»Ker v dveh letih moje zvestobe niste naredili ničesar v smeri podnapisov in sinhronizacije vsebin v slovenski jezik!« To sem zapisal črno na belem, ko so me vprašali, zakaj odhajam. Dvomim, da je to kdorkoli prebral. Prej bi stavil, da je skrito nekje globoko v statistiki razlogov za odpoved. Nisem povedal ničesar novega. Storili niso absolutno ničesar.

Morda jim s tem delam manjšo krivico. Ni res, da niso storili ničesar. Dvakrat so mi zelo lepo povedali, da so prisiljeni dvigniti cene storitve. Tega jim ni bilo težko storiti. Razumem, da so stroški višji. Ampak to velja za vse. Ne samo zanje. Ko bi vsaj obenem dvignili razločljivost videa v standardnem paketu. Nič jih ne bi stalo. Za višji paket se večina odloča zaradi več sočasnih pretakanj (streamov), ne razločljivosti.

Niso. Torej menijo, da je njihova storitev popolna in ne potrebuje sprememb. »Zaboli« me za njihove razloge. Da se vrnem, zahtevam lokalizacijo vsebin. Pika! In dragi moj Netflix. To, da si vsebino prevedel v hrvaščino, ne dosega mojih zahtev. Če lahko to počnejo nekateri pretočniki, ne bom jih naštel, da komu ne bi storil krivice, naj to počnejo vsi, ki nas nagovarjajo k sklenitvi naročnine. Prevesti morajo vmesnik in vsebino. V dobi prevajanja s pomočjo umetne inteligence to res ni težko ali zamudno. Odločiti se moraš in to storiti. Ali pa javno izjaviti, da vas na manjših trgih zanima le pobiranje naročnin. Legalno. A za vraga to jasno in glasno povejte.

Ameriške korporacije razumejo le prisilo. To boste storili, ali pa … Nemci razmišljajo o tem, da bi ponudniki pretočnih videovsebin 8 odstotkov prihodka, ustvarjenega na lokalnem trgu, namenili tamkajšnji filmski industriji. Bodo zakon sprejeli ali ne, še ni jasno. Če ga bodo, ne dvomim, da bodo ponudniki začeli jamrati o krivici, ki se jim dogaja, in Nemce ter celo Evropsko unijo zatožili Trumpu. Celo naša nova vlada naj bi iskala način za spremembo zakonodaje, ki bo od pretočnikov zahtevala spoštovanje lokalnega jezika. Upam, da ne bo spet ostalo le pri obljubah brez podlage.

Alternative za Disney+ ni. Če so vam všeč njihove serije in filmi. Vsaj ne legalne. Ampak v krizi še hudič muhe žre. Mislite si, kar hočete. Ne podpiram piratiziranja, a se bojim, da ponovno postaja edini način, kako pokazati, da se ne strinjaš s pretiranimi zahtevami legalnih ponudnikov. Lastniki avtorskih del se bodo in se že borijo proti nelegalnim kopijam, ne da bi ob tem premislili, kako bi zgolj z upoštevanjem razumnih zahtev obdržali naročnike. Ne. Torej se soočite s posledicami. Če je lažje najti podnapise na torrentih kot na legalni storitvi, potem je jasno, za kaj se bom odločil!

The post NEDELJSKI NASVET: Zdaj sem demonstrativno odpovedal še Disney+ appeared first on Tehnozvezdje.

Netflixova serija The Boroughs že na prvi pogled deluje kot sodobnejša in precej temačnejša različica filma Cocoon. Toda medtem ko je bil ta skoraj nostalgična zgodba o večni mladosti, The Boroughs hitro zavije v precej bolj nelagodne vode. V ospredju niso zgolj skrivnostna bitja, temveč predvsem strah pred staranjem, osamljenostjo in občutkom, da družba starejše raje skrije na rob sveta.

Upokojeni letalski inženir Sam Cooper, ki ga izvrstno igra Alfred Molina, po nenadni smrti žene Lily ostane sam z načrtom, ki sta ga pripravljala skupaj. Preselitev v prestižno naselje The Boroughs je bila sprva njena želja, Sam pa se tja odpravi predvsem zato, da bi prekinil pogodbo in čim prej odšel. Nato odkrije, da pod naseljem živijo bitja, ki se prehranjujejo z možgansko tekočino stanovalcev. S tem serija pravzaprav ne razkrije največje skrivnosti. Osrednje vprašanje osmih epizod ostaja, kdo vodi naselje in kakšen je resnični namen nenavadnega dogovora z bitji pod površjem. Oziroma kdo je negativec?

