Nimam v mislih le Huaweijevih, čeprav je lepo videti modele, ki jih pri nas ni, in jih poganja od EMUI-ja za razkorak boljši HarmonyOS. Tole ni ravno zraslo na mojem zelniku. Njihov predstavnik je dejal, da z njim na Kitajskem žanjejo uspeh, kajti dejansko je postal »tretja pot«. Ob predstavitvi Mate 80 Pro me je zanimalo, kako to, da podpira brezžično polnjenje in ima kovinski hrbet. Ko sem ga obrnil, je hitro postalo jasno. Pod okroglo izboklino z objektivi je še silhueta druge, enako velike. Kovinska plošča ima tam vstavek iz materiala, ki prepušča elektromagnetne valove.

Zdaj pa k uri. Sočasno s predstavitvijo modela za tekače, predvsem tiste na dolge proge, Watch GT Runner 2, so razkrili, da so rešili težavo onemogočenega brezstičnega plačevanja po propadu poljskega podjetja Quicko. Na tej in starejših urah, najmanj iz družin Watch Fit 4 in Watch GT 4, bo za plačevanje skrbel Curve Pay. Poudarek je žal na »bo«. Storitev že deluje na šestih evropskih trgih, štiri nameravajo dodati v kratkem, ostale pa do konca leta. Ni težko uganiti, kam sodimo. Dobro je, da niso pozabili na funkcijo, ki vse pogosteje postaja ena izmed tistih lastnosti, ki jih pričakujemo od nove ure.

Huawei sodi med izdelovalce, ki dajejo vse večji poudarek zložljivim zaslonom. Nadvse zanimiva sta modela Pura X, ki je zasnovan podobno kot telefoni z navzdol prepogljivim zaslonom, a ima širšo spodnjo stranico (zasledil sem tudi, da je razprt velik kot potni list), ter Mate XS z dvema tečajema. Temu je še najbolj podoben Samsung Tri Fold, čeprav imata napravi različni zasnovi. Zaslon Huaweija se iz 10-palčnega zloži tako, da se najprej ena polovica prepogne navznoter, zadnja pa navzven. Ta nato prevzame funkcijo sprednjega. Samsung vztraja pri samostojnem zunanjem zaslonu, medtem ko se notranji obakrat zloži navznoter.

Qualcomm in MediaTek navijata za tehnologije prihodnosti, Wi-Fi 8 in 6G, čeprav sta še časovno daleč proč. Ob tem iz leta v leto pospešujeta procesorje do meje, ko se vse pogosteje sprašujem, ali je pasivno odvajanje toplote s procesorja na ohišje telefona ali tablice sploh še učinkovito. Odgovor posredno podaja RedMagic, hčerinsko podjetje ZTE-ja. Gejmerska tablica Astra in telefon 11 Pro imata aktivno hlajenje, katerega ventilator se vrti z več kot 20 tisoč obrati na sekundo. Zgolj upam, da neslišni visokofrekvenčni valovi ne bodo motili najbolj občutljivih.

Samsung je pričakovano dogodek izkoristil za prikaz družine telefonov Galaxy S26. Prvič smo jih videli onstran Atlantika, kar pomeni, da sta S26 in S26+ opremljena s procesorjem Exynos 2600. Bolj ko razmišljam o tem, manj mi je odločitev všeč. Vemo, da sta ameriški različici opremljeni s Snapdragonom 8 Elite pete generacije. Procesorja nista enaka in percepcija je, da če kupujem telefon z vrha ponudbe, potem naj ima Snapdragon. Nič kaj pozitivno za Samsung, kajti v tem pogledu je namesto Galaxyja S26 bolj smiselno kupiti enako velik Xiaomi 17.

O Xiaomiju sem te dni že pisal. Na dogodku so pokazali konceptualni športni električni avtomobil, ki bo življenje najprej začel v navideznem svetu Gran Turismo. Kajpada smo ga opazovali daleč izza ograje iz vrvi. Sem pa zato imel možnost prijeti telefona Xiaomi 17 Pro in Pro Max z manjšim zaslonom na hrbtu, desno od objektivov kamer. Če bo sreča mila, ju morda še letos dobim v roke.

Da se ne bi vse vrtelo okoli ogleda naprav, sem tokrat poskusil še kombinacijo navideznika (očal VR) in simulacijske naprave. Ulegel sem se nanjo ter se z mahanjem in nagibanjem rok, vpetih v mehanizem, v navideznem svetu spremenil v ptico. Moral bi pobirati rdeče »pike«, a ker je bilo res dobro, sem nanje preprosto pozabil.

The post MWC 2026: Huawei našel rešitev za brezstično plačevanje z uro appeared first on Tehnozvezdje.

Dobro obveščeni ameriški medij The Information je poročal, da Apple od poletja naprej postopno zmanjšuje proizvodnjo te naprave za navidezno oz. dodano resničnost, ki pa je v podjetju ne želijo uvrščati v to kategorijo skupaj z denimo naglavniki oz. očali podjetja Meta. Tako naj bi dnevna proizvodnja zdaj znašala le še tisoč kosov, približno pol začetne količine, do konca leta pa bi jo lahko celo povsem ustavili. Kljub temu bi po poročanju omenjenega medija obstoječa zaloga zadostovala za celo prihodnje leto, nakar bi l. 2026 podjetje predstavilo ali osveženo različico Vision Pro ali povsem nov izdelek v tej kategoriji.

Podatkov o prodaji sicer Apple doslej ni razkril, a tudi druge dostopne informacije ne govorijo v prid temu, da je naprava uspešnica. Eden od pokazateljev je število aplikacij zanjo, ki jih je, če odštejemo prilagojene z iPada, po podatkih podjetja Appfigures vsega skupaj le nekaj več kot 500, v zadnjih mesecih pa se je njihov razvoj skoraj povsem ustavil. Septembra so v Appfigures zabeležili le dve novi.

Prodajni neuspeh naprave Vision Pro, ki naj bi bila sicer namenjena tako zabavi kot produktivnosti, zamenjevala naj bi denimo delovno okolje z več monitorji, nikakor ni presenetljiv. Prvi oviri sta bili že omejena dosegljivost in cena. Sprva je bil na voljo zgolj v ZDA, nato so prodajo razširili še na nekaj držav. V Nemčiji, kjer je naprodaj, stane minimalno štiri tisoč evrov, z večjo količino podatkovnega pomnilnika (osnova je 256 GB) še nekaj sto evrov več.

