Nisem prepričan, da bo tokrat karkoli drugače. Ne verjamem, da Windowsi potrebujejo še en procesor ARM, temveč korekten, lepo oblikovan, lahek ter za večino dovolj zmogljiv prenosnik s ceno krepko pod tisočakom. Natanko tolikšno, kot za MacBook Neo zahteva Apple oziroma kot so, bolj ali manj s figo v žepu, obljubljali v Qualcommu. Če bi Microsoft želel kaj takšnega, bi moral stopiti po poti iskanja načina, kako procesor poceniti in hkrati ohraniti primerno moč.

Kljub vsemu naslajanje nad zmogljivostmi še zdaleč ni prepovedano. Nvidia želi v enem čipu združiti procesorske in grafične zmogljivosti, ki za zdaj zahtevajo ločeno grafično kartico. Ob tem je nekaj kristalno jasno. Pozabite na dolgo avtonomijo in odsotnost aktivnega hlajenja. Ogromna moč z ničemer od tega ni združljiva. Kljub temu nekateri že postavljajo teorem, da bo RTX Spark za okolje Windows tisto, kar je bil za Apple procesor M1. Navdihuje me rek, da upanje umre zadnje.

Sposobnosti novega čipa so skoraj neverjetne. Osrednji procesor z 20 jedri, pri zasnovi katerih je sodeloval Mediatek, 6144 grafičnih jeder CUDA, en petaflop zmogljivosti za algoritme umetne inteligence in podpora za do 128 gigabajtov pomnilnika LPDDR5X. Ali povedano drugače. Njegove grafične zmogljivosti so enakovredne kartici RTX 5070. Nvidia, ki mobilni procesor obljublja že kar nekaj let, ga ni razvila iz temeljev. Gre za različico procesorja GB10, ki ga najdete v mini računalniku DGX Spark. Odlična mašina, ki si jo zaradi cene, ki se približuje petim tisočakom, lahko privoščijo le redki. Koliko torej mislite, da bo stal prenosnik RTX Spark s 128 gigabajti pomnilnika, ki ga četica zvestih proizvajalcev napoveduje za to jesen, če dodate še stvari, kot so tipkovnica, sledilna ploščica, baterija in 15-palčni zaslon na dotik tehnike miniLED?

Očitno so se tehnološka podjetja nalezla Trumpove govorice. Nvidia ga imenuje »superčip« in najučinkovitejši procesor, kar jih je bilo kadar koli izdelanih. Microsoft, ki tokrat sodeluje v vlogi partnerja z nalogo poskrbeti, da bo manj nedelujočih programov, pa Surface Laptop Ultra opisuje kot najzmogljivejšo stvar, kar so jo kadar koli izdelali. Ne preseneča me. Če verjamemo napovedim, bo čip zlahka lokalno poganjal veliki jezikovni model umetne inteligence s 120 milijardami parametrov, upodabljal obsežne tridimenzionalne prizore (do 90 gigabajtov) in omogočil igranje v ločljivosti 1440p z več kot 100 sličicami na sekundo. S tem so menda prepričali celo Adobe, ki je tokrat zares napovedal za procesor ARM optimizirana programa Photoshop in Premiere.

Nvidia bi utegnila postaviti nova merila zmogljivosti. Vendar je položaj drugačen od Applovega prehoda na M1. Čipa niso vgradili samo v drage modele, temveč tudi v cenovno dostopnejše, da bi čim več ljudi imelo možnost dojeti prednosti nove arhitekture. Hitro širjenje je bilo obenem spodbuda razvijalcem za hitrejše prilagajanje programske opreme. Šele ko se je nov procesor uveljavil, so ponudbo razširili na zmogljivejše čipe. Nvidia cilja neposredno na vrh, zaradi česar se zlahka ujame v zanko premajhne prodaje zaradi previsokih cen. Da bi prenosnik stal okoli dveh in pol tisočakov, za kar danes dobiš dober procesor (manj sicer polnilnika), je malo verjetno.

Še nekaj je zanimivo. Apple ima le eno arhitekturo procesorjev. Windowsi bo imeli štiri dokaj različne dobavitelje. Intel, AMD, Qualcomm in po novem še Nvidio. Kar bo dodobra spremenilo obstoječa razmerja. AMD običajno stavi na dobro razmerje med zmogljivostjo in ceno, Qualcomm izstopa z avtonomijo baterije, a zaostaja pri podpori igram, Intel pa ostaja nekakšna varna sredina z dobro združljivostjo programske opreme x86.

Nvidia bi lahko ponudila nekoliko drugačen recept. Arhitektura ARM, kombinirana z grafično močjo, ki bo nagovorila gejmerje. Microsoftu in Nvidii je že uspelo prepričati razvijalce studia Riot Games, da so prilagodili zaščito v igrah Valorant in League of Legends. Pomembno pa bo tudi sodelovanje z drugimi razvijalci, ki bodo na nek način usodni za Nvidiin naskok na trg prenosnih računalnikov.

The post Na trg prenosnikov s sistemom Windows zdaj vstopa še Nvidia! appeared first on Tehnozvezdje.

Nekaj iz ROG-ove predstavitve na sejmu CES 2025 se mi je še posebej vtisnilo v spomin. Ob vsaki omembi novega modela so poleg bistvenih nadgradenj, ki so se večinoma dotikale procesorjev, grafike in morda še zaslona, dobršen del časa namenili razlagi, kako in kje vse so izboljšali hladilni sistem. Povedati so sicer želeli, da so se trudili izboljšati pomembno komponento prenosnih in namiznih računalnikov, da bi ti učinkoviteje delovali. Ampak to je možno razumeti tudi drugače. Verjetno se veliko ne motim v oceni, da zmogljivejši čipi porabijo več energije in se posledično bolj segrevajo, zato je optimizacija hladilnega sistema nujnost in ne toliko normalen potek razvoja. Ker gre v večini primerov za tehnološko nezahtevno povečanje razpršilnika toplote, elementov za odvajanje toplote stran od čipov, in optimizacijo poti kroženja zraka, bi se sicer spraševal, zakaj vsega tega niso storili že v prejšnjih generacijah.

Davno so minili časi, ko je bil na grafični kartici samo en ventilator. Asusova najnovejša kartica s čipi družine Nvidia RTX 5000 ima štiri (tri na eni in enega na drugi strani), kar dokazuje trditev o ponovnem povečanju segrevanja. Ni pa to vse. Kot popolnega »kompanjona« kartici so omenili napajalnik Thor s 1600 ali vsaj 1200 vati. »Mašina« tolikšne moči poleg vpliva na izkušnjo igranja blagodejno vpliva na temperaturo sobe v zimskih mesecih. Radiator hitro postane odveč že pri pol toliko zmogljivem računalniku. Govorim iz lastnih izkušenj.

Od velikega do malega namiznega računalnika

Grafično kartico je nujno nekaj »vtakniti«, zato so sočasno predstavili še namizni računalnik G700 s procesorjem Intel (do Core Ultra 9 285K) ali AMD (do Ryzen 8 9800X3D). Poleg specifičnega »rogovskega« dizajna ga odlikuje – uganili ste – optimiziran hladilni sistem, ki hladen zrak usmerja proti najbolj zmogljivim komponentam.

Nismo vsi ljubitelji velikih naprav. Nam so namenili manjši namizni računalnik NUC s procesorjem Intel do Core Ultra 9 in pričakovano grafično kartico do RTX 5060. Ob robustnem in kompaktnem dizajnu so zanimivi številni priključki, podpora do štirih zaslonov z razločljivostjo 4K, brezžični vmesnik WiFi7 (tega po novem najdete v vsem tokrat predstavljenih napravah), tih sistem hlajenja in do 96 GB delovnega pomnilnika (RAM). Čeprav je namenjen gejmerjem, je zaradi kombinacije mer in zmogljivosti primeren tudi za digitalne ustvarjalce.

