Celo najcenejši telefoni so dobili nočni fotografski način, čeprav se v kakovosti ne morejo meriti z rezultati fotografsko najboljših. Applovi in nekateri s sistemom Android ga vklopijo samodejno, ko so svetlobne razmere dovolj slabe, pri drugih ga izberete med možnostmi v fotografski aplikaciji.

Iphoni, Galaxyji S in najboljši modeli Xiaomija, Honorja in Huaweija ponoči posnamejo presenetljivo dobre fotografije, če je v prizoru vsaj nekaj svetlobe. V temni jami so tudi ti slepi, kot smo slepi mi. Poleg z mesečino osvetljene panorame z zvezdastim nebom v ozadju boste najboljše prizore verjetno našli v mestih, kjer kar mrgoli uličnih svetilk, razsvetljenih lokalov in svetlobnih reklamnih panojev.

Svetlobne razmere in ljudje, ki se gibljejo v prizoru, otežijo kadriranje. To pogosto pomeni, da bodisi osebo postavimo v kader, da pozira na pravem mestu ali potrpežljivo čakamo, da se »zvezde« postavijo v popolno konstelacijo. Ker je svetloba omejena in pogosto sije iz različnih smeri, se morate prepričati, da je oseba ali več njih na pravem mestu in biti obenem ves čas pripravljeni ujeti prizor v pravšnjem trenutku. Neredko to pomeni »okno« široko sekundo ali dve.

Fotografije so bile posnete z Honor Magic6 Pro (madžarski parlament), Xiaomi 14 Ultra, Huawei Pura 70 Pro in Samsung Galaxy S24 Ultra!

Nočne prizore s fotoaparatom fotografiramo z dolgimi časi osvetlitve, medtem ko je postavljen na stojalo in popolnoma pri miru. Stojalo ni odveč niti pri uporabi telefona, a ni nujno. Vsaj zadovoljive fotografije morajo nastati tudi »iz roke«, čeprav je pogoj, da čim bolj umirimo »tresoče« roke. Bodisi ga naslonite na nizko steno, koš za smeti ali kakšno drugo ravno površino, ali pa ga trdno držite z obema rokama blizu prsi in stisnete komolca ob telo.

Kljub temu da telefon dela dobre nočne posnetke »iz roke«, torej časi osvetlitve niso dolgi, se te možnosti ne izogibajte, če je na voljo. Zamazan avtomobil, ki se je peljal mimo, ob pravih pogojih ne uniči fotografije. Nasprotno. Naredi jo zanimivejšo s kančkom umetniškega učinka. Dolgi časi osvetlitve zameglijo žaromete ali zadnje luči, ter jih iz svetlobnih krogel spremeni v svetlobne črte, ki se kot kače vijejo skozi prizor. Takšne fotografije so najboljše, če je dobršen del prizor statičen (na primer zgradbe ob cesti, po kateri se peljejo avtomobili). Razmislite še o uporabi črno-bele fotografske tehnike, saj poveča naravni kontrast med svetlobo in temo.

Fotografiranje je le polovica poti do dobre nočne fotografije. Druga polovica je obdelava, ki sem jo preskočil v primeru zgornjih fotografij, kajti to je druga zgodba, ki si zasluži lastni opis. Pogosto pa je dovolj, da jih zgolj rahlo osvetlitve, če so originalne pretemne. A ne pretiravajte. Celo na najboljših je šum, ki s tem postane opaznejši (bolj moteč).

The post NEDELJSKI NASVET: Nasveti za boljše nočne fotografije (neodvisno od telefona) appeared first on Tehnozvezdje.

Ko se je Google v navezi s partnerji (HC-jem, Samsungom, LG-jem, Motorolo in nazadnje Huaweijem) še ukvarjal z Nexusi, so bili to nepretenciozni telefoni, ki naj bi samo pokazali, kaj je v androidnem svetu dobra vrednost za denar in kakšna je referenčna točka za vse ostale modele zgornjega razreda. Toda s prehodom na Pixle se je poanta spremenila. V ospredje je stopilo skorajda siljenje ljudi, naj uporabljajo vse mogoče Googlove storitve, začenši z govornim Pomočnikom, in tako polnijo podatkovne strežnike in različne algoritme. Ob tem pa so v Googlu pozabili na dobre zaslone, dovoljšno količino pomnilnika, optimizacijo hitrosti in baterije, pa še na kup drugih malenkosti.

