Kot je poudaril šef marketinga Pekka Rantala, jih še posebej veseli dejstvo, da so njihove izdelke sprejeli tudi mlajši kupci, ki jim znamka Nokia ne pomeni prav veliko. To namreč poznajo predvsem tisti, ki so mobilnike uporabljali že pred jabolčno-androidnim bumom. Kar dve tretjini telefonov Nokia so namreč kupili potrošniki, mlajši od 35 let. Svojo nišo sicer po besedah glavnega direktorja Floriana Seicheja vidijo tako na presečišču običajnih in pametnih mobilnikov in v segmentu med 150 in 300 evri. Prva naloga je sicer pridobivanje tržnega deleža, vendar pa direktor za srednjevzhodno evropo Alberto Matrone poudarja, da tega ne počnejo na račun dobičkonosnosti in da so že dokazali, da ne nižajo cen v želji po čim večji prodaji.

Letos so v Barceloni predstavili pet novih izdelkov. Znova so presenetili s sodobno različico klasike iz preteklosti. Tokrat je to »banana« 8110 (na zgornji fotografiji), ki je bila znana tudi kot mobilnik iz filma Matrix. Nova ima podporo za omrežja LTE, stala pa bo sto evrov.

V androidni liniji so novi Nokia 1, Nokia 6, Nokia 7 Plus in Nokia 8 Sirocco. Od teh je šestica osvežitev lanskega modela, ostali pa so novinci. Tudi v prihodnje nameravajo predvsem vsake toliko časa izdati novo različico modela z že znano oznako, dodati pa še kakšnega novega. Ena od izstopajočih lastnosti je skoraj čista namestitev Androida s posodobitvami, ki so hitrejše kot pri večini drugih proizvajalcev.

Nokia 1 je poceni telefon, njegova cena bo prav tako okrog stotih evrov, s sistemom Android One. Kupce bo nagovarjali predvsem z barvitostjo in živahnostjo, ni tipičen cenen in dolgočasen mobilnik. Nova šestica je podobna kot lanska, a precej bolj zmogljiva, med drugim ima procesor snapdragon 630 in priključek USB-C, pa tudi boljši fotoaparat. Bo tudi malo dražja, saj bo priporočena maloprodajna cena 340 evrov.

Morda najbolj zanimiv telefon je Nokia 7 Plus, ki bo za malo manj kot petsto evrov ponujal prijetno ohišje z velikim, šestpalčnim zaslonom razširjene polne visoke ločljivosti (seveda 18:9), dvojni fotoaparat z oznako Zeiss, procesor snapdragon 660 in dokaj veliko baterijo s kapaciteto 3800 mAh, kar bi moralo zagotavljati dolgotrajno delovanje z enim polnjenjem. Po drugi strani pa je Nokia 8 Sirocco bolj izdelek za imidž kot za resne prodajne številke, česar se verjetno v HMD-ju tudi sami zavedajo, čeprav tega javno ne priznajo. Ta model ima stekleno-kovinsko ohišje in v roki deluje res premijsko. Zaslon je OLED z diagonalo 5,5 palcev in še klasičnim razmerjem, proti strani je rahlo ukrivljen v slogu Samsungovih Galaxyjev S. Tudi tu je vgrajen dvojni fotoaparat, ki malo štrli, vendar morda ponuja visoko kakovost. Cena bo verjetno presegla 900 evrov, zato bo ta izdelek težko tekmoval z omenjenimi korejskimi tekmeci, pa tudi s tistimi iz Amerike.

The post Nokia se že vzpenja med peterico in letos kani še višje appeared first on Tehnozvezdje.

To je v bistvu najdražji od treh poceni modelov, ki so jih predstavili že konec zime. Modelov 3 in 5 nisem preizkušal, s šestico pa sem se precej dobro spoznal. Že takrat na sejmu v Barceloni se mi na pogled ni zdela kaj posebnega, priznaval pa se jim dobro izdelavo in to se je zdaj potrdilo. Reč je narejena kot tank. Kovinsko ohišje deluje res trdno, mogoče tudi malo preširoko za moj okus, ampak nikakor se ne bi bal spustiti ta telefon na tla. Res deluje malo oglato, a je vseeno kar eleganten, tudi linije za antenski sprejem so kar lepo vkomponirali v ohišje.

