Ni se mi zdelo prav, ko je Telekom zahteval plačilo za privilegij povezave v omrežje 5G. A si želim, da bi še nekaj časa vztrajal. Še več, da bi enako storili vsi operaterji. Potem bi se zavedali, da nam bo še nekaj časa zadoščalo omrežje četrte generacije (LTE) ter da ni na obzorju storitve, ki bi to preprosto dejstvo zamajala v temeljih.

Ni dvoma, da nova generacija, kot vsaka do zdaj, prinaša izboljšave v delovanju omrežja, tudi v hitrosti prenosa podatkov. Obstoječa omrežja so sicer v nesamostojni (NSA) arhitekturi, kar pomeni, da prenos podatkov poteka preko novega radijskega vmesnika (5G), medtem ko je jedrno omrežje starejšega datuma (4G). Zaradi tega vseeno dosegajo večje hitrosti prenosa podatkov, medtem ko so zakasnitveni časi na ravni starejšega omrežja. Samostojna arhitektura (SA) predvideva celovito uporabo novih tehnologij in vse tisto, kar v teoriji že danes obljubljajo. Z vsakim novim omrežjem operaterji pridobivajo nove frekvence. Ne samo, da z njimi preprosteje načrtujejo omrežje in odpravljajo morebitna ozka grla zaradi prezasedenosti, več frekvenc pomeni več pasovne širine in višje prenosne hitrosti. Najvišje vsekakor v milimetrskem območju, na implementacijo katerega pa bomo še nekaj časa čakali. Ko bodo bazne postaje z zelo visokimi frekvencami, seveda nikogar ne bodo scvrle, a bodo zaradi manjšega dosega postavljene le tam, kjer je visoka koncentracija mobilnih uporabnikov. Večino področja bodo tako pokrivale bazne postaje v nizkem ali srednjem frekvenčnem območju, ki nudijo najboljše razmerje med dosegom, kapaciteto in prenosnimi hitrostmi. Te bodo višje od hitrosti, ki jih trenutno nudijo omrežja četrte generacije, a ne toliko, kot nekateri mislijo.

Še najmanj dve leti (morda še kakšno leto več) ne boste prav nič prikrajšani, če se telefon ne more povezati v omrežje pete generacije.

Nova tehnologija kljub temu prinese večje hitrosti na vseh uporabljenih frekvencah. Na začetku so se operaterji hvalili z doseženo hitrostjo gigabit na sekundo, zdaj naj bi Telemach v svojem omrežju na frekvenci 3,5 GHz (C-band) dosegel dva gigabita. Več od najbolj nadgrajenega omrežja četrte generacije. Vprašanje pa je, koliko od tega bo pravzaprav na voljo uporabnikom, kar zna biti komercialna odločitev (beri: koliko boste pripravljeni plačati). Zmogljivosti omrežja si namreč delijo vsi, ki v danem trenutku prenašajo podatke. A v resnici vprašanje ni presodnega pomena. Vse skupaj lahko obrnemo nekako drugače. Za večino storitev, ki jih »poganjamo« na telefonu, zadoščajo hitrosti do recimo 150 dotočno in 50 megabitov odtočno. Te so zlahka dosegljive v starejšem omrežju, ki hkrati pokriva več prebivalcev. Medtem ko so novejša omrežja še vedno pretežno v mestih in še tam omejeno. Z veseljem bi imel domači priključek z gigabitnimi hitrostmi, saj preko njega s »svetom« komunicira več naprav. Na telefonu v mobilnem omrežju mi je pravzaprav vseeno, ali večjo datoteko naloži v eno minuti namesto v treh. Čeprav je izboljšanje očitno, ni usodnega pomena.

Kaj želim povedati? Da podpora omrežju pete generacije ne more biti najbolj pomembna in še zdaleč ne edina lastnost, ko se odločamo za nov telefon. Pomembnejše so, ne nujno v takšnem vrstnem redu, zmogljivost procesorja, kakovost zaslona, odlične fotografije in življenjska doba baterije ob čim večji hitrosti polnjenja. Če izbrani blesti v teh, a se ne more povezati v omrežje pete generacije, nič zato. A če se lahko, toliko bolje zanj. Tako kot je bilo z vsemi tehnologijami do zdaj, bo tudi 5G dosegla raven, ko se bomo spraševali, kako smo sploh preživeli brez. Le da ta čas še ni prišel.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post NEDELJSKI NASVET: Telefona 5G še nekaj časa ne bomo zares potrebovali appeared first on Tehnozvezdje.