Spomnimo se, da sta Evropska komisija in Mednarodna agencija za energijo (IEA) v svojih pomladnih priporočilih za zmanjšanje porabe, sicer bolj proti koncu, a vendarle omenili tudi namestitev pametnega upravljanja in digitalnih termostatov. To po njunih navedbah »lahko zmanjša porabo energije do 15 odstotkov, omogoča lažje nadzorovanje ogrevanja in hlajenja, ter zagotavlja uporabo najčistejše in najcenejše električne energije.« Z omenjenimi odstotki bi se kar strinjal, vsaj za desetino bi se poraba ob pravilnih nastavitvah morala znižati. Seveda pravilnih v smislu, da ogrevalni sistem ne troši energije v prazno, kolikšne so »prave« temperature pa ve vsak zase, saj so nekateri lahko celo leto v kratkih rokavih, drugi pa so tako »zmrznjeni«, da že ob prvem jesenskem hladu hodijo naokrog v jopicah in v predalih iščejo volnene nogavice.

S pametnimi termostati oz. v omrežje povezanimi glavami termostatskih ventilov verjetno največ pridobijo radiatorski sistemi. (Izbirate lahko med proizvajalci, kot so Bosch, Homematic IP, Netatmo, Tado) Običajne glave termostatskih ventilov s številčnico od nič do pet zgolj zapirajo ventil, kadar temperatura v sobi (oz. ob tipalu) doseže nastavljeno vrednost. Kjer je kakšna druga vrsta ogrevanja, denimo talno ali stensko, pridejo v poštev stenski termostati, ki vklapljajo in izklapljajo celoten sistem, tam je težje uravnavati posamezne sobe. Energent pri tem niti ni tako pomemben, vsekakor pa je najbolj aktualno zniževanje porabe električne energije ali zemeljskega plina, kajti pri obojem nas pred zimo strašijo s pomanjkanjem in še višjimi cenami, ki so že tako ali tako v zadnjem letu zbezljale.

Osredotočil se bom na radiatorje, ker sem doma optimiziral ogrevanje z njimi, nekatere od točk pa zagotovo veljajo tudi za druge načine ogrevanja. Pri klasičnih termostatskih ventilih, kaj šele pri čisto navadnih, je največja težava v tem, da ni mogoče nastaviti nikakršnih urnikov, topla (oz. vroča) voda v vse steče istočasno, ko se vklopi črpalka, ne da se izvajati sprotnih prilagoditev, ki bi se kasneje samodejno razveljavile, ne da se ničesar spremeniti na daleč in seveda ni možen preklop celotnega režima z enim samim klikom. Vse to in še kaj omogočajo pametni termostati.

Tule je vse skupaj povzeto v petih ključnih točkah:

1. Določanje in režimov in urnikov ter preklapljanje med njimi v različnih obdobjih

Poglavitno pri termostatskih glavah je to, da nastavimo, kakšna naj bo v določenem obdobju temperatura v prostoru. Potem na osnovi tega urnika prilagajajo ventil. Urnik je lahko za vsak dan v tednu drugačen, verjetno pa bo najbolj smiseln enak od ponedeljka do petka, za vikende pa nekoliko prilagojen. Na začetku se splača malo preizkušati različne možnosti, mogoče prvo zimo tudi večkrat, ko se temperature zelo spremenijo, in spremljati statistiko v aplikaciji, če jo ta omogoča, ter porabo električne energije, plina, kurilnega olja ali česarkoli že, ter na osnovi vsega tega ter lastnih občutkov optimizirati zadevo. Po prvi, zagotovo pa po dveh zimah boste imeli dva do tri različne urnike za vsak termostat, denimo enega za začetek in konec kurilne sezone in tistega glavnega zimskega, nakar lahko samo v aplikaciji spremenite na režim sezona ali predsezona in veste, da bo ogrevanje takšno, kot ga želite.