Molina je v vlogi rahlo sitnega, toda izjemno razgledanega in praktičnega Sama izvrsten. Lik mu je pisan na kožo. Sam ni tipičen televizijski junak, temveč človek, ki ga življenje počasi dohiteva in ki se šele po ženini smrti začne zavedati, kako hitro je ostal sam. Prav zato deluje prepričljivo, ko skupaj s sosedi začne raziskovati nenavadne dogodke v naselju. Tudi stranska igralska zasedba je nadpovprečna. Geena Davis, Alfre Woodard in Denis O’Hare ustvarijo skupino starejših prijateljev, ki jih povezuje predvsem radovednost in občutek, da nekaj ni čisto prav. Njihovi pogovori so pogosto duhoviti, občasno grenki, toda vedno dovolj življenjski, da serija ne zdrsne v ceneno grozljivko.

Največja odlika serije je prav scenarij. Ta spretno prepleta elemente znanstvene fantastike, grozljivke in črne komedije. Vizualno je The Boroughs presenetljivo ambiciozna serija. Netflix očitno ni varčeval. Naselje deluje skoraj sterilno popolno, podzemni deli pa ustvarjajo občutek tesnobe in nelagodja. Zelo dobro deluje tudi glasbena podlaga s skladbami izvajalcev, kot so Bruce Springsteen, Santana in Earth, Wind & Fire.

The Boroughs govori predvsem o strahu pred smrtjo in o občutku, da človek na koncu življenja postane breme. Ampak, daleč od tega, da bi to počela na banalen in površen način. Ker je dogajanje hkrati dovolj dinamično in zanimivo, ogled vsekakor priporočam.

The post Ideja iz filma »Kokon«, toda precej temačnejša in bistveno bolj srhljiva appeared first on Tehnozvezdje.

Malo bom ribaril v kalnem, saj novejših podatkov nimam. Akos je pred dvema letoma izvedel raziskavo, ki je pokazala, da povprečno gospodinjstvo za fiksne komunikacije, v kar sodijo telefonski priključek, televizija in dostop do interneta, mesečno nameni dobrih osemdeset evrov. Upam si trditi, da je resnični strošek nižji, kajti akcije, s katerimi so operaterji vabili naročnike, so naredile svoje. A se približa stotim evrom, ko dodam naročnini na dve pretočni storitvi, kar postaja nekaj popolnoma običajnega, ako želi imeti družina normalen dostop do zabave. Mimogrede. Američani naj bi le za pretočne storitve mesečno plačevali v povprečju 69 dolarjev.

Pogosto se sprašujem, ali bi bil namesto obstoječega stanja, ko so vsebine bolj ali manj vezane na enega ponudnika, boljši model ponudnikov pretočne glasbe. Manj njih, a z zelo podobnimi seznami vsebin. Pravijo, da ne. Ravno ta model namreč omogoča manjšim ponudnikom, da po zaslugi dobrih ekskluzivnih vsebin preživijo. Trdijo celo, da bi bile cene v nasprotnem primeru celo višje. Če je to res, potem se bojim za prihodnost. Združevanje ponudnikov je namreč pričakovano, vse dokler trga pretočnih storitev ne bo obvladovala peščica globalnih in morda še kakšen regionalni ponudnik.

Reklam se nikdar ne bomo popolnoma znebili

Spreminjanja pretočnih storitev ni mogoče spregledati. Čeprav mi tega še ne vidimo, se rahljajo pravila o oglaševanju. Zaenkrat bolj ali manj za promocijo lastnih vsebin in sporočil sponzorjev. Tako je zapisano pod opombo poleg zapisa, da je storitev prosta oglasov. Bojim se, da to kaže smer razvoja, kjer bodo potrebe lastnikov pokrivale naročnine in reklamni bloki. Enako, kakor se financirajo linearni televizijski programi. Analitiki ocenjujejo, da se modela distribucije vizualne zabave že približujeta. Kaj pomenijo reklame v pretočnih storitvah, lepo kaže Youtube. Reklame pred in med predvajanjem uničujejo brezplačno rabo. Gremo stavit, da se bodo prej ali slej pojavile tudi v plačljivi storitvi, ako se bo večina odločila zanjo.

Strošek, ki ga potrošite za sodobne komunikacije, potencialno lahko znižate na polovico. Telefona doma skoraj nihče več nima in nekateri se boste zlahka odpovedali televiziji. Kdor jo gleda veliko in je nima zaradi športa, se bo strinjal, da ti prav nič ne pomaga sto programov, če je na vseh bolj ali manj eno neskončno ponavljanje že večkrat gledanih filmov in serij. Morebiti bi se dalo preživeti s samostojnim internetnim priključkom in dvema pretočnima storitvama.

Kako prihraniti denar?