Kdor se odloči za namiznik, potrebuje še monitor. V ROG-u upajo, da bo to njihov z diagonalo slabih 69 centimetrov (27-palcev) in zaslonom tehnike QD-OLED (predvidevam, da je panel prispeval Samsung). Odlikuje ga še priključek USB tipa C za 90-vatno polnjenje naprav, DisplayPort 2.1a, razločljivost 4K in 240-herčno osveževanje.

Prenosniki so jedro ROG-ovega uspeha

Zadnja leta je vedno enako. Proizvajalci osvežijo palete prenosnikov z najnovejšimi procesorji, grafičnimi čipi in morda spremenijo še kaj drugega, vendar nikoli drastično. Prenosniki ROG bodo, ob obvezni omembi umetne inteligence, dobili procesorje Intel do Core Ultra 9 (285H) in AMD do Ryzen AI 9 (HX 370) ter grafiko Nvidia (do RTX 5090).

Ob 120-herčnem zaslonu OLED s svetilnostjo 500 kandel in razločljivostjo 3 oziroma 2,5K, imata Zephyrus G14 in G16, prvi s procesorjem AMD in drugi z Intelom, do 64 GB delovnega pomnilnika. Razlika med njima je še ta, da ima manjši model grafiko do RTX 5080, večji pa do RTX 5090.

Še bolj pestro je v družini ROG Strix 16/18 in Strix Scar 16/18. V modelih Scar najdete samo procesorje Intel, medtem ko imata »manj olepšana« modela tudi procesorje AMD. Zanimivo spremembo so naredili na ohišju – vsaj iz mojega zornega kota. Zadnja plošča ni privijačena, temveč samo zataknjena, kar omogoča lažje odstranjevanje in nadgradnjo prenosnika z novim pomnilnikom. Modela Strix Scar sta lahko opremljena z 240-herčnim zaslonom mini-LED s svetilnostjo 1200 kandel. To je veliko za zaslon prenosnika in uporabno, če ga boste pogosto uporabljali na prostem.

Nekoliko večja nadgradnja, če ste navdušeni nad tabličnimi računalniki, je pri modelu Flow Z13, ki zdaj ponuja 180-herčni na dotik občutljiv zaslon s svetilnostjo 500 kandel. Ta ima po novem AMD-jev procesor Ryzen AI Max+ (395) z integrirano grafiko, katere zmogljivosti zadoščajo za poganjanje zahtevnejših iger. Če potrebujete več moči, boste posegli po prav tako nadgrajenem dodatku XG Mobile z grafično kartico do RTX 5090, hitrejšim vmesnikom in nadgrajenim sistemom hlajenja.

Dosedanje izkušnje mi pravijo še nekaj. Nove komponente in večje zmogljivosti bodo nedvomno vplivale na cene. Že zdaj pa gejmerski računalniki ne veljajo za cenovno ugodne. Ravno nasprotno – v tej kategoriji najdete najdražje primerke. Zato ni neumno ob predstavitvi nadgrajenih modelov preveriti cene lanskih, katerih zmogljivosti so za večino uporabnikov še vedno več kot dovolj. Tablični računalnik bo predvidoma na voljo februarja, prenosniki pa marca. Kateri modeli in kdaj bodo prišli na lokalni trg, pa za enkrat še ni znano.

The post Iz računalnikov ROG se bo (spet) kadilo! appeared first on Tehnozvezdje.

Spomnimo se predprejšnjega začetka prodaje pred dobrimi štirimi leti, ko so že tako visoke postavke zletele v nebo ob pomanjkanju čipov. Tokrat česa takega ne gre pričakovati, kartico pa prinašajo kombinacijo strojnih pospešitev in izboljšanja slike na osnovi umetne inteligence.

 Serija RTX 50 bo na začetku obsegala štiri kartice oz. stopnje, 5070, 5070 Ti, 5080 in 5090 povsem na vrhu. Slednja bo dvakrat dražja od tiste stopničko nižje, a pravzaprav tudi dvakrat zmogljivejša, in za najbolj zmogljive zadeve je vedno treba plačati ekstra. Hkrati bo tudi zahtevala 1000-vatni napajalnik v računalniku (oz. tako bo priporočilo), kajti najvišja možna poraba bo znašala 575 W. Seveda je vprašanje, kako pogosto, če sploh, jo bo kartica med uporabo zares dosegla. Zanimivo pa je, da je kljub tem dokaj neobilna, saj jo bo mogoče vstaviti tudi v manjša ohišja in bo zasedla dve reži, medtem ko so predhodnice tri.

Že za (na začetku) osnovno Geforce RTX 5070 je šef Nvidie Jensen Huang na odru izjavil, da bo »ponujala zmogljivosti RTX 4090,« ki je bila seveda prejšnja najbolj zmogljiva kartica. Ni povsem jasno, kaj je s tem mislil, a zelo verjetno bo s pomočjo tehnologije DLSS 4 dosegala enakovredno število sličic na sekundo pri določeni ločljivosti, toda v golem izrisovanju, brez programskih trikov, zagotovo zaostaja. Ravno omenjena tehnologija zviševanja ločljivosti, ki uvaja izrisovanje do treh dodatnih sličic na vsako izvirno, pri čemer si, kakopak, pomaga z umetno inteligenco, je ena ključnih novosti. Tudi v senčenje, izrisovanje svetlobe in pravilne geometrije so dodali UI.

Najhujša izmed kartic na procesorju vsebuje 92 milijard tranzistorjev in zmore 3.352 bilijonov operacij za umetno inteligenco na sekundo (enota TOPS). Premore 21.760 grafičnih jeder CUDA, pomnilnika vrste GDDR7 pa je 32 GB. Na drugi strani Atlantika naj bi stala dva tisoč dolarjev, koliko bo to tukaj v evrih, pa še ne vemo. Že pri naslednji, RT 5080, se vidi razlika, zaradi česar je tudi pol cenejša. Ima 10.572 jeder in 16 GB pomnilnika, najvišja moč pa gre do 360 W. Tudi 5070 Ti, ki naj bi stala 750 dolarjev, ima 16 GB pomnilnika, jeder je 8.960, pri »običajni« 5070 za 550 dolarjev, pa se to število zmanjša na 6.144, medtem ko je pomnilnika le še 12 GB. Ta kartica bo porabljala največ 250 W, kar pomeni, da bo dovolj 650-vatni napajalnik, morda celo šibkejši.

Skoraj zagotovo lahko kasneje pričakujemo še Geforce RTX 5060, verjetno nekje v razredu 400 dolarjev (upajmo, da pod 500 evri), in povsem vstopno RTX 5050, ta bi znala biti pogosta predvsem v prenosnikih. Kartice za namizne računalnike, o katerih je bilo govora, bodo sicer med priključki vsebovale displayport 2.1b, o HDMI 2.2 še ni podatkov, in bodo sposobne prenašati sliko 8K z osveževanjem do 165 Hz na tri monitorje.

Fotografije: Nvidia

The post Serija Geforce RTX 50 kot kaže ne bo razjezila igričarjev appeared first on Tehnozvezdje.

Dellov paradni model XPS 13 Plus se še kako najde v opisu. Manj je govora o procesorjih, o možnosti, da ima zaslon OLED ali nenazadnje o vse ožjih robovih, kot o preoblikovanju tipkovnice in sledilne ploščice. Odločili so se, da funkcijsko vrstico tipk zamenjajo na dotik občutljive površine, a se izogibajo oznaki »na dotik občutljiv trak«, da so tipke v ravnini z ohišjem ter da površina sledilne ploščice ni jasno označena in se ne pogrezne ob pritisku. Tipke naj bi še vedno imele milimeter hoda in so širše, saj je razmik med njimi manjši. Kaj to pomeni za hitrost tipkanja in pogostost napačnih pritiskov bo pokazal čas. Nekaj podobnega lahko rečem za sledilno ploščico, ki zagotovo zahteva najmanj nekaj ur privajanja. Manjkajoči izhod za slušalke bo verjetno pogrešal manjši delež kupcev. Kritiko na stran. Nečesa namreč ni mogoče spregledati. Preoblikovan prenosnik je že na videz drugačen in izstopa.