2. Zakasnjeno »odpiranje« radiatorjev

Še posebej za tiste, ki se ogrevate s toplotnimi črpalkami, a lahko tudi za druge, je smiselno zjutraj in tudi zvečer zamakniti začetek odpiranja ventilov v različnih sobah. Tako bo po eni strani sistem lažje prenesel začetno obremenitev, saj se ne bo zaloga vroče vode porazgubila po vseh radiatorjih, črpalka pa bo z muko sproti ogrevala zadostno količino nove, po drugi strani pa tudi nima smisla enako zgodaj začeti segrevati dnevne ali delovne sobe kot denimo spalnice, kopalnice in kuhinje, kjer se boste zjutraj najprej (ali zgolj) zadrževali.

3. Smiselno ogrevanje posameznih sob

V različnih sobah želimo in potrebujemo različno temperaturo ob različnih časih. Tako jo lahko za tista obdobja, ko nas ni tam, v urniku za kakšno stopinjo znižamo. S tem ne ogrevamo po nepotrebnem, hkrati pa zadržujemo tako konstantno temperaturo, ki nato omogoča hitro in energetsko učinkovito segretje na želeno, kadar pa v tisti sobi dejansko preživljamo čas. Kakšne kabinete in podobno lahko čez vikend manj ogrevamo, kuhinjo pa verjetno čez teden.

4. Sprotno prilagajanje, ki ne vpliva na urnike

Klasične termostatske glave je seveda mogoče zasukati in s tem vplivati na temperaturo v prostoru, a težava je v tem, da moramo kasneje znova spremeniti nazaj na standardno nastavitev. Pogosto tudi pozabimo kakšen ventil, denimo ko prezračujemo in ga zapremo, ali ko segrevamo kopalnico, in imamo potem v prostoru ali mraz ali prehudo vročino. Pametni znajo sami ugotoviti, da je okno odprto in za tisti čas zapreti ventil, predvsem pa vsaka ročna sprememba velja zgolj do naslednje spremembe v urniku. Če torej zvišamo z 21 na 23 stopinj, to ne bo za dolgo. Ventili imajo običajno tudi tipko, ki jih za nekaj minut povsem odpre, za hitro segrevanje prostora.

5. Upravljanje na daljavo

Termostati so povezani v sistem ponudnika in jih lahko upravljamo prek aplikacije od kjerkoli. Tako lahko z izleta ali dopusta pravočasno zvišamo temperaturo, če smo jo ob odhodu znižali. Predvsem pa lahko storimo slednje, kar takrat, ko smo še doma, zlahka pozabimo, pri klasičnih ventilih pa bi to morali na vsakem radiatorju storiti ročno in potem ne bi mogli sprožiti segrevanja pred prihodom nazaj domov.

Jasno je, da nobena rešitev ni brez določenih pomanjkljivosti. Nekateri denimo nočejo imeti domačih naprav povezanih v internet, kar vsaj določeni ponudniki omogočajo, vendar je za uporabo zgolj v domačem omrežju treba »spisati« lastno aplikacijo. Kadar »pade« internet ali ni električne energije, so termostatske glave enake običajnim, res pa se to zgodi zelo redko. V njih je treba menjavati baterije (običajno vrste AA), vendar zdržijo vsaj eno zimo, pri meni so že dve in se še vedno ne pritožujejo, zamenjal sem ju samo v enem od stenskih termostatov.

Tovrstne naprave se lahko povezujejo v domače omrežje na enega od dveh načinov. Nekateri imajo vmesnik Wi-Fi za neposredno povezavo z usmerjevalnikom, tak sistem je običajno tudi najcenejši, ker odpadejo vmesne naprave, in se nam zdi povsem primeren, če termostatov ni veliko. Drugi način je z namensko dostopno točko, ki se poveže z usmerjevalnikom oz. glavnim »satelitom« prepletenega omrežja (lahko s kablom), nanj pa se po lastnem protokolu in običajno nižji frekvenci, ki omogoča daljši doseg, povezujejo posamezni termostati. S tem ne obremenjujejo domačega brezžičnega omrežja in tudi njihova poraba je lahko zaradi tega bolj optimizirana. Sam imam tovrsten sistem z dostopno točko, a če bi bili termostati bolj razpršeni po hiši, ne skoncentrirani na en predel, bi se verjetno odločil za izvedbo prek Wi-Fi.

