Te dni sem »nadgradil« NBA 2K na letnico 23, za kar sem plačal osem (!) evrov. To košarkarsko »simulacijo« običajno kupujem na dve leti, podobno nogometno (FIFA) in dirkaško (F1), in nisem strasten igralec, se je pa fino kdaj pomeriti v tekmi z otrokom. Zato je dosti vseeno, katero različico imava, vseeno pa so novejše generalno gledano izboljšane v grafični podobi, imajo odpravljeno kakšno prejšnjo neumnost glede upravljanja z igralci, prinašajo morda to ali ono zanimivo novo možnost (npr. igranje »zgodbe« ali kaj drugega) ter zagotovo vsebujejo posodobljene ekipe (kar bi ob neprestani povezavi v internet sicer lahko veljalo tudi za starejše izdaje). Standardne cene za te in podobne igre so med 60 in 80 evri, lahko pa tudi 100 ali več za »posebne« izdaje. Toliko ne dam niti v sanjah. Saj vem, podpiranje avtorjev in vse to, ampak v teh primerih gre za korporacijske založnike, ki čisto nič ne rabijo še mojih ali vaših evrov. Povsem legitimno je, da jim jih damo, kolikor je možno malo. Z dvajsetimi evri na posamezno igro nimam težav, če je cena v teritoriju smešne – kot npr. že omenjenih osem evrov – potem pa niti za sekundo ne oklevam.

Na vseh digitalnih platformah, najsi bo povezana s proizvajalcem konzole in temu primerno monopolistična (ker alternativnih ne dopustijo), kot so trgovine na Xboxu, Playstationu ali Switchu, ali pa katera od konkurenčnih za PC (Steam, Epic Games, EA, Battle.net), so »razprodaje« dokaj pogoste. Vsak letni čas prinese vsaj eno večjo, lahko tudi več. Steam in Epic Games imata navado tudi določene naslove ponujati zastonj, denimo za en dan.

Res so ti nakupi vezani na uporabniški račun, moram torej biti z njim prijavljen na napravi, s katero hočem igrati, ne morem čisto na vsaki, ki denimo sprejema ploščke DVD oz. blu-ray. Toda priročnost je tu že davno zmagala, zato igre kupujemo digitalno. Taki nakupi so vsaj v večini primerov res nakupi, ne zgolj posedovanje »pravice do igranja«, dokler se izdajatelj ne odloči drugače. Vse, kar sem doslej kupil na omenjenih platformah, je še vedno v mojih uporabniških računih.

Nekateri hočejo ali celo morajo igro kupiti takoj. Povsem jasno mi je zakaj. Določeni so tako neučakani, drugi jo potrebujejo zaradi svojega tekmovalnega udejstvovanja, tretjim denar ni ovira. Toda ostali, prostočasni, ne profesionalni igralci, ki se lahko zabavajo tudi s čim starejšim, in jim ni težko počakati nekaj mesecev na novost, lahko prihranijo veliko. Vsekakor se v omenjenih trgovinah splača dodajati igre, ki jih želite, na seznam želja. Potem pa ta seznam vsake toliko časa preveriti, če je morda pri katerem od naslovov nižja postavka. Trgovine tudi pošljejo obvestilo oz. elektronsko pošto, ko je katera od iger s seznama »v akciji«.

Kaj pa naročnine? Denimo Microsoftova PC Game Pass (tista za Xbox uradno ni na voljo) ali Playstation Plus. Na prvi pogled ne izgledajo tako napačno. Nekje med 120 in 200 evrov na leto je v primerjavi z večino drugih digitalnih naročnin kar veliko, nekje na nivoju Netflixa in NBA, marsikatere so cenejše, a po drugi strani se da toliko zapraviti že samo z nakupom dveh iger po »rednih« cenah. Težava teh naročnin je v dejstvu, da vključujejo le malo najnovejših iger. Morda kakšno od istega podjetja, ki trži storitev, sicer pa je večina ostalih takrat, ko pridejo v naročniško storitev, tudi že davno na razprodajah v trgovinah, torej jih je mogoče kupiti z denimo 70-odstotnim popustom glede na izhodiščno ceno. Zato je lahko končni znesek vsako leto nižji od naročnine, predvsem pa je večja verjetnost, da dobiš tiste igre, ki si jih zares želiš. Med onimi, vključenimi v naročnino, bo verjetno do deset res zanimivih (za vsakega posameznika).

V vsakem primeru pri igrah priporočam potrpežljivost in izogibanje vsakim spontanim nakupom. Razen takrat, ko je cena igre okrog deset evrov. V tem primeru res nima smisla oklevati. Splača se vsake toliko časa preveriti tudi, kaj (dobrega) ponuja t. i. indie scena, torej razvijalci, ki niso del gigantskih korporacij. Njihove igre so pogosto celo bolj domiselne, a hkrati, zaradi omejenosti vsakršnih virov, tudi manj izpiljene, grafično inferiorne, krajše in podobno. Običajno tovrstne stanejo nekje do 30 evrov in so potem manj pogosto v akcijah. Logično, ker že tako zaslužijo bistveno manj, saj jih je težje najti, in kljub nižjim cenam še vedno postanejo uspešnice. Tu pride v ospredje podpiranje neodvisnih avtorjev. Vse pa je nazadnje odvisno od časa. Kdor ga ima dovolj ali celo preveč, si bo verjetno privoščil več iger, komur že tako ne znese igrati ravno redno, pa tega z več nakupi iger tudi ne bo spremenil, ampak bodo samevali v digitalni knjižnici.  