Lenovo je prav tako predstavil celo vrsto novih modelov, pravzaprav je ostalo malo družin, ki ne bi bile osvežene. A ko nimaš pravega asa v rokavu, potem zaigraš na struno ekologije. Pri marsikaterem prenosniku poudarjajo uporabo recikliranega aluminija, kot da bi bilo posebej ekološko, saj predelava starega aluminija še vedno »pokuri« veliko električne energije, in recikliranega veganskega usnja. Niti ne bom poskušal razložiti, kaj to je. Nadalje naj bi bila embalaža iz ostankov bambusa in sladkornega trsa, medtem ko je v napajalnikih 90 odstotkov delov, ki jih je mogoče ponovno uporabiti. Kajpada imajo tudi računalniki Lenovo nove procesorje, možnost zaslonov OLED in še marsikaj drugega.

Kljub celi vrsti novosti mi je na predstavitvi za novinarje pred dobrim mesecem še najbolj v oči padel prenosnik ThinkBook Plus Gen 3 z zaslonom razmerja 21:9. Zaradi ultra širokega zaslona je sorazmerno širši del s tipkovnico. Ker je nima smisla raztegovati do onemoglosti in je neumno puščati prazen prostor, je desno 8-palčni zaslon. Podobno, kot imajo dva zaslona Asusovi modeli »duo«, le da je manjši zaslon drugje in še pokončne orientacije. Zato zna biti v funkciji drugega zaslona ali grafične tablice celo bolj uporaben.

Še predno je nove letošnje modele obelodanil ASUS, je to v grafično izredno zanimivem spletnem dogodku, navdihnjenjem z igričarskim svetom, novosti predstavil oddelek ROG. Kajpada je vse povezano z igranjem. Nove slušalke, potem tipkovnica z mehanskimi tipkami in majhnimi sijalkami na enem delu za poosebljene animacije, izredno občutljiva optična miška, dva nova monitorja z zaslonom OLED ter vrsta osveženih prenosnikov. Poudarek je na procesorju Intel 12. generacije i9 (hibridna zasnova z močnejšimi in šibkejšimi jedri), manj na procesorjih AMD, in grafiki Nvidia RTX 3080 Ti. Procesor in grafična kartica dajeta neslutene zmogljivosti, ob verjetno občutnem segrevanju, zato je bilo veliko govora o učinkovitejšem (pametnem) sistemu hlajenja. Le cen in natančnega datuma dobavljivosti niso povedali. Še vedno izdelovalce teži pomanjkanje čipov in na to niti sami nimajo natančnega odgovora.

Poleg zmogljivejših komponent prenosnike odlikuje zmanjšanje robov okoli zaslona, nekateri modeli bodo ob enako velikem zaslonu manjši od lanskih, debeline in nasploh večji poudarek na estetiki, ki postaja vse bolj pomemben dejavnik tudi v igričarskem svetu. Zephyrus G14 bo imel na primer na hrbtišči še več sijalk LED združenih v nekakšen zabavni zaslon, da bodo animacije na njem bolj podrobne. Ožji rob okoli obeh zaslonov Zaphyrusa Duo in izboljšani mehanizem, ki dvig drugega zaslona, pa daje vtis, kot da med obema ni ločnice. Ko gre za zaslone novih prenosnikov ROG letos manj govori o tehnologiji OLED in več o zaslonih LCD z osvetlitvijo mini LED.

A če bi moral eno novost izpostaviti, potem bi bila to tablica ROG Flow Z 13. Ker gre za napravo s sistemom Windows 11, je na njej mogoče igrati igre kot na prenosniku. V ta namen ima priključno tipkovnico ali pa se igralec zanaša na dotik občutljiv zaslon. Primerna je še za »konzumacijo« digitalnih vsebin in omogoča, če grafične zmogljivosti ne zadoščajo, priklop zunanje enote, ki hkrati nudi celo vrsto dodatnih priključkov.

Asus se medtem spogleduje z vesoljem in iskanjem poti naprej. Vesoljska različica modela ZenBook 14X OLED je neki način podobnega namena kot na začetku omenjen Dellov prenosnik. Barva titana, stroge linije in manjši (3,5-palčni) zaslon na hrbtišču za poosebljanje prenosnika. Ostale nadgradnje so znotraj pričakovanj. Torej novejši procesorji in zaslon 2,8K namesto polne visoke razločljivosti (FHD), ki večinoma zdaj kraljujejo na prenosnikih ZenBook in tehnologijo OLED. Prestavili so še način povezovanja pametnih telefonov in tabličnih računalnikov, slednji lahko postanejo prenosnikov dodatni zaslon ali grafična tablica, sumljivo podoben tehnologiji Huawei Share. Takisto so novi še igričarski prenosniki TUF, ki so lahko opremljeni z Intelovimi procesorji 12. generacije do modela i7 in grafiko do RTX 3070 ter poslovni računalniki družine ProArt.

Zvezda prestavitve ni bil nobena od omenjenih naprav, temveč ZenBook 17 Fold OLED. Kot pove že ime, gre za prenosnik s prepogljivim zaslonom. Enakim, kot postajajo popularni s prepogljivimi telefoni, toda mnogo večjim. ASUS ne orje ledine, kajti če ne prej, je podobno napravo pred letom predstavil Lenovo. Zgib zaslona je preizkušen in zdrži najmanj 30 tisoč odpiranj in poleg zaslonske tipkovnice, ki ne nudi naravnega tipkanja, je na voljo brezžična. Hod tipk je 1,4 mm in jo lahko, ko je v položaju prenosnika, položimo na spodnji zaslon. Upam, da se nanj »prilepi«, da med hitrim tipkanjem ne skače sem in tja. Prava tipkovnica kot dodatek zna pomagati uspeti napravi, ki je odprta za 180 stopinj pravzaprav 17-palčni tablični računalnik. Tudi v tem primeru pa ne gre za revolucionarni izdelek, a bo pritegnil kar nekaj zvedavih pogledov.

The post Dobili Predvidljivost, čeprav je že čas za Revolucijo appeared first on Tehnozvezdje.

Glavna razlika med serijo 5 (nekoč Y5xx) in 7 (prej Y7xx) je v materialih ohišja, prva je namreč pretežno plastična, druga pa aluminijasta. Sedmica je običajno deležna tudi boljših zaslonov in zmogljivejših internalij. Dizajna v osnovi niso spremenili že več let, razen določenih malenkosti, kot so izvedba tečajev zaslona, reže za odvod zraka ali linije svetlobnih pasov. Brez slednjih pri igričarskih prenosnikih jasno ne gre, četudi je dotični sicer dokaj zadržanega videza. Še naprej spodnji del deluje kot samostojna enota, na katerega je nato nekaj cm pred skrajnim robom pritrjen dokaj tanek pokrov (zaslon). Marjan bi seveda najprej preveril tečaje, ki so bili pred leti šibka točka te serije, a tokrat dajejo vtis dovoljšne trpežnosti in zaslon tudi lepo ostane v želenem naklonu. Taka zasnova je sicer precej pogosta pri prenosnikih igričarske vrste, saj je na zadnji stranici glavnina priključkov, zato odpiranje zaslona ne more biti implementirano tam, kot je pri večini standardnih prenosnih računalnikov. Spredaj gre ohišje pod kotom nekoliko navznoter, da ustvarja vtis manjše debeline in oglatosti, kot bi jo z ravnimi stranicami. K temu še dodatno pripomore diagonalna osvetljena črta na vsaki strani. Pod tipkovnico s standardno razpostavljenimi tipkami – smerne nekoliko štrlijo ven iz spodnje linije – dominira velika sledilna ploščica, tokrat moderna, brez tipk. Nad tipkovnico pa so tipka za vklop in luknjice, ki ustvarjajo vtis rež za zvok, a to niso, saj sta zvočnika na spodnji strani. Kovinsko ohišje deluje trdno in je v tipičnem sivem odtenku z rahlim sijajem, ki ga ta proizvajalec v zadnjem času zelo rad uporablja in smo ga denimo videli pri Yogi Slim 7. Praznino poleg sledilne ploščice, kot vedno, »krasijo« različne nalepke, tem se uspe izogniti Apple. Pri čemer je smešno, da sta prisotni tako nalepka za AMD-jevo (na procesor integrirano) kot Nvidijino (ločeno) grafiko.