Spredaj pod zaslonom in nad njim kar precej roba, a zato spodnji pas vsebuje čitalnik prstnih odtisov in navigacijske tipke, tako da je 5,5-palčni zaslon vedno uporaben v vseh svoji površini. Tipke so nenavadno nizko, temu se je treba privaditi. Na zadnji strani ima fotografski modul manjšo izboklino, ki pa ni moteča. Tipka oz. bolj na dotik občutljiva površina s prepoznavo prstnih odtisov je rahlo ozka, pa vseeno s tem ni kakšnih težav, prste zaznava hitro in zanesljivo.

Zaslon v tem telefonu dokazuje, do kakšnega nivoja je že prišla industrija. Če za 250 evrov dobimo polno visoko ločljivost in spodobno svetilnost in kontraste, se res nimamo kaj pritoževati. Če bi ga postavili zraven česa naprednejšega in dražjega, bi bila kajpak vidna precejšnja razlika, ampak sam po sebi je čisto v redu in zagotovo ni ena od tistih lastnosti, ki bi jih snovalci tega telefona lahko ali celo morali izboljšati. Podobno lahko rečem za programski del. Običajno sem še posebej pri poceni mobilnikih kritičen do obremenjujoče preobleke in preobilja prednaloženih aplikacij in iger, ki proizvajalcu prinesejo nekaj evrov zaslužka. Tukaj tega ni, kar je prav osvežujoče. Android je skoraj povsem čist, aplikacije večinoma Googlove, dodali so le nekaj malenkosti, kot so denimo krogci s številom neogledanih novosti v posamezni aplikaciji. Nekaj, kar ob ikonah programov že leta poznajo uporabniki iPhonov. To je lahko uporabno, lahko pa tudi nadležno. Nisem našel načina, da bi to umaknil. HMD Global obljublja hitre nadgradnje sistema Android, ki je bil v času testiranja 7.1.1 in je bil aktualen varnostni popravek.

Še ena dobra stran takega pristopa je tekoče delovanje. Nokia 6 ima podobne procesor kot LG Q6 (Snapdragon 430, LG je uporabil malce novejšo različico 435), pa vendar deluje bolje. Tu bi si skoraj upal trditi, da je zmogljivost ustrezna. Vsaj med običajnim brkljanjem po facebooku, spletu in podobnem. Z več odprtimi aplikacijami in v igrah platforma, ki vključuje še tri gigabajte delovnega pomnilnika in 32 GB prostora za podatke, kmalu zaide v težave. Vendar se najbrž cenovno ni izšlo, da bi vgradili Snapdragon 625 in 630 in se izognili tovrstnemu zmrdovanju zahtevnejših uporabnikov. Res škoda pa je, da niso uporabili simetričnega priključka USB-C, ampak so se zatekli k staremu micro USB.

Baterija ima s 3000 mAh povsem zadostno kapaciteto za uporabljeni procesor in zaslonsko ločljivost. Ne podpira hitrega polnjenja, zato pa zdrži dovolj dolgo, tudi dva dni, da težav ne bi smelo biti. Za razliko od nekaterih izdelkov, ki še vedno prihajajo s kitajske brez čipa za brezstično komunikacijo NFC, ga Nokia 6 vsebuje. Urbana je torej zagotovljena. Vključen je tudi radio (FM), kar tudi ni več samoumevno. Kakšnih drugih posebnosti ni, tudi zvočnik je precej povprečen, a vseeno boljši kot v malo višje omenjenem LG-ju. Izhod za slušalke je prisoten.