V tem času me je ponovno razveselilo sporočilo izbranega ponudnika, da se bliža konec letnega obdobja. Ob tem me prijazno obveščajo, da so zaradi zagotavljanja najboljše zabave na svetu in s tem povezanimi naložbami prisiljeni podražiti naročnino. Že lani so jo in ne dvomim, da jo bodo tudi prihodnje leto. Srčno upam, da razlog niso višje cene praktično vsega, kajti potem bi jih prijazno pozval, naj se obrnejo na krivca zanje. Na Superhika, ki ga Američani še vedno gledajo na predsedniškem tronu.

Po drugi strani nas ekskluzivnost vsebin in dejstvo, da res dobrih ni veliko, posebej če si zelo izbirčen glede žanra, spodbujata, da smo, kar se da inovativni. Deljenje naročnine je še vedno mogoče, čeravno ga je predvsem Netflix močno otežil. Z malo telovadbe je mogoče vsaj omejen čas, ako za nekaj časa svoj prenosnik ali telefon priključiš v omrežje nosilca naročnine. Na oko bi dejal, da moraš to ponoviti enkrat na mesec. Naslednja strategija, primerna za manj zahtevne, je čakanje na akcijske ponudbe tam okoli črnega petka. Ni popolnoma nemogoče, da Apple TV+ in Disney+ (morda še kdo) takrat ponudita ugodnejše letne naročnine, posebej če bosta zaznala upad naročnikov.

Če ne želite izprazniti denarnice, ne morete biti več samo naročnik. Morate biti strateg za pretočne storitve.

Čeprav zahteva disciplino in potrpljenje, se vsaj meni zdi najbolj primerna rotacija. Izberite eno ali dve letni naročnini na storitvi, ki jo ali ju redno uporabljate. Nato naročite storitev, ki tisti mesec nudi vsebino, ki vas je pritegnila, in jo takoj odpovejte. Aktivna bo en mesec. Ko bo obdobje zaključeno, naročnina ne bo podaljšana v naslednjega, ker ste jo pozabili odjaviti. Agresivno jo uporabljajte, dokler ne potešite apetita. To ponovite, ko se zanimive vsebine pojavijo na tej ali kateri drugi storitvi.

Ekskluzivnost vsebin manjšim ponudnikom omogoča preživetje in hkrati drži obnašanje večjih na vajetih, saj lahko število naročnikov upade praktično čez noč, če ne ponudijo dovolj atraktivnih vsebin. Brez ekskluzivnosti bi bil trg drugačen. Če bi obstali samo ponudniki, ki bi nudili vse, potem nam ne bi bilo treba sklepati več naročnin, a bi ti imeli bolj proste roke za opaznejše podražitve.

Naslovno fotografijo je oblikovala umetna inteligenca

The post SOBOTNO IZBIRANJE: Največja sodobna nadloga, ki vam jemlje denar! appeared first on Tehnozvezdje.

Če bi brali zgolj ameriško vest o podražitvah naročnin na omenjeni pretočnik, in predpostavljali, da velja tudi za nas, bi se verjetno zgrozili. Tam se bo naročnina na osnovni paket (z oglasi) dvignila s 7,99 na 8,99 dolarja, za enakega brez oglasov s 17,99 na 19,99 dolarja in za »prestižnega« (Premium) s 24,99 na 26,99 dolarja.

Slovenska podražitev je morda odstotkovno podobno visoka, vendar so cene drugačne, še vedno bolj prijazne tukajšnjemu gledalcu. Poleg tega so bile že nekaj let enake, medtem ko je Netflix na domačem trgu in še kje, denimo v naši bližini na Češkem, že lani in tudi kakšno leto pred tem opravil podražitve.

Za slovenske naročnike se bo osnovni paket (Basic), ki omogoča sliko HD (720p) in en podatkovni tok, podražil s 4,99 na 5,99 evra. Standardni paket, ki je verjetno najbolj razširjen, in nudi polno visoko razločljivost ter gledanje na dveh napravah hkrati, bo namesto 7,99 po novem stal 8,99 evra. Paket Premium, pri katerem je slika v razločljivosti 4K (in formatih HDR), zvok prostorski in je možno gledati na štirih napravah naenkrat, pa bo mesečno stal 10,99 namesto prejšnjih 9,99 evra.

Telekomunikacijski operater A1 Slovenija, ki v svojih naročniških paketih kot edini v Sloveniji nudi Netflix kot opcijo, za zdaj še navaja »stare« cene. Zelo verjetno pa se bo podražitev prej ali slej odrazila tudi v njegovi ponudbi.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Netflix draži vse pakete za en evro appeared first on Tehnozvezdje.

