Nintendo Switch

Nesporno prva naprava na tem seznamu. Uživaška igralna konzola, edina z možnostjo igranja na poti in tudi priklopa na televizor, z izvirnimi in zabavnimi igrami, toda s strojno zasnovo iz sredine prejšnjega desetletja. Procesor Nvidia Tegra X1 so namreč predstavili l. 2015. Tudi pomnilnika, delovnega in podatkovnega, je malo, baterija ne zdrži dolgo, zaslon zaseda premajhen odstotek sprednje površine in ima ločljivost 1280 x 720 (res pa so vmes pripravili posodobitev z malenkost večjim OLED-om). Vsekakor bi bil po šestih letih čas za temeljito prenovo že ob predstavitvi ne najbolj tehnološko napredne konzole, ki jo seveda rešujejo genialna zasnova in odlične igre.

Žal zadnje informacije pravijo, da naslednika letos verjetno še ne bo. Prav tako še ni veliko podatkov o tem, kakšen naj bi sploh bil. Zagotovo bi zaslon morali povečati in mu privoščiti polno visoko ločljivost, na televizorju pa bi zadeva najbrž morala omogočati ločljivost 4K, četudi s kakšnim trikom, ki pa se lahko zelo dobro obnese. Tudi kakšna ergonomska izboljšava ne bi bila odveč.

Preklopni telefoni Samsung

Serija Galaxy S bi prav tako lahko prišla na seznam, saj v njej (z izjemo Ultre) že nekaj let čakamo na kakšno pomembno in odmevno novost. Toda ti telefoni so celokupno gledano še vedno odlični in povsem konkurenčni, medtem ko je preklopna serija Galaxy Z uspešna pretežno zaradi pomanjkanja konkurence v Evropi in Severni Ameriki. Kitajski proizvajalci namreč že vsaj dve leti dokazujejo, da znajo narediti boljši hardver s prepogljivim zaslonom. Brez špranje med stranicama, ko je telefon zaprt, z manj opazno in občutno gubo na prepogljivem zaslonu, pa tudi z bolj kakovostnim foto-video sklopom in še kakšno prednostjo. Samsungova je sicer v vodoodpornosti, brezžičnem polnjenju in možnosti, da telefon, kadar je odprt, ostane v katerem koli položaju. Vseeno bi korejska korporacija morala izboljšati pregibanje zaslona in s tem zmanjšati gubo ter ga izvesti tako, da se bodo telefoni zapirali kot knjige, povsem skupaj. Čakamo tudi na kakšno znižanje cen te tehnologije, ki še naprej vztraja nekje tam, kjer je štartala. Seveda bo zdaj inflacija izgovor, da ne bo treba nižje ali da bo šlo še celo navzgor.

Električni skiroji

Tu ne bom izpostavil posameznega modela, čeprav bi zlahka denimo Xiaomijevega. Odkar se je Marjan pred štirimi leti začel po Ljubljani prevažati s takim vozilcem, se namreč ni veliko spremenilo. Osnovne karakteristike teh osebnih prevoznikov so enake ali zelo podobne, tisti, ki se lahko pohvalijo z boljšimi, denimo daljšim dosegom, višjo hitrostjo ali resnim vzmetenjem, so bistveno večji, težji in dražji. V tem času ni bilo ne pravega napredka ne pocenitve celotne kategorije, kvečjemu se je vstopna cena zvišala. Čas bi bil za kakšen korenit preskok. Predvsem pri baterijah. Želeli bi si ali daljšega dosega z enako maso ali pa lažjih skirojev s še vedno dovolj zaloge za 20 do 30 km vožnje. Prav tako bi radi videli dvojno vzmetenje tudi v nižjih cenovnih razredih, ne zgolj v modelih za (občutno) več kot tisoč evrov. Prav veliko upov na kakšno revolucijo v letošnjem letu pa ne gojimo.