Fotoaparat pri takih poceni telefonih vedno razdvaja. Povsem lahko je posnetke razglasiti za »čisto lepe«, da pa se jih secirati in razdrobiti v prafaktorje. Nekako taka je tudi zgodba Nokie 6. Fotografije v neproblematičnih svetlobnih razmerah so dovolj dobre, ne samo za ogled na zaslonu telefona in deljenje na mrežah, ampak tudi za prikaz na večjem ekranu. Ko bi morali v ospredje stopiti napredni algoritmi HDR ali kakšen čudežen trik za glajenje šuma v slabi svetlobi, vse skupaj precej hitro odpove. Takrat se pozna tako slabotna strojna zasnova kot majhne točke na tipalu (16 milijonov jih je) in posnetki so presvetljeni ali pretemni,  s precej šuma in bledimi barvami. Za ta denar je to to, pravi reklo in tukaj še kako drži. Na srečo je vsaj pri videu to manj opazno. Že res, da je najvišja razločljivost Full HD, a rezultati niso napačni. Tudi s prehodi iz sence na sonce telefon kar dobro  opravi in elektronsko umirjanje je spodobno.

Oživljena Nokia tako vsaj z modelom 6 prinaša na trg kar zanimiv izdelek, čeravno ni v ničemer prelomen. Niti nima kakšne tehnologije, ki je v tem razredu še ne bi videli, niti ni nezaslišano poceni. Je pa dobro izdelan in se pohvalno zanaša na čisti Android, kar pomeni tudi bolj gladko delovanje kot pri nekaterih drugih telefonih s podobno zasnovo. Mogoče Nokia 6 ne bi bila moja prva izbira do 300 evrov, kje drugje se dobi zmogljivejši procesor in boljši fotoaparat, vseeno pa je ne bi kar tako odpisal. HMD Global je na pravi poti, kar še bolj potrjuje z Nokio 8. Njen opis sledi v kratkem.

The post Nokia 6: Obetaven začetek za oživljeno znamko appeared first on Tehnozvezdje.

Novi telefončič je malo bolj v toku s časom, ker ima barvni zaslon, fotoaparat in nekaj več povezljivosti, nima pa tistih kvalitet, ki so original iz leta 2000 naredili globalen hit. Novinka ja tipična plastična, igračkasta reč iz kitajskih tovarn, ki so ji poskusili z nekaj barvitosti vdihniti drugačno dojemanje pri kupcih.

Novinke niti ne bodo oglaševali kot telefon, ampak bolj kot modni dodatek, kot nekaj, kar kupiš iz nostalgije, impulzivno vržeš v voziček, ker ne stane veliko (50 evrov). Kar bi mogoče celo utegnilo delovati. Kajti podoben mobilnik je mogoče kupiti za pol cene, pa še verjetno bo boljši.

Prav veliko tehnoloških odlik 3310 nima. Zaslon je res barven, a kockast, fotoaparat je prav tako zastarel (2 milijona točk), telefon se povezuje samo v omrežja 2G (na frekvencah 900 in 1800 MHz, kar pomeni, da odpade roaming na drugih celinah) in ima še bluetooth ter izhod za slušalke. Povsem možno je, da se čez nekaj let z njo ne bo več mogoče povezati v nobeno omrežje, ko bo operaterji izključili 2G. Na njem je naložena igra kača, ki pa na tista originalna zasvojljiva, ampak “olepšana” in niti slučajno tako elegantna. Za brskanje po spletu je prednaložena Opera mini, ampak glede na povzeljivost in zaslon prav velikega užitka pri tem opravilu ne bo. In tudi ni namen, saj naj bi vsak kupec 3310 že imel pametni telefon. Vseeno, pravega razloga za nakup tega telefona ne vidim.

In v bistvu podobno velja tudi za pametne telefone z znamko Nokia. Še največja njihova odlika je kovinsko ohišje, ki pa je žal pri vseh precej oglato in široko. Kakšen Moto G5 s podobnimi tehničnimi lastnostmi se mi zdi bolj prijeten in verjetno boljši nakup.

The post Nova Nokia prodaja nostalgijo, nič drugega appeared first on Tehnozvezdje.