Tudi druge, bistveno cenejše naprave za navidezno ali obogateno resničnost imajo že leta probleme z naborom vsebin, a so zanimive vsaj za igričarje (denimo linija Meta Quest ali Sony Playstation VR), medtem ko se Apple na to področje sploh ni zares podal, kaj šele osredotočil, ali pa zaradi enostavne uporabe in specifične funkcionalnosti (kot je snemanje iz prve osebe ter prikazovanje informacij v vidnem polju pri očalih Ray-Ban Meta). Vision Pro tako nima kakšne vsebine (denimo prilagojenih ali posebej zanjo posnetkih filmov) in aplikacije, ki bi jo naredila boljšo za to specifično uporabo od nečesa drugega (telefona, računalnika, televizorja, kina). Je tudi brez krmilnikov, za uporabo je menda težka in neudobna, trajanje zunanje in s kablom povezane baterije pa je dokaj kratko.

Zdi se, da gre za klasičen primer tehnološke igrače, pri kateri je prvih nekaj minut z njo nepredstavljivo osupljivih, navdušenje traja še kakšen teden ali morda mesec, nato pa se poleže, na plano pride ugotovitev, da pripomoček ni niti posebej uporaben niti ne more zares zamenjati kakšnega drugega, in tako zadeva obleži v omari. Če želi Apple to kategorijo obdržati pri življenju, bo moral na novo razmisliti o konceptu in načinih, kako spodbuditi zanimanje.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Apple Vision Pro: Šokiran sem, šokiran! appeared first on Tehnozvezdje.

Čeprav odgovor ne more biti enoznačen, je jasno, da se ni uštel. Dosegel je, kar je hotel. Povečati zanimanje za Meto, nekdanji Facebook. Pri tem je računal na dvoje. Da imamo spomin »zlate ribice« in da vedno lahko obrne ploščo. Morda nisem bil pravilno razumljen. Nekaj je res. Tovrstna »govoričenja« direktorjev tehnoloških podjetij so le redko začinjena s točnimi datumi. Če pa so, potem ne pozabimo na Muskov sindrom. Kaj potem, če malo zamujam!

K temu, da sem ponovno začel razmišljati o nečem tako nedorečenem, kot je metaverzum, me je spodbudilo razmišljanje para, ki v Avstralski divjini išče opale. Ozaveščena sta. Rudariti želita z najmanjšim vplivom na okolje, kot da je kaj takšnega sploh možno, in nato enkrat v prihodnje najdeno poldrago kamenje prodajati v metaverzumu. Le onadva in morda še Bog, k njemu se vrnem, vesta, čemu spletna stran ne zadošča. Seveda od njunega navideznega okolja ni niti temeljnega kamna, zatorej prodajata kot večina rudarjev. Posrednikom po ceni, ki sta jo sposobna doseči.

V izogib nejasnostim, naj povem naslednje. Lepo je prebirati ideje o čudovitih navideznih svetovih, kjer bomo delali, se družili, nakupovali in počeli karkoli. Zakaj jih torej še ni? Ne zdi se mi, da je ovira v »trdnem« delu enačbe. Zmogljivosti očal navidezne in obogatene resničnosti so močno napredovale, obenem so se znižale cene, izjema je Apple, katerega naprava je pregrešno draga, in vse bolj udobni so tovrstni pripomočki. Vse manj motijo, ko jih imaš poveznjene pred očmi. Težava je drugje. V vsebinah. Kot vedno. Spomnimo se televizorjev 3D in igričarskih naglavnikov navidezne resničnosti. Kaj vse so napovedovali za tridimenzionalno sliko na televizorju. Ni bilo malo takšnih, ki so tedaj slikali prihodnost, v kateri bomo vse, od filmov do poročil, gledali v prostorski tehniki. Nič ni bilo iz tega. Sodobni televizorji funkcije sploh nimajo več, ker nihče ni znal ali želel zagotoviti dovolj zanimivih vsebin. Enako je z navidezno resničnostjo. Obeti so bili veliki, kot so bili pred dvema letoma za metaverzum, vendar spet nič. Celo tako daleč smo prišli, da imajo nekatere najboljše igre možnost igranja z naglavnikom, vendar nobena ni narejena izključno zanj.

Zakaj se ne bi enako zgodilo z metaverzumom? Skoraj prepričan sem, da se do nekje bo, vendar ima Zuckerberg pripravljen izgovor. O njem ne govori več kot o cilju, temveč o metaverzumu kot procesu. Po njegovem je svet, ki ga živimo, že vsaj malo »meta«, saj živimo v mešanici fizičnega in digitalnega z vse bolj zabrisanimi mejami. Zaslone bodo postopoma zamenjala očala ter fizične predmete dopolnili navidezni, dokler se okolje ne bo poglobilo v nekaj novega, ne da bi spremembo prav dobro občutili. S tem je pojem metaverzuma, pod katerim smo razumeli idilične navidezne svetove, naše popolne digitalne dvojčke (avatarje), ki so se izkazali za škatlasto risankaste, in brisanje omejitev, postal bolj nejasen in posplošen. Morda se postopoma spreminja celo v nekakšno tehno-religijo.

Pisal sem že o postopnem spreminjanju tehnoloških podjetij v svojevrstno religijo, kateri sledi nekritična četica vernikov, najbolj očitno je to uspelo doseči Applu, in gotovo si Meta želi doseči nekaj podobnega. Morda se motim, nenazadnje se imam za ateista, vendar usoda metaverzuma spominja na usodo verskih gibanj, ki so bila prisiljena prevetriti dogme, ko se prerokbe niso uresničile. Podobno danes posredno verjamemo, da smo vpleteni v zgodbo tehnološkega napredka, ki se približuje osupljivi transformaciji in ki bo korenito spremenila resničnost. Prej smo upe polagali v metaverzum, zdaj mnogo bolj v umetno inteligenco, morda kmalu pride na vrsto vera v tehnološko utopijo. To so zgodbe, ki so trdne in prilagodljive kot vsaka verska prerokba, saj neuspeh zlahka vključimo v pripoved, da postane zgolj še ena ovira, ki jo bo tehnologija nekega dne premagala. To pa obenem pomeni, da Zuckerbergova ideja še zdaleč ni stvar preteklosti ter da bo, čeprav ne tako drastično, kot je bilo zamišljeno, vplivala na razvoj digitalnega sveta.

