Zadeva je sicer na voljo tudi kot klasična opcija med »dodatno opremo,« za enkratno plačilo (stane 649 funtov) in ostane del opreme vozila vse do konca njegove življenjske dobe. Ni je sicer v konfiguratorju ob naročanju, temveč verjetno kasneje med možnostmi za dodatni nakup, kjer so običajno še kakšni digitalni dodatki in podobno. Naročnina stane 16,50 funta na mesec ali 165 funtov na leto.

Glavna obtožba, poleg klasičnega pridušanja čez kakršno koli naročnino, gre nekako takole: »Najprej zmanjšajo moč motorja, nato pa zaračunajo, da odvzete »konje« dobiš nazaj.« Dejansko je Volkswagen, vsaj glede na podatke v konfiguratorjih, zmanjšal moč na britanskem trgu. Tam namreč za ID.3 navajajo 204 KM, v Sloveniji pa 231 KM, kolikor znaša tudi (z naročnino ali dokupom) zvišana moč. Nimam podatka, ali so se izhodiščne cene zaradi nižje moči kaj spremenile (znižale), a bi bil presenečen, če so se.

Nekateri proizvajalci ponujajo drugače. Denimo Polestar je šele čez čas, ko je bil avto že več let v prodaji, pri svojem modelu 2 ponudil zvišanje moči s 300 na 350 kW, celo za nižji znesek kot Volkswagen, kar se res lahko razume kot nadgradnja, primerljivo »čipiranju« pri vozilih s termičnimi motorji.

Toda ravno slednje in tudi mnogi primeri različnih izvedb z enakimi motorji nas pripeljejo do ugotovitve, da Volkswagnova poteza ne predstavlja čisto nič novega in zato me razburjanje vsaj do neke mere čudi. Naročnina je seveda tisto, kar ljudem »stopi na žulj« in »dvigne pritisk,« če uporabim dve najbolj obrabljeni frazi, vendar lahko pomislite tudi tako – pozimi, na zimskih gumah dodatne moči ne rabim, in nimam naročnine, pomladi, na poletnih gumah, pa si jo omislim za nekaj mesecev, nakar jo znova odpovem. Pri mesečni postavki 16,50 funta traja 39 mesecev, ali, če bi imel naročnino po pol leta, šest let in pol, da bi prišel na ceno enkratnega doplačila. Kasnejši dokup, če je seveda proizvajalec pri tem kolikor toliko pošten (denimo v primeru Polestarja), je lahko koristen tudi za kupca rabljenega vozila, saj si lahko vključi kakšen dodatek, denimo aktivni regulator hitrosti ali pa tudi višjo moč, ki ga prvotni kupec vozila ni želel plačati. In če te možnosti ne bi bilo, bi imel kupec rabljenega na voljo manj izbire, da najde vozilo po svoji meri.

Ko pravim, da je vse to, z izjemo naročnine, stara zgodba, naj vas spomnim, kako proizvajalci ne samo leta, temveč že desetletja prodajajo avtomobile s tehnično enakimi motorji, bencinskim in dizelskimi – tu še zdaleč ne gre za kakšno električno posebnost -, z različnimi »specifikacijami« po različnih cenah. Če pogledamo isti koncern, zagotovo poznate primera 1.0 TSI s 70 ali 81 kW (95 oz. 110 KM) in 1.5 TSI s 96 ali 110 kW (130 oz. 150 KM). Podobno je tudi pri dizelskih TDI in seveda kjerkoli drugje po avtomobilski panogi.

In še na nekaj ne gre pozabiti. Določeni vozniki na lastno pest »nadgradijo« zmogljivosti svojega avtomobila. S t. i. čipiranjem pri kakšnem specialistu za to početje. Nič ne bi bilo narobe, če bi tako možnost omogočal neposredno proizvajalec. Seveda na način, da kupec dobi nekaj več, ne da najprej odvzamejo kilovate in potem z dokupom pridemo na začetno izhodišče. Res pa je, da je avto homologiran za določeno moč, pri dodatnem povečanju je treba urediti še to.

Nauk zgodbe pa je v tem, da se na tovrstne prijeme proizvajalcev čim prej navadite, ker jih bo vse več. Vam morda niso všeč, njim pač. Zadeva jih nič ne stane, lahko pa kaj dodatno zaslužijo, ker avte tako ali tako sestavijo enake, to je zanje zaradi ekonomije obsega tudi najceneje. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bodo te prihranke prenesli tudi na kupce.

The post Veliko pridušanja na osnovi napačnih predpostavk in pozabljivosti appeared first on Tehnozvezdje.

Ne dražijo, ker bi jih v to prisilile višje plače, cene energije, stroški poslovanja, s čimer višanje cen pogosto upravičujejo lokalni ponudniki storitev, temveč izključno in samo zato, ker lahko! Na delu je preprosta matematika. Koliko naročnikov nas bo morda zapustilo in koliko bomo zaslužili na račun višjih cen. Če so bogovi na strani večjega zaslužka, je jasno, kako se bodo odločili. Primer Netflixa je še kako zgovoren. Najprej so omejili deljenje naročnine med več družin. Ko smo se s tem sprijaznili, so za nagrado podražili naročnino (resnici na ljubo sicer zgolj v večjih državah, ne za slovenske gledalce). Disney+ je za enkrat dvignil cene, a se, tako vsaj kažejo spremenjeni pogoji uporabe, pripravlja tudi na večji nadzor naročniških razmerij. V Ameriki niti paketi z oglasi niso bili imuni na podražitev, kar le dokazuje, da ponudniki postajajo iz dneva v dan vse bolj pohlepni.  

