Eurostat objavlja podatke za štiri skupine naročnin – na video pretočnike (za serije, filme in šport), na glasbene pretočnike, na digitalne različice časopisov in revij ter na igričarske storitve. Splošna, takoj vidna ugotovitev je, da povsod po Evropi prednjačita prvi dve naročnini. Tista za video vsebine je v celotni EU na skoraj tretjinskem tržnem deležu (32,68 odstotka), za glasbo pa na malo manj kot četrtinskem (23,03 odstotka), ostali dve sta na približno sedmih oz. šestih odstotkih posameznikov, ki jo imajo sklenjeno. Pri prvih dveh je delež v nekaterih državah več kot polovični, kar v praksi pomeni, da imajo dostop do tega skoraj vsi, kajti pri video pretočniku je bolj ali manj jasno, da vsi znotraj posameznega gospodinjstva gledajo z isto naročnino, medtem ko so za glasbo na voljo družinske s po šestimi profili. Naročnine na medije močno zaostajajo, le v eni državi presežejo tretjinski delež in še v eni se približajo četrtinskemu, še manj pa je plačnikov za dostop do iger, te očitno še naprej velika večina kupuje posamično (bolj pravilno rečeno, plačuje za licence v upanju, da bodo te trajne).

Ne preseneča, da so spredaj »televizijske« vsebine. Te še vedno predstavljajo primarno obliko razvedrila in ker statistika v paketu obravnava tudi šport, ki je marsikje pretežno plačljiv, a tudi toliko priljubljen, da dejansko ima naročnike in to ne malo, so deleži dokaj visoki. Poleg tega se je toliko priljubljenih vsebin preselilo na pretočne platforme ali pa so tam vzniknile, da se ljudje odločajo vsaj za eno tovrstno naročnino. Morda med njimi tudi periodično kolobarijo. Slovenija je tu bolj pri repu razpredelnice s 13,69 odstotki naročnikov na video pretočnik. Kar očitno pomeni, da mnogi še naprej ostajajo zgolj pri klasični operaterski ponudbi. Ta sicer lahko zajema tudi kakšen pretočnik, a posebej ga večina ne plačuje. Zanimiva je uvrstitev Hrvaške, ki je z 21,6 odstotka nekaj mest višje, tudi pred drugima dvema sosedama, Madžarsko in Italijo z nekaj več kot 20 odstotki.

Še en trend je očiten – pri visokem deležu naročnin prednjačijo države s severnega dela Evrope, križane še z zahodnim, medtem ko jug in vzhod za tovrstne storitve namenjata bistveno manj denarja, četudi so tamkaj (z našega gledišča lahko rečemo tu) večinoma opazno cenejše. Vendar je, kot kaže, odnos do tega drugačen. Tako je po zadnjih podatkih za naročnino na pretočnik s serijami in filmi, ne nujno tistega, ki je postal sinonim za to vrsto storitve, plačevalo skoraj 64 odstotkov Ircev, dobrih 61 odstotkov Dancev in nekaj več kot 59 odstotkov Nizozemcev. Blizu so bili še Norvežani, na polovičnim deležem pa tudi Švedi. Prvi peterici do desetega mesta sledijo še Češka (morda prvo manjše presenečenje), Luksemburg, Švica, Grčija in Nemčija, nedaleč zadaj sta nato Avstrija in Finska.

Pri glasbi nismo nič višje, tovrstno naročnino je po podatkih Eurostata v času anketiranja lani imelo 11,04 odstotka Slovencev. Tu so razmerja nekoliko drugačna, saj je bilo Hrvatov le 7,81 odstotka, Italijanov 11,74 odstotka, Madžarov 13,19 odstotka, višje pa so Avstrijci z 32,07 odstotki. Na vrhu so Norvežani s 52,07 odstotki, sledijo Švedi z minimalnim zaostankom (52,04 odstotka), nato znova Irci (50,83 odstotka) ter še Nizozemci in Nemci (49,51 in 49,42 odstotka). Nato je velika vrzel do Švice (38,92 odstotka) in znova nekoliko manjša do naslednje gruče držav (Nemčija, Luksemburg, Avstrija, Finska). Mislim, da je za glasbo že leta poleg »temne strani« glavni vir Youtube, morda pa kar brezplačna različica Spotifyja, ki marsikomu prav tako zadošča.

Absolutno brutalne za medijsko panogo in še posebej porazne v Sloveniji pa so številke za digitalne naročnine na časopise, revije, novičarske spletne strani in kar je še podobnega. Evropsko povprečje sedmih odstotkov in pol je slabo, slovenski delež tovrstnih naročnikov, ki znaša 1,67 odstotka in je višji od vsega dveh držav – Srbije (za las) in Grčije – pa kaže na naš odnos do podpiranja kakovostnega novinarstva. Vsaj v digitalnem svetu, papirnati še drži nekaj naročnikov. Na vrhu je sicer Norveška s skoraj dvema petinama naročnikov na digitalne medije (39,84 odstotka), precej zadaj so Švedska (24,89 odstotka), Nizozemska (21,20 odstotka), Švica (20,87 odstotka) in Irska (20,22 odstotka). Drugod delež ne presega petine, pravzaprav le še v petih državah preseže desetino (Finska, Danska, Estonija, Luksemburg, Avstrija). Očitno je torej, čemu mediji povsod vedno bolj životarijo.