Renault Zoe in Volkswagen ID.3

Še dve električni vozili, ki ju bomo kar združili. Obe namreč še nista tako dolgo v prodaji, da bi po običajnih ciklih že morali razmišljati o nasledniku, kvečjemu o standardni nežni prenovi, kakršne bo ID.3 tudi deležen. Za Zoe je bolj vprašljivo, kaj bo z njim, zelo verjetno bo raje prej kot slej dokaj brez pompa zaključil svojo prodajno pot, četudi je bil eden od elektro pionirjev, vendar potem dokaj hitro, navkljub »novi« generaciji zaostal za tekmeci (z izjemo porabe oz. dosega, v čemer je še vedno zelo soliden). Zdaj mu manjka sodobne tehnologije (in nasploh opreme), prilagodljivost kabine, začenši z nastavljivostjo sedežev, in prtljažnika, hitrejše polnjenje od skromnih 50 kW (pa še to je doplačljivo), bolj sofisticirano podvozje, tudi doza seksapila. In navsezadnje atraktivna cena, vendar te Renault žal ni bil sposoben zagotoviti niti za bistveno modernejšega in atraktivnejšega električnega Megana.

Po drugi strani je ID.3 dokaj konkurenčen avtomobil s spodobno veliko baterijo (58 kWh) in dosegom, vendar težavami pri tehnologiji, predvsem programski opremi, in notranjostjo, ki prav nikogar ne navdušuje. Vključno s pomembnimi elementi upravljanja, predvsem tipkami, občutljivimi na dotik, pod zaslonom in na volanu. Slednje naj bi ob prenovi vendarle popravili, trak za nastavljanje temperature pa osvetlili. Še vedno ne bo idealno, vsaj bolje kot doslej. Sam dizajn kabine bo na žalost ostal pretežno enak, verjetno tudi neugleden voznikov zaslon, naj bi pa izboljšali asistenčne sisteme, in, upajmo, tudi kaj pri samem baterijskem sklopu, učinkovitosti in polnjenju. Napovedana izhodiščna cena (46 tisoč evrov) prav tako ne daje osnove, da bi zaradi te prenove vriskali od navdušenja.

Apple Airpods

Najbolj prepoznavne popolnoma brezžične slušalke so spodoben izdelek. Mnogo predrag, glede na dogajanje na trgu v zadnjih dveh letih, vendar zadosti izpiljen, da se lepo vklaplja v celoten ekosistem. Zadnja prenova se je zgodila jeseni 2021, zato ni nujno, da bo v 2023 že na vrsti naslednja. Toda možno je in bilo bi lepo, če bi vendarle dodali še aktivno dušenje hrupa, in morda toliko spremenili dizajn ali material, da še drugi polovici svetovne populacije ne bi konstantno izpadale iz ušes.  

Fotoaparati Sonyjeve serije A6xxx

Pisal sem že o tem, da modeli a6100, a6400 in a6600 še vedno nimajo naslednikov, čeprav so v prodaji štiri leta. Edini brezzrcalni iz te serije in nasploh s tipalom APS-C, ki so ga dodali v ponudbo v tem času, je »vlogerski« ZV-E10, v osnovi a6100 s priključkom USB-C, nekaj spremembami, in brez elektronskega iskala. Novi modeli s kakšno izboljšavo pri samodejnem ostrenju, morda vgrajenim umirjevalnikom slike, novejšim tipalom (s hitrejšim branjem), dodatnimi video načini in še kakšno novostjo, bi se prilegli. Kot tudi povsem nov »kit« objektiv, kajti obstoječega podpovprečnega, ki predstavlja sramoto za odlične fotoaparate, bi morali že zdavnaj upokojiti.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu
• 
  Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold«
• 
  Moj Mobi v prvem letu z več kot 53.000 uporabniki

The post Naprave, ki v letu 2023 nujno rabijo konkretno osvežitev appeared first on Tehnozvezdje.