Smo nemočni in prisiljeni sprejeti pogoji, ki nam jih diktirajo? Nikakor. Vsaj za zdaj še ne. Rešitev je nadvse preprosta, omenili smo je že večkrat – kolobarjenje. Krajše trajanje naročniškega razmerja, po možnosti zgolj en mesec, in menjava storitev kar po tekočem traku. Oziroma takrat, ko je na voljo vsebina, ki nas zanima. Paziti moramo le, da je ponudnik ne umakne, še predno si jo ogledamo, kar ni popolnoma nemogoče. Najbolj neumno pa je, da ostajamo lojalni izbranemu ali celo več ponudnikom, strošek na primer petih hitro preseže pet desetakov, in si morebiti ogledamo mesečno film, nekaj delov serije in športnih prenosov (ali niti toliko). Bolj nazornega primera metanja denarja skozi okni si ne morem predstavljati.

Če želimo ponudnike menjati kot gate, potrebujemo informacije, kdaj in kateri bo objavil želene vsebine in na kakšen način. Za najbolj težko pričakovane ni težko najti podatkov, saj jih ponudniki objavljajo praktično kjerkoli jih lahko. Za manj zanimive je informacij manj, a jih boste ravno tako našli, če se boste potrudili. Pomembnejši od tega je način objave. Netflix povzroča še najmanj težav. Vse dele serije objavi naenkrat, torej je vseeno, kdaj ga naročimo. Važno je zgolj to, da v mesecu dni, kot je najmanjši čas, želeno pogledamo. Drugače je s ponudniki, ki vsebino dozirajo po kapljicah (tipični primeri so Apple TV+, Max in Disney+). Počakamo, da so objavljeni vsi deli serije in šele nato naročimo storitev. Za en mesec, kar je več kot dovolj za ogled vsega, kar vas tisti hip najbolj privlači. S pametnim načrtovanjem bodo meseci, ko zaradi nezanimivosti ne boste naročeni na nobeno storitev in ne boste po nepotrebnem zapravili niti centa.

Za razmeroma dobro se zna izkazati naslednja strategija. Izberete eno ali največ dve pretočni storitvi, ki vam najbolj ustrezata, ter ju plačajte za celo leto, da izkoristite popuste (ali imate morda to že vključeno v paketu operaterja). Na druge pa se naročate po potrebi, ko objavijo kaj zanimivega in zgolj za omejen čas. Gotovo je nekaj dela s prijavljanjem in odjavljanjem, a trud odtehta manj po nepotrebnem zapravljenega denarja!

Naslovna fotografija Depositphotos

The post NEDELJSKI NASVET: Nori bi bili, če tega ne bi počeli appeared first on Tehnozvezdje.

Nisem a priori proti naročniškemu modelu, za določene storitve niti ne vidim druge smiselne možnosti, denimo za video in glasbene pretočnike, oblačne shrambe in še kaj. Se mi pa zdi v nekaterih primerih res neprimeren in uveden na silo, samo zaradi večjih prihodkov v primerjavi s pobiranjem enkratnega plačila (lahko z višjim zneskom, ki pa se nato dolgo ne ponovi). Čisto nič mi niso všeč naročnine na programsko opremo in se jim izogibam (npr. Adobejevim), prav tako ne na storitve, pri katerih nimam občutka, da imajo ponudniki konstantno kaj »dela« z menoj kot uporabnikom. Starševska zaščita, varno shranjevanje gesel, kakšne dodatne funkcionalnosti pri napravah pametnega doma ali nastavljanje vtičnika za piškotke so že taki primeri.

Toda tokrat ne mislim bentiti čez naročnine, temveč vas samo spomniti na to, da preverite, kaj vse mesečno plačujete in v kolikšni meri plačano izkoristite. Sam se kar pogosto zalotim, da se mi ne sanja, kam in za kaj je šel denar z bančne kartice, ko mi ga odtegnejo za plačilo te ali one naročnine. Pogosto zato, ker ne poznam imen podjetij, ki se skrivajo za določenimi storitvami (več takih je seveda v »poslovnem« delu). Če bi bile te navedene pri namenu plačila, bi verjetno hitreje razvozlal, za kaj gre. Vsaj v roku naslednjih nekaj mesecev, morda celo leta ali dveh, bi tega moralo biti manj, kajti nekaj tovrstnih plačil sem ravnokar ukinil, vsaj še dve pa sta na »odstrelu« v kratkem.

Dve od naročnin, ki sem ju odpovedal, sem preprosto premalo izkoriščal. Na pretočnik SkyShowtime sem se naročil, ko je prišel v Slovenijo, in polovični znesek treh evrov na mesec, ki sem ga bil deležen doslej, se mi je zdel dovolj nizek, da ga lahko mesečno pogrešam, tudi če ne pogledam skoraj ničesar. Razen občasnega filma, Zvezdnih stez in morda še kakšne risanke nismo našli česa drugega, kar bi nas pritegnilo. Dodajanje novih naslovov je zelo sporadično in slika še naprej vztraja pri polni visoki razločljivosti, medtem ko so nekatere iste vsebine (Top Gun Maverick in še kakšna) na Netflixu v 4K. S podražitvijo sem se plačevanja dokončno naveličal.