Zagotovo sta v Sloveniji posredi najmanj dva momenta. Po eni strani so bralci navajeni, da novice na spletu dobijo zastonj, in če je nekje članek zaklenjen, drugega z identično tematiko poiščejo nekje drugje. Medtem ko za kaj bolj poglobljenega, morda slikovno bogatejšega, še vedno raje kupijo revijo. Poleg tega se mnogi verjetno vprašajo o vrednosti digitalne naročnine, ki je po znesku primerljiva tisti za video pretočnik, zajema pa en sam medij.

Če se za hip ob aktualni dilemi, o kateri bomo čez en mesec svoje povedali na referendumu, še vprašamo, ali bi bil odstotek kaj višji, če bi se gospodinjstvom sprostilo približno 14 evrov na mesec, ki jih zdaj namenjajo za RTV Slovenija, je odgovor verjetno odločen – NE. Že zdaj je odstotek tistih, ki jih tudi ob plačevanju RTV-prispevka povsem nič ne bi »bolelo« vsak mesec namenjati še nekaj evrov za kvalitetne (spletne) medije, a tega ne počnejo. Težko je verjeti, da bi se ob ukinitvi prispevka nekaj drastično spremenilo.

O igričaski naročnini je komajda vredno izgubljati besede. Tu delež le v petih državah presega desetino, na vrhu je Nizozemska z 12,83 odstotki. Ostalo četverico tvorijo Norveška, Irska, presenetljivo Albanija in Danska. Švica, Kosovo, Finska in Švedska so še blizu, ostali pod povprečjem. Tu ni težko razumeti, zakaj. Igre ne zanimajo celotnega spektra prebivalstva v enaki meri kot druge omenjene vsebine, naročnine pa so večinoma drage in ne vsebujejo najnovejših iger, te pridejo v katalog šele s precejšnjim zamikom, če sploh. Za razliko od filma, ki si ga lahko brez večje škode ogledate kasneje, pa je novo »vročo« igro treba imeti in preigrati, dokler je aktualna. Tako narekujejo vrstniki, večigralstvo in scena na Youtubu, Twitchu ali TikToku.

Naslovno ilustracijo je po naših navodilih izdelala umetna inteligenca.

The post Mar res vsi gledajo samo še »netflix?« appeared first on Tehnozvezdje.

Silijo nas v kulturo najema, ki preprečuje, da bi bili lastniki fizičnega nosilca z avtorsko zaščiteno vsebino. Marsikomu se upira imeti doma zbirko, vendar je to edini način za pravičen odnos. Glasbeni album, film ali igro na »plošči« lahko zlahka posodim, prodam, poklonim ali nenazadnje zažgem, če se za to odločim. Najemni model to preprečuje, prav tako pa onemogoča obstoj sekundarnega trga. To je pravzaprav glavni razlog, zakaj ponudniki ukinjajo »fizično« prodajo. Odločitev Sonyja, da na konzoli PlayStation ukine podporo za plošče z igrami, je najnovejši napad na vse bolj oskubljene pravice digitalnega dostopa do kulture in interakcije z njo!

Storitve pretočnega videa so empirični primer neenakega odnosa. Omejujejo dostop, spreminjajo pogoje, brišejo vsebine in iz leta v leto dvigujejo cene, pa jim nihče »ne reče ne bev ne mev«. Njihovi seznami vsebin niso neskončni, še posebej ne v času draženja pomnilniških čipov in posledično prostora v podatkovnih skladiščih. Kadarkoli se jim zljubi, s seznama umaknejo vsebine, ki imajo manj gledalcev ali pa se njim zdijo nezanimive. Vsi, ki bi si jih morda želeli ogledati, ostanete na suhem, brez kakršne koli možnosti. Če bi imeli DVD in predvajalnik, težav ne bi bilo. A kaj, ko se je večina, zaslepljena z obljubami digitalizacije, odločila, da se ju znebi! Za nekatere je prostor v predalih enako dragocen kot prostor na strežnikih.

Pravice potrošnikov, ki po zakonu veljajo za fizične nosilce, bi morale veljati za pretočne storitve.

Digitalna ponudba ima veliko prednosti in daleč od tega, da je ne bi podpiral. Želim zgolj poudariti, da ponudnikom ne smemo dopustiti, da počnejo, kar koli hočejo. Niso človekoljubi, svojega posla ne razumejo kot družbeno odgovornega, dejstvo pa je, da jih zanima izključno denar. Natančneje, čim več denarja in čim manj plačevanja davkov v državah, kjer navsezadnje ustvarjajo prihodke.

Razlog, da sem pred leti najprej odpovedal Netflix, zdaj pa še Disney+, ni le v redkih novostih, ki so me prepričale, čeprav so bile marketinško vedno nadvse lepo predstavljene, in v stalnem višanju cen z izgovorom, da potrebujejo denar za boljše vsebine, temveč tudi v mačehovskem odnosu do manjših jezikov. Dokler ne prevedejo uporabniškega okolja ter ne ponudijo podnapisov in sinhronizacije, me ne bodo videli. Pravzaprav bi morali vsi to storiti od danes do jutri. Če bi odpadla večina naročnikov in bi novico pograbili mediji, bi se ponudniki odzvali v trenutku. Dokler bomo tiho in ponižno požirali vse, lokalizacije ne bomo dočakali. Še bolj utopično je pričakovati, da jo bo dosegla vlada. Od politikov, ki so, ko so bili zadnji pri koritu, predlagali spremembo zakonodaje po željah Uberja, česa takšnega ni mogoče pričakovati. Tudi njihovi predhodniki so imeli priložnost, pa niso storili ničesar.