Razlika od prejšnjih generacij je tokrat v zaslonu, saj je ta višji, z razmerjem stranic 16:10. Za igre se mi to ne zdi tako dobrodošlo kot za resno delo, saj je večina naslonov še naprej v osnovi prilagojena za razmerje 16:9 in tiste dodatne pike običajno ne prinesejo dodane vrednosti, odnesejo pa kakšno sliko na sekundo, saj imata procesor in grafična kartica več dela z izrisovanjem. Ni izključeno, da bi kdo tak prenosnik uporabljal tudi za kakšen drug namen, kot je 3D-modeliranje, grafično oblikovanje, montiranje videa, programiranje. Še posebej, ker ločljivost 2560 x 1600 pri diagonali 16 palcev ponuja dovolj ostrine, najvišja svetilnost 500 kandel na m² pa tudi obeta dobro osnovo za delo v vsakih razmerah. Zaslon je dejansko lep in za igričarskega presenetljivo živahen ter barvno soliden, vseeno pa bi za barvno kritična opravila raje izbral kakšnega drugega. Tokratni namreč svetilnost nad tisto, s kakršno se ponaša večina prenosnikov (okrog 300 kandel), dosega zgolj v načinu HDR, kjer za barvno pravilnost ne bi več zastavil ničesar. V igrah težav ni, drugje pa se hitro opazi, da je kakšen odtenek precej zgrešen. Seveda bo igričarje precej bolj zanimalo osveževanje, ki gre do 165 Hz in ga v igrah lahko zaslon prilagaja glede na to, kar mu »dostavlja« grafična kartica. Za moj okus bi bilo sicer povsem dovolj 144 ali celo samo 120 Hz, ker nad to vrednostjo bistvenih razlik ne opazim več, ampak zdaj je skoraj vsako leto treba splezati za stopničko višje, sicer prenosnik marketinško ni več zanimiv. Da nazadnje v le malo igrah ali zgolj pri precej znižanih podrobnostih zares lahko dosega več kot 120 sličic na sekundo, je pri oglaševanju drugotnega pomena.

Nova sledilna ploščica je vsekakor sijajna pridobitev za uporabo zunaj iger. Je velika in natančna s prijetno površino. Seveda so za igre nujne prave in odzivne tipke – na miški. Če bi Lenovu kaj predlagal, pa je zamenjava tipkovnice. Ni sicer slaba, težava je zgolj v tem, da je pretežno (ali povsem) enaka, kot jo vgrajujejo v prenosnike za množični trg, denimo prej omenjeno Yogo. Za tipkanje je zelo prijetna, toda za igre bi si želel tipk z nekaj več »klika« in hitrejšo odzivnostjo. Zdijo se mi nekoliko premehke in z malenkost premalo odločnega pritiska za dobre občutke med igranjem. Osvetlitev ima nekaj prednastavljenih vzorcev oz. animacij, ki niso pretirano zanimive. Za več možnosti pa se je treba poglobiti v program iCue, ki ga je priskrbelo podjetje Corsair.

Nabor priključkov je obsežen, z eno samo – pričakovano – lepotno napako. Na vsaki strani prenosnika je po en vhod USB-C, vendar noben ne ponuja protokola Thunderbolt 3 ali 4, ker slednjega v AMD-jevem svetu še vedno nočejo priznati za relevantnega (zasnoval ga je pač največji konkurent Intel). Poleg tega je na desni pretikalo za vklop ali izklop spletne kamere, na levi pa izhod za slušalke. Zadaj je še tretji USB-C, ki podpira tudi polnjenje po standardu Power Delivery, trije običajni USB-ji, izhod HDMI (ni 2.1), omrežni priključek in seveda klasičen Lenovov vtič za napajalnik, ki lahko posreduje kar 300 W energije. Med obremenitvami jo prenosnik rabi. Zvočnika na spodnji strani naj bi uglasilo podjetje Harman in sta solidna. Premoreta nekaj basov in globine, zato pa visoki toni niso posebej čisti in vsak (tanek) Macbook predvaja bistveno lepši in bolj poln zvok. Prav tako je povprečna kamera, a od nje niti nisem pričakoval kakšnega presežka.

Če so osnovni modeli Legion 5 ali 7 kot dizelski Golfi, je testirani GTI. Procesor je blizu vrha AMD-jeve ponudbe za prenosnike, enako velja za grafični čip na Nvidijini strani. Zraven je bilo še po 16 GB grafičnega in delovnega pomnilnika ter 1 TB hitrega diska SSD. V to, pri kakšnih moči deluje RTX 3080 se nisem poglabljal, a kakršnakoli je, bi ohišje in hladilni sistem težko prenesla še kaj dosti več, kot dovaja ta kombinacija. Zmore marsikaj, vendar po določenem času na račun precejšnjega piša iz ventilatorjev in vse bolj segretega ohišja, predvsem v zgornjem predelu tipkovnice. Na vprašanje, ali lahko dosega, kar omogoča zaslon s svojimi 165 Hz, seveda ni enoznačnega odgovora. V nezahtevnih igrah, kot so Fortnite, Rocket League ali League of Legends zlahka. A tudi v grafično zahtevnih mu uspe ali pa pride vsaj blizu, vendar je veliko odvisno od grafičnih nastavitev, kjer lahko že samo ena ali dve pomenita veliko razliko, in tudi vklop ali izklop naprednega senčenja (Ray Tracing) predstavlja od 20 do 30 sličic na sekundo razlike. Vsekakor je pri marsikaterem naslovu mogoče z visokimi ali vsaj srednjimi nastavitvami priti čez sto sličic na sekundo, treba pa je vzeti v zakup nekaj hrupa, segrevanja in predvsem dejstvo, da mora biti prenosnik takrat priklopljen na dovod električne energije. Brez napajalnika, zgolj z baterije, zmogljivost drastično pade. Taki računalniki so resda prenosljivi, toda avtonomija baterije je pri njih postranskega pomena, saj v tem načinu ni mogoče izkoristiti njihovega potenciala. Za delo na terenu pa bi tudi vsekakor raje imel kaj drugega kot to dvoinpolkilogramsko zverino.

Kadar se model, ki smo ga testirali, da kje najti na zalogi, stane približno 2600 evrov. To absolutno ni poceni, vendar prenosnik z zmogljivostmi in zaslonom večinoma upraviči to postavko, ob pomanjkanju (predvsem) grafičnih procesorjev žal na veliko nižje cene ne moremo računati. Kdor bi se zadovoljil z RTX 3060 namesto 3080, lahko »pride skozi« za manj kot dva tisočaka. Seveda pa se bo v igrah poznalo, razen če bi prenosnik imel zaslon s klasično polno visoko ločljivostjo, kar pa je še dodaten korak nazaj. Verjetno bi bila idealna izbira RTX 3070, vendar nisem prepričan, če se takega Legion 7 ali Legion 5 kje dobi.