Pred leti sem začel plačevati tudi »višji nivo« (Plus) v aplikaciji Pocket Casts, po mojem mnenju še vedno najboljši za poslušanje podkastov. Toda takrat, če se prav spomnim, je bila naročnina poceni, morda deset evrov na leto, in je prinesla eno pomembnih lastnosti storitve (verjetno sinhronizacijo poslušanja med napravami, na katerih sem prijavljen v aplikacijo, lahko pa tudi kaj drugega), kar so kasneje omogočili vsem uporabnikom. Potem sta od potencialno koristnih funkcionalnosti v Plusu ostala le še predvajalnik v brskalniku (oz. na namizju) in aplikacija na pametni uri (na Applovi in Googlovi platformi), naročnino pa so lani dvakrat podražili, najprej na približno 15, potem pa kar na 40 evrov (ali dolarjev). Na srečo so vsaj obljubili, da bodo obstoječi naročniki ostali pri nižji od zvišanih cen, vseeno pa sem ugotovil, da se lahko odpovem tudi tej. Prek računalnika namreč podkastov ne poslušam, to vedno počnem s telefona. Prek ur s sistemom Wear OS sem poskusil in zadeva bi bila uporabna, če bi kam šel brez telefona, toda doma in v avtu, kjer običajno poslušam, je telefon boljša izbira, tudi zato, ker je osveževanje seznamov in tudi reakcijski čas same aplikacije dokaj ležeren, poleg tega pa zadeva porablja več baterije v uri kot jo spremljanje vadbe s satelitskim določanjem položaja.

Še ena naročnina, ki je šla, je povezana z upravljanjem objav Tehnozvezdja na družabnih omrežjih, medtem ko za drugo storitev znotraj sistema, na katerem je postavljena spletna stran, še testiram, če se ji lahko odpovem. Med zasebnimi naročninami pa bom verjetno po koncu sezone, enkrat junija, odpovedal še tisto na ogled tekem košarkarske lige NBA. Morda jo bom znova sklenil jeseni, ko se bo začela nova sezona, vendar v kakšni »akcijski« ponudbi. Pretočnik NBA League Pass je bil namreč zadnji dve leti pogosto na »razprodajah,« in tisti, ki smo plačevali standardnih 110 evrov na sezono, smo očitno subvencionirali ostale, ki so enako storitev dobili za nekaj deset evrov manj. Nazadnje bil ogled vseh tekem v končnici na voljo za vsega 17 evrov. Kaj bo s to storitvijo, je sicer precej odvisno tudi od dražbe televizijskih pravic za tekme NBA, ki poteka zadnje tedne.

Ob vseh odpovedih pa me čaka vsaj eno novo plačevanje naročnine, kajti glasbeni pretočnik Tidal sem zadnji dve leti in pol imel vključen v paket pri Telemachu, odslej pa ga bo treba plačevati posebej, kot sem pred tem Apple Music in še prej Deezer. Kakšnega razloga, da bi šel kam drugam, ta čas nimam, kajti vsebinsko so vsi zelo podobni, vmesnik pri Tidalu in odkrivanje nove glasbe mi je dokaj všeč, cena družinske naročnine pri najbolj priljubljeni tovrstni storitvi (Spotify) pa je malenkost višja. Če bi za Youtube Premium, ki poleg odprave oglasov v videih in predvajanja v ozadju vsebuje tudi Youtube Music, obstajal družinska naročnina, bi se najbrž odločil zanjo. Ker pa je ni, bo naših deset evrov na mesec do nadaljnjega dobival Tidal. Kot tudi Netflix, ki ga ne mislim odpovedati, saj ima za moj okus daleč največ atraktivnega med video pretočniki.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Ne čakaj na maj za »čiščenje« naročnin appeared first on Tehnozvezdje.

Številki sicer nista neposredno primerljivi, kajti pri Youtubu gre za naročnike, ki mesečno plačujejo, da jim v storitvi ni treba gledati oglasov ter da zraven dobijo še nekatere funkcionalnosti, denimo predvajanje v ozadju in z zaklenjenim zaslonom (zgolj zvok), ter dostop do glasbenega pretočnika Youtubu Music. Katera od teh dobrobiti najbolj pritegne, je težko reči, a glede na pogostost oglasov in Googlovo vse večje prizadevanje, da bi kar najbolj omejil njihovo blokiranje, se zelo verjetno marsikdo odloči prav zaradi tega. Navsezadnje cena, v Sloveniji naročnina stane 7,19 evrov na mesec, sploh še ob upoštevanju glasbe, ni pretirana. Tudi z vidika ur, ki jih mnogi namenijo videom na Youtubu, tudi v primerjavi denimo z Netflixom ali klasično televizijo. Zanimivo je zgolj, da Google v Sloveniji ter še nekaterih državah, nabor je skrajno nenavaden (Belorusija, Islandija, Izrael, Južna Koreja, Venezuela), ne nudi »družinske« naročnine, temveč zgolj posamično.

Le malo pred tem je 100 milijonov mesečnih plačnikov dosegla tudi naročnina Google One, ki vključuje oblačno shrambo oz. razpoložljivi prostor za različne storitve pri tem ponudniku, torej Drive, Foto, Gmail in druge. Kot kažejo zadnji podatki podjetja Alphabet, to letno z naročninami zasluži že 5 milijard dolarjev (4,64 milijarde evrov).

Spotify ima na drugi strani skupno 600 milijonov uporabnikov, a od tega je naročnikov, ki mesečno plačujejo, 236 milijonov. Konec l. 2022 jih je bilo 205 milijonov, torej je lansko povečanje znašalo 15 odstotkov. Preostali glasbo poslušajo zastonj, vendar z oglasnimi prekinitvami in z omejitvami, saj ni mogoče izbirati albumov, prenesti glasbe na telefon za poslušanje brez povezave ali vklopiti naključnega predvajanja.