Kandidatu za pripadnika enote Ranger, vojaku številka 81 (Alan Ritchson), soborec zabrusi, da je nepopustljiv. Pravi »kerlc«. Muči ga občutek krivde, ker ni rešil brata, ko so njuno enoto v Afganistanu napadli talibani. Skupaj sta se nameravala prijaviti na izbor za pripadnike specialnih sil. Da bi držal obljubo, to stori sam in kljub poškodovanemu kolenu zdrži do končnega izpita. Pohoda smrti skozi ameriško divjino, kjer se stvari zapletejo. Enota, ki nima pravega streliva, naleti na stroj z drugega planeta, ki se iz meni nerazumljivega razloga odloči, da bo vojake iztrebil enega za drugim. Kajpada je stroj ravno tako v svoji nameri nepopustljiv. Kako se pregon konča, si lahko mislite. Oziroma zlahka uganete.

Režiserju Patricku Hughesu uspe v krajših predahih v nizu akcije, ki traja skoraj od začetka do konca filma, prikazati kanček globine glavnega lika. Njegovih travm, čustev in strahov. Skoraj že sočustvuješ, ko te že v naslednjem hipu predrami eksplozivna akcija. Stroj, na katerega naletijo v planinah, je skoraj neuničljiv. A izkaže se, da ima šibko točko. Precej banalno, če lahko rečem. Še dobro. Drugače bi se nam slabo pisalo.

To bi še preživel, če me ne bi ves čas mučil »déjà vu«. Zgodba je sestavljena iz vseh vetrov, z zelo malo ali skoraj nič inovativnosti. Kot bi zapovedal ChatGPT-ju, naj analizira dosedanje filmske uspešnice, v katerih se junaški in pametni ameriški vojak bori proti strojem z drugega planeta, ter napiše podoben scenarij. Odlično mu je uspelo. Namesto Predatorja enoto zasleduje »stroj«. Vsaj malce nedomišljeno. Zunajzemeljska bitja na pot dolgo več sto ali celo tisoč let pošljejo asteroid, poln uničevalnih robotov, potem pa eden izmed njih po divjini lovi vojake brez pravega orožja, namesto da bi se osredotočil na katerega od bolj strateških ciljev. Celo potem ko ga najdejo, se izkaže, da nima nanj nikakršnega učinka, medtem ko nič ne kaže, da mu bo zmanjkalo energije ali eksplozivnih kroglic, ki jih izstreljuje po tekočem traku. Sreča, da ima slabost. Napako v zasnovi. To in njegov videz preveč spominjata na filme in serijo Vojna svetov (War of the Worlds). Še kje bi zlahka našel stične točke, a nima smisla. Že omenjeni sta dovolj zgovorni in potrjujeta oceno o pomanjkanju inovativnosti, s katero se film sooča.

Film vam bo všeč, če vam je vseeno za inovativnost in globino zgodbe ter vas ne moti prikrito reklamiranje večvrednosti ameriške vojske. Glede kakovosti produkcije nimam pripomb. Poskrbljeno je za vse podrobnosti v njegovi vizualni podobi in učinkovite akcijske prizore. Na nek način je podoben povprečnemu »stand-up« dogodku. Ko si tam, uživaš, a ko je konec, hitro pozabiš večino »štosov«. Ogled filma ni čista izguba časa, a tudi ne bo tragedija, če ga preskočite.

Kaj: film War Machine (Vojni stroj)

Kje: pretočnik Netflix

Ocena 2: Malo bom vzel tu in malo tam. Tako je nastal film, ki poka od akcije, a je idejno nadvse šibak!

Priporočilo: Veliko mesarjenja in nasilja. Film ni intelektualni presežek in nekritično hvali ameriško vojsko, zatorej bo marsikdo hitro ugotovil, da mu ni všeč. Zagotovo pa ni primeren za najmlajše.

The post Kje naj sploh začnem, od kod vse izvirajo ukradene ideje? appeared first on Tehnozvezdje.

Dve leti in pol sem čakal na drugo sezono, ki ponovno postreže z osmimi odličnimi epizodami. To me skrbi. Izvirnik ima enajst sag. Ker je igrana serija v dveh sezonah izčrpala dogajanje ene in pol, potem ob enaki frekvenci izdajanja konca (skoraj) zagotovo ne bom dočakal. Obenem močno dvomim, da bo imel Netflix sploh interes vse skupaj vleči več desetletij. Nekaj bodo torej morali spremeniti. Ne glede na skrbni izbor, kaj iz animeja oziroma mange bomo videli in česa ne ter kako podrobno. Govori se, da bodo skušali narediti po eno sezono na leto, a glede na odličnost izvirnika bi bilo prav, da bi posamezna imela tudi več delov.

