Takoj, ko je bil Netflix uradno na voljo, sem se nanj naročil in mu ostal zvest pol leta, ko sem naročnino odpovedal s pripisom, da sem izgubil upanje po skorajšnjem prevodu vmesnika in opremi vsebine s slovenskimi podnapisi. Imel sem prav. Od takrat niso naredili veliko. Vsaj ne za nas. Med podprte jezike so vključili hrvaščino, najbrž ker menijo, da če smo nekoč sobivali v isti državi, potem bo dovolj, če podprejo en jezik, o slovenščini pa še vedno ne duha ne sluha. Dostop do Netflixa sicer imam, da lahko občasno opišem film ali serijo, vendar ker ni na moje ime, sem vsaj malce še vedno uporen. Neprevedeno okolje me sicer ne moti toliko, kot da hrvaški podnapisi so, medtem ko slovenskih ni. Upam, da se motim, vendar zna biti enako, ko bo na naš trg stopil Disney s svojo pretočno storitvijo.

Razlike med srbskim, bosanskim in hrvaškim jezikom vsekakor so, a zna biti res, kar je za Sobotno prilogo dejal igralec Benjamin Krnetić, »…na koncu sem odkril, da so med seboj bolj raznolika slovenska narečja kot pa jeziki, na podlagi katerih že stoletja temeljijo vojne.« Prevod storitev ali sistemov v enega od jezikov morda tujerodni razumejo kot način, kako z enim udarcem ubiti več muh. Srbi, Hrvati in Bošnjaki se bodo razburjali, vendar bodo razumeli, medtem ko mladi Slovenci prebivalcev nekoč skupne države preprosto ne razumejo. Smešno je, da se zato z njimi raje pogovarjajo v angleščini. A tako pač je!

Podobno kot Netflix očitno razmišlja ponudnik športnih televizijskih programov Sportklub. Čemu bi se venomer znova trudili še s slovenskimi napisi, saj bodo gledalci razumeli tudi srbske. Zadnja dirka Formule 1 na kanalu SK 4K je imela hrvaški komentar in čeprav so bili obveščeni o tem, do konca prenosa niso zamenjali podatkovnega toka za zvok pri gledalcih v Telemachovem omrežju. Tak je odnos tujih ponudnikov do slovenščine!

Ne bi rad prejudiciral stvari, vendar me zgoraj opisano drastično spominja na podobno obnašanje Appla. Sistem iOS je preveden v hrvaščino, med nastavitvijo slovenskega uporabnika celo posiljujejo, naj ga uporablja, medtem ko o slovenščini ne duha ne sluha. In to že nekaj let. Ne verjamem, da Apple ne prevede sistema, ker je pohlepni starec, sedeč na kupu denarja. Prej, ker meni, da mu ni treba. Ker ne dobi dovolj pritožb slovenskih uporabnikov? Zanima me, ali bi se karkoli spremenilo, če bi mu vsi na enkrat poslali prijazno elektronsko sporočilo z zahtevo po prevodu. Ali pa bi bil odgovor podoben kot v primeru pametne ure in tipala za EKG. Spomnimo, da v Sloveniji kupljene ure, ki sicer tipalo imajo, merjenja ne dovolijo, ker je storitev dezaktivirana. Čemu, sami najbolje vedo, in če bi vprašali, bi dobili odgovor, da se trudijo na vse pretege funkcijo omogočiti. Že leta? Bojim se, da je stvar v prioritetah in v tem, da vrhovi mednarodnih podjetij preprosto ne sliši krikov obupa uporabnikov iz majhnih držav.

Microsoft in Google sta prevedla sisteme, aplikacije in programe v slovenščino, zato je odnos Appla še toliko manj razumljiv.

Zadeva ni nedolžna, kot bi menili, kajti podcenjevalni odnos je mogoče zaslediti še izven »digitalnega« sveta. Kot vemo, morajo biti izdelki v trgovini opremljeni z deklaracijo v slovenskem jeziku, če ni vključen na škatli z izdelkom. Običajno zaradi majhnosti trga ni. Že tako ali tako so deklaracije tiskane z najmanjšimi možnimi pisavami, da jih je brez povečevalnega stekla skoraj nemogoče prebrati, a morda se obeta nova realnost. Zadnjič sem se sprehajal po eni od ljubljanskih drogerij Müller in med drugim opazil simpatičnega manjšega robotka z deklaracijo v hrvaščini. Verjamem, da je nekdo naredil napako in ne želim delati iz muhe slona, a vendarle je možnost, da nekateri v tem ne vidijo nikakršne težave.

Pomena prevoda se zaveda tudi vse več izdelovalcev vozil, čeprav so bili meniji v slovenskem jeziku še pred kratkim prej izjema, kot pravilo.

Ko sem pred leti prvič pisal o podcenjevalnem odnosu nekaterih podjetji do slovenskega jezika, o kakovosti navodil za uporabo ne bi izgubljal besed, čeprav so bila večkrat ponujena kot razlog, zakaj so izdelki pri nas dražji kot drugje, so nekateri dejali, da pretiravam. Morda res, vendar mi vseeno ni prav, da smo postali pretirano razumevajoči. Ne kličem na bojkot Applovih izdelkov, Netflixa in še koga, ki mu je za naš jezik vseeno. Daleč od tega. A ne bi bilo narobe, če bi uporabniki le teh na primer vsak mesec poslali pritožbo. Vpisali v »knjigo pritožb«, kaj jih moti. Naj jih bo veliko in glasovi nezadovoljstva naj ne potihnejo, kajti le tako lahko izsilimo spremembe. Ne naredimo tega in v prihodnje bo še slabše. Ali drugače. Če ne zahtevaš, kar ti sicer pripada, tega pač ne dobiš!

The post Bi zbrali pogum in se jim postavili po robu ali bi raje bili hlapci?! appeared first on Tehnozvezdje.