Lanski prihodki švedskega podjetja so znašali 3,7 milijarde evrov, kar je prav tako predstavljalo 16-odstotno rast. Od tega so oglasi v bilance prispevali rekordne pol milijarde. Kljub višjim prihodkom in kljub temu, da podjetje po mnenju mnogih glasbenikom za predvajanja plačuje premalo, je Spotify lani zabeležil 75 milijonov evrov izgube.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Spotify čez 600, Youtube Premium čez 100 milijonov appeared first on Tehnozvezdje.

Količina oglasov v Youtubu, monopolni video platformi na spletu, je že pred časom postala komajda prebavljiva. Toda Google zgolj izkorišča svoj položaj, nasploh upravlja največjo oglaševalsko mrežo na svetu, in dokler kakšen regulator ne poseže vmes, se bo situacija z vidika uporabnikov kvečjemu dodatno poslabševala. Naročnina Premium za 7,19 evrov »ukine« oglase, hkrati pa omogoči še predvajanje v ozadju in pri zaklenjenem zaslonu – zgolj z zvokom, kar je super za poslušanje glasbe ali pa kakšnega videa, pri katerem je pomembno povedano, ne slika – ter vsebuje tudi glasbeni pretočnik Youtube Music. Kdor se ne bo naročil bo zelo verjetno moral tako ali drugače trpeti oglase, kajti Google je menda začel vsem, ki uporabljajo vtičnik za blokiranje oglasov, dajati opozorila, da ob nadaljnjem tovrstnem početju storitev ne bo več prikazovala videov.

Neposredne potrditve nimam, ker ne uporabljam blokirnikov oglasov in jih nikoli nisem, toda tako pravijo pričevanja uporabnikov in novinarskih kolegov. Blokiranje je (bilo) možno v brskalnikih in morda še s pomočjo kakšne neuradne, predelane aplikacije, kakršno smo pred časom uporabljali za »normalen« Youtube na telefonih Huawei, dokler ni Google zagrozil razvijalcem aplikacije in so jo umaknili. Kdor pretežno gleda v uradni aplikaciji na telefonu, tablici in televizorju, je imel že doslej le v naslovu omenjeni možnosti. Blokiranje sicer za zdaj preganjajo pretežno v brskalniku Chrome, v nekaterih drugih naj bi še delovalo. Koliko časa še in kdaj bodo »prijazno« obvestilo dobili razvijalci zdajšnjih aplikacij, s katerimi se je mogoče čemu izogniti, pa je vprašanje.

Problem z omenjeno naročnino je z mojega vidika v glasbenem delu, ki ga zagotovo ne podarijo, temveč vračunajo v ceno. Naročnina za denimo polovični znesek brez glasbe bi me že zdavnaj premamila. Ali pa družinska naročnina, lahko z vključeno glasbo, ki pa je Google ne ponuja. Sicer proti oglasom nimam nič, navsezadnje tudi Tehnozvezdje delno živi od njih. Mora pa biti oglaševanje dostojno. Količinsko, vsebinsko, vizualno, v vseh pogledih. To pa je postala težava celotnega spleta, še zdaleč ne zgolj Youtuba in ta storitev v tem pogledu niti ni najhujša, besedilo na določenih spletnih straneh se komaj da brati ob nešteto (groznih) oglasih, ki skačejo z vseh strani.

Do Youtuba, ne toliko storitve kot ponudnika, imam sicer precej zamer. Združevanje brezoglasnega gledanja in glasbene storitve v eno naročnino sem ravnokar omenil. O tem, da nočejo več prikazovati priporočil za ogled uporabnikom, ki se ne strinjajo s shranjevanjem zgodovine ogledov, sem tudi že pisal. Potem pa so tu še sumljive poslovne prakse in popolno šikaniranje manjših ustvarjalcev vsebin in predvsem tistih iz manjših držav. Da ustvarjalec sploh pride med tiste, s katerimi Google deli oglasne prihodke, mora izpolniti določene pogoje. Ti pa so več kot očitno zasnovani za velike trge oz. za Youtuberje z zelo veliko naročniki in ogledi. Tudi plačilo na oglas je v ZDA nekajkrat višje kot v Sloveniji. In pred časom je Google brez razloga »demonetiziral« nekatere video neodvisnih ustvarjalcev, torej jim je vzel zaslužek, z nejasnim, izmišljenim razlogom, da so neprimerni. Pritožiti se ni komu in avtorji, ki so padli v nemilost, lahko zgolj čakajo, da pride »pomilostitev«.

Po svoje bi raje objavljal in gledal kje drugje, vendar alternative ni. Vsi so na Youtubu. Vem, boste rekli, da so na TikToku. So, vendar z drugačno formo. Za videe, iz katerih naj bi morda kaj izvedeli, je Youtube edino mesto in Google to pozicijo, ki si jo je z leti pridobil, s pridom izkorišča.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Lahko izbirate med plačljivim ali ogledom, polnim oglasov, tretje možnosti ni appeared first on Tehnozvezdje.

V Applu so pred štirimi leti ponudili pretočnik TV+ za 4,99 evrov na mesec. Nato so naročnino pred natanko enim letom zvišali na 6,99 evrov, zdaj pa, malodane šokantno, že na 9,99 evrov. Dotična storitev pretočnega videa je torej zdaj dvakrat dražja kot še pred dobrim letom in cenovno ob boku Netflixu z neprimerno obširnejšim (v splošnem in tudi pri številu kvalitetnih serij in filmov) in pestrejšim naborom naslovov. Samo ugibamo lahko, koliko je k podražitvi prispeval 200-milijonski proračun Scorsesejevega filma Morilci cvetne lune, ki ga je financiral Apple in ki po dobrem mesecu v kinematografih (kjer verjetno ne bo zaslužil dovolj, da bi pokril stroške snemanja) prihaja na omenjeni pretočnik.

