Na sodišče EU se je po pomoč obrnilo sodišče v Budimpešti, ki je presojalo o pritožbi operaterja Telenor. Ta je ponujal naročniška paketa mobilne telefonije, pri katerih se prenos podatkov, ki sta ga ustvarili storitvi MyChat in MyMusic, ni štel v skupno mesečno kvoto. Klasično ničelno tarifo, pomembno za razumevanje sodbe sodišče pa je dejstvo, da se pri teh paketih promet v »prednostnih« aplikacijah ni upočasnil na nizko hitrost, ko so uporabniki porabili svoj mesečni limit megabajtov oz. gigabajtov.

Prva ugotovitev sodišča je bila, da storitev dostopa do interneta ne sme vsebovati omejevanja uveljavljanja teh pravic. V nadaljevanju pa se je osredotočilo na vplive »ničelne tarife.« Ta lahko povzroči resne posledice na znatnem delu trga.

Taki paketi namreč lahko povečajo uporabo privilegiranih aplikacij in storitev ter soodnosno zmanjšajo uporabo preostalih razpoložljivih aplikacij in storitev glede na ukrepe, s katerimi ponudnik storitev dostopa do interneta uporabo slednjih tehnično oteži ali celo onemogoči,

je zapisalo sodišče. Ne gre pa samo za dajanje prednosti določenim ponudnikom in zapostavljanje drugih. Tu so še pravice naročnikov:

Prav tako velja, da čim večje je število strank, ki sklenejo take sporazume, tem bolj lahko skupni učinek teh sporazumov glede na njegov obseg povzroči znatno omejitev uveljavljanja pravic končnih uporabnikov ali celo poseže v bistvo teh pravic.

Kot pojasnjuje sodba, za ugotavljanje, ali storitev (z ničelno tarifo) krši določbe direktive glede odprtosti interneta, ni treba izvesti nikakršne ocene vplivov. Operater ali spoštuje splošno obveznost enake in nediskriminatorne obravnave internetnega prometa ali pa je ne. Predvsem pa ne morejo za kakršno koli omejevanje biti opravičljivi poslovni razlogi, temveč zgolj tehnični ali objektivne okoliščine. Sodišče je skratka presodilo, da je madžarski urad za medije in komunikacije od Telenorja upravičeno zahteval umik omenjenih paketov in prenehanje tovrstne obravnave prometa v mobilnih omrežjih.

V slovenskem regulatorju, Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve (Akos) so pripravili svoje pojasnilo, ker so – po njihovih navedbah – zasledili zavajajoče interpretacije sodbe. Kot pravijo v Akosu, sodišče ni prepovedalo ničelne tarife kot take, ampak »je prepovedalo različno obravnavo podatkovnega prometa po izrabi zakupljene količine podatkov.« Kakršno je bilo stališče Akosa že pred tem. Z drugimi besedami – operater lahko ponuja storitve z ničelno tarifo, če je posebne obravnave konec, ko naročnik (z drugimi storitvami) porabi zakupljeno količino podatkov. Takrat mora biti ves internetni promet obravnavan enak. Če sem nekoliko ciničen – vse se mora nalagati ekstremno počasi. Kajti skoraj nikoli operaterji ne upočasnjujejo na uporabno hitrost, ampak običajno na 64 kb/s ali kakšno podobno, absurdno počasno pretakanje podatkov. Seveda pa je v tem primeru ponujanje ničelne tarife za operaterja bistveno manj zanimivo, saj preferirane storitve na ta način izgubijo precejšen del svoj privlačnosti.

V vsakem primeru pa je »alternative pogled« na internetno nevtralnost že v precejšnji meri odpravilo nekaj drugega, ne direktive in sodišča. Konkurenca med operaterji in drugi dejavniki so poskrbeli za takšno številko gigabajtov, vključenih v večino naročniških paketov mobilne telefonije, da jih marsikdo že težko porabi in ni več prave potrebe po ponujanju storitev z zastonjskim prenosov podatkov.  

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Sodišče obvarovalo nevtralnost, ki jo je marsikje že pred tem rešilo povečanje vključenih količin gigabajtov appeared first on Tehnozvezdje.

Pri ničelni tarifi gre za zelo preprosto zadevo. Operater določi internetne storitve, katerih podatkovni promet se ne upošteva v siceršnji podatkovni količini. Po »njegovem« to počne samo zaradi uporabnika, da mu ponudi boljšo storitev in manj skrbi, da lahko cel mesec brezskrbno uporablja priljubljene storitve. Na papirju je seveda to res, v praksi pa nikdar ni šlo za uporabnika. Operaterjem gre namreč v nos, da internetna podjetja služijo, oni pa dobijo drobiž, pa še v omrežje morajo investirati, zato so jim izstavili »račun«. Šlo naj bi za »win – win« situacijo, v kateri vsi dobijo nekaj. Operaterji dodatni zaslužek, uporabniki več »zastonj« podatkov, ponudniki internetnih storitev pa nemotene povezave. Čudno torej, da je neprofitna raziskava pokazala nekaj popolnoma nasprotnega.

Na podlagi dokazov ničelna tarifa ne služi samo kot sredstvo za doseganje ravnotežja med operaterji in ponudniki storitev, temveč tudi kot način, kako od naročnika dobiti več denarja za mobilni prenos podatkov. Cene v državah brez ničelne tarife so v omenjenem obdobju namreč padale, ko so se na trgih s prevladujočo ponudbo ničelnih tarif rahlo naraščale. V čemer je kanček logike. Če imaš ničelno tarifo, moraš cene alternative, na primer paketa, ki ves podatkovni promet obravnava enako ter upošteva v mesečni količini, dvigniti, da je ponudba z njimi privlačnejša. V okolju, kjer so vse storitve enake, pa zato no nobene potrebe. Vse skupaj je dvorezno tudi s strani uporabnika. Dokler večinoma uporablja »vključene« storitve, mu je vseeno, pravzaprav mu je vseeno tudi, če operater zniža »podatke«, ki so v njegovem paketu namenjene alternativnim, drugače pa je prisiljen plačati več. Recimo, da je storitev Spotifyja v ničelni tarifi, konkurenčnega Deezerja pa ne. Stvar je jasna. Morda ne takoj ne v prvem letu, vendar bodo ničelne tarife prej ali slej bolj osušile denarnico.