Ker nas ponudniki pretočnih storitev gledajo iz perspektive močnejšega, ne bodite presenečeni, da pirati še niso odšli v anale zgodovine. Mimogrede, pred dnevi je omrežje za decentralizirano deljenje velikih datotek BitTorrent praznovalo petindvajsetletnico obstoja. Nelegalne kopije ponovno postajajo edini način upora proti samovolji ponudnikov, ki vsak na svojem področju z ekskluzivnostjo težijo k prevladujočemu položaju.

Naslovno fotografijo je upodobila umetna inteligenca.

The post NEDELJSKI NASVET: Nikar ne nasedajte, v ozadju je zgolj želja po denarju appeared first on Tehnozvezdje.

»Ker v dveh letih moje zvestobe niste naredili ničesar v smeri podnapisov in sinhronizacije vsebin v slovenski jezik!« To sem zapisal črno na belem, ko so me vprašali, zakaj odhajam. Dvomim, da je to kdorkoli prebral. Prej bi stavil, da je skrito nekje globoko v statistiki razlogov za odpoved. Nisem povedal ničesar novega. Storili niso absolutno ničesar.

Morda jim s tem delam manjšo krivico. Ni res, da niso storili ničesar. Dvakrat so mi zelo lepo povedali, da so prisiljeni dvigniti cene storitve. Tega jim ni bilo težko storiti. Razumem, da so stroški višji. Ampak to velja za vse. Ne samo zanje. Ko bi vsaj obenem dvignili razločljivost videa v standardnem paketu. Nič jih ne bi stalo. Za višji paket se večina odloča zaradi več sočasnih pretakanj (streamov), ne razločljivosti.

Niso. Torej menijo, da je njihova storitev popolna in ne potrebuje sprememb. »Zaboli« me za njihove razloge. Da se vrnem, zahtevam lokalizacijo vsebin. Pika! In dragi moj Netflix. To, da si vsebino prevedel v hrvaščino, ne dosega mojih zahtev. Če lahko to počnejo nekateri pretočniki, ne bom jih naštel, da komu ne bi storil krivice, naj to počnejo vsi, ki nas nagovarjajo k sklenitvi naročnine. Prevesti morajo vmesnik in vsebino. V dobi prevajanja s pomočjo umetne inteligence to res ni težko ali zamudno. Odločiti se moraš in to storiti. Ali pa javno izjaviti, da vas na manjših trgih zanima le pobiranje naročnin. Legalno. A za vraga to jasno in glasno povejte.

Ameriške korporacije razumejo le prisilo. To boste storili, ali pa … Nemci razmišljajo o tem, da bi ponudniki pretočnih videovsebin 8 odstotkov prihodka, ustvarjenega na lokalnem trgu, namenili tamkajšnji filmski industriji. Bodo zakon sprejeli ali ne, še ni jasno. Če ga bodo, ne dvomim, da bodo ponudniki začeli jamrati o krivici, ki se jim dogaja, in Nemce ter celo Evropsko unijo zatožili Trumpu. Celo naša nova vlada naj bi iskala način za spremembo zakonodaje, ki bo od pretočnikov zahtevala spoštovanje lokalnega jezika. Upam, da ne bo spet ostalo le pri obljubah brez podlage.

Alternative za Disney+ ni. Če so vam všeč njihove serije in filmi. Vsaj ne legalne. Ampak v krizi še hudič muhe žre. Mislite si, kar hočete. Ne podpiram piratiziranja, a se bojim, da ponovno postaja edini način, kako pokazati, da se ne strinjaš s pretiranimi zahtevami legalnih ponudnikov. Lastniki avtorskih del se bodo in se že borijo proti nelegalnim kopijam, ne da bi ob tem premislili, kako bi zgolj z upoštevanjem razumnih zahtev obdržali naročnike. Ne. Torej se soočite s posledicami. Če je lažje najti podnapise na torrentih kot na legalni storitvi, potem je jasno, za kaj se bom odločil!

The post NEDELJSKI NASVET: Zdaj sem demonstrativno odpovedal še Disney+ appeared first on Tehnozvezdje.

Netflixova serija The Boroughs že na prvi pogled deluje kot sodobnejša in precej temačnejša različica filma Cocoon. Toda medtem ko je bil ta skoraj nostalgična zgodba o večni mladosti, The Boroughs hitro zavije v precej bolj nelagodne vode. V ospredju niso zgolj skrivnostna bitja, temveč predvsem strah pred staranjem, osamljenostjo in občutkom, da družba starejše raje skrije na rob sveta.

