Začnimo s televizorji, ki so bili deležni drobnih izboljšav. Zasloni so bili že (pred)lani precej dobri in tako z neizurjene oči ni kaj dosti drugače. Vsaj ne pri običajni sliki, razlike se pokažejo pri HDR-ju, kjer nekaj pripomorejo tudi novejši kodeki, npr. HDR10+, ali pri hitrih premikih kadrov. Pa še tu je skoraj treba imeti TV-ja enega ob drugem, da se opazi sprememba. Kot korak naprej od LCD-ja se je že skoraj povsem uveljavil OLED, le Samsung od pomembnejših znamk še vztraja pri izboljševanju zaslonov s tekočimi kristali in njegov QLED nikakor ni slab, nima pa tako naravnega prikaza barv. Pa tudi cenovna prednost se topi, ostaja mu le še višja svetilnost in s tem »boljši« HDR, kjer pa je spet vprašanje, kdo ga opazi. Zato pa se veliko dogaja pri projektorjih, kjer se klasični izjemno cenijo, v ospredje pa prihajajo modeli z ultrakratko projekcijsko razdaljo. Tak je postavljen na omarici pred steno, enako kot televizor, daje pa ogromno sliko in tudi cene niso več pretirane, dokler kupec ostane pri Full HD. Vsekakor področje, ki ga bo vredno spremljati.

Drugače pa se proizvajalci skoraj več ukvarjajo z dizajnom in zvokom in vsaj to drugo pozdravljamo. Sony še naprej razvija svojo zvenečo površino, TP Vision (Philips) se je povezal z zvočniško znamko Bowers & Wilkins, Panasonic vgrajuje zvočne letve Technics. Vse to na žalost samo pri najdražjih modelih, kdor kupi televizor za »jurja« ali manj, je še vedno obsojen na kovinski zvok, dokler ne odrine vsaj še dveh stotakov za malo boljše ozvočenje. Toda zvok je vsaj rešljiv, na žalost pa s(m)o gledalci še vedno obsojeni na tako in drugačno telovadbo, da pridemo do vseh svojih najljubših vsebin. Glavne platforme, še posebej televizijski Android, pa tudi ostale (Firefox, Tizen in Web OS) letos niso kaj dosti napredovale in ponudba aplikacij zanje tudi ostaja siromašna in razdrobljena. Na nobeni platformi ni vsega (nekje manjka HBO, drugod domače storitve pretočnega videa ali mobilne televizije, itd) in nikjer uporabniški vmesnik ni idealen. Predvsem pa že dve ali tri leta gledamo enako, brez konkretnih izboljšav. Za 2019 si najbolj od vsega želim prenovo vseh televizijskih operacijskih sistemov in osredotočanje na vsebine ter enostavnost, ne na pogosto nepotrebno glasovno upravljanje.

Vsaj domači operaterji migajo in se skoraj vsi prenovili svoje »televizije«, razen A1. Temu se je zdelo dovolj, če spremeni ime. Tako Telekomov NEO kot Telemachov EON sta moderna in prenašata filozofijo, ki jo poznamo s telefonov in tablic še na osrednji zaslon v dnevni sobi. Vodilni operater je šel korak dlje in odpravil skoraj vse tipke na daljinskem upravljalniku, kar se mogoče na prvi pogled zdi zoprno, mi je pa v praksi všeč, kajti Telemachov daljinec ima tipk preveč in si je potem treba zapomniti, katera te kam pripelje, in vedno pogledati, kaj boš pritisnil. Slabost Telekomovega vmesnika, ki je vsebinocentričen in agnostičen do TV-programov, pa je v tem, da je skoraj nemogoče pogledati spored za posamezen program. Glasovni ukazi pri obeh delujejo kar dobro, pri enem še malo boljše, še posebej, če gledalec meša slovenščino in angleščino. Bo pa zanimivo spremljati, kako se bodo množice navajale na to novost v prihodnjem letu.