S Pixlom 4 najbrž ne bo dosti drugače. Na sicer skrajno duhamorni predstavitvi so v ospredje znova postavili, kako »telefon dela za uporabnika,« kako mu neprestano pomaga. Pomočnik menda zna še več in je še hitrejši. Prvič doslej je v telefon vgrajeno radarsko tipalo, kar omogoča upravljanje s kretnjami – to smo z drugačno tehnologijo že videli drugod, denimo pri LG-ju, in se ni obneslo – in pa menda najhitrejše prepoznavanje obraza, ki se začne že tedaj, ko uporabnik z roko seže po telefon. Mimogrede – čitalnika prstnih odtisov ni več. Vse našteto je lahko zanimivo, tudi koristno, nikakor pa ni nepogrešljivo.

Tokrat so menda več pozornosti namenili zaslonu, po debaklu z OLED-i v Pixlu 2 XL in še vedno ne najboljših primerkih enake tehnologije v obeh trojkah. Ti zasloni so bili v redu, toda ne najbolje vidni na soncu in njihova barvna pravilnost je bila daleč od idealne. Tokrat menda neodvisni laboratoriji potrjujejo kakovost in tako 5,7-palčni pri malem Pixlu 4 kot 6,3-palčni (QHD) pri Pixlu 4 XL podpirata osveževanje z 90 Hz. Pri čemer pa sistem sam prilagaja hitrost osveževanja, tako da ne deluje ves čas pri najvišji, in tako varčuje z baterijo. Ah, baterija. Konstantna šibka točka te serije telefonov. Pri manjšem so kapaciteto glede na predhodnika še malo zmanjšali, kar ne obeta nič dobrega, saj je bilo že zdaj res intenzivne dni (zame denimo na sejmih) nemogoče računati, da bi se izšlo brez vmesnega polnjenja. Brezžično in hitro žično polnjenje sicer rešujeta zagate in če se navadiš, da zadevo na vsakih nekaj ur priklopiš oz. položiš na polnilnik, je vse v redu. Toda, kadar si cel dal zunaj, je zunanja baterija skoraj obvezna. XL je tokrat dobil nekoliko večjo kapaciteto in pri njem me ne skrbi toliko.

Dobro je tudi, da so povečali količino pomnilnika s štirih na šest gigabajtov, kajti prej ga je lahko zmanjkovalo, še posebej če je uporabnik med vsemi ostalimi opravili zagnal fotoaparat. Ta je zaradi intenzivnega obdelovanja in rabe procesorja tudi velik porabnik baterije. In seveda so na fotografskem področju določene novosti. Dodali so teleobjektiv (dvakratna povečava) in hiperspektralno tipalo za zaznavanje spektra svetlobe in tako prepoznavanje različnih predmetov. Spredaj pa so žal prešli nazaj na en objektiv in tako ni več ultraširokega pogleda, ki ga je ponujala trojka in ki ga sem ga vedno s pridom izkoriščal, kadar je prišel čas za selfi. Glede ultraširokega zadaj pa so dejali, da se jim teleobjektiv zdi bolj uporaben.  

Pri delovanju fotoaparata so zdaj s strojnim učenjem zagotovili približek končnega rezultata algoritmov HDR+ že med fotografiranjem, tako da se med kadriranjem vidi, kako naj bi vse skupaj izpadlo na koncu. Prej je šele fotografija po končni obdelavi razkrila, katerih presvetlitev in senc se je telefonu uspelo znebiti. Po novem ima fotograf na voljo dva drsnika, tako za svetlost posnetka kot za sence, tako ima več možnosti za kreativnost. Pri določanju pravilne nastavitve beline fotoaparat prav tako uporablja pridobljeno Googlovo znanje, tako da lahko sneg »obarva« v pravo belo ali da za obraz uporabi druge nastavitve kot za okolico, in se tako izogne pojavu, ko vse na fotografiji vleče na eno od osnovnih barv. Portretni način je, kakopak, izboljšan in naj bi še lepše ohranil lase in dlake. Prav tako so dodelali nočni način, ki zdaj med drugim zna pravilno zajeti zvezdno nebo. S kombinacijo optičnega in že od prej znanega programskega zuma (super res zoom), ki izkorišča premike roke za zajemanje dodatnih pik in tako dosega dodatno ostrino, pa zdaj ponujajo hibridni zum v maniri Huaweija.

