Ideje, kot so jo uresničili v Avstraliji, še zdaleč niso nove in imajo povsem razumljivo ozadje. Veliki ponudniki spletnih storitev, kot so Facebook, Google, Twitter in drugi nimajo svoje vsebine, s tujo, uporabniško, pa so k sebi pritegnili glavnino oglaševalskega denarja. Medtem pa mediji in nasploh vsi, ki kakorkoli poročajo in ustvarjajo relevantne vsebine, vse težje prepričujejo podjetja, naj raje oglašujejo pri njih. Zato se že leta vrstijo pritiski na vlade in parlamente, naj tistim, ki služijo na njihov račun, naložijo neke vrste davek. To so v Avstraliji zdaj storili in platforme se morajo z mediji pogoditi, kolikšen znesek jim bodo plačevale za prikaz njihovih povezav, v nasprotnem primeru to stori razsodnik, ki ga določi država.

Google se je uspel dogovorili s medijsko družbo News Corp. Ruperta Murdocha in še nekaterimi, Facebook pa je temu od vsega začetka vehementno nasprotoval in niti ni dal priložnosti arbitru, da bi določil višino »davka«. Raje je avstralskim uporabnikom odtegnil možnost deljenja medijskih vsebin, pa tudi drugi po svetu ne moremo več deliti člankov avstralskih medijev (in določenih drugih strani). To je kajpak odprlo razpravo, ki ima toliko vidikov, da jih je nemogoče vse zajeti naenkrat, in še manj priti do kakršnega koli smiselnega zaključka. Ampak še preden se spustim v nekaj argumentov, je treba povedati, da so do nadomestila za »linke« upravičeni samo mediji, ki dosegajo določene kriterije, med drugim višino letnih prihodkov in še česa.

Sama po sebi ideja ni brez osnove. Če nekdo kuje lepe dobičke, pridobiva milijone uporabnikov in na vse možne načine izkorišča dejstvo, da je postal ena od glavnih vstopnih točk za dostop do informacij, se najbrž spodobi, da določen delež od tega da tudi tistim, zaradi katerih je njegova storitev lahko tako privlačna in zanimiva. Problem pa je že pri teh določilih o velikosti medijev, kajti znova bodo do denarja prišli le največji, pa tudi tem nato ni treba povedati, kako so ga zapravili. Ni jim treba zaposliti novih novinarjev, povišati plač obstoječim, izboljšati delovnih razmer, financirati dodatnih preiskovalnih zgodb. Prelivanje dela milijonov iz žepa enega bogataša v žep drugega. Prepričan sem, da bi bilo povsem enako tudi drugod, če bi sprejeli kaj podobnega. Bilance bi okrepili tisti, ki imajo že tako največjo lobistično moč in najbogatejše lastnike, mali, neodvisni mediji pa bi ostali enako na suhem kot vedno.

Konec interneta, kot ga poznamo …

Takoj smo lahko prebrali mnenja, med njimi izumitelja svetovnega spleta Tima Bernersa-Leeja, da Facebookovo (in morda še kakšno) blokiranje zunanjih povezav pomeni umiranje odprtega interneta ali vsaj interneta, kakršnega poznamo. Seveda upravljavci tovrstnih platform ne bi smeli imeti take moči in možnosti, da se odločajo, kaj uporabniki lahko vidimo, kaj lahko delimo, in česa ne moremo. Vendar to že tako ali tako počnejo, non-stop, med svojim običajnim delovanjem, pa jih nihče ni poskusil regulirati, niti nimamo možnosti kakršne koli pritožbe, ne čez standardne algoritemske odločitve ne čez kakšne bolj ostre poteze (denimo blokiranje uporabniškega računa). Že zdavnaj so postali preveč dominantni in zdaj, ko se odločijo z vsemi možnostmi boriti za vsak cent svojih prihodkov, začeti opozarjati, kako vse skupaj vodi v pogubo interneta ali vsaj spleta, je nekoliko hinavsko. Prej pa je bilo vse v redu?

Marsikdo bo rekel, da mediji potrebujejo Facebook, ker jim tamkajšnje objavljanje povezav na njihove članke prinaša bralce. Da so pravzaprav lahko veseli, ker jim omenjeno družabno omrežje to omogoča. Zagotovo bi se tudi našlo precej takih, ki bi se z veseljem »izpisali« iz zahtev omenjenega zakona, samo da bi lahko obdržali tisti delež obiska, ki jim ga prinašajo družabna omrežja, iskalniki in še kdo. Toda to je pogodba s hudičem, pri kateri je ena stran (medij) v izrazito podrejenem položaju, saj druga ves čas vse prireja v svojo korist, nikoli v korist medija. »Mrk« Facebooka je morda končno tudi priložnost, da vsaj nekje na svetu vznikne kakšna resna alternativa, ki v zadnjem desetletju skoraj nikjer ni imela priložnosti za razcvet, ker je bilo kar privzeto pač vse na modrem omrežju.