Sam spadam v drugo skupino, izvirne igre NFS Hot Pursuit nisem igral, že po nekaj odpeljanih dirkah in pridobljenih avtih v »prenovljeni« pa mi je povsem jasno, da gre pretežno za eno in isto reč. Z osveženo grafično podobo, da dobro izpade tudi na zaslonih z višjimi ločljivostmi, kot smo jih uporabljali pred desetletjem, in posodobljeno možnostjo tekmovanja proti prijateljem/nasprotnikom drugod po svetu. Verjetno bi lahko šli z grafiko še malo dlje, ker je vseeno očitno, da so teksture narejene na način, ki smo ga poznali nekoč, in da ni enako natančnih podrobnosti. So pa dobro dodelali senčenje, odbleske vode, luči in ostalega, kar precej pripomore k atraktivnosti in vzdušju. In vse skupaj tudi na televizorju 4K še vedno izpade dobro in povsem moderno, akcija pa je večinoma tako hitra, da je malo časa za »zijanje« naokrog.

V kariernem načinu (Autolog) se pri tej igri malce presedaš med različnimi avti in tudi vlogami. Nekatere dirke so samo proti tekmecem na cesti, pri čemer se je treba izogibati še običajnemu prometu. V drugih so zraven še policijske patrulje, ki si prizadevajo ujeti prehitre, zato se jim je treba izogibati ali jih prebijati. Občasno te igra postavi v vlogo policista, da loviš podobne »prekrškarje«, kakršen si sicer večinoma sam. Včasih pa dirkaš brez nasprotnikov, zgolj proti uri.

Avti so po eni strani zelo različni, od nabritih (kombi)limuzin (Impreza WRT STi in Lancer Evo), prek »mišičnjakov« (Camaro, Charger, …) in športnih kupejev (TT, Z4, …) do pravih zverin, kot sta npr. 911 GT RS3 in Zonda Cinque Roadster. A po drugi strani je, z izjemo pospeškov in hitrosti, vožnja z vsemi precej podobna. To pač ni simulacija in igra ne upošteva kaj preveč fizikalnih zakonov. Usmerjena je v čim večji užitek v hitrosti, zato te takrat, ko prideš v ovinek prehitro, odnese ven in morda malo izgubiš zadek, toda hitro ga lahko ujameš in se znova poženeš za tekmeci. Je pa igra dokaj težka. Ne v smislu, da bi bilo težko kontrolirati in obvladati avte, temveč se je treba zelo potruditi za zmagovanje in doseganje časov, ki prinašajo »medalje«. Želel bi si, da bi igralec vsaj v kakšni od dirk dobil kakšno spodbudo za naprej tudi ob malo manj natančni ali bolj razbijaški vožnji.

Igra je na voljo za PC, Playstation 4 (najbrž bi morala delovati tudi na PS5), Xbox One (ter nova Xboxa Series S in Series X) ter od včeraj tudi za Nintendo Switch. Igralci sem lahko pomerijo med seboj (Cross-play) ne glede na platformo.

The post Nostalgično bežanje pred policisti in lovljenje objestnežev appeared first on Tehnozvezdje.

Začnimo s televizorji, ki so bili deležni drobnih izboljšav. Zasloni so bili že (pred)lani precej dobri in tako z neizurjene oči ni kaj dosti drugače. Vsaj ne pri običajni sliki, razlike se pokažejo pri HDR-ju, kjer nekaj pripomorejo tudi novejši kodeki, npr. HDR10+, ali pri hitrih premikih kadrov. Pa še tu je skoraj treba imeti TV-ja enega ob drugem, da se opazi sprememba. Kot korak naprej od LCD-ja se je že skoraj povsem uveljavil OLED, le Samsung od pomembnejših znamk še vztraja pri izboljševanju zaslonov s tekočimi kristali in njegov QLED nikakor ni slab, nima pa tako naravnega prikaza barv. Pa tudi cenovna prednost se topi, ostaja mu le še višja svetilnost in s tem »boljši« HDR, kjer pa je spet vprašanje, kdo ga opazi. Zato pa se veliko dogaja pri projektorjih, kjer se klasični izjemno cenijo, v ospredje pa prihajajo modeli z ultrakratko projekcijsko razdaljo. Tak je postavljen na omarici pred steno, enako kot televizor, daje pa ogromno sliko in tudi cene niso več pretirane, dokler kupec ostane pri Full HD. Vsekakor področje, ki ga bo vredno spremljati.