Investicija je seveda odvisna od izbrane tehnologije in števila naprav, v večini primerov pa bo verjetno nekaj sto evrov. Morda se res ne povrne v zimi ali dveh, toda raje prej kot slej zagotovo se, poleg tega pa moramo gledati tudi na to, da vsi čim bolj znižamo porabo energentov in to je eden najlažjih in najbolj smiselnih načinov za konkretne »prihranke«.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Še je čas, da pred zimo radiatorje spremenite v pametne in znižate porabo appeared first on Tehnozvezdje.

Omenjeni organizaciji sta nedavno izdali skupna priporočila Evropejcem, kaj lahko storijo, da pripomorejo k zmanjšanju odvisnosti naše celine od ruskega plina. Zdaj, ko počasi vstopamo v najtoplejše mesece leta, imamo nekaj časa za prilagajanje in razmislek, kako pred naslednjo zimo zmanjšati porabo in omogočiti za odtenek lažje iskanje alternativ ruskim dobavam.

Med priporočili je na prvem mestu znižanje temperatur v stanovanju. Kot trdijo, ni potrebe po ogrevanju prostorov na 22 stopinj ali več, za stopinjo Celzija nižja temperatura pa pomeni za sedem odstotkov nižjo porabo. Poleg tega ni treba, da so vse sobe enako ogrevane, pa tudi poleti se da kaj privarčevati s klimatsko napravo, kajti hlajenje prostorov po vzoru lasvegaških hotelov, ko človeka že dobesedno zebe, je povsem nesmiselno. Tovrstne ukrepe priporočajo tudi javnim ustanovam, ne zgolj običajnim državljanom. Po mojem videnju so zastavili v pravi smeri, a niso šli dovolj daleč. Morali bi promovirati ambicioznejše spremembe, ne le golega varčevanja. S slednjim mogoče lahko malenkost spremenimo miselnost, čeprav tudi o tem dvomim, a še zdaleč na izkoristimo potenciala, ki nam ga dajejo sodobne tehnologije.

Resnici na ljubo so ob koncu, po devetih konkretnih ukrepih, omenili namestitev pametnega upravljanja in digitalnih termostatov, kar »lahko zmanjša porabo energije do 15 odstotkov, omogoča lažje nadzorovanje ogrevanja in hlajenja, ter zagotavlja uporabo najčistejše in najcenejše električne energije.« Toda to bi morali postaviti na začetek in promovirati kot enega ključnih in najlažje izvedljivih domačih ukrepov za znižanje porabe. Če kje, je pri ogrevanju in hlajenju smiselno uporabljati pamet, tudi tisto v elektronskih napravah. »Zapiranje« ventilov oz. termostatov bo doseglo glavni cilj, kajti poraba bo nižja, vendar zelo malo drugih ciljev, in princip ni dosti drugačen od tistega v obratni smeri, ko želimo nekaj doseči z golim povečevanjem moči.

Če je nekdo navajen imeti v stanovanju 22 stopinj in morda tudi njegovo telo pri 20-ih ne funkcionira enako dobro, cele zimske dni pa ne bi bil oblečen v ekstra tople jopice in obut v volnene nogavice, si lahko s pametnimi stenskimi termostati ali glavami termostatskih ventilov (za radiatorje) zagotovi, da bo ob ključnih urah še vedno imel v prostoru želenih 22 (ali kolikor že) stopinj, takrat, ko ga ni doma, pa bo temperatura nižja. Pa tudi med posameznimi sobami so lahko razlike, med vikendom temperature drugačne kot med tednom, ni treba vseh sob zjutraj začeti in zvečer prenehati ogrevati sočasno. Sproti se da prilagajati, kar pa nato ne pomeni spremembe za »vse večne čase«, ob daljši odsotnosti od doma zgolj preklopimo na »počitniški« način z nižjimi temperaturami in dan pred vrnitvijo prestavimo nazaj na običajni režim.