The post Lenovo Legion 7 (Ryzen 7 5800H in RTX 3080): Golf GTI igričarskih prenosnikov appeared first on Tehnozvezdje.

Največji zmagovalec tega obdobja je AMD. Proizvajalec procesorjev za osebne računalnike in grafične kartice je predvsem z novo generacijo procesorjev Ryzen in Radeon dosegel kar 99-odstotno rast prihodkov v primerjavi z enakim lanskim obdobjem. Res lanski april, maj in junij niso bili najbolj prijazni meseci, pa vendar se svet tudi takrat ni zares ustavil. Tako je od lanskih malo manj kot dveh milijard dolarjev prihodkov AMD letos prišel na 3,85 milijarde (3,26 milijarde evrov). Še bolj nora je rast čistega dobička. Namreč kar za 352 odstotkov s 157 na 710 milijonov dolarjev (601 milijon evrov).

Letos so predvsem proizvajalci prenosnikov končno posvojili AMD-jeve procesorje tudi v svojih ključnih modelih, medtem ko so jih še lani pretežno ponujali v nišnih izdelkih. Prehod na procesorje tega proizvajalca, ki so v večini lastnosti prehiteli večnega tekmeca, se kajpak pozna na Intelovih rezultatih. Ta je z 19,6 milijardami dolarjev (16,6 milijardami evrov) prihodkov in 5,1 milijarde (4,32 milijarde evrov) čistega dobička izenačil lanske številke. Te so še vedno bistveno višje kot konkurentove in nikakor slabe, navsezadnje računalniki z Intelovimi procesorji še naprej prevladujejo, in še toliko bolj strežniki. Enajsta generacija procesorjev Core se je tudi izkazala za precejšen napredek v primerjavi z deseto. Medtem je Intel napovedal, da bo v prihodnjih letih končno prešel na 7 nm in še bolj napredne proizvodne procese. Začel pa bo tudi izdelovati procesorje z arhitekturo Arm za Qualcomm. Preden je vodenje podjetja prevzel Pat Gelsinger ni bilo govora, da bi Intelove tovarne delale še za koga drugega.

Pričakovanja analitikov in Wall Streeta so poleg AMD-ja presegli še Alphabet (Google), Apple, Microsoft in Nvidia. Slednja, na področju grafičnih kartic največja tekmica AMD-ja, je zabeležila 84-odstotno povečanje prihodkov, na 5,6 milijarde dolarjev (4,74 milijarde evrov). In kar 109-odstotno povečanje dobička, na 1,9 milijarde dolarjev (1,6 milijarde evrov). Kar pa ni šlo samo na račun igričarjev, ampak tudi rešitev za podatkovne centre, avtomobilizem in drugo.

Pri Applu so poznavalci pričakovali več prodanih iPhonov, pa tudi dobre rezultate v drugih pomembnih segmentih, a je najvrednejša korporacija na svetu znova uspela iti še više. Skupni prihodki so dosegli 81,4 milijard dolarjev ali skoraj 69 milijard evrov. To je 36 odstotkov več kot lanskih malo manj kot 60 milijard. Čisti dobiček je znašal 21,74 milijard dolarjev (18,41 milijard evrov) in je bil skoraj dvakrat višji kot v lanskem drugem trimesečju. Za primerjavo – celo proračun Republike Slovenije znaša nekaj več kot 11 milijard evrov.

Skoraj polovica vsega, 39 milijard in pol, je iz naslova prodaje iPhonov. Linija iPhone 12 gre tudi v mesecih, ko se že bliža predstavitev naslednikov, še vedno zelo dobro v promet. Apple ima tako široko uporabniško bazo, da z modeli, pri katerih uporabniki vidijo lep napredek v primerjavi s tem, kar imajo, vedno uspe prepričati množice.

Lepo rast je prikazala tudi kategorija ur, pametnih in drugih pripomočkov, medtem ko Mac ni tako močan, kot bi glede na neverjetni procesor M1 pričakovali. Prihodki s tega naslova so se povečali zgolj za malo več kot milijardo (iz 7,1 na 8,2), kljub domnevno velikemu povpraševanju. Povsem mogoče je, da Apple zaradi pomanjkanja polprevodnikov preprosto ni mogel zagotoviti takih količin, kot bi jih lahko prodal.

Microsoft je prihodke povečal za 21 odstotkov na 46,2 milijard dolarjev (39,1 milijard evrov), čisti dobiček pa za 47 odstotkov na 16,5 milijard dolarjev (14 milijard evrov). Zanimivo, da k rasti niso skoraj nič prispevali operacijski sistem Windows, igričarsko področje (Xbox) in naprave Surface. Ključne so bili namreč rešitve za poslovno uporabo, omrežje LinkedIn in oblačna infrastruktura Azure, ki je dosegla 51-odstotno rast.

Google je morda še najbolj presenetil. Dosegel je namreč rekordne oglasne prihodke, saj jih v primerjavi z lani skoraj podvojil tako na spletnih straneh kot na Youtubu, ogromno pa je tudi povečanje v iskalniku. Skupaj je oglaševanje predstavljalo dobrih 50 milijard dolarjev prihodkov, v celoti pa jih je Google dosegel malo manj kot 62 milijard dolarjev (52,50 milijard evrov). Tistih preostalih 12 milijard korporacija zasluži z oblačnimi storitvami (približno polovico) in z ostalimi storitvami pod dežnikom Google.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu
• 
  Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold«
• 
  Moj Mobi v prvem letu z več kot 53.000 uporabniki

The post Tehnološki velikani so bili v drugem četrtletju tiskarne denarja appeared first on Tehnozvezdje.

Nova linija z arhitekturo RDNA 2 na začetku obsega tri grafične procesorje oz. »kartice«. Na vrhu je RX 6800M s 40 »pospeševalniki« za izris grafike in svetlobnih učinkov in 12 GB pomnilnika. Pod njim pa sta še RX 6700M in vstopni RX 6600M. Prvi ima 36 procesorskih enot in 10 GB pomnilnika, drugi pa 28 enot in 8 GB. Vsi podpirajo napredno tehnologijo senčenja in izrisovanja svetlobe Ray tracing, poleg tega pa uvajajo še FidelityFX Super Resolution (FSR). To je ustreznica Nvidijini tehnologiji DLSS, pomeni pa povečevanje ločljivosti z uporabo umetne inteligence (»upscaling«). V praksi tako procesor v igri vzame nižjo izvorno ločljivost in jo prilagodi, da izgleda dovolj dobro tudi na cilji ločljivosti monitorja (denimo iz 1080p na 1440p ali iz slednje na 4K). S tem seveda igra teče s precej več sličicami na sekundo (razlika je lahko do 2,5-kratna) kot bi pri »pravi« ločljivosti.

Po prvih testih je RX 6800M zmogljivostno nad Geforce RTX 3070 in le malo pod RTX 3080 (s podobno močjo, kajti Nvidia za svoje čipe omogoča veliko različnih nastavitev, koliko W lahko porabijo), pri čemer naj bi bili prenosniki s to »kartico« približno 150 evrov cenejši od tistih z RTX 3070. Vprašanje pa je, kakšne količine čipov AMD sploh lahko pridobi iz proizvodnje – verjetno pri tajvanskem TSMC – in koliko proizvajalcev prenosnikov bo uspel že letos prepričati, da vgradijo to novost v svoje modele.

Medtem je Nvidia pripravila dve novi možnosti za grafične kartice, namenjene namiznim računalnikom. To sta RTX 3080 Ti in RTX 3070 Ti. Kot bi lahko razbrali že iz imena, sta nekoliko zmogljivejši od RTX 3080 in RTX 3070 brez dodatka Ti.