Ničelne tarife same po sebi nikdar niso bile težava, bati bi se morali morebitnih zlorab. Kakovostnejšo podatkovno povezavo do storitev, ki so prednostno obravnavo pripravljene plačati in dajanje prednosti lastnim in storitvam z operaterjem povezanih podjetij. Mobilna industrija ve, to so jim povedale raziskave in je tudi logično, da ničelne tarife spodbujajo uporabo vključenih storitev, na škodo alternativnih in storitev zagonskih podjetij. Z njimi pa operaterji dobijo tudi moč oblikovati internetno izkušnjo svojih naročnikov. Operaterju sicer ni v interesu skleniti dogovor le z enim ponudnikom »neke« storitve, temveč z večino njih, saj je tako ponudba boljša. Težava pa je tudi v tem, da sodelovanje zahteva vire v materialu in ljudeh, ne samo plačevanje za vključitev v ničelno tarifo, ki se jih manjši ponudniki spletnih storitev preprosto ne morejo privoščiti. Še manj, če morajo skleniti dogovor in zadostiti tehničnim pogojem za sodelovanje z veliko operaterji po Evropskih državah.

The post Kjer so ničelne tarife, so cene podatkovnega prenosa VIŠJE! appeared first on Tehnozvezdje.

Njihova poanta je v tem, da lahko naročnik doplača za neomejen prenos podatkov pri posameznih vrstah storitev ali pa za vse skupaj. Na voljo so štiri različne opcije, v A1 pa bodo kajpak najbolj veseli, če jih bodo naročniki kombinirali z novimi paketi Go!, čeravno jih lahko tudi s starejšimi, ki vključujejo prenos podatkov. Megabajti iz storitev (aplikacij), ki so vključene v opcijo, se tako ne štejejo v siceršnjo mesečno kvoto paketa in so, tako trdijo v A1, neomejeni. V Sloveniji, medtem ko jih za EU uporabnik dobi toliko, kot narekuje cena opcije. Ne prav veliko, torej. V operaterju pravijo, da naročnikom ponujajo obe možnosti. Lahko izberejo paket z zelo veliko gigabajti, zdaj za nižjo ceno kot prej, ali pa katerega od »osnovnih« in mu dodajajo opcije za uporabo najljubših storitev.

Ampak poglejmo najprej nove pakete Go!, ker so količine v njih pomembne za izbiranje opcij.

Paketi so štirje (XS, S, M in L) in zdaj cenovno ne segajo več niti do 30 evrov, kar je dobrodošla sprememba. Drugi največji mobilni operater v državi vztraja pri tem, da je naročnina za tiste, ki se ne odločijo za prejemanje e-računa, za en evro dražja. Ali, če vzamemo zadevo z obratnega konca, komur račun prileti neposredno v spletno oz. mobilno banko, priznajo en evro popusta. Kakorkoli, kakšnega razloga za vztrajanje pri papirnatih položnicah ni. Kdor poveže mobilne in fiksne storitve pri A1 na isti račun, dobi še dodatna dva evra popusta, čemur v tem operaterju rečejo connect.

Na spodnjem koncu je paket, ki za enajst (oz. dvanajst) evrov na mesec vključuje po tisoč minut in sporočil ter gigabajt prenosa podatkov. Samo po sebi nič posebnega, morda pa vseeno dovolj v navezi s kakšno od opcij. Je pa res, da potem hitro pridemo do naslednjega paketa S za 18 ali 19 evrov, ki že prinaša neomejene minute in sporočila ter 30 GB, od tega 7,5 za EU. Za dva evra več se v paketu M količina domačih gigabajtov podvoji (v EU se poviša le za 512 MB), ponudba pa se ustavi pri 25 oz. 26 evrih s paketom L in njegovimi 120 GB, od tega desetimi brezplačnimi znotraj EU.

Pri vseh paketih je mogoče vključiti opcijo za en gigabajt prenosa podatkov v 34 državah zunaj EU (»tripster«), ki stane pet evrov na mesec. Ampak jo naročnik plača samo takrat, kadar v kateri od teh držav dejansko pretaka podatke. Paketa M in L pa omogočata tudi dodajanje družinskih članov za nižjo naročnino, da potem vsi koristijo iste naročnine. Pri M je lahko en dodatni uporabnik, pri L pa štirje, naročnina za vsakega družinskega člana pa stane enajst evrov.

In zdaj še opcije Play. Te so take:

Najcenejša Chat za dva evra na mesec je namenjena takojšnjemu sporočanju (instant messaging) in za začetek vključuje Facebook Messenger, Whatsapp in Viber. Sledita Social in Music za pet evrov mesečno. Ena za družabna omrežja (Facebook, Instagram, Snapchat), druga za muziko (Apple Music, Deezer, Tidal). Še zadnja, najdražja, z osmimi evri na mesec je opcija za video. Z njo je mogoče brez držanja nazaj gledati Hbo Go, Netflix ter operaterjevi mobilni televiziji A1 Now in Mobia TV. Vendar pa se opcijo Video komajda splača naročiti, ker za deset mesecev dobiš komplet vsega (Mix), tudi izbiranje več opcij je skoraj nesmiselno. Eno ali vse. Tokrat se sicer ne zdi, da bi operater pretiraval s cenami. Poleg tega lahko vsakdo vsako od opcij en mesec preizkuša brezplačno, da ugotovi, katera mu ustreza. Kdor pa bo sklenil dvoletno vezavo, bo prvo leto eno od opcij imel vključeno zastonj. Vključiti se jih v aplikaciji oz. na portalu Moj A1 ali z sms-om na 4040.