Z vsem naštetim, že brez morebitnega prilagajanja na osnovi spoznavanja uporabnikovih navad in želja, so prihranki najmanj taki kot z zniževanjem temperature za stopinjo, obenem pa ne bo nikogar zeblo. Investicija v to »pamet« nanese nekaj sto evrov, vendar se s prihranki lahko kmalu povrne, nekaj pa zagotovo odtehtajo še druge koristi. Komunikacija z elektro omrežjem, ki bi omogočila segrevanje segrevanje vode v zalogovniku takrat, ko je elektrike »preveč« (ob uporabi toplotne črpalke), bi predstavljala še naslednji korak, za katerega ne vem, kdaj ga bomo dočakali, a tovrstne ukrepe bi morala spodbujati EU. Ne zgolj v zasebnih domovanjih, še toliko bolj v zgradbah, ki porabijo zares veliko. Kdor je kdaj preživel kakšen dan v bolnišnici, zelo dobro ve, koliko energije gre tam dobesedno v zrak. Ogrevanje velikih sob »na polno«, a zraven na stežaj odprta okna. Podobno je v šolah in še kje. Če bi tudi te ustanove, kolikor še niso, resno razmislile o tem, kako zmanjšati svoje razmetavanje z energijo, in v tej smeri tudi kaj ukrenile, bi to prineslo še več učinka kot »varčevanje« posameznikov.

Podobno na prvo žogo kot »zaprite radiatorje« je tudi nasvet o znižanju hitrosti na avtocesti. Tudi tu bi se dalo kaj povedati o enakomerni vožnji, uporabi prilagojevalnika hitrosti, o izogibanju pretiranemu zaviranju in vnovičnemu pospeševanju. Med priporočili sicer so, da se vozite manj, več delajte od doma, kolesarite ali pešačite ter uporabljajte javni prevoz. O vseh teh točkah bi se dalo povedati precej, ker je veliko lažje reči pojdite s kolesom ali z vlakom, namesto z avtom, kot to v marsikaterih okoliščinah tudi storiti. Vendar morda o tem še kdaj drugič, za zdaj pa razmislek o pametnejšem ogrevanju in hlajenju ter morebitna implementacija pred prihodnjo zimo ne bi bila odveč.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Varčevanje na osnovi odrekanja ni najbolj smiseln način zmanjševanja odvisnosti Evrope od ruskega plina appeared first on Tehnozvezdje.

Kdor ima v stanovanju ali hiši za ogrevanje sob radiatorje, ima na njih take ali drugačne ventile. Če so termostatski, se odpirajo in zapirajo, ko temperatura preseže ali pade pod nastavljeno vrednost. V hišah s talnim ogrevanjem so ventili za posamezne razvode (sobe) večinoma celo zimo odprti enako, še vedno pa je smiselna regulacija vklapljanja sistema glede na zunanje okoliščine. V obeh primerih lahko naprednejši termostati – stenski in na radiatorjih – precej pomagajo pri bolj učinkovitem ogrevanju in s tam nižjih stroških, še posebej pa pri sistemih, kjer za ogrevanje skrbi toplotna črpalka.

V vsakem primeru pametni termostat(i) poskrbi(jo) za bolj smiselno ogrevanje. Termostati s povezavo, ki jih upravljamo v aplikaciji, omogočajo določanje urnikov in enostavno preklapljanje med različnimi, nastavljanje podrobnejših parametrov, pametni pa se znajo tudi sami prilagajati stanovalcem. Zdaj vstopamo v drugo zimo s termostati in stikali (za črpalke) Homematic IP, na voljo pa so seveda tudi sistemi drugih proizvajalcev, denimo Netatmo in Tado. Sistem je v naši hiši bistveno izboljšal delovanje toplotne črpalke in predvsem zmanjšal njene obremenitve, poskrbel za manj nepotrebnega ogrevanja določenih sob in s tem tudi za bolj prijetne temperature tam, kjer jih želimo. Seveda je s tem nižja tudi poraba električne energije. Za koliko težko rečem, a za nekaj odstotkov zagotovo. V termostatih na radiatorjih v slabem letu še nisem zamenjal niti ene baterije, sem pa moral v nekaterih (ne najnovejših) ventilih, ki so imeli eno samo tesnilo, dodati še eno gumico. Pogostejše premikanje je namreč razrahljajo pozicijo obstoječe. Naš sistem temelji na dostopni točki, ki je s kablom povezana na omrežni usmerjevalnik (oz. enega od enakovrednih gradnikov prepletenega omrežja) in potem prek svojega radijskega protokola komunicira s termostati in stikali. Na voljo so tudi izvedbe, ki se povežejo neposredno v domače brezžično omrežje (Wi-Fi), a se mi rešitev z ločeno komunikacijo zdi bolj primerna.

