»Potrošniki ta relativno nov način plačevanja hitro in enostavno vključijo v svoj vsakdan,« bum tovrstnega poravnavanja računov v trgovinah, barih in drugod pojasnjujejo v omenjenem kartičnem ponudniku. Po njihovih besedah je trend opazen po celotni Evropi, saj je nosljiva tehnologija, ki omogoča plačila, na voljo v 26 državah EU, s kupno 30 različnimi napravi.

Slovenije sicer ni prvimi desetimi državami z največjim deležem plačil z urami, zapestnicami ali prstani. V Evropi glede tega prednjači Nizozemska, saj so tam izvedli kar tretjino vseh tovrstnih transakcij. Sledijo Velika Britanija z 18 odstotki, Švica z osmimi in Rusija s sedmimi odstotki. Pri čemer so tu všteta tako plačila s pasivno kot z aktivno tehnologijo. V deseterici so se omenjenim državam pridružile še Poljska, Švedska, Češka, Finska, Nemčija in Ukrajina. Globalno pa je pred Nizozemsko še Avstralija, medtem ko bi se med prvih deset uvrstile le še ZDA, sicer pa so evropske države pred ostalim svetom glede tega trenda. Skupaj je bilo letos v Evropi dvajsetkrat več transakcij z »nosljivčki« kot v Severni Ameriki.

Tudi analitska hiša IDC je nedavno objavila podatek, da se je v letošnjem tretjem četrtletju prodaja tovrstnih naprav skoraj podvojila glede na enako lansko obdobje. To gre resda pretežno na račun slušalk (brez kablov), ki jih tudi uvrščajo v kategorijo nosljivih naprav, a ure in zapestnice prav tako pridobivajo na priljubljenosti. Zraven pa še določeni modni dodatki, ki niso povezani in pametni, vsebujejo pa čip in anteno za komunikacijo na kratke razdalje (NFC). S tako uro, zapestnico ali prstan se približamo telefonu in nanjo »prenesemo« plačilno kartico v obliki žetona, ki jo ob prislanjanju na terminal POS prepozna enako kot brezstično kartico. Seveda potem zahteva še vpis kode PIN, kajti aktivne naprave delujejo po principu avtentikacije na napravi, tako da ta že sporoči terminalu, da ni treba zahtevati PIN-a. Žal med bankami, ki delujejo v Sloveniji, ne poznam take, ki bi ponujala možnost plačevanja s pasivno nosljivo tehnologijo, pa tudi veliko tovrstnih naprav še nisem srečal. Je pa to precej razširjeno v Skandinaviji in še kje.

Večkrat smo že omenjali, da so brezstična plačila zelo hitro postala prevladujoča in so še naprej v strmem porastu. Po zadnjih podatkih je 61 odstotkov vseh transakcij v evropskih trgovinah brezkontaktnih, kar je za skoraj četrtino več kot v začetku lanskega leta. Število trgovcev in ostalih, ki sprejemajo tako vrsto plačil, pa jez 42 odstotkov naraslo na 70 odstotkov.

Potrošniki si želijo hitrejšega in bolj udobnega plačevanja. Neverjetno je, kako hitro prevzemajo inovativne plačilne tehnologije. Nosljiva tehnologija jim ponuja praktičnost in enostavnost ter hkrati zagotavlja potrebno zaupanje in varnost,

poudarja poslovni direktor podjetja Mastercard Slovenija Luka Gabrovšek. Letos je bilo sicer za Slovenijo prelomno leto glede plačevanja z nosljivimi napravami, saj sta postali dostopni platformi Garmin Pay in kasneje še Apple Pay. Pri slednji v prihodnjem letu pričakujemo še kakšno dodatno banko, upamo pa, da tudi prva ni zadovoljna z zgolj eno plačilno kartico v sistemu in da bo bistveno razširila polje potencialnih uporabnikov. Seveda pa bi veliko za dodaten preboj pomenila še prihoda platform Google Pay in predvsem Samsung Pay, kajti pametne ure korejskega proizvajalca so poleg Applovih najbolje prodajane.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Plačevanje z nosljivčki je v porastu, kje pa je Slovenija? appeared first on Tehnozvezdje.