Koliko pa se dejansko splača imeti te opcije? To je verjetno odvisno od vsakega posameznika in njegovih navad. V A1 zagotovo malo računajo na to, da bi se uporabniki odločali za najcenejše pakete in jim dodajali Play. Pri tem pa je treba biti pozoren na omejitev, ki pa je z vidika internetne nevtralnosti pravilna in jo zapoveduje uredba o enotnem telekomunikacijskem trgu. Takrat, ko naročnik doseže svojo kvoto v paketu (pri XS 1 GB), se ustavi tudi prenos podatkov v opciji. Poleg tega smo z dodajanjem teh izbir hitro blizu dvajsetih evrov, kjer so ponudbe s precej gigabajti. Tam pa … Če nekomu 30 GB ni dovolj, meni je, mu bo morda pomagal neomejen prenos podatkov za družabna omrežja. Opcija za video, ki bi bila najbolj zanimiva, ima veliko zvezdico – odsotnost Youtuba (če za hip pozabimo na podobnega ponudnika videov za odrasle, ki pa bi se celo utegnil znajti na seznamu). V operaterju trdijo, da vzrok ni na njihovi, temveč na Googlovi strani. Operater namreč, tako zatrjujejo, ne pregleduje prometa (hvalabogu!), temveč mu podatke o posameznih uporabnikih in njihovih pretočenih megabajtih sporočajo ponudniki. Z Googlom pa se menda glede tega niso uspeli uskladiti, zato ni glasbene storitve Play Music ni med podprtimi. Sicer je vpis v opcij odprt za vse ponudnike, zato pričakujejo, da se bo seznam sčasoma širil.

A1 tako, vsaj za zdaj, ponuja obe možnosti. Lahko izbereš novi način z neomejenim prenosom podatkov, a samo za določene storitve, lahko pa greš po  starem, da zakupiš gigabajte in jih porabljaš po svoje.

The post Od A1 tokrat dobivamo pocenitev in neomejeno inoviranje appeared first on Tehnozvezdje.

Video, ki si ga lahko ogledaš spodaj (a prej lahko še prebereš do konca), je del kampanje proti odpravi internetne nevtralnosti v ZDA. Kot je znano, je tamkajšnji telekomunikacijski regulator, Federal Communications Commission (FCC) s tesno večino decembra izglasoval razveljavitev pravil, ki jih je sam postavil v prejšnji zasedbi. To pa bo dalo operaterjem in ponudnikom vsebin proste roke, da bodo pri prodajanju svojih storitev zaračunavali hitrejši in prednostni dostop.

Prav na to se osredotoča video. Veriga restavracij s hitro hrano v njem uvede tri čakalne dobe za svoj najbolj priljubljen burger. Kdor ga hoče dobiti takoj, mora plačati 26 dolarjev, polovična cena pomeni »hitro« pripravo, osnovnih pet dolarjev, kolikor sicer stane ta sendvič, pa kar dolgo čakanje nanj. Kupci, ki izberejo »hiperhitro« možnost dobijo svoj sendvič pred drugimi, in kdor noče plačati več, mora čakati, četudi je Whopper že pripravljen in v restavraciji ni nobene gneče. Za piščančje sendviče in krompirček, ki se korporaciji bolj izplačajo, pa ni nobenega čakanja. Kupci nad spremembami, ki so jih pričakale v restavraciji, niso niti malo navdušeni.

Podobno je pri spletnih storitvah. Tiste vsebine, ki za katere se bo operater dogovoril s ponudnikom in mu bo v interesu, da jih uporabniki naročajo, bodo poceni in s hitrim delovanjem. Za druge pa bo treba plačati več ali doplačati, da bodo delovale enako dobro kot prve. Primer bi bil, če bi operater kot primarno storitev ponujal Netflix, medtem ko bi Voyo z osnovno naročnino deloval samo pri standardni ločljivosti, za boljšo sliko (hitrejši prenos podatkov) pa bi bilo treba konkretno doplačati.

Utemeljitelj izraza internetna nevtralnost Tim Wu se je na Twitterju oglasil s komentarjem, da video dobro prikaže v čem je poanta tega načela. Da pač ni dobra ideja omogočiti korporacijam umetno ustvarjanje pomanjkanja in zastojev ter zaračunavanje, da se temu izogneš.

Behind Net Neutrality there is one pretty simple point, namely, that it isn't a great idea to give businesses the incentive to make money by introducing delays and scarcity and forcing people to avoid that

— Tim Wu (@superwuster) January 25, 2018

Seveda se je Burger King osredotočil samo na en vidik nenevtralnega prodajanja hrane. Možnosti zlorab je še veliko več, predvsem v povezavi z izkoriščanjem monopola, v kar pa se najbrž niso želeli spuščati, da si ne bi nakopali kakšne tožbe. Kako se bo razpletal ameriški boj za nevtralnost bomo še videli, glede na to, kdo sedi v Beli hiši, pa zagovornikom odprtega in za vse enakega interneta ne kaže najbolje.

https://www.youtube.com/watch?v=ltzy5vRmN8Q

The post Plačaj več, če hočeš svoj burger takoj appeared first on Tehnozvezdje.

"Net Neutrality" means corporations can't pay to manipulate how you use the internet (PORN).
If this goes away, not only will all your data (PORN HABITS) be scrutinized by telecom companies, they can decide how fast your internet works on certain websites (YOUR PORN WON'T LOAD).

— Bess Kalb (@bessbell) November 21, 2017

Uvodni tvit kar dobro in s primerom, ki potencialno zadeva velik del uporabnikov, ponazori glavne probleme interneta brez nevtralnosti. Če operaterjem ni treba upoštevati tega načela, se lahko sami odločajo, kaj bo skozi omrežje teklo hitro in kateri podatki (npr. produkcija za odrasle) bodo upočasnjeni ali sploh popolnoma blokirani. V Evropi nevtralnost še vedno velja, malo razrahljanja, a vsaj za zdaj z redkimi očitnimi poskusi iskanja lukenj v pravilih. Na oni strani Atlantika pa Zvezna komisija za telekomunikacije (Federal Communications Commission, FCC) po menjavi vodilnega človeka namerava razveljaviti pravila, ki jih je pred dvema letoma sprejela prejšnja sestava regulatorja. Ne glede na to, ali bo FCC 10. decembra dejansko izglasovala odpravo nevtralnosti, je smiselno malo osvežiti spomin, kaj sploh je nevtralnost interneta in zakaj je pomembna.

Predsednik FCC Ajit Pai razveljavitev pravil, ki jih je uspelo v zakonodajo vnesti njegovemu predhodniku Tomu Wheelerju, utemeljuje z argumentom, da se »država ne bi smela ukvarjati s podrobnim upravljanjem interneta, da naj se ne vmešava v vsak posamezen primer.«. Vendar je to, kot je prav tako izpostavil uporabnik twitterja, prazen in zavajajoč izgovor. Kajti v resnici je potrebno eno samo pravilo – obravnavaj ves promet enakovredno.