Poglejmo ključne razloge, zakaj je namestitev takega sistema »pametnega doma« dejansko pametna, še posebej pri ogrevanju z radiatorji.

1. Sočasen začetek segrevanja vseh sob (radiatorjev) pomeni veliko obremenitev za toplotno črpalko

Če termostati na radiatorjih nimajo možnosti urnika, vsakič ob zagonu črpalke za krogotok topla voda začne teči v vse naenkrat. To je še posebej problematično zjutraj, ko so sobe shlajene, toplotna črpalka pa zaradi mrzlega zraka najmanj učinkovita, poleg tega mora poskrbeti še za segrevanje sanitarne vode. Zakasnitev ogrevanja v sobah, kamor zjutraj ne stopimo takoj (prioriteto imajo spalnica, kopalnica in kuhinja), zelo pomaga pri tem, da toplotna črpalka zmore obremenitve. A tudi pri kakšnem drugem načinu ogrevanja je povsem smiselno preučiti, kdaj v določenih sobah potrebujemo »najvišjo« temperaturo. S čimer smo že pri naslednji točki.  

2. V nobeni od sob ni potrebna konstantna temperatura

Nikjer se ne zadržujemo cel dan, še če nas (več kot) pol dneva ni doma. Zato je lahko takrat, ko sob ne uporabljamo, v njih temperatura nastavljena za kakšno stopinjo nižje. To je že dovolj, da je konkretno manj ogrevanja, a hkrati je razlika tudi še dovolj majhna, da hitro lahko znova dosežemo želeno temperaturo.

3. Pisarne in še kakšna soba so lahko čez vikend manj ogrevane kot čez teden

Delovne sobe uporabljamo pretežno čez teden, ob vikendih manj. Zato jih lahko takrat pustimo za kakšno stopinjo hladnejše, spet pa temperaturo »navijemo« denimo v nedeljo zvečer, če se takrat že odpravimo urejat določene službene stvari za nov delovni teden.

O tem, kakšne so še možnosti za zmanjšanje porabe električne energije z obstoječimi in z ustreznimi novimi napravami sem pisal v članku S tehnologijo do nižjih stroškov elektrike in varovanja planeta na portalu Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

4. Urniki v aplikaciji so na enem mestu in pregledni

V grafičnih vmesnikih aplikacij je bistveno lažje, pregledneje in hitreje nastavljati urnike za posamezne termostate, kot na malem zaslončku in s tipkami same naprave. Ker točno vidimo parametre za cel dan oz. cel teden, tudi veliko lažje na začetku preizkušamo ter sčasoma sestavimo pametno strategijo ogrevanja in jo prilagajamo.

5. Včasih pride prav spreminjanje temperatur ali urnikov na daljavo

Kadar vemo, da bomo ali bolj zgodnji ali zamujamo, lahko s telefona ali sprožimo ogrevanje prej ali ga za tisti dan podaljšamo v pozne večerne ure, da nas pričaka prijazno segreto stanovanje. Če vemo, da nas dlje ne bo, pa lahko znižamo temperature in varčujemo z energijo.

6. Večje spremembe je mogoče uveljaviti dobesedno z enim klikom

Kadar gremo na dopust, ob koncu kurilne sezone, na prehodu iz zime v pomlad lahko na hitro uveljavimo drug profil z drugačnim urnikom, ki je bolj primeren za novo »sezono«. Ko je treba, pa gremo spet nazaj na standardnega, znova z nekaj »kliki« v aplikaciji.

7. Razpored za vklapljanje črpalke je v vsakem primeru treba na nek način avtomatizirati

Kjer za kroženje vode po radiatorjih ali ceveh talnega ogrevanja skrbi črpalka, ne denimo daljinski sistem, je nujna nekakšna avtomatizacija, da se ali vklaplja in izklaplja ob določenih urah (te so znova lahko različne med tednom in med vikendom) ali pa glede na kakšne druge dejavnike. Najbolj smiselno je to vključiti v isti pametni sistem, v katerem so termostati.