Občutne podražitve je bila deležna še naročnina na igre Arcade, ta čas vsebuje nekaj čez 200 naslovov, ki stopa po poti TV+. Gre namreč s 4,99 evrov na mesec na 6,99 evrov na mesec. Bo čez eno leto prav tako stala že deset evrov mesečno? Združena naročnina Apple One, ta vsebuje še pretočno glasbo (Music) in oblačno shrambo (iCloud), se je medtem za individualno uporabo podražila z 12,95 na 15,95 evrov na mesec, za družinsko pa s 16,95 na 19,95 evrov na mesec.

Ob tem Apple, vsaj v času pisanja članka, nima nikjer transparentno prikazanih cen omenjenih storitev. Njegova slovenska spletna stran (https://www.apple.com/si/), ki že tako ali tako ni v slovenščini, ob kliku na razdelek TV+, Music ali Arcade takoj preusmeri nazaj na ameriško in prikaže tamkajšnje cene. V aplikacijah teh storitev na telefonu vidim zgolj možnost, da se vnovič naročim nanje, ne pa kakšne tabele z vsemi možnostmi in cenami. Pri glasbeni storitvi denimo niti ne morem spremeniti potencialne naročnine iz družinske, kakršno sem imel nazadnje, na posamično. Mislim, da bi Apple glede tega moral marsikaj spremeniti. Navsezadnje niti sporočila o (konkretnem) dvigu cen ni objavil.

Okoljska nevtralnost je laž

Medtem so pod drobnogled prišle tudi Applove trditve o ogljični nevtralnosti najnovejših izdelkov, saj se je med drugim izkazalo, da korporacija pri tem upošteva t. i. emisijske kupone, ki jih je mogoče kupiti na trgu, da z njimi izniči od 7 do 12 kg izpustov toplogrednih plinov pri izdelavi vsake pametne ure. Evropska unija je nedavno že sprejela sklep o prepovedi oglaševanja izdelkov kot ogljično nevtralnih.

»Trditve o nevtralnem odtisu izpustov ogljikovega dioksida so znanstveno netočne in zavajajoče do potrošnikov. Pravilno je, da so taka lažna sporočila v oglaševanju prepovedana in Apple Watch pri tem ne smi biti nikakršna izjema,« je za Financial Times izjavila Monique Goyens, generalna direktorica evropske potrošniške organizacije BEUC.  

Naslovna fotografija: Apple (prizor iz filma Morilci cvetne lune z Lily Gladstone in Leonardom DiCapriem)

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Zvišuj cene, dokler naročniki to prenesejo appeared first on Tehnozvezdje.

Rezultat ankete – malo več kot 80 odstotkov ne bi nikoli plačevalo za Facebook, X, TikTok ali kaj drugega podobnega -, daje jasno vedeti, da plačljivo družabno omrežje nima možnosti. Nikakor za občo relevantnost, a tudi za preživetje, saj bi z največ petino uporabnikov, ki bi v blagajno prispevali malo – slabih 19 odstotkov bi vas plačevalo do deset evrov na leto – težko že pokrilo stroške, kaj šele ustvarilo kakšen dobiček. Tudi z oglasi, ki pa jih uporabniki v plačljivih storitvah ne prenašajo najbolje. Peščica, manj kot za prste ene roke, vas je odgovorila, da že zdaj plačuje naročnino na X Premium, modro kljukico na nekdanjem Twitterju. To je sicer nekoliko drugačna naročnina, ker prinaša dodatne ugodnosti, od tiste, ki smo jo imeli v mislih pri vprašanju. Spraševali smo namreč glede plačevanja za osnovno uporabo storitve – aktivno objavljanje.

Taka naročnina se morda na prvi pogled ne zdi napačna ideja, ker bi morda platformo vsaj delno prečistila, morda bi bilo manj uporabnikov, ki so tam pretežno za izlivanje gneva, zmerjanje drugih, »trolanje«, tudi »prodajanje« različnih prevar in ničvrednih storitev ali izdelkov. Toda tega ne moremo zares vedeti, morda bi plačevali ravno ti. In, kot je nekdo zapisal na enem od omrežij, »Plačeval naj bi za to, da me bodo drugi zmerjali?« Zelo verjetno pa bi bil osip preveč temeljit, na to namigujejo rezultati ankete, in potem ne bi bilo več kritične mase za dobre debate, kot je denimo ni na Mastodonu.

Verjetno bi bilo bolj smiselno kot zaračunavati, uvesti obvezno identifikacijo. S tem bi vsaj upravljavec platforme vedel, kdo stoji za določenim profilom, tudi če se ta ne bi predstavljal s pravim imenom, najsi bo zaradi anonimnosti, parodije ali česa tretjega. X je seveda identifikacijo povsem razvrednotil, ker je mogoče »potrditev« identitete kupiti o omenjeno kljukico. Če bi bila prava bi to najbrž kaj pomagalo, a morda ne preveč, če resnično ime ne bi bilo obvezno tudi na sami storitvi. In če bi bilo, bi spet lahko videli precejšen osip.