Niti besedice na predstavitvi niso namenili snemanju videa, kar me malo žalosti. Saj ne, da Pixli snemajo slab 4K, daleč od tega, vendar so določeni konkurenti, še posebej iPhone in Galaxy S v tem pogledu naprednejši in tudi bolj fleksibilni. Poleg tega pri 4K edina možnost ostaja 30 sličic na sekundo, večina ostalih jih že zmore 60, nekateri pa ponujajo tudi »filmskih« 24. Še eno razočaranje je količina vgrajenega prostora za podatke (možnosti razširitve s kartico tako ali tako Google ni nikoli omogočal). Znova sta možnosti 64 in 128 GB. Prva je v letu 2019 komajda še sprejemljiva za vrhunski telefon, sploh tak, ki se ponaša s fotografijo kot eno glavnih razlikovalnih lastnosti. Letos je 128 GB že postal standard, nekateri so šli že celo na 256 GB, Google pa še vedno zaračunava sto evrov za korak z manjše na večjo shrambo. Pri tem pa ne razume, da preprosto ni Apple, ki mu kupci to vedno znova oprostijo. Pa še Apple je pri osnovnem iPhonu 11 doplačilo zmanjšal na znosnih 50 evrov. Poleg tega je Google ukinil zastonjsko shranjevanje fotografij z izvirno ločljivostjo v oblačno shrambo za kupce Pixlov. Ostaja le še obljuba treh let posodobitev operacijskega sistema. Napredek je pogosto res v odvzemanju priljubljenih funkcionalnosti.

Pixel 4 bo v glavnini držav, ki so Googlu pomembne, na voljo čez približno dva tedna. V Nemčiji bo manjši stal 749 ali 849 evrov, večji pa 899 ali 999 evrov.  

The post Pixel 4 nadaljuje tradicijo vznemirjenja in frustracij appeared first on Tehnozvezdje.

Če ne bi spremenili nič drugega pri imenu, je hvalevredna uporaba desetiškega številskega sistema namesto rimskih številk, ki so zadnji dve leti begale ljudi, in smo tako poslušali o »iksih« namesto deseticah. Seveda 11 ni 11., ampak 13. generacija jabolčnega telefona po vrsti, kot rečeno pa oblikovno skorajda ni razlike glede na XR. Na pogled samo izboklina za fotoaparat na zadnji strani, ki je zdaj precej obsežna in vsebuje dva objektiva, izdaja nov model. Ta dvignjeni del je skoraj enako velik kot pri Pro-ju, a z enim objektivom manj. Brez tega bi bil za oči in tudi na otip povsem enak kot XR, to pa je taktika, ki jo v Applu pravzaprav uporabljajo že od začetka. Najdlje so enak izgled uporabljali štiri generacije zapored, od 6 do 8. Tako je ogrodje znova aluminijasto, zadnja stran pa steklena, iz enega samega kosa, vključno s fotografsko izboklina. Občutek trdnosti je dober, še vedno se mi zdi zadeva morda malenkost predebela, a posledica tega je med drugim velika baterija, tako da se glede tega ne gre pritoževati. Lahko bi tudi zmanjšali robove okrog zaslona in morda zarezo, vendar je tudi to ostalo za prihodnje leto ali za kakšno kasnejšo generacijo. Razlika od lani pa je v poziciji jabolka, ki je zdaj bolj na sredini, in izginotju napisa iPhone.

Kot vedno pa skoraj slična zunanjost prikriva izboljšave v notranjosti, ki jih sploh ni tako malo in sploh ni vse v fotoaparatu, ki je najbolj izpostavljen in za katerega smo že pri testu 11 Pro videli, da prinaša precejšen napredek, še posebej ponoči, a spet ne tako huronskega, kot ga opisujejo nekateri.

Res pa je, da prav foto-video del prinaša največ novosti, tako strojnih kot programskih. Medtem ko je XR še vedno imel en sam objektiv (26 mm), je zdaj zraven še ultraširokokotni (15 mm). Teleobjektiv (52 mm), ki so ga uvedli pred dvema letoma z desetico, še naprej namenjajo samo liniji Pro. Oba objektiva imata novi tipali, spredaj pa so prav tako vgradili sodobnejše tipalo z več megapikami in nasploh boljšo kvaliteto. Tako so že selfiji na višjem nivoju, enako portretne fotografije (tiste z zamegljenim ozadjem), še bolj pa je napredoval video s sprednje kamere. Po novem je lahko tudi v 4K pri 60 sličicah na sekundo, a verjetno bo najboljša izbira 4K/30 z boljšo dinamiko. Kvaliteta verjetno prekaša katerikoli drug selfijevski video s telefona, kar je odlična novica za youtuberje, ki prisegajo na iPhone. Applovi pristaši pa bodo lahko hvalili ta izdelek, da je v nečem najboljši.  