Vse skupaj je predobro, da bi pričakovanje pokvaril s kvarniki. Raje bom podal ozadje, ki je tokrat pomembno. Pravijo, da je svet potopljen, otoki pa so zgolj vrhovi gora. Ostalo je ogromen ocean, ki ga na štiri dele deli gmota kopnega in krožna pot, do katere ni lahko priti. Ozko kopno, imenovano rdeča linija (Red Line), obkroža svet v smeri severnega in južnega pola in naj bi bilo umetno ustvarjeno. Pravokotno nanj teče krožna oceanska pot velika linija (Grand Line), posejana z otoki in nevarnostmi. Na obeh straneh jo ščiti mirni pas. Vodna površina brez vetra in tokov, kjer živijo pošasti, ki uničijo (skoraj) vsako ladjo. Ker večina ladij pluje na veter, je edina pot do velike linije preko vzvratne reke, ki teče navzgor po rdeči liniji na mestu stika obeh. Tu skozi je torej posadka v drugem delu, v prvem so nas morali na hitro spomniti, za kaj sploh gre, in logično v zgodbo vključiti nove like, priplula na pot, za katero upajo, da jih bo vodila do zaklada »One Piece«. Ne vemo, kaj naj bi to bilo, saj je najbolj varovana skrivnost avtorja Eiichira Ode.

Škoda, da je delov samo osem. Ne mine veliko časa, ko jih v miru pogledaš in ugotoviš, da je bil užitek prekratek. Tako dobre so. Ni bližnjic v pripovedi, še manj banalizacije in nepotrebnih prizorov. Čisto vse ima svoj namen. Ta se pokaže takoj ali kasneje, a je pomemben. Površnega gledanja vam ne priporočam. Če je sploh mogoče. Okolje, interpretacija igralcev in posebni učinki, teh zaradi moči likov ni malo, te preprosto potegnejo vase. Poleg tega proti koncu sezone spoznamo Chopperja, ki postane šesti član Luffyjeve posadke.

Netflix nadaljuje kakovostno gradnjo na dobrih temeljih, ki jih je postavil v prvi sezoni. V igralski zasedbi ni slavnih, toda izbrani dobro obvladajo svoj posel. Skoraj takoj dojameš, kakšnega značaja so liki, kaj jih opredeljuje in kakšna so njihova čustva. Igrana serija ni »risanka«, torej ni pretiranega dretja. Ravno tako niso pozabili na ravno pravšnjo dozo inteligentnega humorja. Ogled kajpada toplo priporočam.

Kaj: druga sezona fantazijsko pustolovske serije One Piece, katere naslov nima smisla prevajati v »edini kos«.

Kje: pretočnik Netflix.

Ocena 4,7: Z drugo sezono niso v ničemer pokvarili prve. Zgodba se nadaljuje z enako odličnostjo.

Priporočilo: Primerno za večino! Česarkoli res neprimernega v tej sagi ne boste našli,, čeprav je nasilje tokrat bolj nazorno prikazano!

The post Monkey D. Luffy se je vrnil. Niti za odtenek ni slabši. appeared first on Tehnozvezdje.

V svetu, obsedenem z lepotnimi ideali, zgodba, da se za lepoto ni treba posebej potruditi in da je »dosegljiva« tudi ljudem, ki jih je genetika pustila na cedilu, pade na plodna tla. Gre pa takole. Med seboj nepovezani manekeni in manekenke ubijejo kar nekaj naključnih mimoidočih, dokler spontano ne eksplodirajo. Izkazuje se, da so bili še do pred kratkim običajni in nič kaj atraktivni, celo grdi ljudje, ki se niso poznali. Sledi ugotovitev, da jim je skupna okužba z umetno ustvarjenim virusom, ki se prenaša s spolnim odnosom.

Zmešnjavo preiskujeta agenta FBI Cooper Madsen (Evan Peters) in Jordan Bennett (Rebecca Hall in Jessica Alexander). Ko se začnejo množiti trupla, kaj hitro začneta slediti Morilcu (Anthony Ramos) in Korporaciji pod vodstvom tehnološkega milijonarja Byrona Forsta (Ashton Kutcher). Mislim, da ni težko ugotoviti, v čem je jedro zgodbe. »Testiranje« virusa na ljudeh, iskanje »zdravila« za stranske učinke in preprečevanje, da bi se preveč razširil, dokler ne bi bil genetski dosežek javno obelodanjen. To je naloga Morilca. Likvidirati naključno okužene ali tiste, ki so virus ukradli. Ker gre za izdelek, od katerega si obetajo velike zaslužke, ne morejo dovoliti, da bi se razširil po svetu in bil na voljo vsem brezplačno. Kdo bi si mislil, da bo virus lepote, ki se širi s spolnim stikom, tako težko obvladljiv? Da vse skupaj ne bi bilo preveč preprosto, je vmes še prav poseben »bi-nebi« odnos med agentoma!