Upokojeni letalski inženir Sam Cooper, ki ga izvrstno igra Alfred Molina, po nenadni smrti žene Lily ostane sam z načrtom, ki sta ga pripravljala skupaj. Preselitev v prestižno naselje The Boroughs je bila sprva njena želja, Sam pa se tja odpravi predvsem zato, da bi prekinil pogodbo in čim prej odšel. Nato odkrije, da pod naseljem živijo bitja, ki se prehranjujejo z možgansko tekočino stanovalcev. S tem serija pravzaprav ne razkrije največje skrivnosti. Osrednje vprašanje osmih epizod ostaja, kdo vodi naselje in kakšen je resnični namen nenavadnega dogovora z bitji pod površjem. Oziroma kdo je negativec?

Molina je v vlogi rahlo sitnega, toda izjemno razgledanega in praktičnega Sama izvrsten. Lik mu je pisan na kožo. Sam ni tipičen televizijski junak, temveč človek, ki ga življenje počasi dohiteva in ki se šele po ženini smrti začne zavedati, kako hitro je ostal sam. Prav zato deluje prepričljivo, ko skupaj s sosedi začne raziskovati nenavadne dogodke v naselju. Tudi stranska igralska zasedba je nadpovprečna. Geena Davis, Alfre Woodard in Denis O’Hare ustvarijo skupino starejših prijateljev, ki jih povezuje predvsem radovednost in občutek, da nekaj ni čisto prav. Njihovi pogovori so pogosto duhoviti, občasno grenki, toda vedno dovolj življenjski, da serija ne zdrsne v ceneno grozljivko.

Največja odlika serije je prav scenarij. Ta spretno prepleta elemente znanstvene fantastike, grozljivke in črne komedije. Vizualno je The Boroughs presenetljivo ambiciozna serija. Netflix očitno ni varčeval. Naselje deluje skoraj sterilno popolno, podzemni deli pa ustvarjajo občutek tesnobe in nelagodja. Zelo dobro deluje tudi glasbena podlaga s skladbami izvajalcev, kot so Bruce Springsteen, Santana in Earth, Wind & Fire.

The Boroughs govori predvsem o strahu pred smrtjo in o občutku, da človek na koncu življenja postane breme. Ampak, daleč od tega, da bi to počela na banalen in površen način. Ker je dogajanje hkrati dovolj dinamično in zanimivo, ogled vsekakor priporočam.

The post Ideja iz filma »Kokon«, toda precej temačnejša in bistveno bolj srhljiva appeared first on Tehnozvezdje.

Malo bom ribaril v kalnem, saj novejših podatkov nimam. Akos je pred dvema letoma izvedel raziskavo, ki je pokazala, da povprečno gospodinjstvo za fiksne komunikacije, v kar sodijo telefonski priključek, televizija in dostop do interneta, mesečno nameni dobrih osemdeset evrov. Upam si trditi, da je resnični strošek nižji, kajti akcije, s katerimi so operaterji vabili naročnike, so naredile svoje. A se približa stotim evrom, ko dodam naročnini na dve pretočni storitvi, kar postaja nekaj popolnoma običajnega, ako želi imeti družina normalen dostop do zabave. Mimogrede. Američani naj bi le za pretočne storitve mesečno plačevali v povprečju 69 dolarjev.

Pogosto se sprašujem, ali bi bil namesto obstoječega stanja, ko so vsebine bolj ali manj vezane na enega ponudnika, boljši model ponudnikov pretočne glasbe. Manj njih, a z zelo podobnimi seznami vsebin. Pravijo, da ne. Ravno ta model namreč omogoča manjšim ponudnikom, da po zaslugi dobrih ekskluzivnih vsebin preživijo. Trdijo celo, da bi bile cene v nasprotnem primeru celo višje. Če je to res, potem se bojim za prihodnost. Združevanje ponudnikov je namreč pričakovano, vse dokler trga pretočnih storitev ne bo obvladovala peščica globalnih in morda še kakšen regionalni ponudnik.

Reklam se nikdar ne bomo popolnoma znebili

Spreminjanja pretočnih storitev ni mogoče spregledati. Čeprav mi tega še ne vidimo, se rahljajo pravila o oglaševanju. Zaenkrat bolj ali manj za promocijo lastnih vsebin in sporočil sponzorjev. Tako je zapisano pod opombo poleg zapisa, da je storitev prosta oglasov. Bojim se, da to kaže smer razvoja, kjer bodo potrebe lastnikov pokrivale naročnine in reklamni bloki. Enako, kakor se financirajo linearni televizijski programi. Analitiki ocenjujejo, da se modela distribucije vizualne zabave že približujeta. Kaj pomenijo reklame v pretočnih storitvah, lepo kaže Youtube. Reklame pred in med predvajanjem uničujejo brezplačno rabo. Gremo stavit, da se bodo prej ali slej pojavile tudi v plačljivi storitvi, ako se bo večina odločila zanjo.

Strošek, ki ga potrošite za sodobne komunikacije, potencialno lahko znižate na polovico. Telefona doma skoraj nihče več nima in nekateri se boste zlahka odpovedali televiziji. Kdor jo gleda veliko in je nima zaradi športa, se bo strinjal, da ti prav nič ne pomaga sto programov, če je na vseh bolj ali manj eno neskončno ponavljanje že večkrat gledanih filmov in serij. Morebiti bi se dalo preživeti s samostojnim internetnim priključkom in dvema pretočnima storitvama.