FCC chairman Ajit Pai asks the government to “stop micromanaging the Internet”. A dishonest and misleading plea, since it's just one simple rule—treat all traffic equally. #NetNeutrality https://t.co/MDvumucera

— Ruben Verborgh (@RubenVerborgh) November 22, 2017

In prav v tem je bistvo nevtralnosti. Vsa vsebina in naprave v omrežju morajo imeti enak status, nihče ne sme imeti prednosti in nihče ne sme biti deprivilegiran.

Kljub enostavnemu pravilu je le malo držav, kjer bi ga imeli uzakonjenoega in ga popolnoma upoštevali. Slovenija je bila med njimi, a že naša ureditev v zakonu o elektronskih komunikacijah ni bila popolna, sodišče je odpravilo odločbe Agencije za komunikacijska omrežja in storitve, ki je trem operaterjem prepovedala storitve, osnovane na t. i. ničelni tarifi (angl. zero-rating). V poleti sprejeti reviziji omenjenega zakona pa je zaradi evropske uredbe, ta je omilila pravila o internetni nevtralnosti, sploh izpadla dikcija, na katero se je pri prepovedi ničelne tarife naslanjal Akos. Operaterji bi jo tako lahko spet uvedli, je pa mogoče zaradi naročniških paketov in tarif z 20 in 50 GB vključenih podatkov v mobilnih omrežjih zdaj nekoliko manj zanimiva. Ko so prevladovali paketi s tremi gigabajti in podobno nizkimi količinami, je bilo precej bolj atraktivno ponuditi zraven še neomejen prenos videa in glasbe.

Evropska unija tako še ima veljavno internetno nevtralnost, vendar z določenimi izjemami, ki jih operaterji ponekod že izkoriščajo. Pisali smo že novih poskusih uvajanja ničelne tarife. Najbolj razvpit primer v zadnjem času je portugalski operater Meo, ki v mobilnih naročninah k vključeni kvoti podatkov prodaja še opcije z dodatnimi desetimi gigabajti. Te pa naročnik lahko porabi za takojšnje sporočanje, družabna omrežja, video, glasbo ali e-pošto in oblak. Za vsako vrsto storitev je treba naročiti svojo opcijo. Ni pa take s 50 GB, ki bi pokrila vse. Gre torej za nekakšno razlikovanje prometa in nadgradnjo ničelne tarife. Iz Azije ni slišati o prav veliko težavah zaradi internetne nevtralnosti, če izvzamemo Kitajsko in podobne države, kjer imajo na upravljanje z internetom in dostopnost vsebin precej drugačne poglede. Znan pa je indijski primer, kjer se je Facebook skupaj s še nekaterimi ponudniki (npr. Wikipedio) šel ničelno tarifo, zaradi česar so naročniki mobilne telefonije lahko do tega družabnega omrežja dostopali, ne da bi plačevali mobilni internet. Sodišče je to prakso prepovedalo. V ZDA kljub pravilom o nevtralnosti poznajo ničelno tarifo, zelo na glas jo izkorišča operater T-Mobile tako za pretočno glasbo kot za video. So pa tam v preteklosti doživeli že tudi primere upočasnjevanja ali blokiranja, denimo torrentov, ali pa razlikovanja med posameznimi vrstami prometa. Po najnovejši odločitvi FCC-ja, če bo sledila zadnjemu predlogu, bodo najverjetneje vse take inovativnosti operaterjev znova prišle na plano.

Poglejmo malo bolj podrobno kakšne so nekatere od možnosti, kot operaterji radi rečejo, »boljših storitev za potrošnike« in »proste gospodarske pobude«, kadar nevtralnosti ni v enačbi.

Upočasnjevanje

To je eden najbolj pogostih, očitnih, pa hkrati težko dokazljivih ukrepov. Ponudniki dostopa do interneta ne vidijo radi, da naročniki z »dolvlečenjem« torrentov, videom 4K ali še čim, kar zahteva veliko pasovno širino, (pre)obremenjujejo omrežje. Zato se zatečejo k analiziranju prometa v njem in ožigosanju tistih paketkov, ki vsebujejo »neželeno« vsebino. Torrenti se tako pretakajo v kilobitih namesto v megabitih, video se ne nalaga dovolj hitro, da bi bilo 4K mogoče gledati v realnem času in podobno. V Sloveniji je tako početje dovoljeno samo v času »izjemnih stanj« (to so hude naravne nesreče, vojaški napadi in podobno), zaradi omejevanja neželenih komunikacij (e-slame) ali odločbe sodišča. Slednje pa so po navadi osredotočene na popolno blokiranje, ne na upočasnjevanje.

Blokiranje

To se lahko pojavil na različnih ravneh. Omenjene odločbe sodišč po navadi zahtevajo blokiranje točno določenih spletnih strani. V Sloveniji spletnih stavnic in iger na srečo. O tem, da je tako preprečevanje dostopanja do posameznih strani običajno izvedeno amatersko in neučinkovito, tokrat nima smisla razpravljati. V tujini smo že videli primere blokiranja posameznih storitev (Skype, …), tudi protokolov (torrent). Kitajski centralni nadzor nad internetom počne vse to. Drugod pa tako upočasnjevanje kot blokiranje uporabljajo, da favorizirajo svoje lastne vsebine in storitve. Po ZEKomu tudi ti ukrepi zapadejo pod ista določila kot pri prejšnji točki – dopustni so samo v izjemnih primerih.

Različna obravnava prometa

Podobno kot upočasnjevanje ali blokiranje, vendar ni omejeno samo na to dvoje. Če operater določenemu prometu da drugačno prioriteto, lahko še vedno teče enako hitro, ako je omrežje prazno, ko pa se zgosti, morajo ti paketki čakati na prednostne. Ali obratno, z večjo pomembnostjo označena vsebina, na primer pretočni video iz operaterjeve lastne storitve, ima v vsakem primeru prednost, ostali promet pa si razdeli preostanek pasovne širine.