Morda se dvesto, tristo ali štiristo evrov, kolikor bo verjetno stal tak sistem, ne bo povrnilo v zimi ali dveh. Toda takoj bodo opazni učinki, predvsem pa nam bo hvaležen planet, saj bomo na tak način skupaj porabili precej manj električne in drugih oblik energije. Ključnik je #optimizacija.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post V osnovi skrbijo za temperaturo, a predvsem znižujejo račun za energijo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Nekaj elementov imam nameščenih in sem z njimi pretežno zadovoljen, a so samostojna kamera, radiatorski ventili, strešno okno in senčilo ter zvočniki, ki jih tudi lahko uvrstim v to kategorijo, četudi ne omogočajo govornega upravljanja, vseeno še daleč od tega, čemur bi lahko rekel kompleten pametni dom. Za kaj takega bi morali biti zraven vsaj še razsvetljava, domofon in vanj integrirana varnost, hlajenje, prezračevanje in mogoče gospodinjske naprave ter namakanje in košnja vrta. Vse skupaj pa bi moralo biti dobro povezano ter z možnostjo upravljanja z ene točke, tako fizične, v samem stanovanju, kot digitalne, na mobilni napravi. Kaj takega je težko doseči zgolj s sestavljanjem posameznih koščkov ali tudi s samogradnjo.

Peščici navdušencev se zdi zelo fino, če si lahko postavijo sistem s pomočjo osrednjega (običajno kartičnega) računalnika in z gradniki, ki jih izdelajo sami. Vsekakor tak pristop ni napačen za tiste, ki imajo veliko (tehničnega, programerskega in drugega) znanja tako za postavljanje kot za upravljanje sistema. Za večino zato ta način ni primeren. Omejitev je še v tem, da se s tipali, motorji in tistim, kar je mogoče za dokaj malo denarja kupiti pri »kitajcih«, da avtomatizirati določene zadeve, denimo okna in senčila, za kaj drugega, na primer elegantno rešitev razsvetljave ali odklepanje vrat in varnost, pa je treba poseči po vsaj nekaterih že pripravljenih elementih. Poleg tega se, vsaj po mojem mnenju, za novogradnjo ali ob konkretnem prenavljanju – v drugih scenarijih je korenito postavljanje pametnega doma težavno in ne izkoristi celotnega potenciala – spodobi vse skupaj urediti na nivoju, elegantno in profesionalno.

Marjan je že testiral enega od potencialnih domofonov za tovrstni dom, ki že sam po sebi omogoča marsikaj, z njim pa se da povezati še dodatno kamero in druge zunanje elemente. Tak sistem ni zgolj prijazen in enostaven glede spuščanja ljudi – obiskovalcev ali domačih – v hišo oz. stanovanje, je tudi precejšnja nadgradnja varnosti. Tudi zato, ker ve, kdaj je kdo doma in kdaj je stanovanje prazno. Ena od možnih koristi pametnega doma je denimo ustvarjanje scenarijev, ki simulirajo vašo prisotnost doma, čeprav ste stotine ali tisoče km stran. Kdor bo opazoval stanovanje, bo videl dviganje in spuščanje senčil, prižiganje in ugašanje luči, mogoče tudi televizorja, in bo na osnovi tega presodil, da raje ne bi poskušal z obiskom, med katerim seveda ne bi imel dobrih namenov.

Kdor bi si rad v živo ogledal in preizkusil delovanje tovrstnega kompletnega pametnega doma, si lahko rezervira termin v razstavnem salonu Comfort-el v Radovljici.

Celovit pametni dom, ki ima vkomponirano ogrevanje, klimatizacijo in prezračevanje, lahko poskrbi tako za precejšnje prihranke pri porabi energentov (in s tem seveda denarne) kot za večje udobje. Kot se povedal že pri testu ventilov, je mogoče marsikaj doseči s smiselnimi nastavitvami, profili, scenariji ter njihovim prilagajanjem glede na počutje in vremenske razmere, pomaga pa lahko tudi pamet takega sistema, povezana s tipali znotraj in zunaj. Upravljanje na daljavo je še dodaten plus, saj tako ni treba skrbeti, da bi prišli v mrzlo ali pregreto stanovanje. Z vremenskimi postajami pa se da zagotoviti še kaj drugega v sami hiši ali okrog nje in si s tem olajšati delo.