Analitsko podjetje IDC je izmerilo, da je prodaja elektronskih naprav, ki jih nosimo na sebi, v letošnjem drugem četrtletju v Evropi zrasla za kar 154 odstotkov v primerjavi z enakim lanskim obdobjem na 13,4 milijonov. Pri tem pa so več kot polovico (52,3 odstotkov) prinesle slušalke, dobro četrtino pametne ure in petino pametne zapestnice. Če prevedemo, so torej v vzponu popolnoma brezžične slušalke. Take, pri katerih ima uporabnik samo dva čepka, za v vsako uho enega, in škatlico, kamor ju spravi, kadar nista v funkciji ali se morata njuni bateriji napolniti. V IDC-ju ugotavljajo, da znamke s tega področja predstavljajo vse bolj povezane izdelke, kar jim omogoča, da več vedo o svojih uporabnikih in se jim bolj prilagodijo. Spet v prevodu to pomeni možnost povezovanja na več naprav ter vključevanje navideznih pomočnikov ter zbiranje in obdelovanje podatkov, kaj ljudje sprašujejo te asistente, kakšno pomoč želijo od njih in podobno. Če podjetjem kupce uspe vezati nase, je to njihov največji uspeh.

Slušalke poznamo že dolgo, tudi take z bluetoothom, a jih prej analitiki niso uvrščali med nosljivo (mogoče bi ji lahko rekli tudi oblačilno) elektroniko. Toda zdaj so Airpods in konkurenca silno moderni, na trgu je prava poplava tovrstnih pripomočkov, pa tudi nekoliko drugačni in bolj futuristični so ti izdelki od slušalk, ki jih povezuje kabel, zato je se IDC-ju in podobnim zdi imenitno, če jih lahko prikažejo kot pomemben razlog za ustvarjanje rasti. Če je ta 400-odstotna (glede na lani), še posebej. Prodaja ur je zrasla za 18, zapestnic pa tudi precej, za 222 odstotkov.

Vse te številke niti niso presenetljive. Lani v pomladnem in poletnem času sploh še ni bilo veliko dobrih modelov popolnoma brezžičnih slušalk. Applov je bil skoraj edini, še zdaj se trdno drži na vrhu prodajne lestvice, toda bum so pomagali sprožiti še drugi, kot sta Ankerjev in Jabrin poskus, ki so večinoma začeli prihajati na trg lani jeseni. Pa seveda zraven še poceni kitajske kopije, ne glede na to, da pogosto niso vredne niti tistih 15 evrov, kolikor stanejo. Zbudile so se tudi tradicionalne avdio znamke, tehnologija je postala dovolj poceni in dosegljiva, pa tudi zanesljiva, da je mogoče dober primerek izdelati tudi za precej manj kot sto evrov. To pa že pritegne kupce, marsikdo je že ugotovil, kako te slušalke spremenijo celotno izkušnjo – zasedejo malo, uporabnika osvobodijo kablov in ti jih ne vlečejo iz ušes, večinoma so dokaj udobne in še skoraj vedno s polno baterijo – in si jih zato po začetnem odlašanju omislil. V IDC-ju opažajo, da čepki, ki so bili še kakšno leto nazaj malodane stvar posmeha, zdaj postajajo nekaj povsem normalnega. Na to področje pa vstopajo vsi, vključno z Amazonom in Googlom.

Kot rečeno, Apple dominira, in ker je na vrhu še pri pametnih urah, je tudi skupno daleč pred vsemi, saj je v Evropi v drugem četrtletju prodal 4,83 milijonov nosljivih naprav, kar predstavlja več kot tretjinski (36-odstotni) tržni delež. Zanimivo pa je, da je kljub poplavi konkurence ta povsem enak kot lani, pa tudi, da je Applova rast skoraj popolnoma enaka celotni rasti trga (154,7-odstotna), saj se razlikuje za 0,3 odstotne točke. Na drugem mestu je s skoraj natanko pol manj prodanimi nosljivčki Samsung, ki se mu je med drugim obrestovala poteza s cenejšima zapestnicama Galaxy Fit in Galaxy Fit e. Pri zapestnicah je močan tudi Xiaomi in prav njegov napad je nedvomno poskušal odbiti Samsung, toda kljub vsemu kitajsko podjetje še ni prodrlo med prvo peterico. Za dvojico na vrhu, ki je precej pred vsemi ostalimi, so od tretjega do petega mesta precej blizu skupaj Fitbit, Garmin in Huawei.

Prodaja nosljive elektronike v Evropi, II/2019

Vir: IDC

Ameriški podjetji sta precej razširili svoj portfelj naprav, predvsem pametnih. IDC namreč pri urah loči kategoriji »osnovnih« in pametnih. Fitbit in Garmin sta se aktivneje podala v druge, k rasti v prvi kategoriji pa je s svojo uro prispeval predvsem Huawei. Da kar 28 odstotkov odpade na »ostale« proizvajalce, so verjetno najbolj zaslužne preštevilne slušalke, pa tudi kar obsežna ponudba cenejših zapestnic. Tako ure kot zapestnice pa so prišle že precej daleč od prvih generacij, ki jih danes najbrž nihče več ne bi nosil v javnosti, mogoče niti ne bi hotel priznati, da to reč še ima in da je nekoč odštel kar lepo vsoto denarja zanjo. Trajalo je nekaj let, da smo dobili dobre naprave, prav tako pri slušalkah. Še posebej tu pa je izbira res velika in že v kratkem bomo verjetno preizkusili nekaj novih modelov. Tudi ti pa naj bi bili v prihodnjem letu zaslužni za skupno 14 milijard evrov prihodkov, ki naj bi jih po napovedi IDC-ja v prihodnjem letu v Evropi prinesel trg nosljivih naprav.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Slušalke so zasenčile ure, ko so se osvobodile kablov appeared first on Tehnozvezdje.