V bistvu pa gre za poskus, kako od že tako obupanih igričarjev izvleči še nekaj dodatnih evrov. Vemo, da zalog in konstantnih dobav ni že vse od predstavitve prvih kartic iz serije 30 lani jeseni in da so cene nenormalno poskočile, tudi za kartice prejšnjih generacij. Procesorske rezine, ki ne prestanejo preizkusa, da bi postale RTX 3090 z vrha Nvidijine ponudbe, a niso prav daleč, bodo po novem RTX 3080 Ti, namesto da bi bili cenejši RTX 3080. Podobno je z RTX 3070 Ti, ki jih prav tako ne bodo izdelovali namensko, bodo za ta izdelek označili tiste, ki ne bodo dovolj zanesljivi za višjo oznako. Gre torej za vmesno stopničko, ki omogoča dodaten zaslužek, poleg tega pa vnaša še več zmede v že tako pretirano razdrobljeno ponudbo in otežuje izbiro. Celo v »običajnih« razmerah, kaj šele zdaj.  

Naslovna fotografija: AMD 

The post Nvidia dodatno ožema igričarje, AMD bi jo lahko prisilil v pocenitve (če bodo dobave) appeared first on Tehnozvezdje.

Kartice kot so Geforce RTX 3080, RTX 370 in RTX 3060 Ti v namiznih računalnikih predstavljajo 50- in več odstotni skok glede na RTX 2080 (Super) in ostale predhodnice. Kar pa ne gre samo na račun izboljšane arhitekture procesorjev, ampak tudi na račun bistveno višje porabe, ki za seboj potegne nujnost večjega (in glasnejšega) hladilnega sistema. Če so imele prejšnje Nvidijine kartice z arhitekturo Turing normno porabo nekje med 170 in 250W, gredo nove z arhitekturo Ampere do 350W. Prej je bil za marsikateri sistem dovolj 500W napajalnik, 650W je zadoščalo za bolj ali manj vse potrebe, zdaj pa se je že bolj varno odločiti za 750-vatnega. Črpanje dodatne energije pa se seveda pozna pri zmogljivostih. In ker je v velikih namiznih ohišjih mogoče imeti večje kartice z večjimi ventilatorji, kakšnega problema ni.

Kot so ugotavljali na portalu Notebook Check, pa prenosniki z novo generacijo čipov Geforce ne prinašajo niti približno tako velikega skoka. V povprečju ta predstavlja le nekje med 10 in 15 odstotkov, kar je povsem običajno za procesorje. Glede na obliko, debelino in način hlajenja teh računalnikov, je težko zagotavljati več kot 150W za grafični čip, običajno še manj. Z drugimi besedami – moč se tam ni spremenila, ker se zaradi fizičnim omejitev ohišij ne more, in tako so tudi zmogljivosti na zelo podobni ravni.

Nvidia pa je s serijo RTX 30 tudi ukinila označevanje Max-Q, ki je kupcu povedalo, da kupuje prenosnik z manj zmogljivo grafiko. Po novem so bile vse izvedbe označene enako, zgolj z osnovnim imenom, denimo Geforce RTX 3060. Vendar po pritožbah igričarjev in medijev Nvidia zdaj od proizvajalcev prenosnikov zahteva, da za vsak model na spletni strani označijo, s kakšno močjo lahko deluje grafični čip. Za nekaj orientacije pa si lahko pogledaš tabelo, ki so jo pripravili na portalu Tom’s Hardware, kjer je bolj jasno razvidno, koliko vatov pri posamezni seriji predstavlja Max-Q in koliko »pravo« stvar. Poenostavljeno povedano ima bolj ali manj vse pod 100W omejene zmogljivosti, a so tudi znotraj tega variacije in predvsem je treba med seboj primerjati različne modele, med katerimi izbiraš.

Naslovna fotografija: Nvidia

The post V prenosnikih pač ne gre čez fizične omejitve appeared first on Tehnozvezdje.

Leta 1991 ustanovljeni Arm s sedežem v angleškem mestecu Cambridge, je ubral nekoliko drugačno filozofijo kot večina ostalih proizvajalcev procesorjev. Ti jih namreč tako razvijajo kot prodajajo pod svoji imenom (tudi, če je v resnici proizvaja nekdo drug, denimo za to specializirano tajvansko podjetje TSMC), Arm pa zgolj razvije »arhitekturo« čipa in potem ta načrt licencira tistim, ki so zainteresirani za dejansko izdelavo procesorjev. Lahko skupaj z grafičnim jedrom Mali ali pa zgolj kot glavni procesor. Dejanski ponudniki »silicija« nato licencirano osnovo še nekoliko prilagodijo, dodajo dele za umetno inteligenco, brezžično povezljivost in vse ostalo, da nastane končni sistem na čipu, ki skrbi za delovanje pametnih telefonov, tablic, pa tudi osebnih računalnikov (denimo Raspberry Pi in nekaterih prenosnikov). Najbolj znani tovrstni sistemi na čipu so Qualcommov Snapdragon, Applova linija A, Huaweijev Kirin, Samsungovih Exynos in Mediatekova družina Helio. Tudi »Applov silicij« (Apple silicon), ki bo v računalnikih Mac zamenjal Intelove procesorje Core, bo na enaki Armovi osnovi, vendar verjetno nekoliko bolj zmogljiv od procesorjev za mobilne naprave.

Prednost procesorjev Arm v primerjavi z arhitekturo x86, ki jo za osebne računalnike razvijata Intel in njegov glavni ter edini tekmec AMD, je v energijski učinkovitosti. Ti procesorji namreč porabijo bistveno manj energije, hkrati pa imajo zasnovo z »velikimi« in »majhnimi« ali drugače povedano, zmogljivimi in šibkejšimi jedri. Zmogljiva delujejo takrat, ko telefon ali tablica poganja nekaj zahtevnega (grafično intenzivno igro ali program, ki potrebuje veliko računske moči), večino časa pa so aktivna šibkejša jedra, ki zadostujejo za običajno brskanje po spletu, prebiranje e-pošte, pregledovanje družabnih omrežij in podobno. Na ta način naprava ne porablja preveč baterije. Po drugi strani pa je s procesorji Arm težje priti do resnih zmogljivosti, kakršne zaradi širokega nabora ukazov procesorja (angl. complex instruction set computer, CISC) ponujajo Intelovi in AMD-jevi.

Arm je v lastništvo japonskega holdinga Softbank prešel l. 2016. Zdaj ga to podjetje, ki je med drugim delni lastnik ameriškega telekomunikacijskega operaterja T-Mobile (od združitve s Sprintom, ki je bil v lasti Softbanka) ter razvpitega ponudnika prevozov Uber, že prodaja. Verjetno zaradi določenih notranjih zdrah v Armu (na Kitajskem) in zaradi nekaterih nasedlih investicij v zadnjih letih (WeWork). Kupec je Nvidia, ki je bila po poročanju tujih medije tudi edini resen interesent. To podjetje, ki ga je leta 1993 ustanovil Jensen (Jen-Hsun) Huang, še zdaj tudi njegov glavni direktor, je najbolj znano po procesorjih za grafične kartice Geforce. Že nekaj časa pa izdeluje tudi sisteme na čipu Tegra, seveda po Armovi licenci. Tak procesor denimo najdemo v igralni konzoli Nintendo Switch ter v Nvidijinem večpredstavnostnem predvajalniku Shield TV, podjetje pa je aktivno tudi pri ponujanju čipov za avtomobilsko industrijo in nasploh internet stvari.

Prav zato, ker je Nvidia ena od uporabnikov Armove arhitekture in ker bi po nakupu lahko to dejavnost še okrepila, se v panogi porajajo dvomi, ali bi regulatorji sploh smeli dovoliti ta prevzem. V situaciji, ko nekdo ponuja licence in hkrati svoje končne izdelke na isti osnovi, se kaj lahko pojavi zloraba interesov.