Mogoče je za slovensko okolje to malce manj pomembno in praktično, toda prijazen in sodoben pametni dom naj bi omogočal glasovne ukaze. Seveda ni nujno, nekaterim uporabnikom se »spuščanje« Alexe ali Googlovega pomočnika ter njunih mikrofonov v svoje domovanje zdi prevelika nevarnost zasebnosti in jih povsem razumem. Po drugi strani pa razumem tudi ponudnike, da pripravijo vse potrebno za integracijo s temi navideznimi pomočniki za tiste, ki nimajo zadržkov, in z veseljem prižigajo ali ugašajo luči, spuščajo senčila ali naročajo sesalniku naj gre na obhod s ključnimi besedami namesto s pritiskanjem na tipke ali dotikanjem po zaslonu.

Opisal sem nekaj, morda celo glavnino od tega, kar naj bi vseboval celovit pametni dom. Kdo vam ga bo postavil, je vaša izbira, lahko pa kot eno od možnosti svetujem, da greste po dodatne nasvete k strokovnjakom iz Comfort-el. Vsekakor je treba premisliti marsikatere vidike in narediti načrt, pri čemer lahko nekdo z izkušnjami precej pomaga, kajti to ni naloga, ki bi se je lotevali večkrat in vmes ugotavljali, kaj se obnese in kaj ne. Kasnejše odpravljanje napak, ki so jih storili že drugi, in se jim lahko izognete, bo zoprno in verjetno drago.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

Podjetje Acenta, ki ponuja rešitve pametnega doma pod znamko Comfort-el, je sponzor tega članka. Ni pa vplivalo na njegovo vsebino niti ga ni vnaprej dobilo v vpogled.   

The post Postavljanje pametnega doma: Za celovito rešitev je nujna zunanja pomoč appeared first on Tehnozvezdje.

Podobno kot še v marsikaterem primeru je izraz vsaj do določene mere napačen ali zavajajoč. Pogosto prav veliko (umetne) pameti niti ne srečamo niti je ne potrebujemo, temveč je za marsikateri sistem, najsi bo razsvetljava, ogrevanje, večpredstavnost ali kaj četrtega, pomembno predvsem nastavljanje scenarijev, sprotno prilagajanje, upravljanje na daljavo in dodajanje zmožnosti, ki jih običajna (analogna) ali tudi digitalizirana izvedba brez povezave preprosto ne omogoča. Seveda so primeri, ko nam odločitve same naprave, ki jih ta sprejme na osnovi podatkov s tipal in vnaprej pripravljenih algoritmov, lahko kaj olajšajo, izboljšajo in tudi preprečijo kakšno nevšečnost. Večinoma pa so lahko tovrstni »pametni« pripomočki osnova za doseganje določenih ciljev. Teh je lahko več, med glavnimi pa so zmanjšanje porabe energije, večje udobje bivanja, lažje upravljanje in nastavljanje (prek aplikacije na telefonu, spletnega vmesnika, namenskega programa ali glasovno), spremljanje podatkov za optimizacijo delovanja, dostop do naprav na daljavo (tudi zunaj domačega omrežja), izraba spletnih (naročniških) storitev na čim več napravah, povezovanje različnih sistemov v kolikor toliko enovito celoto in še kaj. Cilji so znova odvisni od potreb, želja, posameznega področja (pri »pametnem« zvočniku bodo drugačni in jih bo manj kot pri sistemu termostatov in ventilov) in seveda tudi cene tega, kar vgrajujemo. Zagotovo bodo pričakovanja drugačna, če nameravamo kupiti nekaj dokaj preprostega za približno sto evrov, kot če razmišljamo o bolj obširni rešitvi za tisoč evrov ali več.