Drugače pa se proizvajalci skoraj več ukvarjajo z dizajnom in zvokom in vsaj to drugo pozdravljamo. Sony še naprej razvija svojo zvenečo površino, TP Vision (Philips) se je povezal z zvočniško znamko Bowers & Wilkins, Panasonic vgrajuje zvočne letve Technics. Vse to na žalost samo pri najdražjih modelih, kdor kupi televizor za »jurja« ali manj, je še vedno obsojen na kovinski zvok, dokler ne odrine vsaj še dveh stotakov za malo boljše ozvočenje. Toda zvok je vsaj rešljiv, na žalost pa s(m)o gledalci še vedno obsojeni na tako in drugačno telovadbo, da pridemo do vseh svojih najljubših vsebin. Glavne platforme, še posebej televizijski Android, pa tudi ostale (Firefox, Tizen in Web OS) letos niso kaj dosti napredovale in ponudba aplikacij zanje tudi ostaja siromašna in razdrobljena. Na nobeni platformi ni vsega (nekje manjka HBO, drugod domače storitve pretočnega videa ali mobilne televizije, itd) in nikjer uporabniški vmesnik ni idealen. Predvsem pa že dve ali tri leta gledamo enako, brez konkretnih izboljšav. Za 2019 si najbolj od vsega želim prenovo vseh televizijskih operacijskih sistemov in osredotočanje na vsebine ter enostavnost, ne na pogosto nepotrebno glasovno upravljanje.

Vsaj domači operaterji migajo in se skoraj vsi prenovili svoje »televizije«, razen A1. Temu se je zdelo dovolj, če spremeni ime. Tako Telekomov NEO kot Telemachov EON sta moderna in prenašata filozofijo, ki jo poznamo s telefonov in tablic še na osrednji zaslon v dnevni sobi. Vodilni operater je šel korak dlje in odpravil skoraj vse tipke na daljinskem upravljalniku, kar se mogoče na prvi pogled zdi zoprno, mi je pa v praksi všeč, kajti Telemachov daljinec ima tipk preveč in si je potem treba zapomniti, katera te kam pripelje, in vedno pogledati, kaj boš pritisnil. Slabost Telekomovega vmesnika, ki je vsebinocentričen in agnostičen do TV-programov, pa je v tem, da je skoraj nemogoče pogledati spored za posamezen program. Glasovni ukazi pri obeh delujejo kar dobro, pri enem še malo boljše, še posebej, če gledalec meša slovenščino in angleščino. Bo pa zanimivo spremljati, kako se bodo množice navajale na to novost v prihodnjem letu.

Če je slika bolj statična, pa za osebno poslušanje glasbe ne manjka dobre izbire. Slušalke z aktivnim odpravljanjem hrupa so zdaj tako dobre, da je tišina že skoraj prehuda. Saj vemo, da jo v bistvu težko prenašamo, moramo nekaj slišati. Odličen pa je tudi nasproten pol velikim čezušenim slušalkam. Mali čepki, osvobojeni vseh kablov, so zdaj zanesljivi, z veliko funkcionalnostmi, dobrim zvenom in zaradi polnilne škatlice vedno dobavljivo zalogo energije. Še cene so sprejemljive, zato res ni razloga za odlašanje. Ta vrsta slušalk res prinese spremembo v vsakdanjo rutino, prava osvoboditev. In če ostanem še malo pri zvočnih zadevah – modrozoba igrala so ostala približno taka kot so bila, le počasi dobivajo še integrirane navidezne pomočnike, običajno ali Alexo ali Googlovega butlerja. Kar bi bilo koristno, če bi oba podpirala vse naročniške storitve, tako pa je spet vse preveč razdrobljeno in poluporabno. Amazon je denimo pred kratkim povezal svojo Alexo z Apple Music. Za ameriške uporabnike. Kot po navadi, vsi ostali pa naj se slikamo.