Favoriziranje zasebnih omrežij in protokolov

Verjetno najbolj nevaren trend. Ko je pred leti ameriški operaterski gigant Comcast z Microsoftom sklenil pakt, ki je igričarjem omogočal pretakanje televizijske slike v aplikaciji Xfinity na konzolah Xbox 360, ne da bi se to štelo v mesečno kvoto prenosa podatkov (v bistvu ničelna tarifa), so se takoj pojavile obtožbe o kršenju internetne nevtralnosti. Ker ostale podobne storitve, kot sta Netflix ali Hulu, niso bile deležne enake obravnave, ampak se je njihov promet zapisoval v kvoto. A se je operater izgovarjal, da podatki za Xfinity tečejo po njegovem lastnem, zasebnem internetnem protokolu. Na podoben način je pri nas iz internetnih pravil izvzeta storitev IP TV, ker ni dostopna na internetu, ampak jo ponujajo po posebnem protokolu ob uporabi namenskih naprav. In prav v tem je nevarnost. Namreč, da bo vse več ponudnikov za svoje storitve prodajalo ali dajalo v najem – kajpak ob zajetni mesečni naročnini – specifično opremo, ki bo nujna za uživanje v določenih storitvah. Na internetu pa teh storitev ne bo več. Sliši se radikalno in verjetno res ni zelo realno, a možnost obstaja, ker je v igri preveč denarja in želje po obvladovanju digitalnega sveta.

Zaračunavanje za hitrejši prenos podatkov

Še prej bi bila povsem možna nadgradnja zgoraj omenjenega portugalskega modela. Ne dodatne količine prenosa podatkov, ampak doplačilo za video 4K. Če ne želiš plačati, v redu, lahko uporabljaš osnovno storitev in se ti bodo spletne strani, video in glasba nalagali, kakor se bodo. Če na položnici dodaš še nekaj evrov, pa bo video zagotovljeno tekel brez ustavljanja v največji jasnini slike, spletne strani pa se bodo odpirali v sekundi ali dveh. Velja pa to tudi za ponudnike vsebin. Nekateri že zdaj plačujejo določenim operaterjem, da gredo njihovo vsebine brez omejitev do uporabnikov.

Ničelna tarifa

Že večkrat omenjena »inovacija« pomeni, da se prenos podatkov iz določenih storitev oz. vsebin ne šteje v mesečni limit, ampak je izvzet, v bistvu zastonj. Najbolj znan primer v Sloveniji je bila glasbena storitev Deezer pri Telekomu Slovenije. Kdor je glasbo poslušal tam, je ohranil svoje gigabajte, kdor jo je v Google Play Music, je črpal iz svoje mesečne količine. Dokler fiksni internet nima količinskih omejitev je zadeva relevantna samo v mobilnih omrežjih. In na prvi pogled prijazna do uporabnikov. A samo tistih, ki so naročniki te storitve, diskriminira pa druge. In prav tako ostale ponudnike. Ameriški T-Mobile ima v svojo storitev z ničelno tarifo vključene bolj ali manj vse ponudnike pretočne glasbe in videa, zato tovrstne diskriminacije ni, še vedno pa gre za razlikovanje med različnimi vrstami prometa. Če bi denimo naročnik že porabil svojo mesečno kvoto gigabajtov, bi še vedno lahko gledal Netflix, kar se sliši precej noro. Imajo pa ameriški operaterji glede videa v mobilnih omrežjih še eno inovativno in uporabnikom, no omrežju prijazno navado. Video namreč v realnem času prekodirajo in ga do gledalca spustijo v taki kakovosti, kot jo »podpira« njegova mesečna naročnina. V nekaterih primerih je to zgolj SD (480p), večinoma pa osnoven HD (720p). Tako pridemo do bizarne situacije, ko ima uporabnikov telefon zaslon z ločljivostjo 1440p, video je na voljo v njej, hitrost in prepustnost omrežja sta zadostni, a bo zaradi operaterske omejitve tak video na ekran telefon prišel samo na domačem ali kakšnem drugem dovolj hitrem wifiju.

Blokiranje in zaračunavanje za mobilno dostopno točko

Še ena ameriška izboljšava poslovnega modela. Doplačilo za možnost vzpostavljanja dostopne točke na telefonu ali tablici. Drugače povedano, kdor tega v naročnini nima, ne more deliti mobilnega interneta s tablico ali prenosnikom, ki se lahko priključi samo v wifi, ne pa še v LTE (oz. 3G). Poskus v tej smeri smo že videli pri Telekomu Sloveniji, a ni trajal dolgo.

To so nekatere od rešitev, ki smo jih že videli. Brez dvoma pa imajo oddelki za nove domislice znotraj operaterjev že pripravljene dodatne. Vsak si lahko ustvari svojo predstavo o tem, ali je nevtralnost pomembna za uporabnost in obstoj interneta ali ovira razvoj in ponujanje inovativnih storitev. FCC je med pisanjem končnega predloga novih pravil dobil 22 milijonov komentarjev zainteresirane javnosti. A je podrobnejša analiza, ki jo je izvedel obdelovalec podatkov Jeff Kao, pokazala, da je zelo verjetno pristnih samo 800 tisoč, ostale so ustvarili »boti«. Izmed pravih pa je Kao vzel tisoč naključnih in med njimi so bili samo tri pisma v podporo ukinitvi internetne nevtralnosti.

The post Pasti, ki jih prinaša odprava internetne nevtralnosti appeared first on Tehnozvezdje.

Poglejmo kaj počnejo operaterji onstran velike luže. Zadnji hit so paketi z neomejenim prenosom podatkov prek mobilnega omrežja, ki pa so polni drobnega tiska. Nima smisla podrobno opisovati vsakega od njih, dovolj je vedeti in tu bodo z ušesi pristrigli naši operaterji, da se cene začnejo tam pri pol osmih dolarskih desetakih. Ni poceni. In kaj dobite za ta denar. Tu bom pa le omenil paket, Varizonovega “najcenejšega” go unlimited (75 $). Poleg neomejenega govora in sporočil je neomejen tudi podatkovni prenos v omrežju LTE. Vendar z opozorilom, da se hitrost prenosa lahko zmanjša v primeru (pre)zasedenega omrežja. Kadarkoli in o tem odloča le operater. Desetak dražji paket (beyond unlimited)  ima opozorilo za odtenek drugačno. Hitrost lahko začasno znižajo, vendar šele ko uporabnik v obračunskem obdobju prenese 22 GB podatkov.