Provokativno ali pač ne. Sprašujem se, ali je zgodba v celoti izmišljena, saj se nam niti ne sanja, kaj vse »mešajo« v laboratorijih lepotne industrije. Ampak to verjetno ni bistvo. Bistvo je, da je serija nadvse dobro izvedena in da so igralci prav lepo uživali v svojih likih. Že začetek je impresiven. Z Bello Hadid, ki si na modni pisti lomi vratove, udarja paparace do nezavesti in razbija restavracije v iskanju vode, da bi pogasila svojo očitno pekočo žejo. Vendar ni primerna za vse. Ne zaradi spolnosti. Čeprav postajamo kot družba vse bolj »zakriti«, so prizori le-te dokaj nežni in s filmsko »estetiko«. Težava je drugje. V razmeroma nazornih prizorih eksplozije teles, ko »faširano meso« leti na vse strani in dobesedno oblije okolico. Kdor nima dovolj močnega želodca, naj takrat pogleda vstran. Še dobro, da z njimi niso ravno pretiravali.

»Lepotica« ima zaplet, strukturo, like, ki se obnašajo, odzivajo in govorijo kot mi, občutek za to, kaj počne in kam gre, in premore celo kanček komentarja o stanju današnje družbe. Družbe obsedene z lepotnimi ideali in še marsičim drugim! Ogled vsekakor priporočam. A bodite previdni!

Kaj: Serija The Beauty (Lepota), posneta po istoimenskem stripu.

Kje: Pretočnik Disney+

Ocena 4: Zanimiva in nadvse inovativna zgodba. Tu je še kakovostna produkcija in primeren izbor igralcev.

Priporočilo: Čisto v vseh pogledih primerno za starejše od 18 let. Dodatno opozorilo. Na trenutke je treba imeti »močan« želodec!

The post Ko te virus kot gosenico v kokonu preobrazi v čudovitega metulja, začneš izgorevati od znotraj! appeared first on Tehnozvezdje.

Warner Bros. Discovery, ki je nastal z združitvijo Warnerja in televizijske mreže Discovery, od koder je prišel tudi glavni izvršni direktor David Zaslav, v zadnjih letih ne ve najbolje, kaj bi sam s seboj. Po večkratnih preimenovanjih pretočnika HBO Max ter različnih spremembah strategij, so najprej prišli na idejo od delitvi korporacije na dvoje. V enem delu bi ostala HBO ter studio WB (»vredni« del), v drugega bi odmaknili in verjetno odprodali kabelske televizije (»ničvredni« del). Toda zdaj je Zaslav začel zbirati ponudbe za prevzem, lahko celote ali po delih. Glavni kandidati so zgoraj omenjeni trije, med njimi pa je doslej le Netflix potrdil namero o prevzemu v denarju (ne denimo z delnicami ali kako drugače).

Tovrstna poteza in nasploh tako velik prevzem je za vodilno podjetje na področju pretočnega videa (s serijami in filmi, kot video storitev je sicer daleč spredaj Youtube) neobičajen. Doslej je Netflix namreč zagovarjal taktiko rasti in lastnega razvoja namesto prevzemov, poleg tega je sodirektor Ted Sarandos znan kot nasprotnik pošiljanja filmov lastne produkcije v kinematografe, saj da to ni Netflixov model. Podjetje namreč želi, da čim več ur prebijete na domačem kavču, z njegovimi vsebinami na zaslonu. Prevzem enega glavnih hollywoodskih studijev bi to zagotovo postavil na glavo. Če nič drugega, bi moral prevzemnik spoštovati pogodbe za distribucijo filmov, ki so že sklenjene, pa tudi vnaprej bi verjetno moral v dvoranah predvajati vsaj naslove, predvidene za megauspešnice, in tudi iz njih iztržiti čim več. Slednje namreč še vedno prinašajo stotine milijonov evrov. Predvajanju »manjših« filmov bi se verjetno odpovedal, kajti ti pogosto ustvarjajo izgubo.

Zaradi Netflixove averzije do kinematografske tradicije se mnogi sprašujejo, čemu sploh kupuje studio, a odgovor se verjetno skriva v obširni in veliko vredni filmoteki ter intelektualni lastnini. Mnoge najbolj znane filmske in televizijske franšize, kot so Harry Potter, DC-jevo vesolje, Igra prestolov in druge, bi močno obogatile nabor vsebin. Verjetno tudi podražile pretočno storitev ali pa jo naredile večdelno, ko bi bile stopnje namesto na kakovost slike in število podatkovnih tokov morda vezane na vsebinske nivoje. Skoraj zagotovo bi po prevzemu HBO Max kmalu izginil. In s tem tudi eden glavnih konkurentov, kar je morda naslednji razlog za željo po prevzemu, ostali bi le še Disney+ ter delno Apple TV in Amazon Prime TV kot močni globalni konkurenti. Seveda pa je taka konsolidacija tudi glavni potencialni razlog, da bi regulatorji prevzem zavrnili.