Po poročanju Bloomberga je Huang izjavil, da bo Nvidia za prevzem namenila velik kupček denarja in nikakor nima namena ogroziti poslovanja tega podjetja. Vanj pa želi vnesti svojo tehnologijo. Morda bo Nvidia morala ponuditi določene zaveze. A verjetno bo regulatorno presojanje trajalo kar nekaj časa.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Nvidia prevzema Arm in s tem nadzor nad mobilno industrijo appeared first on Tehnozvezdje.

TUF A15 (oznaka modela je FA506IV-1AHN), ki smo ga testirali je najhujša izvedba tega modela. Poganjal ga je osemjedrni procesor Ryzen 7 4800H, zraven je bil grafični čip Nvidia Geforce RTX 2060 s podporo šestih gigabajtov pomnilnika, medtem ko je bilo glavnega pomnilnika kar 32 GB, za podatke je bil na voljo terabajtni disk SSD (NVMe), za avtonomijo pa baterija s kapaciteto 90 Wh. Zaslon, kot rečeno z diagonalo 15,6 palcev, je zmogel osveževanje pri 144 Hz. Vse to je obetalo precejšnje zmogljivosti in užitke v igrah ter glede tega prenosnik nikakor ni razočaral. Seveda pa je ta izvedenka nekoliko pretirana in je v slovenskih trgovinah niti nisem zasledil. Najbližja je bila ena s 16 GB pomnilnika in večino ostalega drobovja, kot sem ga opisal. To bi bilo tudi čisto smotrno, kajti 32 GB se v resnici pri igrah nikjer ne pozna, to pa je glavno področje tega računalnika. Za montažo videa, grafično oblikovanje, modeliranje ali kakšno drugo resno delo bi bil, ne glede na zmogljivosti, zaradi določenih lastnosti bolj primeren kakšen drug prenosnik.

Nižje po cenovni lestvici so različice z grafično kartico Geforce GTX 1660 Ti, na spodjem koncu pa z Geforce GTX 1650, ki se jo da dobiti tudi v kombinaciji s šestjedrnim procesorjem Ryzen 5 4600H in za tako opremljenost se cene začnejo kmalu nad tisoč evri, potem pa lahko zrastejo tudi do tisočaka in pol. Zato je treba pametno izbrati pravega A15, pri čemer odgovor, katera izvedba je najboljši nakup, težko dam. Glede na izkušnje s testnim primerkom bi rekel, da najbrž GTX 1660 Ti ne predstavlja bistvenega padca zmogljivosti in posledično sličic na sekundo v igrah, seveda ob predpostavki, da je sistem hlajenja enak, o čemer pa nisem prepričan. Zagotovo vem, da pri različicah z GTX 1650 ni, pa tudi baterija je v kombinaciji z grafičnima karticama GTX manjša, s kapaciteto 48 Wh, saj je zraven še prostor za disk običajne velikost (2,5”). Pri različicah z RTX je za nadgradnjo shrambe na voljo še ena reža m.2. Pri vseh pa se da zamenjati pomnilnik, za katerega ima A15 prav tako dve reži.

Predhodnik FX505 ni bil napačen igričarski prenosnik za približno tisoč evrov, vendar bi težko rekel, da je s čim izstopal. Novi A15 je pridobil nekaj elementov, tako zunaj kot znotraj, ki ga postavljajo kot precej resnejšega konkurenta v tem razredu. Osnoven izgled je podoben, vsaj ko je računalnik odprt, toda zaprt deluje povsem drugače, bolj kakovostno, saj so mu dodali kovinsko stranico na zunanji strani zaslona. Preostali del ohišja je sicer plastičen, a deluje dovolj trdno, tudi za odpiranje spodnje stranice se je treba malo potruditi. Reč tehta 2,3 kg, kar je nekako standard za to vrsto prenosnika. Ni prehudo, a v nahrbtniku se ga definitivno občuti, še posebej, če je zraven še napajalnik. Tečaj za odpiranje in nagibanje zaslona je soliden, ne premehak, a se ga kljub temu da odpreti z eno roko. Sam zaslon pa izkazuje nekaj zvijanja ob potegu z rokama v nasprotni smeri, toda tega med običajno uporabo nihče ne počne. Okrog tipkovnice, ki je dokaj velika in ima tudi numerični del, je vzorčasta črna plastika z morda nekaj preveč prehodi, ki poskušajo dajati vtis različnih nivojev oz. naklonov. Mene ni ne motilo ne navduševalo, morda pa bo kdo malce razočaran, da se v Asusu niso odločili za nekaj bolj umirjenega. Prav tako utegnejo rahlo razdvajati tipke WASD, ki so za razliko od ostalih (črnih) prozorne. Dvomim sicer, da bi jih igričarji lahko brez tega elementa spregledali, je pa vsekakor zanimivo. Osvetlitev tipkovnice se da nastaviti v različnih režimih (statična, dihajoča, utripajoča, menjavanje barv), možno je določati barvo, a le za vse skupaj, ne po posameznih območjih in še manj za vsako tipko posebej. Ima pa osvetlitev tri nivoje jakosti in je kar lepo enakomerna, od strani ne uhaja preveč svetlobe. Razen rdeče diode na tipki za vklop prenosnika pa ni nikjer kakšnega dodatnega svetlobnega učinka, kar je skoraj malo nenavadno za igričarsko napravo. Tipke so prijetno mehke, na razporeditev, še posebej v povezavi z lokacijo sledilne ploščice, pa se je treba malo prilagoditi. Sledilna ploščica je solidna, prsti gladko drsijo po njej in zaznava tudi rahle pritiske, ni pa vedno najbolj natančna. Za tiste, ki jim je ta način ljubši, ima tudi fizični tipki, a sam ju skorajda nisem uporabljal.

Napredek, vsaj v promocijskih materialih, je zaslon z osveževanjem 144 Hz. Menda naj bi obstajal tudi A15 s 60-herčnim zaslonom, a ga v ponudbi trgovcev nisem našel, kar je v redu, kajti to ob zmogljivostih novega AMD-jevega procesorja in solidni izbiri grafičnih kartic ne bi imelo nobenega smisla. Lepo je videti 144 Hz v tem cenovnem razredu, ni pa vse tako rožnato, kot morda izgleda na prvi pogled. Vsekakor je igranje res gladko, še posebej v igrah, v katerih lahko računalnik doseže toliko sličic na sekundo ali pa se vsaj povzpne lepo čez stotico. Lahko se v marsikateri, a z visokim grafičnim nivojem v malo manjšem odstotku. So pa trije problemi z zaslonom. Mislim, da pri igranju za zabavo noben od njih ne bo moteč, zame ni bil, a prav je, da nanje opozorim. Prvi je dokaj dolg odzivni čas, podoben kot pri televizorjih, kar ni idealno za igre, kjer je treba reagirati hitro. Skromen barvni razpon bi opazili zgolj uporabniki, ki bi želeli s tem računalnikom početi kaj resnega, denimo obdelovati fotografije, montirati video ali početi kakšno grafično oblikovanje. To odsvetujem, razen z zunanjim monitorjem. Za kaj takega pa je seveda TUF A15 primeren, saj nudi veliko zmogljivosti za zelo razumno ceno. Vsem ostalim se bo verjetno zadeva zdela čisto v redu, s pač nekoliko manj živahnimi barvami. Tretji vidik pa je svetilnost (uradno 284 nit), ki je ravno zadostna za uporabno znotraj, a zna biti preslabotna na soncu, če bi kdo želel kakšno igričarsko seanso na terasi. Bomo videli, kako se bodo glede tega izkazali nekateri konkurenti, ki prihajajo v prodajo v prihodnjih tednih in mesecih, denimo Acer Nitro 5 (AN515-55) ali Lenovo Legion 5i. Asus je navkljub 144 Hz pustil priprta vrata.