Problem ne bi bil tako pereč, če bi se Facebook in ostali obnašali pošteno. Predvsem, če bi vsem uporabnikom prikazovali celoten nabor tega, kar objavljajo in delijo tisti, kogar sledijo oz. s komer so na platformi prijatelji. Toda Facebook, Twitter in druščina se o tem, kaj bo kdo videl, odločajo po svoje, načrtno omejujejo »doseg« in silijo medije ter ostale, da za dodatnega plačajo. »Primakni nekaj evrov in dosegel boš toliko tisoč uporabnikov.« Če bi bila obravnava enakopravna in poštena in če bi lahko vsakdo, ki ima toliko in toliko prijateljev ali sledilcev za večino svojih objav računal, da bodo dosegle določeno število uporabnikov, ki se seveda lahko sami odločijo ali bodo kliknili na povezavo ali ne, potem bi Facebooku mogoče celo delno dal prav. Ker pa se obnaša, kot se, in ker mimogrede še z različnimi prijemi zatira kakršno koli konkurenco, je njegovo pritoževanje, da mu omejujejo poslovanje, licemerno in pač ne morem sočustvovati z njim. Pri podjetju, ki dejansko samo kaj ustvarja, bi imel nekaj več razumevanja.

Kot Marjan opozarja že več let, so določene (pretežno ameriške) spletne platforme postale premočne in pretirano samovoljne, regulira pa jih nihče. Avstralski poskus je zato zanimiv, nisem pa prepričan, da je izveden na pravi način. In predvsem nič ne naredi v smeri resnične regulacije, želi zgolj malo prerazporediti denar. A to je odpravljanje posledice, gašenje požara, vzrok zanj pa še vedno ostaja.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Reševanje novinarstva, ogrožanje odprtega interneta ali samo prelivanje denarja iz ene mega korporacije v drugo? appeared first on Tehnozvezdje.

Na sodišče EU se je po pomoč obrnilo sodišče v Budimpešti, ki je presojalo o pritožbi operaterja Telenor. Ta je ponujal naročniška paketa mobilne telefonije, pri katerih se prenos podatkov, ki sta ga ustvarili storitvi MyChat in MyMusic, ni štel v skupno mesečno kvoto. Klasično ničelno tarifo, pomembno za razumevanje sodbe sodišče pa je dejstvo, da se pri teh paketih promet v »prednostnih« aplikacijah ni upočasnil na nizko hitrost, ko so uporabniki porabili svoj mesečni limit megabajtov oz. gigabajtov.

Prva ugotovitev sodišča je bila, da storitev dostopa do interneta ne sme vsebovati omejevanja uveljavljanja teh pravic. V nadaljevanju pa se je osredotočilo na vplive »ničelne tarife.« Ta lahko povzroči resne posledice na znatnem delu trga.

Taki paketi namreč lahko povečajo uporabo privilegiranih aplikacij in storitev ter soodnosno zmanjšajo uporabo preostalih razpoložljivih aplikacij in storitev glede na ukrepe, s katerimi ponudnik storitev dostopa do interneta uporabo slednjih tehnično oteži ali celo onemogoči,

je zapisalo sodišče. Ne gre pa samo za dajanje prednosti določenim ponudnikom in zapostavljanje drugih. Tu so še pravice naročnikov:

Prav tako velja, da čim večje je število strank, ki sklenejo take sporazume, tem bolj lahko skupni učinek teh sporazumov glede na njegov obseg povzroči znatno omejitev uveljavljanja pravic končnih uporabnikov ali celo poseže v bistvo teh pravic.

Kot pojasnjuje sodba, za ugotavljanje, ali storitev (z ničelno tarifo) krši določbe direktive glede odprtosti interneta, ni treba izvesti nikakršne ocene vplivov. Operater ali spoštuje splošno obveznost enake in nediskriminatorne obravnave internetnega prometa ali pa je ne. Predvsem pa ne morejo za kakršno koli omejevanje biti opravičljivi poslovni razlogi, temveč zgolj tehnični ali objektivne okoliščine. Sodišče je skratka presodilo, da je madžarski urad za medije in komunikacije od Telenorja upravičeno zahteval umik omenjenih paketov in prenehanje tovrstne obravnave prometa v mobilnih omrežjih.