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Kje ste »revolucionarji« oziroma kaj se je zgodilo z napovedjo o zamenjavi spleta z metaverzumom? appeared first on Tehnozvezdje.

Dolgo pričakovani vstop Appla na področje navidezne ali mešane resničnosti z namensko napravo je sicer v ZDA, kjer je Vision Pro za zdaj naprodaj, so sicer pospremili dokaj entuziastični opisi tamkajšnjih prvih preizkuševalcev, ki pa so vsi po vrsti tudi opozorili na določene potencialne težave in omejitve (trenutne tehnologije). Apple ta očala, če jim lahko tako rečemo, promovira z opisom »prostorsko računalništvo« in izpostavlja namena uporabe, kot sta nadomeščanje monitorjev za računalnike Mac s prikazom namizij »v zraku« in ogleda filmov ter drugih razvedrilnih vsebin. Tudi tisti, ki so zadevo preizkusili, se nekako strinjajo, da je namenjena pretežno temu in da jo je najbolje uporabljati »statično«, torej pri miru, v prostoru. Nekateri so v videih prikazovali uporabo med hojo ali vožnjo po mestu in drugod, toda verjetno gre pri tem bolj za lovljenje klikov in ogledov kot za nekaj, kar bi bilo dejansko smiselno.

Očala vsaj za zdaj niso namenjena igram v navidezni resničnosti, za to jim poleg podpore razvijalcev manjkajo tudi fizični krmilniki, kakršne poznajo uporabniki naprav Meta Quest ali HTC Vive. Prav tako to niso očala za dodano oz. obogateno resničnost, ki bi zgolj dodajala elemente na tisto, kar človek, ki jih ima na nosu, sicer vidi skoznje. Vision Pro sicer prikazujejo sliko prostora oz. okolice, vendar to ves čas počno s pomočjo kamer na sprednji strani. Ta »neposredni prenos« je sicer, tako trdijo vsi, ki so uporabljali tega in večino ostalih naglavnikov, daleč najboljši doslej, a še vedno tudi daleč od pravega človeškega vida. Še toliko bolj pri premikanju, ko gibanje slike ni povsem gladko.

Kaj je torej po poročanju Gurmana najbolj zmotilo tiste, ki so Vision Pro vrnili, in s tem dobili nazaj najmanj tri tisoč petsto dolarjev kupnine (plus davek), kolikor znaša osnovna različica? Prva in najbolj pogosta pripomba je prevelika masa, ta namreč znaša med 600 in 650 g, odvisno od traku, kljub temu, da 353-gramska baterija ni del naprave, temveč je povezana s kablom in čepi nekje drugje, ne na uporabnikovi glavi. Meta Quest 3, ki ga mnogi omenjajo kot najbližjega konkurenta »za zmerno ceno,« stane namreč sedmino zneska Applove naprave, tehta dobre pol kilograma, kar vključuje tudi baterijo. Težava pa ni zgolj masa, temveč tudi nezmožnost nekaterih, da bi sploh našli kolikor toliko udoben način nošenja in da jih ne po uporabi bolela glava.

Zaslona OLED, ki ustvarjata enotno sliko, sta menda ena najbolj naprednih, kar jih vgrajujejo v naprave za množični trg, a kljub temu nudita dokaj ozek vidni kot, povzročata preveč bleščanja pri določenih prizorih in predvsem nekaterim preprosto preveč obremenjujeta oči, težko ju je dalj časa gledati.

Čeravno se Apple hvali z več kot tisoč aplikacijami, mnoge so resda zgolj ipadovske, združljive z novo napravo, je težko najdi dovolj vsebine za uporabo, ki bi odtehtala in upravičila visoko ceno  nakupa. To se zna sčasoma spremeniti, toda takrat bi bilo za te, ki so se prvi odločili za »investicijo«, že prepozno, da slednjo dobijo povrnjeno. Poleg tega je večina ugotovila, da zaradi večjih zaslonov za delo namesto klasičnih monitorjev ali celo zgolj tistega v prenosniku niso nič bolj produktivni, da je ločljivost oz. jasnost slike vendarle preslaba za določena opravila, kot je grafično oblikovanje ali urejanje fotografij (poleg ostalih pomanjkljivosti, kot je barvna pravilnost in še kaj), in da je težko na ta način delati že tako dolgo, kolikor traja avtonomija baterije (približno dve uri in pol).

Še zadnji, a nikakor obroben razlog za vračanje naglavnika pa je v tem, da uporabnika osami od družine in prijateljev. Lahko je izkušnja pri gledanju filma še tako fantastična, morda celo boljša od primerljivo dragega televizorja, vendar v njej ni mogoče niti uživati skupaj s tistimi, ki so zraven v istem prostoru, niti jim je v praksi ni mogoče pokazati, ker je naprava skoraj izključno vezana na enega uporabnika. Prikazi tovrstne uporabe so v Applovih trgovinah menda zelo prepričljivi, toda kasneje kupci ugotovijo, da je doma zelo težko ponoviti podobno izkušnjo, in če že, zgolj enoosebno, zaprto v svoj svet, brez interakcije z bližnjimi. To pa morda vendarle ni tisto, česar si večina želi.  

Fotografije: Apple

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Pot v navidezno prihodnost ne bo gladka appeared first on Tehnozvezdje.

Tokrat namreč nismo vozili oz. dirkali klasično, na kakšni stezi, med stožci, na čas. Pravzaprav smo dirkali in tekmovali, tudi stožci so bili postavljeni za zamejitev proge, toda na glavo so nam poveznili očala za navidezno oz. mešano resničnost. Ideja je po svoje kar nora. Za dirkaško video igro uporabiti pravi dirkaški avto. »Vozilo samo postane igralni krmilnik. V bistvu najhitrejši krmilnik na svetu,« so to opisali v podjetju BMW. Doslej smo izkusili kvečjemu simulatorje, ki sicer z velikimi zasloni ali prav tako naglavniki za navidezno resničnost, realističnimi sedeži in sofisticiranim večosnim premikanjem poskušajo poustvariti občutke, kakršne bi imeli na stezi. Tu pa smo bili na stezi (nekdanjem vojaškem letališču), vozili smo pravi in konkretno hiter avto (V6, 460 KM), simulacija pa je bila v tem, kaj smo gledali. Po začetnem uvajanju, ko smo videli mešanico zaresnega okolja in dodanih elementov, da smo se malo privadili temu, da vendarle gledamo v zaslona, ne neposredno v svet, so nas prestavili v popolnoma digitalno okolje, na stezo v igri, kjer nas je čakal še malo večji izziv, kot zgolj čim hitreje prevoziti raztegnjeno osmico.