Če je slika bolj statična, pa za osebno poslušanje glasbe ne manjka dobre izbire. Slušalke z aktivnim odpravljanjem hrupa so zdaj tako dobre, da je tišina že skoraj prehuda. Saj vemo, da jo v bistvu težko prenašamo, moramo nekaj slišati. Odličen pa je tudi nasproten pol velikim čezušenim slušalkam. Mali čepki, osvobojeni vseh kablov, so zdaj zanesljivi, z veliko funkcionalnostmi, dobrim zvenom in zaradi polnilne škatlice vedno dobavljivo zalogo energije. Še cene so sprejemljive, zato res ni razloga za odlašanje. Ta vrsta slušalk res prinese spremembo v vsakdanjo rutino, prava osvoboditev. In če ostanem še malo pri zvočnih zadevah – modrozoba igrala so ostala približno taka kot so bila, le počasi dobivajo še integrirane navidezne pomočnike, običajno ali Alexo ali Googlovega butlerja. Kar bi bilo koristno, če bi oba podpirala vse naročniške storitve, tako pa je spet vse preveč razdrobljeno in poluporabno. Amazon je denimo pred kratkim povezal svojo Alexo z Apple Music. Za ameriške uporabnike. Kot po navadi, vsi ostali pa naj se slikamo.

Ne bom se spuščal v to, koliko ur so mulci letos presedeli ob igrah Fortnite ali PUBG, vem pa, da na konzolastičnem področju ni bilo nič pretresljivega. PS4 še naprej krepko zmaguje to rundo, Nintendov Switch je simpatični outsider, ki presega pričakovanja, čeprav se morda malce prezgodaj kažejo njegove strojne omejitve, Xbox One S in One X pa ostajata nekje zadaj, dasiravno se ju Microsoft neprestano trudi izboljševati. Sredi prihodnjega leta bomo nedvomno slišali vsaj kakšno napoved ali dražilko konzol naslednje generacije, ki bi utegnile priti v letu 2020. Zanesljivo s podporo za pravo 4K-igranje.

Sejem Photokina, ki so ga tokrat še izvedli v klasičnem terminu in tradicionalnim dvoletnim razmakom (naslednji bo čez leto in pol, če bo), ne bi imel kaj dosti pokazati brez simultanega navala z brezzrcalnimi fotoaparati polnega formata a.k.a. full frame. To Canikon in ostali, ki jih tam še ni bilo, vidijo kot zadnjo rešilno bilko za propadajoči biznis. Kot tisto, kar bo vsaj naslednjih nekaj let držalo profesionalce in zanesenjake v razmišljanju in preračunavanju, kaj od nove opreme si lahko privoščijo, in pisanju po forumih, katere vse objektive bi še radi videli. Konceptualno nič novega in glavni napredek je slejkoprej v računski fotografiji, toda novi formati so ravno dovolj zanimivi, da bodo za nekaj let preložili slovo klasičnih fotoznamk in mogoče tudi kölnskega sejma. Hannoverski Cebit je kruta usoda že doletela in je letos zaključil tri desetletja trajajočo zgodbo.

Poglej še naše ostale preglede dogajanja v tem letu

• Zakaj “pametne ure” še vedno ni najboljši izraz in kje je bil poudarek pri športnih.
• O tem, da prenosniki verjetno še nikoli niso imeli boljše sezone.
• Kako so telefoni ob koncu leta le zlezli iz dolgočasja v nekaj vznemirljivosti.
• Kdo še vedno noče razumeti slovenščine.

The post OB LETU OSOREJ: Enaka slika bolje zveni appeared first on Tehnozvezdje.