V slovenskem regulatorju, Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) so pripravili svoje pojasnilo, ker so – po njihovih navedbah – zasledili zavajajoče interpretacije sodbe. Kot pravijo v Akosu, sodišče ni prepovedalo ničelne tarife kot take, ampak »je prepovedalo različno obravnavo podatkovnega prometa po izrabi zakupljene količine podatkov.« Kakršno je bilo stališče Akosa že pred tem. Z drugimi besedami – operater lahko ponuja storitve z ničelno tarifo, če je posebne obravnave konec, ko naročnik (z drugimi storitvami) porabi zakupljeno količino podatkov. Takrat mora biti ves internetni promet obravnavan enak. Če sem nekoliko ciničen – vse se mora nalagati ekstremno počasi. Kajti skoraj nikoli operaterji ne upočasnjujejo na uporabno hitrost, ampak običajno na 64 kb/s ali kakšno podobno, absurdno počasno pretakanje podatkov. Seveda pa je v tem primeru ponujanje ničelne tarife za operaterja bistveno manj zanimivo, saj preferirane storitve na ta način izgubijo precejšen del svoj privlačnosti.

V vsakem primeru pa je »alternative pogled« na internetno nevtralnost že v precejšnji meri odpravilo nekaj drugega, ne direktive in sodišča. Konkurenca med operaterji in drugi dejavniki so poskrbeli za takšno številko gigabajtov, vključenih v večino naročniških paketov mobilne telefonije, da jih marsikdo že težko porabi in ni več prave potrebe po ponujanju storitev z zastonjskim prenosov podatkov.  

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Sodišče obvarovalo nevtralnost, ki jo je marsikje že pred tem rešilo povečanje vključenih količin gigabajtov appeared first on Tehnozvezdje.

Skoraj vsi se strinjajo, da je treba avtorsko pravo v Evropi posodobiti, ker veljavna pravila niso prilagojena za digitalno dobo. Toda nova, kot so si jih zamislili v Bruslju v navezi z lobisti največjih imetnikov pravic, bi bila še slabša za uporabnike spletnih storitev. Predlog direktive vsebuje več spornih členov, največ hrupa sta povzročila 11. in 13. Eden zapoveduje nadomestila pri povzemanju novic, kar bi v praksi pomenilo, da bi morali agregatorji (Google News in podobni) plačevati medijskim hišam, kdor pa bi hotel kaj deliti na družabnih omrežjih, pa bi moral pridobiti vsaj soglasje avtorja oz. medija. Drugi pa bi različnim storitvam nalagal obvezno »cenzuro« vsebin, ki morda kršijo avtorske pravice, kar bi bilo izvedeno v obliki čistega avtomatizma in brez varovalk za uporabnike, ki so zgolj želeli naložiti kakšno fotografijo ali kaj drugega.

Več držav je torej imelo pomisleke, odvisno od tega, ali so tam močnejši zagovorniki direktive (avtorska združenja, založbe, filmski studiji, …) ali nasprotniki (spletni ponudniki, …). Namero Romunije, ki je želela hitro sprejetje besedila, so blokirale Belgija, Italija, Nemčija, Nizozemska in Poljska, proti pa so še Finska, Hrvaška, Luksemburg, Portugalska, Slovenija in Švedska. Popravki besedila, ki so jih predlagali v Bukarešti in ki bi malenkostno zmanjšali omejevanje svobode na spletu (dovoljeno bi bilo objavljati t. i. meme, ki pa jih ne bi mogel naprej deliti nihče drug), niso bili dovolj. Konsenza o tem, da »zelo kratki« izseki ne bi zahtevali privoljenja in nadomestila, pa tudi še ni bilo. In izjeme, denimo da za manjša podjetja ne bi veljala obveznost filtriranja vsebin, niso sprejemljive za vse.

Evropski komisar za digitalne zadeve Andrus Ansip je izrazil obžalovanje ob tej dodatni zamudi, iz komisije pa so v uradni izjavi sporočili, da je

direktiva za evropske institucije prioritetnega pomena in ključna za evropske državljane, ustvarjalne poklice in medije.

Kako se bo zadeva odvijala naprej, je trenutno negotovo. Novega datuma pogajanj še ni, prav tako ni na vidiku kompromisa. In ker se take zadeve praviloma ne rešujejo v roku nekaj tednov, temveč prej nekaj mesecev, bi povsem lahko vse skupaj prehitele majske volitve v evropski parlament in bi se z direktivo od jeseni naprej ukvarjala še tretja komisija zapored.

The post Sporno avtorsko direktivo utegnejo prehiteti volitve appeared first on Tehnozvezdje.