Kako prihraniti denar?

V tem času me je ponovno razveselilo sporočilo izbranega ponudnika, da se bliža konec letnega obdobja. Ob tem me prijazno obveščajo, da so zaradi zagotavljanja najboljše zabave na svetu in s tem povezanimi naložbami prisiljeni podražiti naročnino. Že lani so jo in ne dvomim, da jo bodo tudi prihodnje leto. Srčno upam, da razlog niso višje cene praktično vsega, kajti potem bi jih prijazno pozval, naj se obrnejo na krivca zanje. Na Superhika, ki ga Američani še vedno gledajo na predsedniškem tronu.

Po drugi strani nas ekskluzivnost vsebin in dejstvo, da res dobrih ni veliko, posebej če si zelo izbirčen glede žanra, spodbujata, da smo, kar se da inovativni. Deljenje naročnine je še vedno mogoče, čeravno ga je predvsem Netflix močno otežil. Z malo telovadbe je mogoče vsaj omejen čas, ako za nekaj časa svoj prenosnik ali telefon priključiš v omrežje nosilca naročnine. Na oko bi dejal, da moraš to ponoviti enkrat na mesec. Naslednja strategija, primerna za manj zahtevne, je čakanje na akcijske ponudbe tam okoli črnega petka. Ni popolnoma nemogoče, da Apple TV+ in Disney+ (morda še kdo) takrat ponudita ugodnejše letne naročnine, posebej če bosta zaznala upad naročnikov.

Če ne želite izprazniti denarnice, ne morete biti več samo naročnik. Morate biti strateg za pretočne storitve.

Čeprav zahteva disciplino in potrpljenje, se vsaj meni zdi najbolj primerna rotacija. Izberite eno ali dve letni naročnini na storitvi, ki jo ali ju redno uporabljate. Nato naročite storitev, ki tisti mesec nudi vsebino, ki vas je pritegnila, in jo takoj odpovejte. Aktivna bo en mesec. Ko bo obdobje zaključeno, naročnina ne bo podaljšana v naslednjega, ker ste jo pozabili odjaviti. Agresivno jo uporabljajte, dokler ne potešite apetita. To ponovite, ko se zanimive vsebine pojavijo na tej ali kateri drugi storitvi.

Ekskluzivnost vsebin manjšim ponudnikom omogoča preživetje in hkrati drži obnašanje večjih na vajetih, saj lahko število naročnikov upade praktično čez noč, če ne ponudijo dovolj atraktivnih vsebin. Brez ekskluzivnosti bi bil trg drugačen. Če bi obstali samo ponudniki, ki bi nudili vse, potem nam ne bi bilo treba sklepati več naročnin, a bi ti imeli bolj proste roke za opaznejše podražitve.

Naslovno fotografijo je oblikovala umetna inteligenca

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Največja sodobna nadloga, ki vam jemlje denar! appeared first on Tehnozvezdje.

Če bi brali zgolj ameriško vest o podražitvah naročnin na omenjeni pretočnik, in predpostavljali, da velja tudi za nas, bi se verjetno zgrozili. Tam se bo naročnina na osnovni paket (z oglasi) dvignila s 7,99 na 8,99 dolarja, za enakega brez oglasov s 17,99 na 19,99 dolarja in za »prestižnega« (Premium) s 24,99 na 26,99 dolarja.

Slovenska podražitev je morda odstotkovno podobno visoka, vendar so cene drugačne, še vedno bolj prijazne tukajšnjemu gledalcu. Poleg tega so bile že nekaj let enake, medtem ko je Netflix na domačem trgu in še kje, denimo v naši bližini na Češkem, že lani in tudi kakšno leto pred tem opravil podražitve.

Za slovenske naročnike se bo osnovni paket (Basic), ki omogoča sliko HD (720p) in en podatkovni tok, podražil s 4,99 na 5,99 evra. Standardni paket, ki je verjetno najbolj razširjen, in nudi polno visoko razločljivost ter gledanje na dveh napravah hkrati, bo namesto 7,99 po novem stal 8,99 evra. Paket Premium, pri katerem je slika v razločljivosti 4K (in formatih HDR), zvok prostorski in je možno gledati na štirih napravah naenkrat, pa bo mesečno stal 10,99 namesto prejšnjih 9,99 evra.

Telekomunikacijski operater A1 Slovenija, ki v svojih naročniških paketih kot edini v Sloveniji nudi Netflix kot opcijo, za zdaj še navaja »stare« cene. Zelo verjetno pa se bo podražitev prej ali slej odrazila tudi v njegovi ponudbi.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Netflix draži vse pakete za en evro appeared first on Tehnozvezdje.

Kandidatu za pripadnika enote Ranger, vojaku številka 81 (Alan Ritchson), soborec zabrusi, da je nepopustljiv. Pravi »kerlc«. Muči ga občutek krivde, ker ni rešil brata, ko so njuno enoto v Afganistanu napadli talibani. Skupaj sta se nameravala prijaviti na izbor za pripadnike specialnih sil. Da bi držal obljubo, to stori sam in kljub poškodovanemu kolenu zdrži do končnega izpita. Pohoda smrti skozi ameriško divjino, kjer se stvari zapletejo. Enota, ki nima pravega streliva, naleti na stroj z drugega planeta, ki se iz meni nerazumljivega razloga odloči, da bo vojake iztrebil enega za drugim. Kajpada je stroj ravno tako v svoji nameri nepopustljiv. Kako se pregon konča, si lahko mislite. Oziroma zlahka uganete.