»Če kdo sprašuje, kako bi lahko izgledala prihodnost navideznih doživetij na avtomobilskem področju, ima tu odgovor. Ljudje ta občutek morajo doživeti in z M Mešano resničnostjo ponujamo ustrezno rešitev,« je izpostavil direktor BMW-jevega »športnega« oddelka M Frank van Meel. Prav ima, tako igro je treba in se splača doživeti, ker je res nekaj edinstvenega. Gnati M2 po dirkališču je že samo po sebi navdušujoče in nepozabno, sploh za nas, ki nimamo pogosto priložnosti voziti podobnih avtomobilov in na takih prizoriščih, kar pa navidezna resničnost pridoda k golemu dirkanju, le še poveča zabavo in vznemirjenje.

Priznam, da nisem bil prepričan, kaj lahko pričakujem in kako se bo vse skupaj izšlo, ko sem spremljal kolege, ki so bili na vrsti pred menoj, in ko sem potem sam sedal v M2. Malce me je skrbelo, če bom dobro videl v očalih, kako bo sinhronizirano obnašanje avta na dejanskem asfaltu in na navidezni podlagi, ali bom morda imel kakšne čudne občutke (nekaterim VR povzroča slabost, in čeprav je meni doslej nikoli ni, človek pač ne more biti povsem miren), toda vse to se je hitro razblinilo. Že ogrevalni krog je pokazal, da bo vse v redu, ko sem začel prvega od treh pravih, pa je bilo dokončno jasno, da grem lahko na polno in da je edina prava ovira mokra steza. Tako je bilo treba v ovinkih kar paziti, sicer pa je bila ne glede na hitrost usklajenost delovanja in obnašanja avta v resničnem in navideznem svetu odlična. To so poudarili tudi v BMW-ju, saj da sistem upošteva kopico podatkov iz samega avta.

V igri ni bilo dovolj samo prevoziti proge, ampak smo morali vmes še pobirati žetone za bonus sekundo in se izogibati navideznim stenam, ki so prinašale kazenske sekunde, če smo jih vseeno prevozili. Jasno, da je šlo vsak naslednji krog hitreje, mogoče tudi na račun kakšnega izpuščenega žetona, prepričan pa sem, da bi v še nekaj poskusih odpeljal in hitro in natančno (glede žetonov). Toda po treh krogih je bilo žal konec, vendar izkušnje še dolgo ne bom pozabil. Tudi nisem prepričan, kdaj bom spet imel priložnost za tako igranje, kajti zdaj sem znova doma na tipkovnici za PC ali igralnem krmilniku za konzolo.

Seveda bi bilo odlično, če bi se lahko redno podal na kakšno stezo in odigral kaj podobnega. Mogoče tudi proti kakšnim navideznim tekmecem. Kje in zakaj bi se zunaj tega vozili z naglavniki na nosu, je seveda vprašanje. Prej bi si predstavljal, da bi jih uporabljali kot nekakšen kino v samovozečih avtomobilih, če bodo kdaj obstajali. Čeprav so v tem primeru mogoče tudi drugačne rešitve, a o teh kdaj drugič. Tokrat si oglejte še video, kako M Mešana resničnost dejansko izgleda.

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Najbolj nepričakovana dirka, ki bi jo z veseljem še kdaj ponovil (#video) appeared first on Tehnozvezdje.

Verjetno vse predstavitve z napravami Oculus, zdaj se jim reče Meta Quest, ki sem jih bil v preteklosti deležen, so se vrtele okrog iger in zabave. Tudi Marjan se je med testiranjem večinoma osredotočal na igranje. Toda nove naprave sploh ne promovirajo več kot igričarske, temveč kot pripomoček za večjo produktivnost in bolj zabavno delo. Ta obrat se mi zdi zanimiv, kot tudi to, da so Quest Pro hkrati očala za navidezno in dodano resničnost, kajti uporabnik lahko »vidi« skoznje in ob strani mu ostane nekaj perifernega vida (tega sicer lahko z magnetnimi dodatki tudi povsem zapre).

Naprava za tisočaka in pol, še 300 evrov pa bodo zahtevali za tokrat samostojno delujoča krmilnika, prinaša nekaj ključnih izboljšav v primerjavi s prejšnjo generacijo in precej cenejšimi tovrstnimi pripomočki. Zaslona OLED imata dokaj visoko ločljivostjo (1800 x 1920 pik na oko), osveževanje 90 Hz in bistveno boljši kontrast od prejšnjih. Glede na to, kar se da videti v predstavitvenih videih in kar so pokazali ameriški ocenjevalci, ki so napravo že dobili v roke, ponuja še dokaj široko vidno polje. V tem je bila največja težava začetnih naprav za dodano resničnost, npr. prve generacije Microsoftovega Hololensa, s katerim sem sliko gledal nekje pod stropom in še dokaj majhna je bila. Druga generacija je to konkretno izboljšala, vendar je tudi naprava še dražja o tega Questa, ki ga poganja procesor Snapdragon XR2-Plus, ima 12 GB delovnega in 256 GB podatkovnega pomnilnika.

Pomemben dejavnik takih pripomočkov je masa in udobje za dolgotrajno nošnjo, zaradi česar sumim, da Apple (poleg cene) še ni prikazal svojih očal za dodano resničnost, o katerih se govori že leta. Novinec tehta kar zajetnih 722 g, vendar ima menda to maso bistveno bolje razporejeno. Vsekakor ne bo za celodnevne seanse, toda za kako uro ali dve, ko bi potrebovali tako izkušnjo ali si je zaželeli, bi lahko bil primeren.

Predvsem me mika preizkusiti, kako se v praksi obnese prikaz več zaslonov (zakaj ne enega gigantskega?) v vidnem polju, kajti ti so lahko bistveno večji od česarkoli fizičnega lahko spravimo na mizo – zaradi prostora in denarja -, pa še v vsakem okolju bi jih lahko vzpostavil, medtem ko monitorjev ne morem prenašati naokrog. Ne vem, kako ostra je v resnici slika, a če je vsaj približno dovolj, bi si lahko predstavljal naslednji scenarij. Delam na prenosniku, ko pa potrebujem večjo zaslonsko površino, si za tisto obdobje nataknem naglavnik, in si »pričaram« zunanje monitorje. Hkrati lahko vsebino na njih upravljam s prsti, kot na zaslonu na dotik. Partnerstvo z Microsoftom naj bi pomenilo tudi prilagoditev pisarniških programov za to okolje.