Ne bom se spuščal v to, koliko ur so mulci letos presedeli ob igrah Fortnite ali PUBG, vem pa, da na konzolastičnem področju ni bilo nič pretresljivega. PS4 še naprej krepko zmaguje to rundo, Nintendov Switch je simpatični outsider, ki presega pričakovanja, čeprav se morda malce prezgodaj kažejo njegove strojne omejitve, Xbox One S in One X pa ostajata nekje zadaj, dasiravno se ju Microsoft neprestano trudi izboljševati. Sredi prihodnjega leta bomo nedvomno slišali vsaj kakšno napoved ali dražilko konzol naslednje generacije, ki bi utegnile priti v letu 2020. Zanesljivo s podporo za pravo 4K-igranje.

Sejem Photokina, ki so ga tokrat še izvedli v klasičnem terminu in tradicionalnim dvoletnim razmakom (naslednji bo čez leto in pol, če bo), ne bi imel kaj dosti pokazati brez simultanega navala z brezzrcalnimi fotoaparati polnega formata a.k.a. full frame. To Canikon in ostali, ki jih tam še ni bilo, vidijo kot zadnjo rešilno bilko za propadajoči biznis. Kot tisto, kar bo vsaj naslednjih nekaj let držalo profesionalce in zanesenjake v razmišljanju in preračunavanju, kaj od nove opreme si lahko privoščijo, in pisanju po forumih, katere vse objektive bi še radi videli. Konceptualno nič novega in glavni napredek je slejkoprej v računski fotografiji, toda novi formati so ravno dovolj zanimivi, da bodo za nekaj let preložili slovo klasičnih fotoznamk in mogoče tudi kölnskega sejma. Hannoverski Cebit je kruta usoda že doletela in je letos zaključil tri desetletja trajajočo zgodbo.

Poglej še naše ostale preglede dogajanja v tem letu

• Zakaj “pametne ure” še vedno ni najboljši izraz in kje je bil poudarek pri športnih.
• O tem, da prenosniki verjetno še nikoli niso imeli boljše sezone.
• Kako so telefoni ob koncu leta le zlezli iz dolgočasja v nekaj vznemirljivosti.
• Kdo še vedno noče razumeti slovenščine.

The post OB LETU OSOREJ: Enaka slika bolje zveni appeared first on Tehnozvezdje.

Tu je posnetek naše druge oddaje. Ker smo se ozrli nazaj, kaj je bilo novega na sejmu mobilne telefonije MWC v Barceloni in na avtomobilskem salonu v Ženevi, sta v ospredje skočila Nokia 3310, kjer poskušajo unovčiti nostalgijo, in Ford T, ki pa še ni doživel moderne reinkarnacije. Za zdaj so namreč prišli samo do oživljanja avtomobilov iz 50-ih ali 60-ih let prejšnjega stoletja.

Iz Barcelone smo pokomentirali še Huawei P10 in njegov dvojni fotoaparat, LG-jev G6 s podobno lastnostjo, predvsem pa neobičajnim razmerjem zaslona, in Oppov koncept periskopskega zuma. V Ženevi so bile na ogled in poslušanje bolj mondene stvari in storitve, od avtomobilov s tisoč in več “konji” do osebnih asistentov, ki neposredno iz avta rezervirajo mize v restavracijah in igrišča za golf.