Kot prevzemnika z največ možnostmi analitiki omenjajo Paramount Skydance, novo združeno podjetje, potem ko je tradicionalno hollywoodsko podjetje prešlo pod okrilje novega, manjšega studia Davida Ellisona, sina ustanovitelja tehnološkega velikana Oracle in enega najbogatejših ljudi na svetu Larryja Ellisona. Poleg tega, da se poslovni model bolje sklada z Warnerjevim, imajo Ellisonovi dobre povezave in odnose s trenutno ameriško administracijo, kar bi jim lahko pomagalo pri pridobivanju regulatornih soglasij. Vendar hkrati škodilo pri tem drugod po svetu, kajti ni zgolj ameriški varuh konkurence tisti, ki mora podati svoj blagoslov. Tudi pri Paramountovem prevzemu bi se en pretočnik poslovil. V ZDA to podjetje nudi storitvi Paramount+ in Pluto TV. Drugod po svetu pa SkyShowtime skupaj s Comcastom, ki je tretji potencialni prevzemnik. Slednji ima pod seboj divizijo NBCUniversal, s televizijskimi programi in prav tako filmskim studijem. V vsakem primeru bi torej šlo za konsolidacijo. Vrednost posla bo zagotovo dosegla nekje od 60 do 70 milijard dolarjev, povsem verjetno še več. Motivacija Netflixa za sodelovanje v tej igri bi prav lahko bila predvsem v dvigovanju cene prevzema, kar bi finančno izčrpalo enega od njegovih glavnih konkurentov in s tem bi se Netflix tudi brez nakupa lažje še bolj povzpel v Hollywoodu.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Lahko Netflix na račun Warnerja postane vladar Hollywooda? appeared first on Tehnozvezdje.

Težko je najti način, kako se znebiti vtisnjenih podob. Karkoli si že misliš o dosedanjih sezonah, imaš Cavilla skoraj gotovo v lepem spominu. Ženske bi še dodale, da si je bilo lepo spočiti pogled na njem. Liam … prvo, kar mi pade na pamet: dober fant, ki bi ga vsaka rada imela za zeta. Se mar motim? Ne vem, ali se bom znebil tega stereotipa. Gotovo pa pomaga, da je v četrti sezoni poleg znanih likov, Yennefer, Ciri in Jaskierja, cel kup novih, morda celo do zdaj najboljših likov, in da vsa teža zgodbe ne sloni več na starih. Yennefer in Veščec se skupaj pojavita le enkrat.

Na prvem mestu je sadistični lovec na glave Leo Bonhart. Spreten in izjemen borec za zabavo lovi veščece ter zlahka opravi z bolj običajnimi barabami. Nagravžen in krvav, a njegovi prizori bojev so najmanj na ravni Veščečevih. Najame ga še en novinec, vohunski mojster Stefan Skellen, da izsledi in ubije Ciri kot del zarote za konec vladavine cesarja Emhyrja. Ciri potuje s skupino tatov, Podganami, medtem ko jo išče Veščec s sopotniki. Jaskierju in Milvi se pridružita škrata Zoltan in Percival ter vampir Regis. Medtem Yennefer zbira vojsko in skuša na plano zvabiti čarovnika Vilgefortza.

Ne bom veliko izdal, če omenim, da je v prizorih kar nekaj nedoslednosti. Bojevniki v težkih oklepih ne morejo skakati in lahkotno tekati naokrog, za kaj takega so preprosto pretežki. Ravno tako je neumno pomisliti, da meč prebode ploščo oklepa ali da kogarkoli nokavtiraš, če ga s pestjo udariš v čelado. Kar nekaj je tudi neumnih in nepotrebnih smrti, da klasičnih klišejev niti ne omenjam. Zakaj se nekdo odloči napasti drugega, ki mu ne predstavlja nikakršne grožnje? Zakaj ne uporabi orožja, ki ga ima, in ga kasneje uporabijo proti njemu? Veš, o čem govorim, o tem, da so dobri že na kolenih, potem pa se čudežno poberejo in zmagajo. Ampak če nisi pretirano pozoren ali tečen, te to verjetno ne zmoti.