Ampak to še ni vse. Ne glede na stanje v omrežju je prenos videa omejen, praktično to pomeni na razločljivost 480p na pametnem telefonu oziroma na 720p na tablici. Omejena pa je tudi mobilna prenosna točka. Konkretno na 600 kb/s. Podobno je tudi pri dražjem paketu, le da je omejitev 720p oziroma 1080p, omejitev hitrosti mobilne točke pa nastopi po prenesenih 15 GB-tih. Pri čemer je v primeru, da želimo imeti v paketu tablico, to treba dodatno plačati. 1080p je tudi največ, kar lahko uporabniki dobijo v tem in tudi v drugih mobilnih omrežjih. Ne glede na ločljivost zaslona naprave oziroma kakovosti video storitve. In to tudi v primeru, ako storitev uporabljamo na prenosniku, ki je prek mobilne točke telefona povezan v internet. Podatkovni tok, ki ga operater s pomočjo orodji za upravljanje z omrežjem označi za video prenos, je omejeno na hitrost največ 10 Mb/s. Oziroma še manj, ko gre za razločljivosti 480p in 720p. Na omejitev se kajpada prilagodijo aplikacije (youtube, netflix,…) s prikazom nižje ločljivosti. S tem pa je operater dosegel, kar je želel. Manj gneče v omrežju!

Dejstva so, da video storitve najbolj zasedejo kapacitete omrežja. Operaterji imajo prav, ko trdijo, da jim ti povzroča težave, prav pa imajo tudi, da to ni pošteno do drugih uporabnikov, ki zaradi nekaj “norcev” ne dobijo storitve, kot bi jo lahko. Dotični ameriški operaterji tudi zagovarjajo tezo, da 4K video na telefonih in tablicah z relativno majhnimi zasloni nima smisla. Za 4K imajo verjetno prav, vendar je ogromna razlika gledati video ločljivosti 480p ali 720p na več kot pet palčnem zaslonu. S tem ko pri cenejšem paketu višjo ločljivost dodatno zaračunajo (opcija) pa izdajajo, kar pravzaprav želijo. Dodaten zaslužek, skrb za druge uporabnika pa je drugotnega pomena. Ampak na ta način kršijo načelo nevtralnosti interneta. V tem ni dvoma, saj ni ves promet v omrežju obravnavan enakovredno. Dovolj je, da upočasniš le en podatkovni tok, eno vrsto storitev, pa to načelo kršiš. Vendar je glede na to, kdo je Ameriški predsednik, velika možnost, da se nihče razen medijev v omejitve ne bo preveč obregnil.

Je pa tudi res, da imajo operaterji vsak dan več težav. Ni treba, da ponudiš “neomejen” prenos, dovolj je, da mesečno količino dvigneš na 20 ali celo 50 GB, pa si priča velikemu skoku. Dokler je količina omejena na 1 do 3 GB ima povprečni uporabnik v glavi zavoro in “varčuje” pri gledanju videa v mobilnem omrežju. Po 10 GB pa ta mentalna ovira pade, naši južni bratje bi dejali “udri po blagu” in podatkovni promet skokovito naraste. To vem iz lastnih izkušenj.

The post “Delamo v dobrobit uporabnikov in ne kršimo internetne nevtralnosti” appeared first on Tehnozvezdje.

Na Nizozemskem je operater T-Mobile oktobra začel ponujati storitev Datavrije Muziek (glasbena svoboda), ki temelji na, uganili ste, ničelni tarifi. Navsezadnje je to isti operater, ki zadevo že dolgo ponuja v ZDA, in tudi v Nemčiji je že leta glasen v kampanjah proti nevtralnosti, ki da mu povzroča poslovne težave. Zanimivo pa je, da tako rešitev uvede ravno na Nizozemskem, ki je znana po doslednem boju za internetno nevtralnost. Uporabniki te storitve so torej lahko na svojih telefonih poslušali (pretočno) glasbo, ne da bi se jim to štelo v mesečno kvoto prenosa podatkov v njihovih naročniških paketih. Vključene so mnoge glasbene storitve, od Deezerja in Spotifyja, do različnih radijev in še česa.

Nizozemski regulator ACM je presodil, da ta storitev krši načelo nevtralnosti in od T-Mobile zahteval, naj jo umakne. Malo pred tem je namreč tamkajšnji zgornji dom parlamenta potrdil zakon, ki ničelno tarifo prepoveduje. V omenjenem operaterju se, pričakovano, sklicujejo na evropsko uredbo o enotnem telekomunikacijskem trgu, ki po njihovem mnenju ničelno tarifo pod določenimi pogoji dopušča. Kar verjetno drži, vendar bo o tem presojalo sodišče. Do takrat pa pri nizozemskem T-Mobile, kljub grožnji s 50 tisoč evri kazni na dan (do maksimalne globe pol milijona evrov) glasbena svoboda ostaja. In skoraj zagotovo jo bo kmalu znova naplavilo na površje še kod drugod.

The post Operaterji se ne dajo z njihovo ljubo ničelno tarifo appeared first on Tehnozvezdje.

Prejšnji predlog je razburil varuhe nevtralnosti interneta in še koga z zamislijo, da bi operaterji blokirali spletne strani z Interpolovega seznama »najslabšega na spletu«. Drugače povedano, preprečevali bi dostop do najhujših primerov otroške pornografije. V razpravah so predstavniki ministrstva in kriminalistične policije, ki je tako blokiranje predlagala, dobili kup argumentov, čemu predlog ni najbolj posrečen. Od tega, da so tovrstne blokade vprašljivo učinkovite in da je seznam nastaja nekje drugje, zunaj Slovenije, do tega, da predlog odpira vrata za prihodnje podobne poskuse blokad s seznami, namesto z odločbami sodišč. In tako je v novem predlogu tretja od treh možnosti, kdaj operaterji lahko ravnajo v nasprotju z nevtralnostjo interneta, zapisana – odločba sodišča. Če bodo kriminalisti želeli doseči blokado določene spletne strani, bodo morali na sodišče po ustrezno odločbo. Kot za spletne stavnice brez koncesije že nekaj časa počne nekdanji Urad za nadzor prirejanja iger na srečo oz. zdaj specializirani oddelek davčne uprave. Kar je tudi edini pravi način.