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  TerraMow 500 Mini: Česa takšnega od cenovno ugodne kosilnice nisem pričakoval!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu
• 
  Galaxy Z Fold8: Z naskokom najbolj zanimiv letošnji »fold«

The post Kupovanje iger po rednih cenah je več kot samo metanje denarja stran appeared first on Tehnozvezdje.

Začnimo seveda s prvo anketo, v kateri smo spraševali po glavni igričarski platformi (oz. napravi). Več kot polovica, skoraj 60 odstotkov, izmed nekaj sto sodelujočih, vas je odgovorilo, da primarno igrate na PC-ju. To je pričakovano, čeprav smo bili prepričani, da bosta dve drugi kategoriji naprav bližje, in dokaj logično, saj je osebni računalnik še naprej najboljša izbira iz več razlogov. Je daleč najbolj primeren za resno tekmovalno igranje, ker se da z dovolj zmogljivim in z ustreznim monitorjem doseči največ sličic na sekundo, ponuja daleč največjo izbiro dodatne opreme, na voljo je več konkurenčnih trgovin (poleg kupovanja iger na fizičnih nosilcih) in posledično se najlažje najde nizke cene iger, tudi možnosti naročnin je več.

PC-ju sledijo igralne konzole, ki so dobile malo manj kot četrtino glasov. Pričakovali smo malo večji odstotek, vendar morda tudi njihovi lastniki vendarle več igrajo na PC-ju in malo konzole zgolj za občasne seanse. Kot povsem zaprti sistemi so zagotovo manj zanimivi za tiste, ki za igre nočejo odšteti preveč. Deset odstotkov vas je priznalo, da video iger ne igrate. Tudi to je nekoliko manj, kot smo predvidevali, a verjetno se večina vsaj kdaj kratkočasi s kakšno igro ali igrico. Le slabih osem odstotkov vas je kot primarno napravo za igranje izbralo pametni telefon ali tablico. Nad tem rezultatom smo bili najbolj osupli, saj je telefon pri marsikom daleč prevladujoča naprava. A očitno ne za igričarske namene. Za prste ene roke glasov je dobilo igranje na televizorju z igrami, ki jih ta naprava ponuja na svoji platformi, denimo na operacijskem sistemu Android, Tizen ali WebOS. Nekateri proizvajalci so pred časom ravno igre močno poudarjali, a se nikoli niso zares prijele, kajti uporabniki imajo na voljo boljše možnosti. Niti enega glasu pa niste namenili kombinaciji televizorja in oblačne (naročniške) storitve, kot je denimo Telekomova Neo igre. Te možnosti nismo videli visoko, ko smo snovali vprašanja za anketo, še zdaleč pa nismo mislili, da bo ostala brez enega same navdušenca.

V drugem vprašanju smo tiste, ki ste izbrali eno od naprav, torej dejansko igrate (tisti z odgovorom »ne igram« ste šli lahko počet kaj drugega), vprašali še po glavnih načinih kupovanja iger. Skoraj polovica, 45 odstotkov, vas je izbrala možnost, da igre kupujete, ko so na »razprodajah«. To resda pomeni, da morate počakati nekaj mesecev, vendar jih potem dobite s konkretnim popustom – od 20 pa vse do 80 odstotkov. Neučakanih vas je precej manj, saj vas je 17 odstotkov izbralo odgovor, da igre prednaročite ali kupite takoj ob izidu. Malo manj kot četrtina vas pretežno igra zastonjske naslove in morda občasno kupi kakšen dodatek, moč ali kaj drugega znotraj igre. Skoraj petina vas sploh ne zapravlja za igre, približno enako in celo povsem enako kot »neučakanih« pa vas je naročnikov na storitve, ki omogočajo igranje katere koli iz kataloga več sto iger. Podrobno nismo spraševali, katere naročnine plačujete, verjetno pa se nekoliko razporedijo na Playstation Plus, Game Pass (»na črno«), Apple Arcade, morda Geforce Now in že omenjene Neo igre. Pri tej anketi nismo imeli kakih izdelanih pričakovanj, zato nas tudi odgovori niso posebej presenetili. Morda smo predvidevali, da je naročnin več, vendar 17 odstotkov spet ni tako malo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Igričarski kralj je še naprej PC appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej nas zanima, kje največ igraš. Seveda je možen tudi odgovor, da ne igraš, in če ta velja zate, ga, prosimo, izberi, da vidimo, kakšen je odstotek abstinentov. Možen je sicer samo en odgovor, ker nas res zanima primarna naprava za igre.

V drugem vprašanju, namenjeno je tistim, ki ste pri prvem potrdili, da dejansko igrate, pa nas zanima, kako v večini primerov prideš do iger. Tu sta možna največ dva odgovora, saj predvidevamo, da lahko kdo kombinira naročnino in občasno kupovanje (novejših) naslovov.

Kot vedno, je tudi tokrat glasovanje odprto do ponedeljka zjutraj (natanko do 6h), čez teden pa nato analiziramo rezultate. Hvala za glasovanje!

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post VIKEND ANKETA: Kakšne so tvoje igričarske preference? appeared first on Tehnozvezdje.