Pri podobi in velikosti aparata sta tako Nikon kot Canon odjadrala nekoliko stran od tega, česar smo bili doslej vajeni od teh znamk. Še posebej, če se omejimo na zrcalnorefleksne aparate, ki naj bi jih novinci sčasoma nadomestili. Nikon se je morda malce zgledoval po Sonyju, vseeno pa sta Z6 in Z7 dovolj drugačna od drugih, da sta takoj prepoznavna. Če ne po drugem, po precej strmi, »aerodinamični« liniji na predelu, kjer ni več prizme, ampak samo povišanje ohišja zaradi elektronskega kukala. Tega sicer vsi ohranjajo na sredini, samo nekateri brezzrcalniki z manjšimi tipali jih imajo na levi. Nikona sta najmanjša in najtanjša. Kljub temu je tipk precej. Še posebej mi je všeč mala štirismerna gobica, nekaj podobnega ima tudi Sonyjev A7III, saj je z njo mogoče izbirati točko ostrenja. Priročno, če samodejno ostrenje ne zadane želenega.

Tudi začetni objektivi so Nikonovi manjši od Canonovih, a (verjetno tudi zaradi tega) manj izstopajoči in v roki manj premijski.  Za marsikakšno nalogo bodo nedvomno v redu, a tudi na novinarsko konferenco povabljeni Nikonovi fotografski ambasadorji so imeli kar težave pri pojasnjevanju, zakaj bodo za marsikatere projekte še vedno uporabljali preverjena D850 in D5. Kot glavni prednosti Z7 so izpostavljali predvsem priročnosti in neslišnost, seveda pa bi morala biti kakovost fotografij in videa vsaj na podobni, če ne višji ravni. Kakšnega testnega posnetka žal nisem mogel odnesti s seboj, ker nimam nobene kartice XQD, novi Z7 pa podpira samo te. Zaklop je lahko res neslišen, seveda z omejitvami (pri sinhronizaciji bliskavice in še čem), v običajnem načinu pa spusti tudi ne pretirano glasen sk-ck. Vrtljivega zaslona pri taki vrsti aparata verjetno ne bi zelo pogrešal, toda konkurenca ga ponuja.

Canonov EOS R je precej drugačen aparat od Nikonove dvojice. V osnovi sicer ni namenjen profesionalcem, ampak je prej na ravni (precej cenejšega) modela 6D in oblikovno rahlo navdahnjen s prejšnjo Canonovo brezzrcalno družino EOS M. Pa vendar v roki deluje bolj profi, bolj konkretno. In z res obilico možnosti precej bolj prilagodljiv od česar koli, kar je ta japonski proizvajalec doslej imel v ponudbi. Veliko tipk in kolesc je mogoče prosto ali v kombinaciji nastavljati, novi objektivi imajo denimo dodaten obroč za hitro spreminjanje želene nastavitve, npr. občutljivosti ISO, kar poznamo z resnih žepnih fotoaparatov. Zato je tudi eden od prilagojevalnikov za stare objektive tak, da ima vključen ta obroč. Zraven iskala pa je na dotik ali poteg občutljiv predel, ki je tudi priročen za določene hitre spremembe.

Še posebej všeč pa mi je nov fotografski način Fv (»flexible priority«), poleg klasičnih PASM. Pri njem so na zgornjem zaslončku štiri postavke – čas, zaslonka, osvetlitev in ISO. S kombinacijo koleščkov zadaj in zgoraj se nato fotograf(inja) sprehaja med njimi in jih spreminja, tako da je to lahko ali skoraj povsem ročni način ali pa aparat prilagaja ostale tri vrednosti, če so na Auto. Za ostrenje pa je mogoče izbrati kombinacijo sledenja obrazom in določanja točke na zaslonu na dotik, kar deluje presenetljivo v redu. Morda ni tako fino, kot Nikonova gobica, toda kombinacija se zdi kar uporabna.

Predstavnik proizvajalca je zatrdil, da je zaradi (za dva cm) manjše razdalje med tipalom in zadnjo lečo, ter večjim premerom slednje, mogoče izdelati boljše (ostrejše) in pa tudi manjše objektive kot za v osnovi tri desetletja bajonet EF. Toda vsaj na začetku bolj kaže na osredotočanje na »boljše« kot na »manjše«. Razen 35-ke so ostali trije objektivi veliki in bolj namenjeni močnim rokam, saj masa doseže tudi kilogram in pol pri 28-70 f/2. Vseeno se v prihodnje nadejam še česa manj zastrašujočega. Zaklop je nekoliko glasnejši kot pri Nikonu, a se ga tudi tu da povsem utišati. Nad jasnostjo kukala se pri nobenem od novincev ne morem pritoževati, EOS R pa ima še klasičen Canonov vrtljiv zaslon, to pa, če nič drugega, ponuja zaščito, kadar aparat ni v uporabi. Glede posnetkov – detajli in dinamika tudi pri zapisu jpg dajejo zelo dober prvi vtis.