Odnos do družabnih omrežij je nekoliko shizofren. Marsikdo jih kritizira, »komaj čaka na dokončni povod, da se poslovi z njih,« a hkrati »visi na teh časovnicah« tudi po več ur na dan. Zato nisem povsem prepričan, da bi se jim res 80 odstotkov uporabnikov odpovedalo, če bi morali plačati nekaj evrov na leto. Ker pa taka plačljivost storitve ne bi nikomur nič rešila, je najbrž ne bo. Navsezadnje bi morali upravljavci, če bi zaračunavali, tudi storiti precej več, kot počno zdaj. Narediti red – glede botov, sovražnega govora, objavljanja očitnih neresnic in poskusov prevar ter še marsičesa –, ker bi se potem težko izmikali, da zgolj dajejo prostor in naj bomo celo hvaležni, ker je storitev zastonj. Takoj, ko zanjo zaračunajo, se perspektiva popolnoma obrne.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Plačljiva družabna omrežja ne rešijo ničesar appeared first on Tehnozvezdje.

V zadnjem obdobju se je situacija pri večini operaterjev nekoliko umirila, sploh nekateri (HoT, Telemach, …) že vrsto let vztrajajo pri enaki ponudbi naročniških paketov, ki jim zgolj nekoliko prilagajajo vsebino, toda pred tem so neprestano uvajali nove in ukinjali stare. Naročnikov običajno niso samodejno »prestavljali« na druge, zato je bilo v vsakem trenutku precej takih, ki so bili na zastarelem in popolnoma predragem paketu. Še manj so jih klicali ali kako drugače obveščali, da plačujejo preveč. Mogoče ni odveč preveriti, kateri fiksni in mobilni paket plačujete, kaj vključuje in kakšne druge možnosti še ponuja vaš operater. Lahko se izkaže, da bi bil drug paket ustreznejši, morebiti celo cenejši. Še posebej mobilni paketi so v zadnjih letih pridobili veliko pri vključenih količinah prenosa podatkov in če vaše potrebe na tem področju niso rasle premosorazmerno (ali so se celo znižale), se morda lahko prestavite na en paket nižje na cenovni lestvici.

Pred nedavno spremembo zakona o elektronskih komunikacijah so zgolj uporabniki ponudnika mobilne telefonije HoT lahko uporabljali taktiko nenehnega (no, mesečnega ali četrtletnega) spreminjanja izbranega paketa. V različnih obdobjih nam namreč lahko ustrezajo različne naročniške možnosti. V nekaterih mesecih porabimo več mobilnega prenosa podatkov ali smo teden, dva v tujini, in nam pride prav večja količina gigabajtov v gostovanju, lahko pa manj gledamo televizijo in bi bilo vseeno, če bi imeli nižji paket na tej strani. Odkar so menjave brezplačne, se lahko vsak mesec odločimo, da nam nekaj drugega bolj ustreza. Težava je sicer lahko v tem, da so fiksne naročnine običajno »trojčki«, ki vsebujejo še marsikaj, v prvi vrsti določajo hitrost internetnega priključka, in še pretočne vsebine (HBO, Pickbox, Voyo, …) in določene druge zadeve so vezane na točno določen paket, zato je pri fiksnem menjavanje manj verjetno. Bili so sicer poskusi, da bi se naročnik odločal za večji ali manjši sklop televizijskih programov, vendar so bile (pretežno zaradi pogojev, ki jih postavljajo izdajatelji programov) izvedene tako, da se niso zares prijele (niti niso imeli pravih možnosti za uspeh). Vsekakor pa lahko na mobilni strani eksperimentirate z menjavami, morda se obnese.

Kako lahko različne aplikacije in storitve pomagajo, da privarčujete kakšen evro, sem pisal v članku Katere aplikacije vam pomagajo (pri)varčevati na portalu Vse bo: v redu Zavarovalnice Triglav.

Nekateri ob vsaki priložnosti promovirajo nizkocenovne operaterje, ki so za določene uporabnike zagotovo dobra, lahko celo najbolj primerna izbira, vendar ob takih komentarjih vselej opozorim, da tovrstne ponudbe niso za vsakogar. Njihov tržni delež, v mobilni telefoniji nekje do deset odstotkov, verjetno kar dobro odseva najmanj dvoje. Veliko je »paketnih« ali »družinskih« naročnikov, ki imajo denimo mobilno telefonijo vezano na naročnino za fiksne storitve ali pa na partnerja in imajo zaradi tega ravno toliko popusta, da nizkocenovna možnost ne bi bila kaj dosti cenejša. Potem so tu službene naročnine, marsikdo pa preprosto potrebuje ali želi določene dodatne operaterske storitve, najsi bodo to zakupi gostovanja v tujini, pretočniki, spletna zaščita ali še kaj četrtega. In še nečesa ne smemo pozabiti in zanemariti – kupovanja telefonov z vezavo in na obroke. Toda še vedno velja, da ni odveč preveriti izbranih naročniških paketov in morebiti ukrepati.

Potem so tu še naročnine na različne pretočnike in marsikaj drugega. Pri prvih je princip kolobarjenja prav tako zelo smiseln. Še posebej, če ste na različne »netflixe« in »spotifyje« naročeni posebej, ne prek operaterja, nimate sklenjene letne naročnine (nekateri ponudniki imajo to možnost, pri čemer je cena običajno nižja za približno dve mesečni naročnini) in če niste del družinske naročnine. Potem se lahko odločate glede na trenutno aktualno vsebine. Razmislite pa tudi, koliko gledate ali poslušate posamezno storitev, morda se teh ur nabere premalo, da bi zares upravičile znesek, ki jim ga vsak mesec namenjate. Podobno velja za druge naročnine. V redu je, če z njimi želite primarno podpirati delovanje kake organizacije, medija, društva, kogar koli že, če ste zgolj nekoč izkoristili akcijo za črni petek ali kaj podobnega, zdaj pa plačujete polno naročnino in je ne izkoristite dovolj, je verjetno čas za ukrepanje.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Kdaj ste nazadnje preračunali, koliko vas stanejo različne naročnine? appeared first on Tehnozvezdje.