Tudi glavna kamera je odlična za video. Kvaliteta je posnetkov je še napredovala glede na lani, kar glede na izboljšano strojno osnovo in zmogljivejši procesor ni presenetljivo, pri čemer pa daleč najboljše rezultate še vedno daje glavni objektiv. S širokega dobiš sliko z nekaj slabšimi podrobnostmi in malo bolj bledimi barvami, a še vedno dovolj dobro za marsikateri namen in skoraj zagotovo boljšo, kot jo zmore večina drugih telefonov s podobno goriščnico. Med snemanjem pa lahko po mili volji uporabljaš obe goriščnici in se tudi zvezno pomikaš med njima, a se je treba zavedati, da vmesne stopnje pomenijo slabšo sliko, ker ni po celotnem območju optičnega zuma.  

Pri fotografiji je napredek vsesplošen in iPhone se tudi tam po nekaj letih spet lahko brez kakršnih koli zadržkov primerja z najboljšimi. Še posebej je to opazno pri nočnih fotografijah, kjer se po novem samodejno vključi nočni način, spoznaš ga po okrogli ikoni z luno. Lahko spremeniš trajanje zajemanja informacij ali ga tudi izključiš, toda kadar opravi svoje, je tisto, kar se na koncu procesa prikaže na zaslonu, večinoma osupljivo. Saj ne, da nismo česa podobnega videli že kje drugje, toda Apple si je, kot že tolikokrat doslej, vzel čas za implementacijo nove tehnologije in jo že v prvem poskusu ponudil v dodelanem stanju. Kadar se nočni način ne prikaže in je svetlobe dovolj (ali pa je zgolj mračno), so fotografije prav tako odlične. Z dobrim dinamičnim razponom, detajli, lepimi in pravilnimi barvami. Glavna razlika, govorim o osrednjem objektivu, v primerjavi s prejšnjo generacijo se zdi v ostrini in barvnem prikazu, malo tudi v dinamiki, še posebej v protisvetlobi. Toda, kot sem dejal že v testu iPhone 11 Pro, so razlike vidne pri podrobnejšem ogledu, na prvi pogled niti ne.

Glavna pridobitev z dodatnim objektivom je seveda možnost fotografiranja velikih stavb ali česa drugega, kar zahteva čim širši kot objektiva. Te fotografije so kakovostno na zelo podobnem nivoju kot z glavnega tipala, kar je neobičajno, saj je pri večini telefonov kakovost ultraširokega pogleda precej slabša. Tu se nekaj optičnih slabosti pokaže ob strani, kjer ostrina pade, in v optičnem popačenju. Ultraširoki objektiv sicer telefon uporablja tudi za rezervo, ko uporabnik fotografira z glavnim objektivom. Tam v osrednjem pravokotniku vidi svoj motiv, za prosojnimi robovi pa je do konca zaslona na obeh straneh še tisto, kar bi zajel široki kot, in če gre pri glavnem motivu kaj narobe, mogoče nekaj manjka, lahko uporabnik s pritiskom na ukaz auto na fotografiji telefonu naroči »izdelavo« popravljene fotografije, ki iz informacij obeh tipal sestavi to, kar samo enemu objektivu ni uspelo. Treba pa je za to funkcionalnost imeti vključene novejše oblike zapisa. Kdor vztraja pri starih, s starejšimi predvajalniki in programi bolje združljivih zapisih fotografij in video posnetkov, se bo tej možnosti moral odpovedati. Portretni način tokrat deluje pri čemer koli, ne samo na ljudeh, kot je pri XR, in je precej dober.