Po izkušnjah z njima na obeh sejmih sta si omembo zaslužila telefon Moto Z Play in fotoaparat Panasonic TZ 100. Nazadnje pa je Marjan opisal še izkušnje s težko pričakovano igralno konzolo Nintendo Switch, ki je presenetljivo dobro uspel hibrid.

Vabljen(a) k ogledu in dajanju pripomb in pohval. Tema naslednje oddaje bodo televizorji. Poskušali bomo odgovoriti, kaj prinašata tehnologiji OLED in kvantnih pik, zakaj Android ali kakšen drug dnevnosobni prisluškovalec, kako nujen je 4K in še na kakšno vprašanje, ki ga imate. Če ti je naša oddaja všeč in lahko pripomoreš k njenemu nadaljnjemu nastajanju, je spodaj gumb podpri za donacijo. Hvala in prijeten ter poučen ogled!

The post Oddaja Tehnozvezdje #2 – Nokia 3310, Ford T in Nintendo Switch appeared first on Tehnozvezdje.

Konzola je hkrati »fiksna«, priključena na televizor ali monitor, in prenosna. Morda boste pomislili: »ne tič, ne miš«, a ni čisto tako. Je pa najprej prenosna igralna konzola, čemur je podrejeno skoraj vse in zaradi tega neposredna primerjava s Playstation-om ali Xbox-om nima nobenega smisla. Poganja jo »prilagojen« sitem na čipu Tegra (Nvidia), je oblike za današnji čas »debele« tablice s 6,2-palčnim zaslonom in razločljivosti 720p, drugi tehnični podatki pa so nekje v povprečju. To velja tudi za 32 GB podatkovnega polnilnika, ki ga je moč razširiti s pomnilniškimi karticami (mikro SD). Igre so bodisi prenesene s spleta, v tem primeru je dodatna kartica nuja, ali na fizičnem nosilcu, ki ga »vtaknemo« v dodatno le njemu namenjeno režo.

Za kako robustno se bo izkazala?

»Tablica« je dovolj robustna, vgrajena baterija pa zadošča za tam do tri (uradno do šest) ure igranja. Na levem in desnem robu so nosilci, na katere »pripnemo« desni in levi del igralnega krmilnika, kadar jo želimo uporabljati kot prenosno konzolo. Drugače sta na nosilcu, ki ju spremeni v dokaj uporabni krmilnik, ki pa se vseeno v ergonomičnosti ne more meriti z »enovitim«, kakršnega imata Playstation in Xbox. Obstaja tudi takšen, vendar ga je treba dokupiti. Zanimivo bo videti, kaj se bo s priključki dogajalo po letu dni igranja in neštetega spreminjanja »konfiguracij«.

Upajmo, da so zadevo dodobra preizkusili, kajti ne bom ravno srečen, če bo postala neuporabna, ker so se plastični nosilci in »kontakti« na tablici izrabili. Iz enakega razloga bi bilo morda bolje, če bi bila baterija preprosto zamenljiva, kar pa na žalost ni! So pa že našli slabost, mesto antene v levem delu krmilnika, zaradi česar naj bi ta izgubljal brezžično povezavo. Zadeva je podobna aferi pri iPhonu 4 in je rešljiva tako ali drugače. Eni so ga odprli in premaknili anteno, česar sicer ne priporočam, spet drugi pa trdijo, da se jim to ne dogaja, ako krmilnik prav primejo in antene ne zakrivajo z dlanjo.

