Ker so zadnje čase pametni telefoni iz generacije v generacijo vse bolj podobni, če zanemarimo vsakoletno pohitritev procesorja, izdelovalci potrebujejo zveneče lastnosti, s katerimi trkajo na nečimrnost tistih kupcev, ki se najpogosteje odločajo za premijske telefone. Torej najboljše in obenem najdražje. Marsikoga so že speljali v past. Čeprav se nam svitam, da verjetno nečesa nikdar ne bomo potrebovali ali celo, da ne prinese k ničemer, se vseeno lažje odločam za model, ki to nudi. Vsaj dokler denar ni ovira. O gospodarnosti takšnega početja nima smisla izgubljati besed. Vem, da se je težko spremeniti, a vseeno razumite, da so nekatere značilnosti ali elektronske komponente v telefonu le zato, da lahko zanj zahtevajo čim več »papirčkov«.

Tudi če lahko, nikoli ne boste snemali v razločljivosti 8K

Leta 2014, ko je Samsung s telefonom Galaxy S5 uvedel snemanje v razločljivosti 4K, se nam je funkcija zdela sicer zanimiva, a praktično manj uporabna. Posebej, ker tehnika še zdaleč ni bila dodelana, ker je kamera snemala s premalo sličicami na sekundo, kar se je negativno odrazilo predvsem pri snemanju hitrih prizorov, a ponajprej, ker »odličnega videa« nismo imeli kje pokazati. Takrat je večina televizorjev utripala v polni visoki razločljivosti. Jasno je bilo, da je Samsung funkcijo uvedel kot reklamni trik, s katerim nas je žele prepričati, naj posežemo po plastičnem telefonu, ko so tekmeci že nudili kovinska ohišja.

Zgodovina se ponavlja. Razločljivost 8K (7680 x 4320 pik) je ravno tako trik, kot je bila pred skoraj desetletjem 4K, z manjšo razliko. Prepričan sem, da televizorji 8K nikdar ne bodo razširjeni, kot so bili tedaj televizorji polne visoke razločljivosti in so danes razločljivosti 4K. Zato je 8K za snemanje s pametnim telefonom zagotovo pretiravanje. Ničesar uporabnega ne pridobimo, dinamični razpon je pogosto slabši, le redki telefoni ponujajo več kot 24 sličic na sekundo pri tej razločljivosti in še datoteke so ogromne, zato zasedejo preveč prostora in je z njimi težko ravnati. 

Fotografska tipala s preveč pikami

Izdelovalci digitalnih fotoaparatov so že davno ugotovili, da vojna pik nima nikakršnega smisla. Res je, da kamera s 108 milijoni (ali več) pikami zajame več podrobnosti. Toda le v dobrih svetlobnih razmerah. Vprašanje, ali povprečni uporabnik to pravzaprav potrebuje. Veliko pik najbolj pomaga pri izrezu dela prizora, ki je zaradi njih še vedno dobre kakovosti, a zato so datoteke neprimerno večje od datotek z bolj običajnimi 12-milijonskimi (milijon gor ali dol) fotografijami.

Dva razloga sta, zakaj je 108-milijonska ali 200-milijonska kamera za večino nepotrebna. Boljši telefoni imajo objektive z optično povečavo, zato izrezi za fotografiranje oddaljenih predmetov niso potrebni, in večina ne potrebuje tolikšne ločljivosti, da so fotografije jasne. Vse bolj se tudi nagibam v smeri prepričanja, da imajo na kakovost fotografij večji vpliv fizično večja tipala, kot manjša s številčnejšimi pikami. Tipalo z več pikami sicer ni odveč, vprašanje je zgolj to, ali nudi uporabno vrednost, ki opravičuje višjo ceno telefona.

Edino več elektrike pokurijo

Naslednje vprašljiva lastnost, ki je ravno tako z nami že od leta 2014, je razločljivost zaslona QHD (2560 x 1440 pik). Sploh pri telefonih z manjšimi zasloni, čeprav je tudi pri njih opaziti, da je slika ostrejša od prikaza v polni visoki razločljivosti. Težava je drugje. Več pik zahteva več energije, poraba je večja celo za 10 odstotkov v primerjavi s porabo zaslona polne visoke razločljivosti, zato nekateri telefoni privzeto uporabljajo to in le na zahtevo prikažejo najvišjo možno. Ker takšnih zaslonov ne najdete v modelih srednjega cenovnega razreda, je jasno, da so »magnet« s katerim izdelovalci želijo kupce speljati na tanek led nakupa dražjih premijskih modelov. Marsikdo podzavestno pomisli, da je višja razločljivost gotovo boljša in zlahka pozabi, da je v resnici nikdar ne bo potreboval oziroma, da je telefon sploh ne bo prikazal, saj ima zaradi zagotavljanja daljše avtonomije privzeto polno visoko razločljivost.