Medtem Panasonic nikoli v desetletju, odkar izdeluje brezzrcalnike – z njimi je začel med prvimi – ni dajal prioritete majhnosti. Če je bilo treba, je raje na račun kakšnega milimetra in grama več vgradil nekaj dodatne tehnologije in/ali zatesnjenosti ohišja. Sodeč po prototipu, ki sem ga lahko vzel v roke na Photokini, bo tudi tokrat tako. Trenutni S1R je bolj oglat in opazno debelejši tudi od Canona, kaj šele od Nikona. Toda držalo je konkretno in ergonomija dobra, verjetno bo tudi zaradi svetlobno močnih objektivov, ki zagotovo ne bodo majhni in lahki, malce večje in težje ohišje čisto sprejemljivo in primerno. Tipk in koleščkov bo precej, česar bodo profesionalci nedvomno veseli.

Panasonicova S1 in S1R bosta očitno edina od te nove falange, ki bosta zares nagovarjala profesionalne uporabnike. Nikona in Canon so nedvomno zanimivi, pa vendar ne zamenjujejo najzmogljivejših dslr-jev teh znamk. Povečujejo izbiro in vnašajo nekaj novega elana v to področje, toda še enkrat lahko napišem, da so jih – že, kolikor se to sliši čudno – izdali pretežno kot protiutež Sonyjevemu A7III (in delno A9) za ohranjanje zvestih uporabnikov. Z njimi bodo vsaj kratkoročno najbrž tudi dobro zaslužili. Če ne bi Sony naredil takega preskoka pri omenjenih aparatih, se dvojici Canikon še ne bi zelo mudilo in bi lahko še malo čakala s predstavitvijo tega, kar je bilo v razvojnih laboratorijih. Pa niti zdaj ne more biti povsem mirna, ker je tretja sedmica cenejša in še vedno tehnološko naprednejša. A tudi Sony mora pozorno spremljati, kako se bosta prijela Z in R, da bo lahko prilagajal svoje naslednje poteze. Zagotovo bo v prihodnjih mesecih na njegovo stran prestopil kakšen slaven fotograf manj, kot bi brez novih konkurenčnih sistemov. Tisti, ki se ukvarjajo z videom, pa bodo zagotovo želeli počakati do pomladi in dejanskega prihoda Panasonicovih novincev v trgovine. Že zaradi 4K pri 60 sličicah na sekundo, verjetno pa bo vanju prešlo še marsikaj iz GH5(s). Toda kdor nima fetiša na polni format, si bo lahko kmalu za tisočaka in pol kupil Fujifilmov X-T3 s tipalom velikosti APS-C, ki je manjši od vseh naštetih, prav tako pa zmore 4K/60 (10-bitni 4:2:0 interno in 4:2:2 preko HDMI).

Za zdaj tako še ni jasno, kakšne dobrobiti zares prinašajo novi sistemi, v vsakem primeru pa je lepo videti, da so se dinozavri zbudili. Manjšim proizvajalcem, kot sta Olympus in Pentax, bo zdaj še težje. Zelo verjetno bodo morali kmalu tudi sami pokazati kakšen nov sistem ali se pridružiti komu, denimo združbi okrog bajoneta L. Za kupce pa vse skupaj resda pomeni več izbire, a tudi višje cene, saj noben od proizvajalcev ni začel prav nizko in znova se kaže enak trend, ko smo ga spremljali že v prvem brezzrcalnem valu (m4/3, Sony Nex, Nikon 1, itd). Aparati so bolj simpatični, včasih tudi tehnološko sodobnejši, toda pod črto zmogljivejši zrcalnorefleksni modeli še naprej ostajajo cenejši in z redkimi izjemami edina resna orodja za profesionalce.