Doma in že naslednji hip na poti

Poleg konzole je v »kompletu« še priključna postaja. Ta »tablici« ne doda zmogljivosti, omogoča pa povezavo na televizor v razločljivosti 1080p prek kabla HDMI. Ko je v njej, pa se tudi polni. Lepota pa je v naslednjem. Igro igramo na domačem velikem zaslonu, kot bi jo na kakšni od onih »fiksnih« konzol, nakar pride družinski član z večjo močjo odločanja, ter nas odžene iz dnevne sobe. Konzolo vzamemo iz »postaje« ter nadaljujemo z igranjem. Hipno, torej takoj in brez zamika. Nobenega ponovnega zagona igre ali česa podobnega. Edina razlika je, da sedaj gledamo na manjši zaslon, kot smo prej. Še konfiguracije krmilnika nam ni treba spreminjati, saj je na hrbtišču plastični nosilec, ki drži »tablico« v navpičnem položaju, ko jo postavimo na mizo. Kajpada pa lahko krmilnika namestimo nanjo ter jo uporabimo kot »običajno« prenosno konzolo. Nekako je to tisto, o čemer sem prej najbolj dvomil in kar se je izkazalo za njeno največjo prednost.

Nekaj skepse pa mi je kljub navdušenju ostalo. Konzole niso nekaj, kar bi menjali na leto ali dve. Želimo si, da bodo njene zmogljivosti zadostovale za nekaj let. »Procesor« je bil razvit že pred časom, res pa je, da njegove zmogljivosti niso zanemarljive. Ne nazadnje vsi vemo, da zmogljivost mobilnih naprav izpred dveh ali celo treh leti v celoti zadostijo tudi današnjim nalogam. Ampak vse bo odvisno od iger. Ako bodo te zahtevale večje zmogljivosti, razločljivost 4K ali celo še kaj v smeri dodane in navidezne resničnosti, potem znamo zapasti v cikel vsakoletne predstavitve novega modela konzole. Česar pa si kot kupec gotovo ne želite. In če že moram zapisati, potem se mi zdi, da konzola ni ravno odporna na prihodnost. Ampak zaradi Zelde je to drugotnega pomena.

Dih divjine

Nisem strokovnjak za video igre, pa še to zaradi enega razloga. Bojim se jih kot hudič križa, kajti ko se zanjo zagrejem, je ne morem izpustiti iz rok. Imam pa dolg spomin in jasno mi je, da če obstaja od leta 1986 in je doživela, če sem prav preštel, 19 reinkarnacij, potem v nobenem primeru ne more biti slaba. Opazovanje sina pa je to le še potrdilo. Ne mislim napisati recenzije igre »The Legend of Zelda: Breath of the Wild«, ampak priznam, pritegnila je moje zanimanje. Ima vse potrebne atribute. Igra akcije in avanture, kjer je glavni lik postavljen v odprt fantazijski svet, ne da bi natančno vedel, kaj mu je storiti, razen, da mora na koncu premagati glavnega »šefa«. Pot vsakega igralca je drugačna, nepredvidljiva, med tem pa srečuje like, rešuje probleme ter se uči na svojih napakah. Ali drugače. Če jo končamo in začnemo igrati od začetka, bo pot do cilja drugačna, zagotovo pa bomo odkrili nekaj novega, česar prvič nismo. Nič čudnega torej, da nekateri govorijo o urah igranja, ki so ga že vložili vanjo.

Ta hip je nabor iger za konzolo boren, veliko jih je v nastajanju. Nekaj jih obljubljajo za poleti, druge pa bodo na voljo šele konec leta. Med njimi kar nekaj z znanimi Nintendovimi liki, pa tudi nekaj iger drugih založnikov. Obljubili so, da bodo z nadgradnjo omogočili brskanje po spletu, trenutno konzola nima brskalnika ter dostopa do digitalnih storitev, kot je na primer Netflix. Čeprav je kot kaže Zelda trenutno glavni magnet, pa nam logika govori, da je uspeh konzole predvsem od iger, ki bodo šele na voljo in bodo ljudem dovolj zanimive, da se bodo odločili za nakup še ene konzole poleg svojega Playstationa ali Xboxa.

The post Legend of Zelda in Switch najbolj udarna kombinacija ta hip appeared first on Tehnozvezdje.