Drug napredek v drobovju je nekoliko manj viden, a vseeno ni zanemarljiv. Mogoče se komu zdi, da hitrejšega procesorja niti ne potrebuje in da je že A12 ali celo A11 v iPhone X imel povsem zadostne zmogljivosti. Toda treba se je zavedati, da prav zmogljivejši procesor, tokrat imenovan A13 Bionic, omogoča vse tiste dodatne trike in pridobitve pri fotografiranju in snemanju videa, pa tudi pripomore pri marsičem drugem, kar ni samo poganjanje aplikacij ali iger. Glede slednjega sicer zadreg ni, pa še kakšno leto jih zagotovo ne bo, zaloge je ogromno. Pri modelu XR smo lahko prvič rekli, da je tudi energijske zaloge dovolj, saj je bila baterija blizu tega, da zdrži dva dni aktivne uporabe med dvema polnjenjema. Zdaj so porabo še optimizirali in dvignili kapaciteto baterije za približno pet odstotkov, tako da je avtonomije še malce več. Vzdržljivost je podobna kot pri 11 Pro in malenkost krajša kot pri 11 Pro Max. Ni pa nobene potrebe čakati, da rezerva povsem poide, kadarkoli vmes lahko telefon odložiš na brezžični polnilnik in imaš baterijo skoraj vedno povsem napolnjeno. Ker Apple pri modelu 11 še vedno prilaga (res) počasen petvatni polnilnik, je brezžično polnjenje (pri največ 7,5 W) celo boljša izbira. Razen, če uporabiš kakšen drug žični polnilnik, ki lahko zagotovi maksimalnih 15 W, kolikor telefon podpira.

Področje, kjer ni sprememb, je zaslon. Najcenejši od treh novincev je še naprej srednji glede velikosti ekrana in je zagotovo prava izbira za tiste, ki se jim 5,8 palcev zdi premalo, Max s 6,5-palčnim zaslonom pa vendarle predrag. Teh 6,1 palcev, kolikor je diagonala pri enajstici, je čisto dovolj. In resnici na ljubo glede tega, koliko vsebine je na zaslonu, ni kakšne pridobitve glede manjši iPhone, tudi zato, ker ima zaslon 11 Pro višjo ločljivost. Je pa površina večja in predvsem pri videu se to pozna. LCD je enak, še vedno ne premore polne visoke ločljivosti, a nič hudega. Slika je dovolj ostra in kakovost je na visokem nivoju. Prikaz je lep in dobro kalibriran, s tehnologijo True Tone tudi ohranja barvno pravilnost ne glede na osvetlitev prostora, še posebej pri beli, kar je ena od prednosti LCD-jev. Zagotovo pa bodo tisti, ki so navajeni zaslonov OLED, pogrešali res črno črno in tiste odlične kontraste. Tudi temni način, ki ga je uvedel iOS 13, na tem telefonu ne pride toliko do izraza in ne varčuje z baterijo, prej obratno. Za gledanje videa pa je 11 vseeno še malo boljši kot XR, ker so zvočnikom dodali algoritme Dolby Atmos, zaradi česar je zvok bolj poln in tudi glasnejši.

Kdor bo to lahko izkoristil, ima na voljo še podporo za najnovejši brezžični standard Wi-Fi 6, pa tudi pri povezovanju v omrežja LTE iPhone 11 podpira gigabitne hitrosti. Mislim, da odsotnosti 5G ne bo nihče pogrešal, niti čez dve ali tri leta, ko bodo ta omrežja dejansko delovala. Nekoliko boljša je tudi zaščita prodi vdoru vode. Nekaj o novostih v sistemu iOS 13 sem zapisal že v testu 11 Pro.

Pogosto test telefona z jabolkom na zadnji strani zaključim(o) s tarnanjem zaradi cene. Tokrat se lahko pritožujem zaradi preračuna iz dolarjev v evre in nato še klasičnega slovenskega pribitka. Toda razmerje med ceno in kvaliteto je pri tem izdelku v osnovi zelo dobro, pa tudi doplačilo za povečanje shrambe s 64 na 128 GB ni pretirano (50 evrov). To je mobilnik, ki ima pokrite vse ključne lastnosti, nima nobene večje slabosti, in je glede fotoaparata, zmogljivosti in trajanja baterije povsem v vrhu. V bistvu je tako dober, da se tristo evrov za zaslon OLED, teleobjektiv in malo več sloga pri iPhonu 11 Pro zdi kar malo pretiran pribitek.

The post Apple iPhone 11: Ni seksi, je pa najboljša izbira appeared first on Tehnozvezdje.