Morda v podobno smer razmišlja tudi Apple, morda ima v mislih še kakšne drugačne načine uporabe očal, ki jih domnevno razvija. V vsakem primeru je to, kar so prikazali v podjetju Meta, pri meni po dolgem času znova vzbudilo pozornost za navidezno oz. t. i. mešane resničnost.

Fotografije: Meta

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Če en monitor na mizi zamenjajo trije, ki jih rišejo očala appeared first on Tehnozvezdje.

Glede metaverzuma je sicer še ogromno nejasnosti, toda to ne zmoti zagovornikov, da bi o njem govorili kot o nekakšnem prihodnjem internetu. Začetke obstoječega sicer najdemo v ameriški vojski, toda potem so razvoj prevzele neprofitne in akademske organizacije, da je postal, kar je. Še vedno vsaj malo nevtralno globalno omrežje, razen v državah, kjer ga blokirajo ali cenzurirajo, kjer smo vsi bolj ali manj enaki. Če bi za zasnovo interneta od začetka skrbela podjetja, si lahko z malo domišljije predstavljamo, kakšen bi bil. Otoki zasebnih omrežij pretežno okoli operaterjev, s slabimi povezavami med njimi in polnim nadzorom glede tega, kdo je lahko uporabnik, katere storitve so mu na voljo in s kom se lahko preprosto pogovarja. Sodeč po do zdaj povedanem o metaverzumu se bojim, da bi znal iti njegov razvoj natanko v tej smeri. Metin bo osredotočen na družbene interakcije, Microsoftov na delo v pisanih, ter drugi na videoigre, digitalne vsebine, spletne nakupe in tako naprej. Nihče pa ne ve, ali bodo takšni bolj ali manj zaprti ekosistemi združljivi. In v kakšni meri.

Kaj pravzaprav je metaverzum? Ideja nikakor ni nova. V znanstvenofantastičnem svetu se z njo igrajo že dolgo in ne govorim le o Matriki ali Tronu. Besedo »metaverse« oziroma metaverzum, ki se mi zdi primernejši izraz kot »metavesolje«, je leta 1992 skoval avtor Neal Stephenson v romanu Snow Crash. Govori namreč o tridimenzionalnem navideznem svetu, v katerem ljudje med seboj in umetno inteligenco komunicirajo preko avatarjev – digitalnih podob.

Kot pri vsaki viziji prihodnosti, ki še ne obstaja, saj moramo razviti primerne tehnologije in oblikovati zasnove, je še veliko neznank. Toda čeprav vam je ideja tuja, si jo boste lažje predstavljali preko lastnosti, ki jih z veliko mero gotovosti lahko pričakujemo.

Navidezni svetovi bodo njegov glavni element. Podobne okolju iger tipa peskovnika, med katerimi verjetno prednjači Minecraft, bo možno raziskovati z računalniki, igralnimi konzolami, pametnimi telefoni in nosljivimi napravami. Bistveni bodo naprave navidezne ali dodane resničnosti za polno čutenje digitalne grafike in zvoka, da bi se morda celo bolje znašli tam kot v resničnem svetu, kjer bo trmasto ostalo telo. Vam je znano. Morda svet v filmu Igralec številka 1?

Ne glede na namen in zasnovo, bo moral metaverzum podpirati medsebojne interakcije. Druge uporabnike v njem bomo gledali preko njihovih avatarjev, pri čemer si bo vsak izbral svojega. Poleg ljudi bodo v njem boti – avatarji umetne inteligence, s katerimi bomo ravno tako lahko komunicirali na človeku naravne načine. Zelo verjetno bo Facebook svoj navidezni svet oblikoval v tej smeri. Namesto da bi šli ven in se s prijatelji pogovarjali v parku ali v kavarni, boste sedeli za svojim računalnikom in vodili avatarja v navidezni park ali kavarno. Zaradi tridimenzionalnega prikaza navideznega sveta bo komunikacija pristnejša od video konferenc. Obrnili boste glavo in se iz oči v oči pogovorili z avatarjem prijatelje ali na cesti nagovorili popolnega neznanca.

Navidezni svetovi bodo na voljo neomejeno. Obiskali ga boste kadarkoli, ga spreminjali, gradili in se morda v njem navidezno naselili, medtem ko bodo vaše spremembe v njem stalne. Metaverzum se bo, kot marsikaj danes, zanašal na vsebine (in podatke), ki jih boste radodarno puščali tam. Vprašanje je, kdo bo njihov lastnik. Vi ali podjetje, ki bo ponudilo navidezni svet? Kot zadnje bo metaverzum tako ali drugače povezan z resničnim svetom. V nekaterih zasnovah je govor o digitalnih dvojčkih. Do zadnje podrobnosti identična svetova, da boste na primer lahko v navideznem leteli z letalnikom in posredno upravljali drona, da bo po enaki poti letal v resničnem svetu.

Bodo metaverzumi povezani? Odgovor je verjetno pritrdilen, saj glede na tehnološki razvoj nima smisla graditi zaprtih storitev, kajti s tem si po nepotrebnem omejuješ dostop do uporabnikov. Toda podjetja bodo imela različne vizije in bodo gradila različne, morda celo lokalne svetove. V njih bodo nekatere storitve privlačnejše, kot so danes v spletu. Igranje videoiger zagotovo, saj te že zdaj ustrezajo definiciji metaverzuma. Prav tako je privlačna ideja pristnejšega druženja ljudi, ki so v resničnem sveto geografsko preveč oddaljeni. Še veliko drugega bomo priča, kajti po eni strani bo navidezne svetove omejevala domišljija uporabnikov in na drugi komercialni interes ponudnikov.

Preprečiti pa bomo morali, da bi naš metaverzum postal enak Stephensonovi viziji sveta v popolni lasti korporacij. Prav tako si večina ne želi, da bi bili spet priča modeliranju sveta glede na ameriška pravila in način življenja. Ste kdaj poskusili na Facebooku objaviti fotografije naslovnice knjige za ženskim aktom? Nima smisla izgubljati besed. Toda glede na napetosti med globalnimi tehnološkimi podjetji in vladami (skoraj) povsod po svetu glede zasebnosti, svobode govora in širjenja lažnih novic, bomo morali vseeno razmisliti, kakšen metaverzum je sprejemljiv, kdo ga lahko ustvari in kako ga regulirati, da se ne spremeni v nevarno okolje, česar si prav gotovo ne želimo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Se vam sploh sanja, kaj naj bi bil »metaverzum«? appeared first on Tehnozvezdje.