Glavne lastnosti konzole so naslednje. Tablico poganja procesor Nvidia Tegra X1, kar pomeni, da ni povsem v koraku s časom. Njen zaslon ima diagonalo 6,2 palca in ločljivost 720p, medtem ko bo ločljivost sistema, ko bo priključen na TV 1080p oz. polna visoka ločljivost. Baterija naj bi zdržala od dveh in pol do šestih ur igranaj, odvisno od zahtevnosti iger. Vgrajenega prostora za podatke je 32 GB, možno ga bo razširiti s karticami microsd, medtem ko bodo igre na čisto posebnih Nintendovih karticah. Tablica ima zadaj tudi stojalo, da jo bo mogoče postaviti in bo na njej lahko igralo več igralcev, vsak s svojo polovico ploščka.

Predvidoma bo konzola stala 300 evrov, priložen pa bo komplet mini iger 1 2 Switch. Takoj bo lansiranju konzole 3. marca bo na voljo tudi igra The Legend of Zelda – Breath of the Wild. Mario in ostali Nintendovi junaki prihajajo nekoliko kasneje. Tablica naj bi ob igranju Zelde zdržala tri ure z enim polnjenjem. V Nintendu zagotavljajo, da igre ne bodo zemljepisno omejene in da bo igričarjem na voljo nova spletna storitev.

The post Nintendo Switch je razkrit appeared first on Tehnozvezdje.

Nintendo je v zadnji generaciji izpadel iz igre. Po nepričakovanem velehitu nintendo wii je prišel wii u in popolnoma pogorel v konkurenci z veliko bolj sofisticiranima in zmogljivima playstationom 4 in xboxom one. Ker Sony in Microsoft v prodajo pošiljata še izboljšani inačici svojih naprav, je moral japonski igričarski staroselec pohiteti z razvojem konzole naslednje (devete) generacije. Danes je objavil prve podatke o njej.

Nintendo switch (angl. zamenjava, sprememba ali stikalo) je lahko konzola za dnevno sobo ali za na pot. Wii in DS (ali, če vzamemo primer iz starejših časov igričarstva, super nintendo in gameboy) v eni napravi. Zasnova je modularna, ideja pa v osnovi podobna, kot je bila že pri wii u. Samo izvedena izgleda bolje in atraktivneje.

Switch bo pravzaprav tablica in kadar bo v stojalu z izhodi v dnevni sobi in priključena na TV, se bo obnašala kot standardna konzola. Ko jo bo uporabnik vzel iz podstavka in nanjo ob straneh nataknil krmilnika, pa se bo spremenila v prenosno konzolo, še naprej pa bo na njej tekla ista igra. Doma bo mogoče iz polovic s tipkami in dodatnim vmesnim delom sestaviti brezžičen igralni plošček ali pa si bo mogoče omisliti običajnega. Tablica ima še poklopno stojalce, da je sama kot majhen televizor in polovici igralnega ploščka si lahko razdelita dva, ki potem tekmujeta eden proti drugemu. Na pikniku ali kje drugje. Se je pa Nintendo, tako ko že pred njim Microsoft, očitno dokončno odrekel kriljenju pred TV-jem, ki je bilo osnova za velepriljubljenost prvega wii-ja. In prav nič ne kaže, da bi ga zanimala navidezna resničnost, ki jo kot svojo veliko prednost vidi Sony.

Switch prihaja marca prihodnje leto, kakšna bo cena, pa Nintendo še ni oznanil. Konzolo bo poganjal Nvidijih procesor s grafično enoto, ki temelji na enaki arhitekturi kot najbolj zmogljive grafične kartice za PC-je. Igre bodo na posebnih pomnilniških karticah in že na začetku naj bi bila na voljo večina Nintendovih najpomembnejših naslovov, kot sta Mario in Zelda. Če je bitka konzol intenzivna že zdaj, ko sta v ringu samo dva resna pretendenta, bo še bolj zanimiva od prihodnje pomladi naprej.

The post Gameboy za dnevno sobo appeared first on Tehnozvezdje.