Veliko telefonov zdaj dobiva po tri ali štiri objektive v glavnem fotoaparatu, pri čemer je večina v vlogi različnih goriščnic, eden pa običajno skrbi za »merjenje globine«, če sploh. Določeni namreč znajo tudi iz podatkov, ki jih dajejo drugačni pogledi (širokokotni, tele, …), izračunati marsikaj. Ali pa se, tako kot Googlov Pixel, celo zanašajo na eno samo tipalo in obsežno zbirko podatkov v oblaku, iz katerih lahko »umetna inteligenca« izvleče dovolj primerjav, da izpostavi motiv, ostalo pa zabriše. Prav tako niso več redki telefoni z »nočnim načinom«, ki je nekaj podobnega kot pri klasični fotografiji dolg čas zajema, vendar tu sistem v teh nekaj sekundah neprestano »fotografira«, pridobiva dodatne informacije in nato vse skupaj združi v fotografijo, ki lahko izpade skoraj taka, kot bi jo posnel podnevi. Kar mogoče ni povsem realistično, je pa mnogokrat osupljivo, ker namesto teme, zmazanega motiva, kopice šuma, ničelnih podrobnosti in zbledelih barv dobimo svetlo in barvno bogato fotografijo z veliko podrobnostmi, dobro dinamiko in skoraj brez šuma.

HMD Global, ki razvija telefone pod znamko Nokia, se je v sodelovanju z nemškim Zeissom in podjetjem Light, odgovornim za fotoaparat s kar šestnajstimi objektivi L16, Nokie 9 Pureview lotil nekoliko nekonvencionalno, malo drugače od ostalih. To mi je v osnovi všeč, saj potrebujemo različne ideje in čisto lahko bi sistem pomenil nov korak naprej, imam pa tudi določene pomisleke.  Zadeva ima pet tipal z 12 milijoni točk (velikost točke 1,25 µm), objektivi pa vsi enako goriščnico. Dve od teh tipal sta barvni, tri pa črno-bela. Zraven je tipalo za merjenje razdalje, zdaj že kar standardni ToF (Time of  Flight), ki pošlje svetlobo in meri v kakšnem času ta pride nazaj. Osnovna ideja je zajeti čim več svetlobe in tudi podatkov o globini. Črno-bela tipala so v funkciji zbiranja svetlobnih informacij, barvni pa poskrbita, da fotografije nazadnje dobijo še vse ostalo. Z vsakim od objektivov telefon zajame fotografijo z drugimi nastavitvami (pod- in nadostvetlitev), če je treba, lahko tudi po pet posnetkov na objektiv, vse to pa gre v končni rezultat. Kar naj bi zagotavljajo 12 zaslonk razpona pri dinamičnem razponu in bistveno več podatkov o globini kot pri katerem koli drugem telefonu.

Vseeno, pri toliko objektivih je vendarle škoda, da ni »zuma« ali ultraširokega kota. Telefon sicer ponuja opcijo približevanja motiva, ampak to verjetno izračunava softversko, podobno kot Pixel, kar je kljub dodatnim informacijam z več tipal še vedno digitalni zum. Pixel ali pa Huaweijevi telefoni tudi znajo veliko postoriti z nočnim načinom, pa slednji ponujajo precej večjo fleksibilnost fotoaparata. Nokia 9 ima »način za stativ«, ki je menda nekaj podobnega nočnemu načinu. Ni pa »portretnega načina«, pri katerem fotoaparat zamegli ozadje, temveč je v fotografijah menda toliko podatkov o globini, da se lahko uporabnik naknadno v aplikacijo Google Foto odloča, kaj je izostreno in kaj ni. Take sisteme smo že videli v večjih in namenskih fotoaparatih, pa v precej omejeni maniri tudi na telefonih.

Kot pri večini so vsi ti triki v uporabi med fotografiranjem, pri videu pa seveda ne, kajti takrat se ne da za vsako sličico preračunavati kopice informacij in različnih nastavitev. Telefon sicer snema 4K pri 30 sličicah na sekundo, kar je danes običajno, zna pa menda ustvarjati tudi posnetek HDR.

Na drugih področjih Nokia 9 niti s svojimi specifikacijami niti v roki ne izstopa tako zelo, je pa vseeno napredek v primerjavi z modeloma Nokia 8 in Sirocco. Oblikovanje je manj generično, materiali na otip boljši in predvsem je šestpalčni zaslon OLED (verjetno LG-jev) višjem nivoju. Všeč mi je, da ni nikakršnih zarez ali lukenj, malo manj pa mi ugaja širina telefona. Procesor je sicer lanski Snapdragon 845, verjetno zato, ker so v HMD Global skupaj s Qualcommom že nekaj časa razvijali ta fotografski sistem in potem niso želeli  preiti na novi čip (855), da ne bi to še dodatno zakasnilo prihoda telefona na trg. Verjetno bo prej ali slej sledila izvedba s tem procesorjem, vendar je tudi 845 več kot dovolj zmogljiv za kakršne koli naloge. Kapaciteta baterije se ne zdi ravno ogromna (3320 mAh), toda brezžično polnjenje, ki deluje tudi pri desetih vatih, bi lahko odpravilo kakršne koli skrbi glede avtonomije.