The post Vtisi po prvem resnejšem druženju z novo polnoformatno brezzrcalno falango appeared first on Tehnozvezdje.

Največja novost pri Nikonovem Z-ju je majhna razdalja med tipalom in robom navoja za objektive – ta ima tudi zelo velik premer -, kar vsaj v teoriji omogoča izjemno svetlobno močne in ostre objektive. Fotografi ob teh navedbah takoj zastrižejo z ušesi in če se bo teorija, tudi s pomočjo neodvisnih proizvajalcev objektivov prelila v prakso, bodo kupci nedvomno zelo zadovoljni. Kot bodo verjetno z zmogljivostmi aparatov Z 7 in Z 6 ter – končno! – videografskimi sposobnostmi. Ob vsej optični naprednosti in vsestranski foto-video uporabnosti pa se vseeno ne morem znebiti občutka, da japonska korporacija, prosto po najboljšem hokejistu, ne drsa tja, kamor gre plošček, ampak tja, kjer je zdaj. Ali, še bolj natančno, kjer je bil zadnjih nekaj desetletij. Zdaj pa ga Apple, Google, Huawei in še kdo vztrajno odbijajo v drugo smer.

Nedvomno v profesionalnem razredu resnega vpliva »računske fotografije« (angl. computational photography) še nekaj časa ne bo prav zares čutiti. In v tem vmesnem obdobju lahko Nikon zasluži milijone od fotografov, ki se jim bo zdelo vredno presedlati na novo opremo. Vendar pa se novi sistem zanaša skoraj izključno na fiziko (optiko). Česa zares visokotehnološko novega niso prikazali. In tako procesorske zmogljivosti ter tehnološka naprednost prej ali slej ostaja v domeni Sonyja. Panasonic omogoča kopico trikov z uporabo videa 4K, česar se uči tudi FujiFilm. Proizvajalci telefonov pa znajo zajemati po več fotografij naenkrat in jih združevati v posnetek z velikim dinamičnim razponom, puščati »zaslonko« v več objektivih odprto nekaj sekund in nazadnje izpljuniti skoraj neverjetno fotografijo (v nočnem času) in nasploh premagovati optične ovire s preračunavanjem, strojnim učenjem in algoritmi. Rezultati so včasih celo boljši, kot jih je mogoče dobiti s fotoaparatom »ljubiteljskega« cenovnega razreda, tudi pri obdelavi surovih posnetkov (raw). Nekateri »vmesni« fotoaparati, podobno kot telefoni, navdušujejo s tipali z vgrajenim predpomnilnikom za hitro branje informacij in s tem snemanje superpočasnih posnetkov. Ponekod se da nameščati aplikacije in s tem dodajati funkcionalnosti. Take lastnosti sistemu Z večinoma manjkajo.

Dandanašnji je kar velik tehnološki razkorak med ljubiteljsko in profesionalno fotografijo. Prvo že obvladujejo novi koncepti in načelo dovolj dobrega. Namenski fotoaparat niti približno ni več nujen. Telefon ne samo, da je bolj priročen, včasih celo ponuja več. Tudi za objavo na spletnih straneh so fotografije, posnete s telefoni, več kot dovolj kakovostne. Edino za najbolj zahtevne je še nujna odlična optika in pridejo do izraza velika tipala. V tej coni je ostal Nikon, ki je že pred časom, kot eden zadnjih, pretežno opustil vstopne fotoaparate. Profesionalci bodo s sistemom Z dobili precej, ostali pa si od njega težko kaj dosti obetamo. Ne prinaša namreč konceptov in tehnologij, ki bi se postopoma selile v nižje cenovne razrede in manjše izvedbe. Gre za maksimalno optimizacijo starega, ki naj bi še naslednjih x let v profesionalnem razredu odganjala novo.

The post Veliko za profesionalce, malo ali nič za vse ostale appeared first on Tehnozvezdje.