Režiserju Patricku Hughesu uspe v krajših predahih v nizu akcije, ki traja skoraj od začetka do konca filma, prikazati kanček globine glavnega lika. Njegovih travm, čustev in strahov. Skoraj že sočustvuješ, ko te že v naslednjem hipu predrami eksplozivna akcija. Stroj, na katerega naletijo v planinah, je skoraj neuničljiv. A izkaže se, da ima šibko točko. Precej banalno, če lahko rečem. Še dobro. Drugače bi se nam slabo pisalo.

To bi še preživel, če me ne bi ves čas mučil »déjà vu«. Zgodba je sestavljena iz vseh vetrov, z zelo malo ali skoraj nič inovativnosti. Kot bi zapovedal ChatGPT-ju, naj analizira dosedanje filmske uspešnice, v katerih se junaški in pametni ameriški vojak bori proti strojem z drugega planeta, ter napiše podoben scenarij. Odlično mu je uspelo. Namesto Predatorja enoto zasleduje »stroj«. Vsaj malce nedomišljeno. Zunajzemeljska bitja na pot dolgo več sto ali celo tisoč let pošljejo asteroid, poln uničevalnih robotov, potem pa eden izmed njih po divjini lovi vojake brez pravega orožja, namesto da bi se osredotočil na katerega od bolj strateških ciljev. Celo potem ko ga najdejo, se izkaže, da nima nanj nikakršnega učinka, medtem ko nič ne kaže, da mu bo zmanjkalo energije ali eksplozivnih kroglic, ki jih izstreljuje po tekočem traku. Sreča, da ima slabost. Napako v zasnovi. To in njegov videz preveč spominjata na filme in serijo Vojna svetov (War of the Worlds). Še kje bi zlahka našel stične točke, a nima smisla. Že omenjeni sta dovolj zgovorni in potrjujeta oceno o pomanjkanju inovativnosti, s katero se film sooča.

Film vam bo všeč, če vam je vseeno za inovativnost in globino zgodbe ter vas ne moti prikrito reklamiranje večvrednosti ameriške vojske. Glede kakovosti produkcije nimam pripomb. Poskrbljeno je za vse podrobnosti v njegovi vizualni podobi in učinkovite akcijske prizore. Na nek način je podoben povprečnemu »stand-up« dogodku. Ko si tam, uživaš, a ko je konec, hitro pozabiš večino »štosov«. Ogled filma ni čista izguba časa, a tudi ne bo tragedija, če ga preskočite.

Kaj: film War Machine (Vojni stroj)

Kje: pretočnik Netflix

Ocena 2: Malo bom vzel tu in malo tam. Tako je nastal film, ki poka od akcije, a je idejno nadvse šibak!

Priporočilo: Veliko mesarjenja in nasilja. Film ni intelektualni presežek in nekritično hvali ameriško vojsko, zatorej bo marsikdo hitro ugotovil, da mu ni všeč. Zagotovo pa ni primeren za najmlajše.

The post Kje naj sploh začnem, od kod vse izvirajo ukradene ideje? appeared first on Tehnozvezdje.

Dve leti in pol sem čakal na drugo sezono, ki ponovno postreže z osmimi odličnimi epizodami. To me skrbi. Izvirnik ima enajst sag. Ker je igrana serija v dveh sezonah izčrpala dogajanje ene in pol, potem ob enaki frekvenci izdajanja konca (skoraj) zagotovo ne bom dočakal. Obenem močno dvomim, da bo imel Netflix sploh interes vse skupaj vleči več desetletij. Nekaj bodo torej morali spremeniti. Ne glede na skrbni izbor, kaj iz animeja oziroma mange bomo videli in česa ne ter kako podrobno. Govori se, da bodo skušali narediti po eno sezono na leto, a glede na odličnost izvirnika bi bilo prav, da bi posamezna imela tudi več delov.

Vse skupaj je predobro, da bi pričakovanje pokvaril s kvarniki. Raje bom podal ozadje, ki je tokrat pomembno. Pravijo, da je svet potopljen, otoki pa so zgolj vrhovi gora. Ostalo je ogromen ocean, ki ga na štiri dele deli gmota kopnega in krožna pot, do katere ni lahko priti. Ozko kopno, imenovano rdeča linija (Red Line), obkroža svet v smeri severnega in južnega pola in naj bi bilo umetno ustvarjeno. Pravokotno nanj teče krožna oceanska pot velika linija (Grand Line), posejana z otoki in nevarnostmi. Na obeh straneh jo ščiti mirni pas. Vodna površina brez vetra in tokov, kjer živijo pošasti, ki uničijo (skoraj) vsako ladjo. Ker večina ladij pluje na veter, je edina pot do velike linije preko vzvratne reke, ki teče navzgor po rdeči liniji na mestu stika obeh. Tu skozi je torej posadka v drugem delu, v prvem so nas morali na hitro spomniti, za kaj sploh gre, in logično v zgodbo vključiti nove like, priplula na pot, za katero upajo, da jih bo vodila do zaklada »One Piece«. Ne vemo, kaj naj bi to bilo, saj je najbolj varovana skrivnost avtorja Eiichira Ode.