V primeru Twitterja v približno dveh tednih od prevzema lahko spremljamo pravo tragikomedijo prenagljenih, preslabo premišljenih, ne nujno smiselnih in nasploh čudaških odločitev. Ne bom se spuščal v osrednjo premiso glede »svobode govora,« razen absolutno neomajnega prepričanja, da (dokaj neusmiljeno) moderiranje vsebin mora biti, sicer se vse skupaj hitro sprevrže v greznico. Treba je postaviti jasna pravila, kaj se na platformi sme in kaj ne, in jih tudi izvajati.

Bolj me skrbi, kakšne bodo spremembe, odkar kljukica ob imenu pomeni nekaj drugega, kot je doslej (začelo se je včeraj popoldne po našem času). Namesto, da bi jo pripenjali uporabniki, posamezni in institucionalni, ki se skozi postopek, karkršen koli že je, izkažejo za verodostojne, jo bodo imeli izključno tisti, ki jo bodo plačali. Med njimi pa bo prav lahko veliko takih, katerih namen ni podajati preverjene informacije, razumna mnenja, izhodišča za konstruktivne debate, ampak v prvi vrsti smetiti, provocirati, manipulirati, izvabljati iz ljudi najslabša čustva, vplivati na politično mnenje in volitve, prodajati meglo ali celo neosnovane teorije in spotoma po možnosti še lažnive izdelke. To skoraj zagotovo ne bo imelo pozitivnega učinka. In prve primere smo že videli, ko so profili, ki so se izdajali za nekoga drugega, ozaljšani z modrimi kljukicami, kajpak, »prodajali« lažne informacije. Zagotovo pa bo sledilo še kaj hujšega.

Gospod Musk, novi lastnik Twitterja, ima menda še idejo, da bi to stran/aplikacijo/omrežje spremenil v popolnoma plačljivo, zastonj bi si bilo mogoče ogledati oz. prebrati samo nekaj tvitov na mesec. To je skoraj zagotovo najhitrejša pot v pogubo klepetalne storitve in z njim podjetja, za katerega je odštel 44 milijard dolarjev (kar je zdaj enako tudi v evrih). Bistveno premalo ljudi bi plačalo za dostop do nečesa, kar je bilo doslej zastonj, in kar se da dobiti tudi kje drugje. Morda se bodo preselili na zdaj pogosto omenjani Mastodon (ki sicer ni družabno omrežje v pravem pomenu besede, ampak preplet decentraliziranih »klepetalnic«), morda kam drugam, lahko vznikne tudi kaj novega. Poleg tega tovrstne platforme lahko prodajajo kvečjemu dodatne funkcionalnosti, nekaj več od tistega osnovnega, predvsem za napredne in profesionalne uporabnike, ki jim take zadeve pridejo prav, olajšajo delo, prihranijo čas, dajo boljše možnosti za povečanje zaslužka in podobno. Twitter sam po sebi nima ničesar, kar bi prodajal. Njegova vrednost so uporabniki in njihove debate, prepiri, dovtipi, smešnice, informacije in ostalo, kar tam objavljajo. Ko se dovolj uporabnikov odloči, da se ne gredo več, in uvedba naročnine je dovolj velika motivacija za tako odločitev, ne ostane kaj dosti niti za tisto peščico, ki bi bila celo pripravljena plačati.

Podobno je Youtube nedavno opravljal test, na srečo na omejenem vzorcu uporabnikov, kako bi se obneslo zaračunavanje ogledov videov v razločljivosti 4K. To kakovost bi vtaknili v obstoječo naročnino Youtube Premium. Že po tednu ali dveh so od »poskusa« odstopili in za zdaj menda tudi od same ideje. Na srečo, kajti s tem imam še večje težave kot z zaračunavanjem za dostop do Twitterja. Moti me že to, da naročnina na Youtube Premium vsebuje tudi glasbo Youtube Music, ki je zagotovo marsikdo, ki bi sicer plačal kakšen evro za Youtube brez oglasov, kar je osnovni namen Premiuma, ne potrebuje. Predvsem pa kot avtor videov na tej platformi, kakšne druge podobno uporabne žal ni, želim, da gledalci lahko gledajo moje oz. vsebine Tehnozvezdja v 4K, kadar jih ponudimo v tej kakovosti. Ne objavljam jih z namenom, da bi bili plačljivi, zato mi ne bi bilo všeč, če bi potem mimo moje volje bili. Ob tem se zavedam, da ponudnik zagotavlja infrastrukturo in vse, toda hkrati s prikazovanjem oglasov med temi vsebinami, slednje seveda dobi zastonj, dobro zasluži. Tudi pri tistih ustvarjalcih, ki so upravičeni do oglaševalskih prihodkov (Tehnozvezdje zaradi nekoliko premajhnega števila ur ogledov na leto ni). Premium naj bo plačevanje za odstranitev oglasov, samo vsebine in njihov nivo (tehnične) kakovosti, pa naj prodaja, kdor jih je sam sproduciral oz. kupil pravice zanje.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post In zdaj bi radi prodajali še naročnino na naše vsebine appeared first on Tehnozvezdje.