Sicer pa sprememba 203. člena, ki ureja nevtralnost, operaterjem še naprej prepoveduje, omejevanje, zadrževanje ali upočasnjevanje internetnega prometa na ravni posameznih storitev ali aplikacij, njihovo neenako obravnavanje ali izvajanje ukrepov za njihovo razvrednotenje. In predlog še naprej predvideva črtanje odstavka, ki je doslej po tolmačenju ministrstva prepovedoval ničelno tarifo, čeprav se sodišče s tem ni strinjalo. Po novem na ministrstvu razlagajo, da zaradi evropske uredbe o enotnem telekomunikacijskem trgu (uredbe o roamingu in nevtralnosti), ta člen ni več potreben. Ker je uredba neposredno uporabljiva. Ampak uredba presojo o ničelni tarifi bolj ali manj prelaga na nacionalne regulatorje (pri nas Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve). Slovenski zakon bo glede nevtralnosti interneta torej manj načelen in strikten, kot je bil doslej, in popolnoma se bomo podredili evropskim smernicam, čeprav smo bili pionirji na tem področju.

The post Blokiranje strani z Interpolovega seznama je letelo ven, rahljanje nevtralnosti ostalo appeared first on Tehnozvezdje.

Ministrstvo želi od strokovne, zainteresirane in drugih javnosti odgovore na nekatera vprašanja, ki se postavljajo zaradi internetnih sprememb, novih evropskih direktiv in uredb, itd Pisce zakonov zanima, kateri vidiki elektronskega poslovanja niso ustrezno urejeni v zakonodaji, kako urediti upravljanje elektronskih identitet, ali naj imamo državljani možnost za čezmejno avtentikacijo in še nekaj podobnih zadev. Potem pa tudi, kako zaščititi anonimnost posameznika na internetu, kako ohraniti odprtost interneta, a hkrati varovati občutljive skupine uporabnikov pred škodljivimi vsebinami, kako uravnovestiti interese industrije, države in uporabnikov, kako varovati osebne podatke in tako naprej.

Kdorkoli ima kaj pripomniti na to temo, ima časa do 9. decembra, se pravi malo manj kot tri tedne. Na zdajšnji popravek ZEKom-a, dopolnjen predlog bo MJU morda obelodanilo prihodnji teden, ti predlogi ne bodo vplivali. Naj bi se pa znašli v predlogih zakonov, morda enem ali več združenih zakonih v prihodnjih dveh letih. ZEKom sicer zamuja že celo leto glede na roke za prenos ene od direktiv v slovensko zakonodajo, kaj bo ministrstvo storilo glede blokiranja pedofilskih vsebin, ki je sprožilo veliko polemik, pa dobivamo nasprotujoče si informacije.

V pozivu je zapisanih tudi nekaj trditev, ki težko zdržijo kritično presojo. Že naslov je, milo rečeno zanimiv. Ministrstvo poziva strokovno, zainteresirano in druge javnosti. V FDV-jevskem duhu torej pravi, da je javnosti več. Pa očitno tudi, da strokovna javnost ni zainteresirana, zainteresirana pa ne strokovna. V uvodu pa minister Boris Koprivnikar trdi, da Slovenija, ki želi postati digitalna referenčna država,

pospešeno gradi temelje za učinkovite digitalne storitve in zmogljivo infrastrukturo ter v dialogu z gospodarstvom, civilno družbo in razvojno-raziskovalnim sektorjem vzpodbuja razcvet digitalnega gospodarstva, ki bo temeljilo na vključujoči digitalni družbi.

Mogoče smo avtorji Tehnozvezdja kaj spregledali, ampak novih učinkovitih digitalnih storitev in zmogljive infrastrukture v zadnjem času nismo opazili. Razen, če na ministrstvu podpis pisma o nameri z Uberjevo piarovko štejejo med take dosežke. Pa tudi dialog med politiko in ostalimi sferami prej šepa kot spodbuja razcvet česar koli, kaj šele digitalnega gospodarstva.

The post Ministrstvo še ni zaključilo aktualnega internetnega zakona, pa že zbira predloge za novega appeared first on Tehnozvezdje.

Za začetek nekaj osnov in obnove dogajanja. Načelo internetne nevtralnosti zapoveduje enako obravnavo vsega prometa in naprav v omrežju. To pomeni, da operaterji oz. ponudniki dostopa do interneta ne smejo delati razlik med uporabniki, spletnimi stranmi, storitvami, ničemer. In tudi cenovnih razlik ne sme biti. Slovenija je internetno nevtralnost uzakonila pred nekaj leti, kot ena od prvih treh držav v EU, poleg Nizozemske in Finske, ki so na ta način zaščitile odprt internet, preden si ga prilastijo in po svoje ukrojijo veliki ponudniki vsebin in storitev. Na evropski ravni so takrat že tekla pogajanja za skupna pravila, operaterji so bili seveda nejevoljni, da Slovenija ni počakala nanje, nazadnje pa so z lobisti v Bruslju dosegli, da je omenjena uredba precej zmehčala to, kar sta že uveljavili najmanj Slovenija in Nizozemska. Uredba je, za razliko od direktive, ki jo morajo države prenesti v svoje zakone, neposredno uporabljiva. Velja, ne glede na to, kaj piše v zakonih. Država lahko poskusi še naprej imeti strožji zakon, kakršna je menda namera Nizozemske, ampak bi jo lahko tožila evropska komisija in ponudniki bi tudi lahko izpodbijali zadeve na sodiščih.

Zagovorniki nevtralnosti uredbi očitajo, da odpira vrata za posebne (specializirane) storitve, »urejanje« prometa in ničelno tarifo. Ker pa so pravila napisana rahlo dvoumno, nedorečeno, je evropski nadregulator Berec sprožil posvetovanje, med katerim je dobil tisoče pripomb, in nazadnje objavil priporočila, kaj naj počnejo nacionalni regulatorji – v Sloveniji Agencija za komunikacijska omrežja in storitve (Akos). V Berecu so izredno pudarili, da niso spisali novih pravil, ampak so samo poskušali pomagati regulatorjem, kako naj postopajo. Zadeve pa bodo šle na podoben način, kot je bilo z razvpitimi primeri ničelne tarife v Sloveniji. Operaterji ali posredniki vsebin bodo poskušali nekaj ponujati na »inovativen« način, potem bo po pritožbi nekoga ali mogoče celo na lastno pobudo regulator pogledal zadevo in nazadnje izdal odločbo, da taka ponudba krši uredbo. Ali pa ne. Vnaprejšnje (ex-ante) strožje regulacije ne bo, tudi v Berecu so povedali, da po njihovem mnenju ni potrebna, in ministrstvo za javno upravo glavnino določil o nevtralnosti briše iz zakona o elektronskih komunikacijah.