Ne glede na kritike je nekaj jasno: Netflix je v serijo vložil konkreten kup denarja. Če kje, se to vidi v kakovostni produkciji. Po stari navadi je tudi finale četrte sezone dvoumen, kar je razumljivo, saj je predvidena še peta, v kateri se bo zgodba, takšna, kot so jo zastavili, zaključila. Brez dvoma je četrta sezona boljša od tretje in temu primerno vrednejša ogleda. Žalostno pa je, da dobre stvari samo dajo vedeti, kolikšen je bil potencial. Serija bi bila odlična, če bi se preprosto držali izvornega gradiva, če bi imeli od začetka bolj koherentno vizijo tega, kar so želeli, če bi bolj pazili na izbiro igralcev in pisanje scenarija ter tako naprej…

Kaj: četrta sezona Veščeca (The Witcher)

Kje: pretočnik Netflix

Ocena 3: Po drugi in tretji sezoni z rahlo zmedenima zgodbama in konflikti se četrta skuša približati izvornemu gradivu, hkrati pa k pripovedovanju pristopa nekoliko bolj igrivo.

Priporočilo: Kri šprica v potokih, nekaj malega je grdega govorjenja, medtem ko pri prikazih spolnosti niso pretiravali. Takšna serija ni primerna za najmlajše ali za ljudi z občutljivimi želodci.

The post Sprijazni se, da je Liam obul Henryjeve škornje! appeared first on Tehnozvezdje.

Še pred vrnitvijo v Nevermore je na hitro skalpirala serijskega morilca, ki je počel enako žrtvam. Pozorno si oglejte prizor na letališču, ko je na poti k njemu. Ne zaradi hladnega orožja in Stvari, temveč zaradi nečesa, kar izpostavlja neumnosti, ki smo jih sposobni narediti pod pretvezo varnosti.

V šoli tokrat ni sama. Pridruži se ji brat in pogost objekt mučenja Pugsley. V vnemi oživi stvora, ki je mnogo več kot domači »zombi« in je, kar je še huje, povezan s starejšimi Addamsi. Nisem še končal. Ne se bati, nimam namena izdajati česarkoli. Le tole bom povedal: vrane bodo marsikomu pognale srh v kosti, in Tylor ni edini svoje vrste.

Jenna Ortega je ponovno odlična. Dvomim, da bi lahko bila še boljša. Pojava, mimika in kar pove, to so ji sicer napisali, nič ne de, niti malo ne moti, je »bp«. Užitek jo je gledati, poslušati in pričakovati nepričakovano. Prava je. Takšna, kot mora biti članica najbolj čudaške družine vseh časov, če izvzamemo familijo trenutnega predsednika najbolj veličastne države na kugli zemeljski.

Do pasu ji sega zgolj njen oče Gomez, medtem ko so ostali liki dokaj obupni. Ponovno je Catherine Zeta-Jones v vlogi Morticie obupna. Kar srh me spreletava, da je v drugi sezoni dobila več časa na »parketu«. Prav nič prepričljivejši ni Steve Buscemi v vlogi svežega ravnatelja. Predhodnica je storila bridki konec, ki čaka še nekatere like iz prve sezone. Kadarkoli se eden ali drugi pojavi na zaslonu in začne brbotati, škiliš po robovih prizora v upanju, da se bo kmalu pojavila Wednesday. Ali kdo drug, manj dolgočasen in nezanimiv. Čeprav je jasno, da ji nihče ne pride blizu. Niti Lady Gaga. A oni ima majhno vlogo!

Označili so jo za komično grozljivko. S tem se najbolj ne strinjam. Zlahka razumljivega humorja ni. Kvečjemu tak, ki zahteva razmišljanje. Posebej zvrhan koš pripomb, ki kažejo specifičen pogled Wednesday na svet. Nekaj je ne ravno najbolj »užitnih« prizorov, ko raztrgani deli telesa ležijo vsepovsod, in tudi pogled na stvore ni ravno najlepši. Starejši se navadijo, razen najbolj občutljivih, medtem ko je smiselno, da mladostniki serijo gledajo skupaj s starši. Drugače bi lahko kakšno stvar razumeli narobe.

Kaj: druga sezona nadnaravne komične grozljivke Wednesday.

Kje: pretočna storitev Netflix.

Ocena: Sedi, 4. Čeprav od komedije ni niti K-ja in se je obupni Catherine Zeta-Jones v vlogi Morticie Addams pridružil enako neprepričljiv Steve Buscemi v vlogi ravnatelja, zaradi izvrstne igre Jenne Ortega pozabiš na vse slabosti.

Priporočilo: Alo. Grozljivka! Torej ni za vse, še najmanj za gledalce z občutljivimi želodci.

The post Hvala bogu za Ortego, kajti Zeta-Jones in Buscemi sta obupna! appeared first on Tehnozvezdje.