Onkraj gre za zdaj le korporacija in oddelek za navidezno resničnost, nekdanji Oculus, pa morda še šef Mark Zuckerberg, ki trdi, da nikakor ne razmišlja o umiku, in bi se glede na uradne fotografije, nadvse rad preslikal v navidezne svetove. Ostale storitve, kot so Facebook, Instagram, Whatsapp in druge, ohranjajo svoja prepoznavna (in do neke mere osovražena) imena. Preimenovanje je malce podobno Googlovemu s krovno družbo Alphabet, le da Meta ne ustanavlja ničesar novega in da Alphabet pod to znamko ne ponuja ničesar.

Nova identiteta izhaja iz širjenja v koncept metaverse in nasploh želji po ustvarjanju interneta prihodnosti. Koncept metaverse (meta – onkraj in verse kot okrajšava za universe, torej vesolje ali svet) je l. 1992 v distopičnem znanstvenofantastičnem romanu Snow Crash utemeljil Ameriški pisatelj Neil Stephenson. Poenostavljeno povedano gre za prehajanje iz fizičnega v navidezne svetove, kjer z dogajanjem vplivamo na »pravega«. Meta želi s pomočjo svojih naglavnikov za navidezno resničnost ponuditi »navidezni svet, v katerem dejansko živimo, ne da se vsakič sproti vanj zgolj priklapljamo.« Prikazujejo pa različna okolja, od dela do zabave.

»Selimo se onkraj omejitev zaslonov, razdalj in fizike, proti prihodnosti, kjer se bo lahko vsakdo družil s komer bo želel in kjer bodo lahko doživljali nova izkustva. Verjamemo, da bo metaverse naslednik današnjega mobilnega interneta, v katerem bomo imeli občutek, da smo prisotni, da smo skupaj z ljudmi, ne glede na to, kako daleč narazen bomo v resnici,« je na dogodku Facebook Connect pojasnjeval Zuckerberg.

Predvsem naj bi bila poanta v tem, da se ne bi zgolj dotikali zaslonov in strmeli vanje, temveč bi uporabljali kretnje, se pogovarjali ali celo dosegli da se nekaj zgodi z mislimi. Prehajanje, »teleportacija« po okolju metaverse pa naj bi bila enaka današnjemu klikanju po spletnih povezavah.

Meta bo seveda želela soustvarjati to okolje in standarde zanj, četudi naj bi bili odprti, in prodajati ustrezno opremo. Med drugim obstoječe naglavnike, ki jih bodo prihodnje leto preimenovali v Meta Quest 2 in podobno, ter nove, naprednejše, s katerimi za zdaj šele dražijo publiko.

Nova korporacijska identiteta s širitvijo storitev in izdelkov je razumljiva in povsem običajna, a seveda ne moremo mimo drugega razloga, čemu spremeniti ime. Na Facebookovo se je v zadnjem času prilepilo kup nečednosti in navlake, ki bi se je podjetje zelo rado znebilo. Za vodilne v njem pa je vedno lažje predlagati »rebranding« kot dejansko spremeniti interno kulturo, izboljšati storitev, okrepiti različne protokole, ki zdaj omogočajo širjenje lažnih novic in sovražnosti, ter se nasploh obnašati drugače. Tako, da bi to ogrozilo oglaševalske prihodke, ki so glavni vir lepih milijard vsako poslovno četrtletje.  

They can dress it up in tech garb all they like. Rebranding away from a toxic name is the most classic corporate sidestep ever.

— Vlad Savov (@vladsavov) October 28, 2021

Fotografije: Meta

• 
  Samsung Galaxy Buds4 Pro: Najbolje se »znajdejo« v domačem »ekosistemu«
• 
  Za nami je premik ure, pred nami daljši večeri in čas za prijetne rituale. Z nekaj preprostimi navadami lahko izboljšamo kakovost spanca
• 
  Lepas L8 PHEV Elegance: Absolutno ničesar mu ne manjka, razen morebiti kančka izrazitosti
• 
  NEDELJSKI NASVET: Z nekaj pametnimi tipali se izognite resnim posledicam!
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kitajci nam prodajajo »komunistični« pogled na avtomobilizem

The post Facebook bo Meta presegal svoje grehe appeared first on Tehnozvezdje.

Še pomnite Samsungovega držala Gear VR, v katerega ste vstavili enega od njegovih tedanjih premijskih telefonov, da ste lahko uživali v navideznih svetovih? Samostojna očala so mu podobna, le da imajo »telefon«, natančneje strojno opremo okoli Qualcommove osnove Snapdragon XR2 vgrajen. Ta določa operacijski sistem, različico Androida. Povezana v domače brezžično omrežje lahko dostopajo do njim namenjene zbirke vsebin, a če želite, jih lahko prek kabla povežete z igričarskim računalnikom in nato poganjate igre za druga očala iz nabirke Oculusa. Ima smisel, kadar si zaželite zahtevnejših iger od teh, ki so na voljo za samostojno uporabo.

Facebook je kot lastnik Oculusa pristavil svoj lonček, zato aktivacija zahteva povezavo s Facebookovim računom.

Quest 2 so videti kot dramatično nova očala. Uspelo jim je namreč zmanjšati težo in s tem povečati udobnost ter znižati ceno. Vseeno so znanega videza, z naprej obrnjenimi kamerami za slednje premikanje igralca in njegove glave in z naglavnim trakom, ki jih drži na ustreznem mestu. Čeprav mehak, se vidi, da je bil pri njem storjen korak nazaj. Skupaj ga namreč držijo »ježki« in nudi manj opore kot trak prvotnega Questa. S stališča dolgotrajne uporabe ne najboljša rešitev.

Ohišje očal je v celoti plastično in v beli barvi. Površina ni prekrita z blagom, zato so videti nekako sterilna.