Ničelna tarifa najbrž bo, ampak omejena

Glavna slovenska zgodba, povezana z nevtralnostjo, se je vrtela okrog t. i. ničelne tarife (angl. zero rating). Pri tej se promet, ki ga uporabnik ustvarja znotraj ene aplikacije (pretočne glasbe, videa, oblačne shrambe, …) ali skupine aplikacij, ne šteje v njegovo porabo prenosa podatkov v mobilnem omrežju. Zadeva je izvzeta in to je drugačna (cenovna) obravnava te vsebine, v različnih položajih pa so tudi ponudniki teh storitev (če niso vse z ničelno tarifo, kot recimo za glasbene in video storitve počne ameriški T-Mobile), ker bodo naročniki veliko verjetneje uporabljali tisto z ničelno tarifo. Zadevo je v Sloveniji Akos prepovedal, a so operaterji na sodišču dosegli drugačno tolmačenje zakona in bo morala agenciji o vsem skupaj še enkrat odločati. Za zdaj še ni. Po novi uredbi ničelna tarifa sama po sebi ni prepovedana, ampak so zraven določeni pogoji. Regulatorji bodo morali presojati, do kakšne mere je zaradi takih ponudb omejena izbira končnih uporabnikov. Predvsem pa, tako je izrecno zapisal Berec, ničelna tarifa krši uredbo, če je po izrabi mesečne količine podatkov v naročniškem paketu celoten internetni promet za tega uporabnika upočasnjen (tipično na 64 Kb/s), še naprej pa brez omejitev deluje(jo) storitve z ničelno tarifo. V praksi bi torej morali operaterji tudi storitve z ničelno tarifo upočasniti (in jih tako spustiti na nivo neuporabnosti), ko bi naročnik z drugim prometom presegel svojo mesečno zakupljeno kvoto.

Za »upravljanje prometa«, pod tem pojmom si operaterji po navadi predstavljajo prilagajanje hitrosti za različne storitve, dajanje prednost določenim storitvam, uporabnikom in napravam ali podobne prakse, so v Berecu zapisali, da morajo obstajati legitimni cilji za take ukrepe. In da absolutno ne smejo trajati dlje, kot je nujno. Razen v izjemnih primerih, ko je omrežje preobremenjeno ali se je zgodil kakšen izpad ali napad, operaterji ne smejo blokirati, upočasnjevati, spreminjati ali omejevati internetnega prometa ali posegati vanj. Predvsem pa mora biti tak ukrep neodvisen od storitev in mora veljati za ves promet enako.

Kako preprečiti zlorabe s posebnimi storitvami?

Največ pomislekov pa so ob sprejemanju uredbe sprožale t. i. posebne (specializirane) storitve. Evropska komisija in parlament sta izpostavlja zdravstvene, izobraževalne in podobne storitve, ki bi lahko v omrežju imele prednost, večjo prioriteto, da bi nemoteno delovale. Zato se je razširil stran, da bi operaterji in ponudniki kot »posebne« označili večino komercialno najbolj zanimiv zadev, jih ponujali za posebne naročnine in prednostno, ostali promet v internetu pa bi tekel, kolikor hitro bi ob takih guglih, facebookih in netflixih s prednostjo sploh lahko. Zdaj Berec vendarle malo umirja take strahove, čeprav jih čisto odpraviti ne more. Nadregulator je med možne posebne storitve prištel klice prek omrežja LTE (VoLTE), IP TV (kot jo v Sloveniji ponujajo Telekom Slovenije, T-2 in Simobil (Amis)) in operacije na daljavo. In zapovedal, da take storitve lahko obstajajo samo, če je v omrežju dovolj kapacitete, da to nima vpliva na ostali promet. Če bi se posamezne storitve »borile« za pasovno širino, potem t. i. specializirane niso dovoljene. Nadalje morajo operaterji natančno pojasniti, zakaj je nujna posebna storitev in kako jo ponujajo. Regulatorji pa naj bi tudi prežali na zlorabe – primere, ko bi ponudniki poskušali s specializiranimi storitvami, čeprav bi vse to lahko ponujali v okviru običajnega interneta.

Kljub temu, da ni zagotovila o 100-odstotni internetni nevtralnosti – kakšnega poskusa z ničelno tarifo ali posebnimi storitvami bomo verjetno kmalu deležni, nedvomno pa ga bodo v kakšni drugi državi – je večina zagovornikov odprtega interneta zadovoljna. Aktivist Thomas Lohninger iz kampanje Rešite internet je poudaril, da s podporo pol milijona ljudi, ki so poslali svoje pripombe, internet v EU obstal kot odprta platforma za spremembe, svobodo in blagostanje. Direktorica evropske potrošniške organizacije Beuc Monique Goyens pa je ocenila:

Nevtralnost interneta je ključna, da se lahko potrošniki sami odločajo, kako in za kakšen namen bodo uporabljali interneta. Če bi komercialni vratarji lahko določali, kdo, kdaj in za kakšno ceno lahko do česa dostopa, bi to pomenilo konec interneta, kot ga poznamo. Pozdravljamo tudi omejevanje ničelne tarife. Čeprav na prvi pogleda izgleda kot dobrobit za uporabnike. Na dolgi rok gre namreč proti uporabnikom, saj onemogoča nastajanje konkurenčnih storitev.

Kako bo vse skupaj izgledalo, bomo seveda videli. Pričakujemo pa nadaljevanje pingponga med ponudniki in regulatorji, pri čemer bodo lahko odločitve različne od države do države, tudi če bo multinacionalka (Vodafone, T-Mobile, Telekoma Austria, …) povsod ponudila enake storitve. In zagotovo se bodo zadeve prej ali slej znašle na sodiščih.

The post Kakšna bo po novem internetna nevtralnost? appeared first on Tehnozvezdje.