Vsak oče ali mati ima seveda svoje mnenje o tem, koliko časa na dan lahko njegovi otroci »visijo« na telefonu, gledajo televizijo ali tablico, morda uporabljajo še osebni računalnik (če to kdo od mladih še počne). Nekateri prav z zasloni rešujejo otroško sitnost ali tem napravam prepuščajo vlogo varušk. Prav tako se ne moremo pretvarjati, da mi nismo po cele popoldneve ali večere igrali iger, četudi nam je bil na voljo samo PC ali kakšen od hišnih računalnikov (npr. mavrica ali komodorc). Kljub temu sem prepričan, da je določene meje treba postavljati, sicer trpi vse ostalo v otrokovem (šolarjevem) vsakdanu in elektronske naprave ga vse bolj prevzemajo.

Težava je v tem, da imajo prav vse aplikacije oz. storitve za starševski nadzor omejitve in »luknje«, da nobena ne zajema vseh ali vsaj večine naprav in da poleg tega lahko hitro postanejo še drage. Omenjeni Family Link obljublja dober in uporaben nabor možnosti za nastavljanje urnikov in skupnega dovoljenega časa, ki ga lahko otrok prebije na telefonu, in še nekaj drugih možnosti (blokiranje posameznih vrste vsebin oz. celo konkretnih spletnih strani ali aplikacij, nastavitve, ali naj se aplikacije štejejo v kvoto ali ne, itd) a kaj, ko zajema zgolj androidne naprave in chromebooke, ne omogoča nastavljanja časov za vsako napravo posebej, preprosto vsaki napravi dodeli toliko, kot nastavimo v aplikaciji (po novem, z nadgradnjo, izdano po objavi članka, se da za vsako posebej, ) in predvsem ne deluje, kot bi moral. S tem mislim, da otroci prehitro najdejo načine, kako ga »shekati, ali pa se časi (vsakih nekaj dni) kar sami prestavijo na nekakšne privzete vrednosti, seveda vedno v veselje otrok, saj je telefon zvečer zaklene pozneje, dovoljeni čas pa je bistveno daljši. Na Applovi strani menda podobno vlogo opravlja Screen Time, vendar tega v praksi ne poznam, ker otrok nima nobene iNaprave. Poskušal sem še z nekaterimi alternativnimi storitvami, kot so FamiKit, Family Safety in podobne, pa se prav tako ni obneslo. Moti me že to, da večina zahteva 50 ali več evrov na leto, nakar so celo manj koristne od privzete Googlove storitve. Najprej potrebujejo kup dovoljenj na telefonu, da sploh lahko opravljajo svoje, a še potem se je na enem zgodilo, da se je zadeva dobesedno zapletla z biometričnim odklepanjem in sem komajda še uspel razrešiti ta spor ali seveda aplikacijo po hitrem postopku odstraniti.

Podrobneje sem o Family Linku in podobnih orodjih za starševski nadzor pisal v članku za portal Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.   

Nobena od teh plačljivih možnosti tudi ni vključevala sistema Chrome OS, vse so osredotočene izključno na Android. Prav tako nisem našel ničesar, kar bi poleg Androida pokrivalo še Windows, ki je seveda prevladuje na računalnikih, chromebookov v slovenskih domovih najbrž ni veliko. Tako je skoraj v vsakem primeru treba iskati več rešitev, ker ena ne bo pokrila vseh naprav. Nakar se lahko še tepejo med seboj in nazadnje prej ustvarijo dodatne probleme, kot bi kaj rešile ali pomagale. Na televizorju je običajno na voljo kvečjemu zaklepanje v določenih urah, ki ga je mogoče obiti z vtipkanjem kode PIN, kar pa ima tudi najmanj eno težavo. Kdor želi ugotoviti PIN, zlahka škili pod roke tistemu, ki ga vpisuje, četudi se na zaslonu izpisujejo zvezdice. Tudi tu pa je povsem mogoče, da varovalo ne deluje, kot bi moralo.

Še ena možnost je omejevanje brezžičnega omrežja (Wi-Fi), kar pa tudi ustvarja več težav, kot jih odpravlja, saj zadeve brez povezljivosti ne funkcionirajo (denimo že Family Link, pa tudi aplikacije za sporočanje, osveževanje podatkov na zapestnici in še kaj), poleg tega podrobno nastavljanje tovrstnih omejitev znova zahteva naročnino, torej dodatnih 60 evrov na leto, in tak »nadzor« je morda učinkovit kvečjemu do takrat, dokler otrok nima svoje naročnine na mobilno telefonijo z vključeno spodobno količino gigabajtov. Slednje pa je raje prej kot slej neizbežno.

Po mojih izkušnjah in opažanjih, so storitve za starševski nadzor kvečjemu pomožna tehnologija, ki lahko občasno malo pripomore, še vedno pa morajo starši, ki so si zamislili določena pravila in omejitve, te uveljavljati na klasične, netehnološke načine. Po svoje škoda, ker bi si želel nastaviti vsaj določen okvir za otrokove zaslone, ki bi potem veljal, podobno kot lahko upravljam kakšne druge naprave (pametnega doma) in se potem na nastavljeno zanesem. A po drugi strani so se starši za uveljavljanje vzgoje ali kakor koli že tovrstnemu omejevanju rečemo, morali truditi in tako bomo tudi mi še naprej jemali telefone, tablice in daljince iz rok, pojasnjevali, zakaj je bilo danes že dovolj, in da ne gre za kazen (vsaj ne vedno ).

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post Tehnologija je za omejevanje otrokove »potrošnje« tehnologije pretežno neuporabna appeared first on Tehnozvezdje.