj ne podpira sistema Android Wear, zgolj Samsungovo zapestno platformo.

Huaweijeva ura ni napačna, izgleda nobel, ponuja nekaj uporabnih funkcionalnosti in ima bistveno preglednejši in bolj smiseln uporabniški vmesnik od prve, vsaj do določene mere lahko nadomesti športno uro, njena glavna težava je v vsem naštetem, kar v Sloveniji ne deluje. Google vse bolj stavi na glasovno interakcijo in s tem odriva manjše države, kot je Slovenija, zanimivi pa nismo niti za plačilne in druge storitve, kjer mobilne in nosljive naprave nadomeščajo klasične načine. Dokler bo tako, je treba imeti prekleto dober razlog, izhajajoč iz osebnih navad in potreb, za nakup pametne ure za 360 evrov. Če je strojno še tako mikavna.

The post Huawei Watch 2 je zaradi Googla na boljšem in na slabšem appeared first on Tehnozvezdje.