Tako je Nokia 9 Pureview tudi z vidika celotnega paketa – še zaradi šestih gigabajtov pomnilnika in 128 GB shrambe – zelo obetavna naprava s kar prijazno ceno (približno 700 evrov ali morda celo nekoliko manj). Toda na koncu bo njenem uspehu vendarle odločal fotoaparat.

The post Čemu rabi Nokia 9 Pureview pet objektivov z enako goriščnico? appeared first on Tehnozvezdje.

Fotoaparat že desetletja deluje na enak princip in zanimivo je, da tega ne spreminjajo niti najnovejši brezzrcalni modeli, ki so jih zasnovali povsem na novo. Med objektivom in filmom ali tipalom je zaklop, ki se na kratko – odvisno od časa osvetlitve, ki ga nastavi ali fotograf ali fotoaparat glede na ostale parametre – umakne oz. odpre, da svetloba pade na sredstvo zajemanja. Pri telefonih zaklopa ni, zato tudi ne zanj značilnega škljoca, ko skoči gor in spet nazaj dol. Prav tako ne lamel za spremenljivo zaslonko, razen pri redkih izjemah. Sistem enostavno vključi tipalo, kadar ga mora. Vsak od načinov ima prednosti in slabosti. Canonov inženir je na vprašanje, zakaj so pri modelu EOS R oz. razvijajočem se sistemu s povsem novim bajonetom ohranili zaklop, poudaril, da hočejo in želijo imeti popolno kontorolo nad tem, kar pade na tipalo. Po drugi strani pa s tem odpadejo triki računske fotografije, ki jih najbolj opazno razvijata omenjena telefonska proizvajalca.

Odsotnost zaklopa v kombinaciji z dokaj majhnim tipalom ter veliko računsko močjo omogoča marsikaj, česar pri klasičnih fotoaparatih preprosto še niso izvedli. Že nekaj časa poznamo napredne sisteme za HDR, ki v trenutku zajamejo deset ali celo petnajst posnetkov z različnimi osvetlitvami in jih združijo v končno fotografijo s precej boljšim dinamičnim razponom, kot ga sicer omogočata tipalo in objektiv. Razni triki za preračunavanje globine tekmujejo z brisanjem ozadja, ki ga ponuja široko odprta zaslonka pri velikem tipalu. Premikanje roke so inženirji uporabili za zajemanje dodatnih podrobnosti (isti posnetek z vsakič malo zamaknjenimi točkami) in s tem boljši digitalni zum. In že mogoče najbolj perspektivna od vseh teh fotonovotarij. Dolga ekspozicija, vendar uporabljena na povsem drugačen način.

Kadar pri klasičnem fotoaparatu uporabimo dolg čas, denimo par sekund, ga je treba postaviti na stojalo, zapreti zaslonko in tako naprej. Aparat zajame en sam posnetek. Telefon, v konkretnem primeru sta to Google Pixel 2 XL (trojke žal še nimam) in Huawei Mate 20 Pro, ta čas izkoristi drugače. Res podobno kot fotoaparat pridobiva dodatno svetlobo, vendar tako kot za HDR ves čas fotografira in analizira, na koncu pa vse skupaj združi v fotografijo, ki (lahko) izpade precej svetlejša od tiste v običajnem načinu. Saj tudi tam počne podobno, vendar ne z daljšo ekpozicijo. Kot bom pokazal, pa je odvisno od motiva, kakšna je pridobitev nočnega načina. Mogoče včasih vse skupaj zgleda že malo bizarno, ker telefon iz noči naredi skoraj dan, vendar sem prepričan, da bodo z nekaj vaje, popravki in tudi uporabnikove intervencije (pri Huaweiju je že možna) rezultati bolj realistični, tehnologija pa vsekakor ima velik potencial.