Škoda, da je delov samo osem. Ne mine veliko časa, ko jih v miru pogledaš in ugotoviš, da je bil užitek prekratek. Tako dobre so. Ni bližnjic v pripovedi, še manj banalizacije in nepotrebnih prizorov. Čisto vse ima svoj namen. Ta se pokaže takoj ali kasneje, a je pomemben. Površnega gledanja vam ne priporočam. Če je sploh mogoče. Okolje, interpretacija igralcev in posebni učinki, teh zaradi moči likov ni malo, te preprosto potegnejo vase. Poleg tega proti koncu sezone spoznamo Chopperja, ki postane šesti član Luffyjeve posadke.

Netflix nadaljuje kakovostno gradnjo na dobrih temeljih, ki jih je postavil v prvi sezoni. V igralski zasedbi ni slavnih, toda izbrani dobro obvladajo svoj posel. Skoraj takoj dojameš, kakšnega značaja so liki, kaj jih opredeljuje in kakšna so njihova čustva. Igrana serija ni »risanka«, torej ni pretiranega dretja. Ravno tako niso pozabili na ravno pravšnjo dozo inteligentnega humorja. Ogled kajpada toplo priporočam.

Kaj: druga sezona fantazijsko pustolovske serije One Piece, katere naslov nima smisla prevajati v »edini kos«.

Kje: pretočnik Netflix.

Ocena 4,7: Z drugo sezono niso v ničemer pokvarili prve. Zgodba se nadaljuje z enako odličnostjo.

Priporočilo: Primerno za večino! Česarkoli res neprimernega v tej sagi ne boste našli,, čeprav je nasilje tokrat bolj nazorno prikazano!

The post Monkey D. Luffy se je vrnil. Niti za odtenek ni slabši. appeared first on Tehnozvezdje.

V svetu, obsedenem z lepotnimi ideali, zgodba, da se za lepoto ni treba posebej potruditi in da je »dosegljiva« tudi ljudem, ki jih je genetika pustila na cedilu, pade na plodna tla. Gre pa takole. Med seboj nepovezani manekeni in manekenke ubijejo kar nekaj naključnih mimoidočih, dokler spontano ne eksplodirajo. Izkazuje se, da so bili še do pred kratkim običajni in nič kaj atraktivni, celo grdi ljudje, ki se niso poznali. Sledi ugotovitev, da jim je skupna okužba z umetno ustvarjenim virusom, ki se prenaša s spolnim odnosom.

Zmešnjavo preiskujeta agenta FBI Cooper Madsen (Evan Peters) in Jordan Bennett (Rebecca Hall in Jessica Alexander). Ko se začnejo množiti trupla, kaj hitro začneta slediti Morilcu (Anthony Ramos) in Korporaciji pod vodstvom tehnološkega milijonarja Byrona Forsta (Ashton Kutcher). Mislim, da ni težko ugotoviti, v čem je jedro zgodbe. »Testiranje« virusa na ljudeh, iskanje »zdravila« za stranske učinke in preprečevanje, da bi se preveč razširil, dokler ne bi bil genetski dosežek javno obelodanjen. To je naloga Morilca. Likvidirati naključno okužene ali tiste, ki so virus ukradli. Ker gre za izdelek, od katerega si obetajo velike zaslužke, ne morejo dovoliti, da bi se razširil po svetu in bil na voljo vsem brezplačno. Kdo bi si mislil, da bo virus lepote, ki se širi s spolnim stikom, tako težko obvladljiv? Da vse skupaj ne bi bilo preveč preprosto, je vmes še prav poseben »bi-nebi« odnos med agentoma!

Provokativno ali pač ne. Sprašujem se, ali je zgodba v celoti izmišljena, saj se nam niti ne sanja, kaj vse »mešajo« v laboratorijih lepotne industrije. Ampak to verjetno ni bistvo. Bistvo je, da je serija nadvse dobro izvedena in da so igralci prav lepo uživali v svojih likih. Že začetek je impresiven. Z Bello Hadid, ki si na modni pisti lomi vratove, udarja paparace do nezavesti in razbija restavracije v iskanju vode, da bi pogasila svojo očitno pekočo žejo. Vendar ni primerna za vse. Ne zaradi spolnosti. Čeprav postajamo kot družba vse bolj »zakriti«, so prizori le-te dokaj nežni in s filmsko »estetiko«. Težava je drugje. V razmeroma nazornih prizorih eksplozije teles, ko »faširano meso« leti na vse strani in dobesedno oblije okolico. Kdor nima dovolj močnega želodca, naj takrat pogleda vstran. Še dobro, da z njimi niso ravno pretiravali.

»Lepotica« ima zaplet, strukturo, like, ki se obnašajo, odzivajo in govorijo kot mi, občutek za to, kaj počne in kam gre, in premore celo kanček komentarja o stanju današnje družbe. Družbe obsedene z lepotnimi ideali in še marsičim drugim! Ogled vsekakor priporočam. A bodite previdni!

Kaj: Serija The Beauty (Lepota), posneta po istoimenskem stripu.