Poleg procesorja, ki predstavlja znatno nadgradnjo modela Snapdragon 835 v originalnem Questu, je večji tudi pomnilnik. 6 GB delovnega pomnilnika RAM ter 64 GB shrambe v osnovni različici oziroma 256 GB v dražji. Masa 503 gramov ni popolnoma zanemarljiva, toda ker so očala samostojna, morajo imeti baterijo. Vgrajena zagotavlja med dvema in dvema urama in pol igranja. Izboljšana elektronika dovoli poganjanje zahtevnejših iger z lepšo grafiko, a ne bi smeli pozabiti, da so strojne zmogljivosti še vedno daleč od zmogljivosti igričarskih računalnikov. Z ločljivostjo zaslona 1832 x 1920 pik pred vsakim očesom, so sicer očala za sabo pustila predhodnike in večino tekmecev, toda 72-herčno osveževanje slike jim ni najbolj v ponos.

Ločljivost ni vse, kajti prav tako pomembna sta širina vidnega polja in število sličic na sekundo, v čemer niso v vrhu.

Da je slika popolnoma ostra, morajo biti očala na pravem mestu, kar je zaradi »slabšega« naglavnega traku težje doseči. Koleščka za ostrenja ni. Očala morate sneti in znotraj poleg leč fizično izbrati eno od treh možnih razdalj med zaslonoma in očesoma. Takisto se lahko v primeru površnega nošenja pojavijo ob straneh špranje, skozi katere pronica svetloba. Zgodi se, da morate med igro položaj popravljati. A to me roko na srce ni zmotilo, kot me je presenetila gibalna slabost. Že pri počasnem vlakcu smrti ter udobnih nastavitvah je bil občutek mučen in na trenutke sem raje sedel, saj sem se komaj obdržal na nogah. Tovrstne vsebine so vedno težava, kajti vizualni signali zmedejo možgane in posledica je slabost ali celo izguba ravnotežja, rešitev pa predstavlja slika z manj zaostajanja (»lag«) in višje število sličic na sekundo (fps). Razlogi slabosti so lahko v tem, v nižji hitrosti osveževanja ali v slabše narejeni igri, kajti pri nesamostojnih očalih je po mojih izkušnjah tovrstnih težav manj.

Vlakci smrti so skrajni primer, kajti slabosti pri ostalih igrah ni bilo občutiti.

Brezžični krmilniki imamo enake tipke, kot običajni igralni plošči, le drugače so razporejene. Zato se uporabe zelo hitro privadite. Dobro je tudi, da jih v navideznem svetu vidite, ko pogledate roke. Opremljena sta s tipali za zaznavo položaja in imata običajne baterije. V dvomih sem, kaj je bolje. Polnilne je treba polniti in tisti čas igranje ni mogoče, medtem ko običajne preprosto zamenjate. Niso pa ekološke, kar tudi ni nepomembno.

Bateriji obeh krmilnikom naj bi zdržali štirikrat toliko časa, kot zdržijo očala z enim polnjenjem.

Kot vedno je dobro, če lahko navidezno omejite prostor premikanja. Da ne bi mlatili po pohištvu ali se ob kaj spotaknili. Postopek je dovolj preprost. Medtem ko gledate dejanski prostor, predvajajo vam ga kamere na prednji plošči očal, s krmilnikom na tleh narišete varno površino. Sistem doda še višino in jo spremeni v varen prostor. Ko se z rokami dotaknete meja ali se premaknete in varnega območja, ste o tem pravočasno obveščeni.

Za spoznavanje silno primerna igra Beat Saber, v kateri z rdečim in modrim svetlobnim mečem ob ritmu glasbe skušaš zadeti kocke prave barve.

Glasba je pomemben element navideznega sveta, zato je zelo priročno, da so zvočniki del očal. Ne bodo zadostili avdiofilom, še manj igralca izolirali od hrupa okolice, toda dodali bodo zvok, ki bo lep dodatek. Toda slišali ga bodo vsi, ki so v prostoru. Kar ni vedno najbolje. Rešitev je uporaba žičnih slušalk, dovolj majhnih, da ne motijo, a ne brezžičnih, saj podporo zanje ni.

Ko si očala nadenete, vse počnete v njih. Zaženete kupljene igre ali kupite nove. Vse preko menija, nekakšne ogromne oglasne deske, ki bi lahko bil malo bolj razumljiv in preprostejši za uporabo.

Podpore za brezžične slušalke ni, ker naj bi bila težava zamuda (latenca) med sliko in zvokom.

Oculus je že pri predhodniku omogočil slednje premikom rok uporabnike, če ta ne drži krmilnikov. S tem je poenostavljeno kupovanje in namestitev iger na domačem zaslonu. Gotovo je to pot do cilja, ko krmilnikov ne bo, kajti tako kot v običajnem, bomo tudi v navideznem svetu vse opravili s svojimi rokami. Toda za enkrat je ta možnost prej zanimiv dodatek, kot uporaben način udejstvovanja v navideznem svetu.

Quest 2 je prvi Oculusov izdelek, ki zahteva Facebookov račun. Ni važno, če že imate samostojnega, saj boste pozvani, da ju združite. Ni jasno, zakaj. Facebook je že do zdaj imel dostop do podatkov uporabe očal in vsebin zanje. Zahteva pa sproža pomisleke. Kaj to pomeni za morebitne uporabnike, ki bi se radi izpisali iz družbenega omrežja, toda zaradi tega nimajo namena prenehati uporabljati očal. In kaj se pripeti v primeru lažnega računa, ki ga nekdo odpre, ker bi rad igral igre navidezne resničnosti.  

HVALIMO:

• Nobenega kabla, ki bi bil v napoto
• V primerjavi s tekmeci ugodnejša cena
• Ostra slika in dobre barve
• Preprosto razumljivi krmilniki

GRAJAMO:

• Še vedno dokaj siromašen nabor primernih vsebin
• Visoka cena kabla za povezavo z računalnikom ali aplikacije za brezžično povezavo
• Slabo oblikovan domači zaslon. Ker ni logičen, se v njem težje znajdete
• Facebookov račun kot pogoj uporabe
• Slabša življenjska doba baterije očal

The post Oculus Quest 2: Očala, ki bi lahko zavladala vsem! appeared first on Tehnozvezdje.