V vsakem primeru pa je z AMD-jevim procesorjem zadel terno, kajti tekmeci z Intelovimi čipi bodo imeli v vseh vidikih težko delo. Zmogljivosti so izvrstne, tako v igrah kot tudi pri ostalih opravilih. Prav v tem je verjetno glavna prednost serije Ryzen 4000. V igrah, kjer so v ospredju čim višje frekvence delovanja ter ni bistvenih razlik med štirimi, šestimi ali osmimi jedri, povsem parirajo Intelovi deseti generaciji. V drugih programih z (občasnimi) daljšimi zahtevnimi nalogami, pa Intelove konkurente naravnost povozijo, saj je lahko zapisovanje videa, prevajanje kode ali obdelovanje 3D-modelov za tretjino, morda celo polovico hitrejše. V nekaterih ne pretirano zahtevnih igrah, kot je Overwatch, ta prenosnik tudi z najvišjimi nastavitvami pri grafični podobi dosega 144 sličic na sekundo ali pa vsaj pride zelo blizu. Podobno pri Forzi Horizon 4 ali Halo 2 Anniversary. Bolj grafično intenzivne igre, denimo Far Cry 5, serija Assassin’s Creed ali Doom Eternal so večinoma pod stotimi sličicami na sekundo, a še vedno gladko čez 60 ali 70. Z nekaj manj grafičnimi podrobnostmi pa tudi pridejo čez stotico. Tako je zaslon s hitrim osveževanjem dobro izkoriščen. Seveda so na voljo prenosniki z 240- ali celo 300-herčnimi zasloni, vendar v višjih cenovnih razredih, in da bi se igričar sploh približal tovrstnim vrednostim, bi bila nujna tudi grafična kartica iz višjega razreda (RTX 2070 Super ali še raje RTX 2080 Super) z ustreznim hlajenjem. So pa že z RTX 2060 rezultati dovolj dobri za vgrajeni zaslon in v igrah, ki to podpirajo, se da izkoriščati možnost naprednega prikazovanja padanja svetlobe (Ray tracing). Dalo bi se iz tega grafičnega procesorja izvleči še malenkost več, ker ga je Asus omejil na 90W porabe, vendar le z boljšim pretokom zraka.

Prav hlajenje je morda rahla hiba Asusovega aduta. Ne zato, ker ne bi zmoglo obremenitev, temveč zato, ker bi lahko z nekaj majhnimi prilagoditvami omogočalo še več, in zaradi ne ravno tihih ventilatorjev. Pri daljših igričarskih seansah ali ob zapisovanju videa sicer nisem opazil, da bi sistem kaj bistveno upočasnjeval procesor ali grafiko, kar pomeni, da se nič ne pregreva, a lahko bi bilo še bolje. Uporabnik lahko preklaplja med tremi profili delovanja prenosnika – silent (tiho), performance (zmogljivost) in turbo. Ti so vezani na »načrte za porabo energije« v sistemu Windows 10, zraven pa prilagajajo še hitrost vrtenja ventilatorjev. Na tihem načinu sta ventilatorja slišna, vendar se njunemu zvoku da privaditi. Res pa je, da se vsaj takrat, ko je prenosnik priključen na napajanje, ne izklapljata. Je pa v tem načinu vključena zavora, procesor in grafična kartica ne moreta dati od sebe vsega, kar zmoreta. Da se igrati določene igre pri 60 ali 70 sličicah na sekundo z visokimi detajli, za druge pa je moči premalo. Zmogljivostni način je ponuja dosti, vendar za ceno precej bolj slišnega piša ventilatorjev. Med igranjem je treba imeti ali (zelo solidne) zvočnike precej na glas, ali pa slušalke na glavi, sicer je zvok hladilnega sistema lahko nekoliko nadležen. Način turbo odklene še zadnjih deset odstotkov zmogljivosti in pripelje temperature na rob še sprejemljivih (tudi čez 90 stopinj Celzija), pa tudi ventilatorja sta še za odtenek glasnejša in skupaj z njima šumenje zraka. Ta sicer prihaja iz prenosnika večinoma na desni strani in malo tudi zadaj, reže za zajem pa so spodaj, a verjetno premajhne. Z več luknjami za zajem zraka bi bilo hlajenje skoraj zagotovo bolj učinkovito in ventilatorjema ne bi bilo treba tako zelo garati. Ne vem, koliko se pozna manj zmogljiv grafični čip (GTX 1660 Ti). Ob enakem hlajenju je morda ta kombinacija za odtenek primernejša glede na zasnovo ohišja. Na žalost je Asus odstranil ročni način, tako ni mogoče prilagajati hitrosti ventilatorjev po svoje. Topel pa prenosnik postane le na desni strani in da igrati tudi z njim na kolenih, treba je zgolj paziti, da zrak normalno kroži.

Novi procesor in precejšnja kapaciteta omogočata za igričarski prenosnik izjemno avtonomijo. Ob običajnem delu, brskanju po spletu, gledanju videa, baterija zdrži nekje od šest do sedem ur, kar je tudi za klasične prenosnike povsem zgleden rezultat. Med igranjem bi bila seveda izčrpana prej kot v pol krajšem času, a za prave zmogljivosti tako ali tako mora biti računalnik priključen na napajanje. Modeli z manjšo baterijo zdržijo bistveno manj, kakšne tri do štiri ure. Vprašanje pa je seveda, kako pogosto bo kdo tak prenosnik mučil na bateriji. Situacija s priključki je solidna, bi bila pa lahko še boljša. Na eni strani so vtič za napajanje, omrežni priključek, HDMI, dva priključka USB-A 3.0, en USB-C in izhod za slušalke. Na drugi strani je še osamljeni USB-A 2.0. Edini USB-C prenosa podatkov podpira še video izhod po standardu DP1.4, ne pa tudi Thunderbolta 3, čemu so dodali še počasni USB mi ni jasno, prostor pa bi bili še za čitalnik pomnilniških kartic. Wi-Fi je še prejšnje generacije (ac oz. 5) in tudi nisem opazil, da bi to kartico dalo zamenjati in tako nadgraditi zadevo na Wi-Fi 6.

Ne glede na določene bližnjice, ki jih je ubral proizvajalec, predvsem pri zaslonu ali hlajenju, TUF A15 predstavlja velik napredek v primerjavi s tem, kar je v spodnjem delu igričarskega trga ponujal doslej. Pa tudi v splošnem takih zmogljivosti do 1500 evrov doslej nismo bili deležni. Pri cenah tega izdelka v Sloveniji bode v oči edino to, da je večina različic naprodaj brez prednaloženega operacijskega sistema. S tem proizvajalec (v navezi s trgovci) umetno nekoliko zniža ceno, a nazadnje so stroški za kupca višji, saj mora za približno 150 evrov dokupiti še licenco za Windows 10, ki bi proizvajalca stala največ 50 evrov. Z Linuxom si pač za igre ne da kaj dosti pomagati. Pri tem izdelku so marsikaj naredili prav in je dober nakup, ni pa nujno, da bo tudi po prihodu omenjenih konkurentov ostal na vrhu svojega razreda.

HVALIMO:

• Boljša kakovost ohišja kot pri predhodniku
• Izjemne zmogljivosti AMD-jevega procesorja
• Za igričarski prenosnik presenetljivo dolga avtonomija
• Zaslon z osveževanjem 144 Hz
• Solidna zvočnika
• Prijazna in lepo osvetljena tipkovnica
• Dobre možnosti nadgrajevanja

GRAJAMO:

• Zaslon ima dolge odzivne čase, skromen barvni razpon in povprečno svetilnost
• Med obremenitvami postane prenosnik precej glasen
• Nekaj oblikovnih elementov ne bo po godu vsakomur
• Skoraj vse različice so v Sloveniji naprodaj brez operacijskega sistema

The post Asus TUF A15 (FA506): Brez naprezanja čez sto sličic na sekundo (#video) appeared first on Tehnozvezdje.