V popularni kulturi so se pametne ure najprej pojavile v filmih in televizijskih serijah. Naštejmo jih nekaj. Dick Tracy, Zvezdne stez, Vitez za volanom, Inšpektor Gadget in na koncu še filmi o Jamesu Bondu. Verjetno smo katerega celo pozabili. Ideje scenaristi filmov, med katerimi imajo nekateri že dolgo brado, niso dobili samo v svoji domišljiji, dali so jim jih tudi raziskovalni laboratoriji podjetij, ki so pametne ure razvijali.

Prva praktična pametna ura je bil Casieva ura z vgrajenim računalom. Bile so uspešnice med mladimi tudi v naših prostorih, ko na izpitih nismo smeli imeti računal. Že takrat, v osemdesetih letih, so podjetja, kot sta Casio in Seiko, razvijala izpopolnjene pametne ure. Take, ki so imele vgrajene prevajalnike med jeziki, tipala krvnega tlaka, na dotik občutljive zaslone in celo možnost upravljanja s kretnjami. Se sliši znano?

Seiko je leta 1983 in 1984 predstavil dve uri, najprej Data 2000, nato pa še UC-2000. Uri sta imeli zaslon, ki je lahko prikazal štiri vrstice, z desetimi znaki v vsaki. Dodatek uri je bila tipkovnica, nekateri so jo nosili na roki, ki je bila z uro povezana prek magnetnih impulzov. Poznejši model RC-1000 je imel kabelsko povezavo. Povezali so jo lahko s hišnim računalnikom Commodore C64 in iz njega na uro prenašali sezname opravil, telefonske številke ali kakšne druge uporabne informacije. Z današnje perspektive so imele te ure veliko omejitev, v tistih časih pa so pomenile vrhunec razvoja.

Nekaj desetletij pozneje je bil na področju mobilnih naprav oziroma osebnih pomočnikov kralj podjetje Palm. Tudi oni so hoteli zmogljivost osebnega pomočnika vgraditi v uro. V projekt so se podali skupaj s podjetjem Fossil in izdelali uro z zaslonom ločljivosti 160 x 160 točk. Naprava ni uspela, saj je nudila premalo in bila predraga.

Za tem pridemo do pravih pametnih ur oziroma kar zapestnega računalnika, ki sta ga okoli leta 2000 razvijali podjetji IBM in Citizen. Naprava Watch Pad je imela 32-bitni ARM-procesor, 8 MB pomnilnika RAM, 16 MB pomnilnika »flash«, zvočnik, mikrofon in operacijski sistem Linux. Monokromatski (v dveh barvah) zaslon je služil tudi kot tipalo prstnega odtisa, ura je imela vgrajeno tipalo pospeška, s katerim je prepoznala kretnje, za povezavo z računalnikom pa je skrbel vmesnik Bluetooth. Izdelek nikoli ni prišel na trg, ker se je izkazal za preveč ambicioznega za tiste čase.

Ni pa bil IBM edini, ki se je odločil posvetiti področju pametnih ur. Tudi Microsoft se je. Leta 2004 jo je predstavil pod imenom »tehnologija pametnih osebnih predmetov (SPOT)«. Prototipna ura je bila povezana v omrežje MSN Direkt prek FM radijskih valov. Leta 2008 je Microsoft projekt ukinil, ker se partnerska podjetja niso odločila zanj.

Pametne ure niso padle iz neba, kot skoraj noben nov izdelek zadnjih let ni. Vsi imajo dolgo zgodovino, ko so različna podjetja imela vizijo narediti zanimive izdelke, pa ti niso uspeli iz različnih razlogov. Če pametne ure primerjamo s prvimi poskusi, predvsem z IBM-ovim prototipom, vidimo, da je koncept uporabe podoben, spremenilo se je le to, da so danes na voljo zmogljivejši procesorji, tipala, baterije, zasloni, predvsem pa so sestavni deli cenejši. Imajo pa pametne ure eno veliko težavo. So zanimiv dodatek, ki pa v resnici ne reši nobenega življenjskega problema uporabnika.

The post Pametne ure sploh niso taka novost, kot so jo hoteli prikazati appeared first on Tehnozvezdje.