Kje: Pretočnik Disney+

Ocena 4: Zanimiva in nadvse inovativna zgodba. Tu je še kakovostna produkcija in primeren izbor igralcev.

Priporočilo: Čisto v vseh pogledih primerno za starejše od 18 let. Dodatno opozorilo. Na trenutke je treba imeti »močan« želodec!

The post Ko te virus kot gosenico v kokonu preobrazi v čudovitega metulja, začneš izgorevati od znotraj! appeared first on Tehnozvezdje.

Warner Bros. Discovery, ki je nastal z združitvijo Warnerja in televizijske mreže Discovery, od koder je prišel tudi glavni izvršni direktor David Zaslav, v zadnjih letih ne ve najbolje, kaj bi sam s seboj. Po večkratnih preimenovanjih pretočnika HBO Max ter različnih spremembah strategij, so najprej prišli na idejo od delitvi korporacije na dvoje. V enem delu bi ostala HBO ter studio WB (»vredni« del), v drugega bi odmaknili in verjetno odprodali kabelske televizije (»ničvredni« del). Toda zdaj je Zaslav začel zbirati ponudbe za prevzem, lahko celote ali po delih. Glavni kandidati so zgoraj omenjeni trije, med njimi pa je doslej le Netflix potrdil namero o prevzemu v denarju (ne denimo z delnicami ali kako drugače).

Tovrstna poteza in nasploh tako velik prevzem je za vodilno podjetje na področju pretočnega videa (s serijami in filmi, kot video storitev je sicer daleč spredaj Youtube) neobičajen. Doslej je Netflix namreč zagovarjal taktiko rasti in lastnega razvoja namesto prevzemov, poleg tega je sodirektor Ted Sarandos znan kot nasprotnik pošiljanja filmov lastne produkcije v kinematografe, saj da to ni Netflixov model. Podjetje namreč želi, da čim več ur prebijete na domačem kavču, z njegovimi vsebinami na zaslonu. Prevzem enega glavnih hollywoodskih studijev bi to zagotovo postavil na glavo. Če nič drugega, bi moral prevzemnik spoštovati pogodbe za distribucijo filmov, ki so že sklenjene, pa tudi vnaprej bi verjetno moral v dvoranah predvajati vsaj naslove, predvidene za megauspešnice, in tudi iz njih iztržiti čim več. Slednje namreč še vedno prinašajo stotine milijonov evrov. Predvajanju »manjših« filmov bi se verjetno odpovedal, kajti ti pogosto ustvarjajo izgubo.

Zaradi Netflixove averzije do kinematografske tradicije se mnogi sprašujejo, čemu sploh kupuje studio, a odgovor se verjetno skriva v obširni in veliko vredni filmoteki ter intelektualni lastnini. Mnoge najbolj znane filmske in televizijske franšize, kot so Harry Potter, DC-jevo vesolje, Igra prestolov in druge, bi močno obogatile nabor vsebin. Verjetno tudi podražile pretočno storitev ali pa jo naredile večdelno, ko bi bile stopnje namesto na kakovost slike in število podatkovnih tokov morda vezane na vsebinske nivoje. Skoraj zagotovo bi po prevzemu HBO Max kmalu izginil. In s tem tudi eden glavnih konkurentov, kar je morda naslednji razlog za željo po prevzemu, ostali bi le še Disney+ ter delno Apple TV in Amazon Prime TV kot močni globalni konkurenti. Seveda pa je taka konsolidacija tudi glavni potencialni razlog, da bi regulatorji prevzem zavrnili.

Kot prevzemnika z največ možnostmi analitiki omenjajo Paramount Skydance, novo združeno podjetje, potem ko je tradicionalno hollywoodsko podjetje prešlo pod okrilje novega, manjšega studia Davida Ellisona, sina ustanovitelja tehnološkega velikana Oracle in enega najbogatejših ljudi na svetu Larryja Ellisona. Poleg tega, da se poslovni model bolje sklada z Warnerjevim, imajo Ellisonovi dobre povezave in odnose s trenutno ameriško administracijo, kar bi jim lahko pomagalo pri pridobivanju regulatornih soglasij. Vendar hkrati škodilo pri tem drugod po svetu, kajti ni zgolj ameriški varuh konkurence tisti, ki mora podati svoj blagoslov. Tudi pri Paramountovem prevzemu bi se en pretočnik poslovil. V ZDA to podjetje nudi storitvi Paramount+ in Pluto TV. Drugod po svetu pa SkyShowtime skupaj s Comcastom, ki je tretji potencialni prevzemnik. Slednji ima pod seboj divizijo NBCUniversal, s televizijskimi programi in prav tako filmskim studijem. V vsakem primeru bi torej šlo za konsolidacijo. Vrednost posla bo zagotovo dosegla nekje od 60 do 70 milijard dolarjev, povsem verjetno še več. Motivacija Netflixa za sodelovanje v tej igri bi prav lahko bila predvsem v dvigovanju cene prevzema, kar bi finančno izčrpalo enega od njegovih glavnih konkurentov in s tem bi se Netflix tudi brez nakupa lažje še bolj povzpel v Hollywoodu.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Lahko Netflix na račun Warnerja postane vladar Hollywooda? appeared first on Tehnozvezdje.