Kar utripa z več kot 120 herci ne boste opazili

Podobno je s hitrostjo osveževanja zaslona. S standardnega 60-herčnega smo preskočili na 90 in nato še 120-herčno (Razer Phone 2017). Razlika med 60 in 90 ali 120 herci je očitna, zato hitrejše zaslone vse pogosteje dobivajo cenejši modeli. Vse nad tem pa je dokaj nepotrebno, kljub temu, da poznamo 144 in celo 165-herčne zaslone. Odkrito rečeno, pretiravajo, saj tudi če bi postavili 120-herčni zaslon poleg 144-herčnega, velika večina ne bi opazila razlike. Nekateri celo ne opazijo razlike med 90- in 120-herčnim osveževanjem.

Hitrejši zasloni porabijo več energije, zaradi tega zadnje čase vse pogosteje uvajajo zaslone z dinamičnim osveževanjem. Hitrost osveževanje se najbolj pozna pri igranju iger, torej če igrate igre, ki večje hitrosti ne podpirajo (ne potrebujejo) ali iger sploh ne igrate, potem nima smisla zapravljati denarja za lastnost, ki je ne potrebujete.

Koliko delovnega pomnilnika je preveč

Rad pravim, da pomnilnika nikdar ni preveč, čeprav to izdelovalci še kako izkoriščajo z občutno večjimi cenami modelov z večjimi shrambami. Nekateri bi dejali, nesorazmerno večjimi. Z delovnim pomnilnikom (RAM) pa je stvar jasna. 6 gigabajtov je dovolj za brskanje po spletu, igranje manj zahtevnih iger, pretakanje glasbe in videa ter družbene medije. 8 gigabajtov bo zadostovalo za igranje večine iger in 12 gigabajtov bo zadovoljilo najbolj zahtevne. Vse, kar presega te meje, na primer 16 gigabajtov delovnega pomnilnika, je preprosto nepotrebno. Zakaj bi plačevali za nekaj, česar nikdar ne boste potrebovali?

Metanje energije skozi okno

Udobno je postaviti telefon na površino, da se ta začne polniti. A še vedno ga je treba prinesti do tja in ga natančno odložiti. Torej je vseeno, če je tam kabel in telefon priključite na žični napajalnik, saj pravega brezžičnega polnjenja, ko bi baterija sprejemal energijo iz zraka in bi bilo vseeno, kje je telefon, še niso naredili.

Obenem bi težko dejal, da je brezžično polnjenje, kot ga poznamo, učinkovito. Veliko energije se izgubi zaradi gretja tuljav v telefonu in brezžičnem napajalniku, ko preko njiju teče tok. Po drugi stran je žično polnjenje hitrejše, cenejše, učinkovitejše in povzroča manj nepotrebnega segrevanja. Pa še trajnejše je, povzroča manj odpadkov v procesu izdelave napajalnika in je tozadevno manj škodljivo za okolje.

Nepotrebna zapletenost periskopske kamere

Ko je Huawei s telefonom P30 Pro predstavil periskopsko kamero s 5-kratno optično povečavo, sem bil navdušen. Tehnika je obetala. Še vedno mi je sicer všeč, vmes jo je dobilo vse več modelov ob sočasnem višanju povečave, a sem obenem ugotovil, da je praktično nikoli ne uporabim. Morda le takrat, ko skušam od čim bližje ujeti skrivnostni svet žužkov. Še nekaj sem v vsem tem času ugotovil. Kamera s periskopskim objektivom daje dobre rezultate samo v odličnih svetlobnih razmerah.

A prava težava je nekje druge. Da so dobili potrebno dolžino (globino) objektiva, ki je nujna za večje povečave, so leče zložili vzporedno s hrbtno ploskvijo ohišja. Namesto pravokotno nanj, kot so postavljeni ostali objektivi. To zaplete izdelavo in močno dvigne ceno. Obenem pridobljene optične povečave presegajo potrebe večine uporabnikov, ki so več kot zadovoljni z 2 do 3,5-kratnimi povečavami običajnega telefonskega teleobjektiva.

Tehnološki navdušenci vedno želimo najboljše, kar je možno. Toda navdušenje nad tehniko in odločitev za nakup sta dve zelo različni stvari. Samo zato, ker telefon podpira najnovejše funkcije in tehnike, še ne pomeni, da jih dejansko potrebujete. Gospodarnost odločitve je pomembnejša od navdušenja. Če opisanega ne potrebujete, zanj nima smisla plačevati.  

The post Teh (pre)cenjenih funkcij sploh ne potrebuješ, a jih (še kako) preplačaš! appeared first on Tehnozvezdje.