Industrija pozna vrsto podjetji, v pisarnah katerih sedijo zelo pametni ljudje in poskušajo brez kristalne krogle uganiti prihodnost. Občasno ustrelijo mimo, vendar so poročila tržnih analitikov potrebna, saj so temelj poslovnih odločitev. Prehod na mobilno omrežje pete generacije (5G) je spet ena od tistih prelomnic razvoja, ki jo želijo čim bolje izkoristiti. Podobna poročila so pripravljali tudi pred desetimi in pred dvajsetimi leti, ko so napovedovala vzpon telemedicine, videa na zahtevo, novih storitev mobilne zabave in še marsikaj drugega. Kaj se je uresničilo, drugo ne, tretje v manjšem obsegu, kot so napovedali. So pa že tedaj opominjali operaterje, da so pred prelomnico in da jim lahko nova tehnologija diferencira vire prihodka. Nekateri so poskušali in razvili nove storitve, žal pa so bili prej ali slej bolj kot ne potisnjeni v vlogo ponudnikov povezav.

Od omrežji 3G so namreč več imeli Facebook, Google in druga globalna tehnološka podjetja, od 4G pa ponudniki pretočnega videa, Netflix in njemu podobni. Prehod na omrežja pete generacija ni nič drugačen. Operaterji pa že tretjič pred pomembno prelomnico. Bo tokrat njihov vpliv večji, ko je bil do zdaj? 5G jim zagotovo daje veliko možnosti, predvsem na področjih zasebnih omrežij podjetji, povezav med napravami IoT, morda tudi razširjene resničnosti (XR), glede katere so analitiki (spet) optimistični. Operaterjem pa predlagajo, da se hitro odzovejo in področja ne prepustijo nekemu tretjemu!

Razširjena resničnost (XR) združuje vse oblike resničnosti. Dodano (AR), navidezno (VR) in mešano (MR) resničnost.

Težave različnih resničnosti je pomanjkanje vsebin, ne povezav

Navidezni in dodani resničnosti sta bila nekaj let v ospredju, saj je »tehnologija« obetala ogromno in kar je najboljše, tako rekoč na vseh področjih življenja. Samsung je naredil tehnično izpopolnjeno, Google pa malo manj sodobno držalo za pametni telefon, ki je prevzel vlogo prikazovalca vsebine. Obe podjetji sta se kmalu ohladili in danes ne govorita več o tem. Oculus in HTC sicer redno predstavljata očala navidezne resničnosti, vendar se soočajo z enako težavo. Omrežje 5G bo sicer res kot »dežnik« pokrilo vse mogoče naprave razširjene resničnosti in nanje prenašalo zahtevne vsebine. A ravno v teh je težava. Dosedanji napori niso uspeli, pa ne zaradi prepočasnih povezav ali morda premalo udobnih držal za pametne telefona, temveč zaradi pomanjkanja poceni, kakovostnih in predvsem uporabnih vsebin. Da je njihovo pomanjkanje še vedno izredno pereče, sem se prepričal pred kratkim med preizkusom novega navideznika HTC Vive Cosmos Elite!

Nobenega dvoma ni, da bodo višje hitrosti omrežji 5G in krajši zakasnitveni časi omogočili večje udobje uporabe naprav razširjene resničnosti, vendar se ne bo čisto nič spremenilo, če se ne bo zelo kmalu razcvetela »produkcija« vsebin.

Kdo bo prevzel pobudo, če sploh kdo?

Analizo uporabe razširjene resničnosti so na podlagi napovedi operaterjev napravili analitiki podjetja CCS Insight. Primerne vsebine za naprave navidezne resničnosti (VR) vidijo v prenosih dogodkov v živo, poleg glasbenih koncertov tudi športnih tekem, igranju iger in celo pretočnem videu razločljivosti 8K. Vsebine so torej enake kot vedno do sedaj, le pričakovanja so tokrat večja. Podobna pričakovanja so tudi glede storitev za poslovni svet. Telemedicina in učenje na daljavo znata biti tudi zaradi širjenja koronavirusa med gonili razvoja vsebin. Oboje bo tudi bolj realistično v razločljivosti 8K kot v polni razločljivosti HD, ki jo danes podpira večina navideznikov.

Storitve in vsebine za uporabnike bodo pod cenovnim drobnogledom, saj se je že do zdaj izkazalo, da nismo pripravljeni veliko plačevati za vsebine in igre navidezne resničnosti, sploh če ne prinesejo konkretne uporabne vrednosti. Zato je manj verjetno, da jih bodo razvijali operaterji, še posebej iz majhnih držav, če že, se jih bodo lotila globalna storitvena podjetja. Več možnosti pa imajo na področju poslovnih storitev in vsebin, kjer lahko pride do partnerskih povezav med oblikovalci vsebin in operaterje in skupnem nastopu na trgu.

Zelo podobno stanje je mogoče pričakovati tudi na področju dodane resničnosti (AR), ki je že v osnovi zaradi načina delovanja, ko naprava na dejansko okolico nalepi navidezne predmete, bolj poslovno naravnana. Tudi tu je govora o telemedicini ter dela in učenja na daljavo, medtem ko se uporabnikom morda obetajo z dodatnimi informacijami opremljeni pogledi na športne terene in cela vrsta iger dodane resničnosti, kot je na primer igra Pokemon Go.

Analitiki torej pričakujejo, da bo ena od »aplikacij« v omrežjih 5G tudi razširjena resničnost in zato napovedujejo, da bodo izdelovalci leta 2024 prodali že 69 milijonov ustreznih naprav. Kajpada je to možno, ampak samo pod pogojem, da bodo na voljo vsebine. Vprašanje pa je, kako se bodo (če sploh) znašli operaterji, ko bodo eni prodajali naprave, drugi pa vsebine za razširjeno resničnost. Večino zapisanega lahko deluje že v omrežjih 4G, čeprav bo vse skupaj v omrežjih 5G delovalo še toliko bolje, zato je vprašanje, čemu je razvoj vsebin počasen, na mestu.

Težava, pred katero so ali pa bodo operaterji, pa je tudi že dolgo znana. Kako dobiti svoj kos pogače, kajti drugače se zanje ne bo veliko spremenilo. Prisiljeni bodo vlagati v omrežja, saj bo podatkovni promet še naprej naraščal, služili pa bodo Google, Facebook, Netflix in podobni. Morda pa jim bo priskočil na pomoč koronavirus, če se pandemija ne bo umirila. Skupaj s podjetji bodo lahko razvili rešitve za delo na daljavo, z državo pa za učenje na daljavo. V teh primerih bodo lažje prišli do dodatnega zaslužka. Jasno je namreč, da bodo zelo težko tudi v dobi 5G poslovali na običajne načine, s prodajo naročniških paketov.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Bo 5G revitaliziral razširjeno resničnost (XR)? appeared first on Tehnozvezdje.