Ker je toliko ciljev, je tudi načinov za postavljanje pametnega doma več. Vsi so lahko pravi, kajti okoliščine so zelo različne. V osnovi jih lahko razdelimo na tri najbolj pogoste. Lahko se odločimo za kupovanje in postavljanje kompletov, ki jih je treba samo namestiti in povezati z aplikacijo ali spletnim vmesnikom, ter začeti uporabljati. S tem lahko pokrijemo marsikatero področje in to počnemo postopno, glede na potrebe, navdih in finančne zmožnosti, so pa tovrstni sistemi običajno ločeni in jih lahko (za silo) združimo kvečjemu s pomočjo enega od treh glavnih plaftorm za nadzorovanje pametnega doma. To so Amazon Alexa, Apple HomeKit in Google Home. Ta možnost je cenovno nekje na sredi. Kompleti seveda nekaj stanejo, a pri vsakem je treba pretehtati, koliko koristi lahko prinese. Lahko se kasneje tudi izkaže, da jih nazadnje manj ali več, kot smo pričakovali, a dokler ne poskusimo, ne moremo zares vedeti.

Za nekatere avtomatizacije, predvsem to velja za zasenčitev, okna, različna stikala, vtičnice in še kaj, se lahko odločimo za samogradnjo. Priskrbimo si ustrezna tipala, motorčke in gradnike za povezavo, vzpostavimo osrednji krmilnik, za kar je zelo primeren kartični računalnik (Raspberry Pi ali Arduino), izberemo primerno programsko opremo in nato vgradimo, »zvežemo« in sprogramiramo zadevo. Tak pristop zahteva precej znanja in tudi nekaj izkušenj, lahko pa je cenovno dokaj ugoden in sistem si lahko v veliki meri prilagodimo po svojih željah.

Kdor tega ne bi počel sam, mogoče zato, ker se mu zdi, da se ne bo znašel, ali ker ima nasploh raje rešitve »na ključ«, pa se lahko odloči za ponudnika (denimo Comfort-el), ki vse to uredi. Tovrstna podjetja znajo svetovati, si ogledati stanovanje in narediti načrt, nato pa vse tudi vgraditi in uporabnika naučiti uporabe. Tudi tu gre predvsem za razsvetljavo, senčila, odklepanje vrat in podobno. Prednost tega pristopa so elegantne, preizkušene rešitve in enostavno upravljanje na enem mestu, ki ga je običajno mogoče povezati tudi z eno ali večimi od trojice omenjenih platform in tako dobiti še možnost glasovnega upravljanja (v angleščini). Cena je kajpak višja, a prav tako kakovost.

Še posebej pri novogradnjah je verjetno smiselno že ob risanju načrta razmišljati o tem, kaj od stavbnega pohištva in ostalega bi se dalo avtomatizirati in kje vse potegniti podometne cevi, da bo vse pripravljeno za kasnejše vstavljanje kablov. Marsikaj se da brezžično, toda po fizičnih povezavah gredo podatki še vedno najbolj zanesljivo ter ne motijo vsega ostalega »prometa« v zraku.

Predsodki in strahovi glede pametnega doma so večinoma odveč. Marsikateri povezan in prilagodljiv pripomoček lahko prinese konkretne prednosti v primerjavi s »klasiko«, treba pa je k temu opremljanju pristopiti brez vnaprejšnjih sodb. Še najbolj upravičeni pomisleki so tisti glede zbiranja osebnih podatkov, čemur se je mogoče v veliki meri izogniti, če se odpovemo Amazonovi ali Googlovi »pomoči« (Apple je glede zbiranja in varovanja podatkov malce bolj prijazen), morda tudi glede varnosti. Večina tovrstnih sistemov je namreč povezanih v internet, kajti brez tega tudi ni mogoče zagotoviti upravljanja na daljavo, kar lahko vedno predstavlja potencialno točko, kjer napadalci vdrejo in povzročijo kakšno nevšečnost. V praksi pa se to večinoma dogaja pri večjih sistemih, denimo pri slabo zavarovanem daljinskem ogrevanju, medtem ko posamični uporabniki napadalcev in izsiljevalcev v resnici ne zanimajo.

V prihodnje se bomo tako posvetili posameznim področjem, konkretnih nasvetom ter testom. Najprej sledijo zapisi o zvočnikih in večpredstavnostnih napravah (nameščanje novega Chromecasta smo lani že omenili), o sistemu za nadgradnjo ogrevanja (termostati in termostatski ventili za radiatorje) in o domofonu Bticino Linea 3000 z notranjo enoto Classe 100.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Postavljanje pametnega doma: Samostojno, postopno ali s tujo pomočjo in načrtom? appeared first on Tehnozvezdje.