Huawei je način noč, kot mu rečejo v aplikaciji za fotografiranje, uvedel z modelom P20 Pro. Zdaj pa so ga prenesli tudi v Mate 20 Pro. Ko uporabnik v tem načinu pritisne na »sprožilec«, telefon glede na svoje izračune določi čas zbiranja svetlobe. Med tem časom je treba telefon držati pri miru. Lahko pa uporabnik zadevo tudi prekine, s tem, da še enkrat pritisne na tipko, ki se vmes spremeni v »stop«, ako se mu zazdi, da bi morala biti fotografija že dovolj svetla. Lahko pa tudi vnaprej nastavi čas po svoje. Googlovi telefoni Pixel so nočni pogled (Night Sight) dobili z zadnjo posodobitvijo fotografske aplikacije. Najde se ga v razdelku več (more), če pa telefon ugotovi, da je svetloba slaba, ga predlaga sam in uporabnik pride vanj z enim »klikom«. Deluje podobno kot Huaweijev, vendar je čas običajno krajši, približno dve sekundi ali manj, medtem ko Mate 20 Pro tipično zajema podatke štiri sekunde.

To je opis delovanja, kaj pa rezultati? Pri Googlu je razlika običajno ogromna, pri Huaweiju pa kakor kdaj. Najprej en Pixlov primer. Vidi se, da je druga fotografija svetlejša, da se v najbolj temnih predelih pokaže kakšen detajl, da pa je že nevarnost za kakšno presvetlitev in da barva neba postane nekoliko nenaravna.

In še en Huaweijev, s širokim kotom. Tukaj še celo večja razlika kot pri Pixlu.

V kakšnem drugem primeru, ko s svetlobo ne gre tako na tesno, je pri Mate 20 Pro zanemarljivo malo razlike. Malce svetlejša fasada cerkve in to je to.

Zato pa je je pri Pixlu še vedno kar precej. Kar daje vedeti, da Huaweijev telefon vsaj v določenih razmerah že brez dodatne pomoči zajame več svetlobe od Googlovega. In na tem primeru se vidi še, kako izgledajo premikajoči se motivi v nočnem pogledu.

Taka je nekako običajna pridobitev pri Huaweijevem telefonu. Nekaj več svetlosti, malo bolje se razbere besedilo na temni podlagi, opazi se kakšen detajl več.

Pixlova razlika je precej bolj izrazita. Če sta denimo v prvem primeru skala in napis precej zmazana, sta v drugem bistveno bolj detajlna.

Kadar je res čista tema, Huaweiju dodatno nabiranje informacij in svetlobe nič kaj dosti ne pomaga. Edino malo šuma se znebi, vidi pa se enako – nič.

Zato pa je Pixel v takem okoliščinah neverjeten, dela skoraj čudeže. Če na običajni fotografiji ni videti ničesar, se z nočnim pogledom kar naenkrat pojavijo znaki na ročici, obrisi merilnikov in zaslona, skratka vidi se, kaj smo fotografirali. Ni to posnetek za v album, da pa se čisto dobro pokazati, kaj je v prostoru.

Zato pa kdaj Mate 20 Pro uspe z nočnim načinom ustvariti bistveno boljši dinamični razpon. Denimo takole v povprečno osvetljeni cerkvi, v kakšni dvorani bi bilo najbrž podobno. Poglej denimo na oltarno sliko in hlače pevcev na desni.

Ker v običajnem načinu povečuje svetlost, hitro določene dele presvetli. Nočni način mu pomaga, da se to ne zgodi in da celotna fotografija izpade veliko bolje.

Kaj pa podnevi, se takrat tudi splača uporabljati nočno fotografiranje? Za Mate 20 Pro mogoče to celo drži. Dinamika se izboljša. Tule se denimo oblaki bolje vidijo, vagoni pa so svetlejši.

Medtem ko Pixlovi algoritmi HDR+ že v osnovi dobro opravijo svojo nalogo. Nočni pogled malenkostno pridoda k dinamičnemu razponu, vendar tudi običajno potegne barve na modro.

Tako kot je napredni HDR spremenil dojemanje mobilniške fotografije in njeno uporabnost, navsezadnje je moral letos na ta vlak odločno skočiti še Apple, imajo tudi zgoraj prikazani nočni načini veliko potenciala. Ob takem napredku s kombinacijo programske opreme in hitrega obdelovanja zajetega, bodo kmalu podatki o zaslonkah in velikosti tipala postali nepomembni. Čarovnija bo potekala nekje povsem drugje. Seveda pa bodo fotografski nostalgiki to izjemno težko preboleli.

The post Nočni način – nov prelomen skok pri fotografiranju s telefoni? appeared first on Tehnozvezdje.