Za prostokodnim agentom umetne inteligence Moltbot, prej znanim kot Clawbot, stoji avstrijski inovator Peter Steinberger z majhno razvojno ekipo. Projekt je v zadnjih tednih postal viralen predvsem po zaslugi posameznikov, ki na družbenih omrežjih objavljajo, kako ga uporabljajo za najrazličnejše vsakodnevne in poslovne naloge. Od upravljanja urnika in koledarja, beleženja podatkov o zdravju in telesni pripravljenosti do komunikacije s strankami in izpolnjevanja spletnih obrazcev.

Ključna razlika v primerjavi z večino danes razširjenih pomočnikov umetne inteligence je v tem, da Moltbot ni zgolj klepetalnik. Deluje kot agent, ki lahko ob ustreznih dovoljenjih aktivno posega v sistem, uporablja aplikacije in izvaja dejanja v imenu uporabnika. Njegova dodatna prednost je, da deluje lokalno na zelo raznolikih napravah, od osebnih računalnikov do strežnikov, medtem ko z njim uporabnik komunicira prek običajnih sporočilnih storitev, kot so WhatsApp, Telegram, Signal ali Discord.

Prav tu pa se začne tudi prvi resen pomislek. Kadar koli algoritmu predamo poverilnice računov in mu omogočimo dostop do operacijskega sistema, obstaja varnostno tveganje. Moltbot deluje tako, da zahtevo ali ukaz preusmeri na generativni model umetne inteligence po izbiri uporabnika. Če ima dostop do sistema naprave, na kateri je nameščen, in do povezanih računov, lahko izpolnjuje spletne obrazce v brskalniku, pošilja elektronsko pošto, ureja koledar, spreminja datoteke ter izvaja sistemske ukaze in skripte.

V tem delu tveganje ni zgolj teoretično. Težava ni toliko v sami tehnologiji, temveč v obsegu dovoljenj. Če agentu dodelimo preveč pravic, se odpremo scenarijem, ki so za povprečnega uporabnika težko obvladljivi. Premislek, kaj dovoliti in česa ne, ter dosledna skrb za varnost naprav in računov sta zato nujna. V skrajnem primeru bi napadalec s prevzemom nadzora nad botom, ki ima široka sistemska pooblastila, lahko dostopal ne le do podatkov in naprav, temveč bi dejansko prevzel digitalno identiteto uporabnika.

Eden od razvijalcev je to tveganje opisal presenetljivo neposredno. Moltbot je zmogljiva programska koda z veliko ostrimi robovi, zato je treba paziti, da se ne urežemo. V praksi to pomeni natančno branje varnostne dokumentacije in razumevanje delovanja sistema. Posebej problematičen je pojav, znan kot vbrizganje vsebine, ki ga v teoriji ni mogoče povsem izključiti. Ker komunikacija poteka prek sporočilnih storitev, si je mogoče predstavljati scenarij, v katerem nekdo botu pošlje zlonamerno sporočilo, ta pa brez vednosti uporabnika sproži neželeno ali celo škodljivo dejavnost.

Zgodnji uporabniki, večinoma tehnično zelo podkovani, so nad Moltbotom kljub temu navdušeni. Gre za isto skupino, ki je že prej z navdušenjem sprejela uporabo generativne umetne inteligence za hitro izdelavo spletnih strani, prototipov aplikacij in avtomatizacijo ponavljajočih se nalog. Zanje je osebni pomočnik, ki dejansko opravlja naloge namesto njih, logično nadaljevanje. Hkrati pa ravno ta odprtost spodbuja eksperimentiranje, pogosto tudi na meji varnega.

Moltbot je prostokoden, kar pomeni, da lahko vsakdo z zadostnim znanjem programiranja pregleda izvorno kodo in se prepriča o morebitnih ranljivostih. V tem je njegova prednost, a tudi omejitev. Za varno uporabo ni dovolj zgolj namestitev, temveč razumevanje internetnih groženj, upravljanja dovoljenj in osnov kibernetske varnosti. To ni orodje, ki bi ga lahko brez skrbi priporočili vsakemu uporabniku, ki želi le enostavnega digitalnega pomočnika.

Prednost je tudi lokalno delovanje, saj podatki praviloma ne potujejo na strežnike ponudnikov storitev v oblaku. To zmanjšuje tveganje množičnih zlorab in nenadzorovanega zbiranja podatkov, a odgovornost za varnost v celoti prenese na uporabnika. Enako velja za namestitev, ki zahteva precej več znanja kot običajna aplikacija iz trgovine. Ne gre za nekaj klikov in čakanje na dokončanje postopka, temveč za ročno konfiguracijo, upravljanje okolja in natančno nastavitev pravic.

Trenutna priporočila za varno uporabo gredo celo tako daleč, da naj bi se Moltbot izvajal na ločenem računalniku ali v izoliranem okolju z računi za enkratno uporabo. To sicer izniči del njegove praktične uporabnosti, a predstavlja nujen varnostni kompromis. Vprašanje pa ostaja, ali je to cena, ki jo bo širša javnost pripravljena plačati za obljubo umetne inteligence, ki končno ne le govori, temveč tudi dejansko dela. Kakor trdijo!

The post Umetna inteligenca, ki naj bi dejansko počela obljubljene stvari ali prevara? appeared first on Tehnozvezdje.

Ko me je vprašal, ali imam kakšen star televizor, ki bi ga lahko predelal, temu nisem posvečal veliko pozornosti. Nato je usoda opravila svoje. Prijatelj je nekje dobil dokaj star Samsungov televizor, ki se ga nikakor ni mogel znebiti. Spomnil sem se nanj in sprejel prijazno ponudbo, da ga razbremenim nečesa, kar mu povzroča sive lase in po nepotrebnem zaseda kotiček sobe. Prišel sem domov in rekel: »Sine, nekaj imam zate.«

Že davno polnoletni mladenič, ki mimogrede za moj okus celo preveč obožuje video in sodobne namizne igre, se je hitro lotil dela. Televizor je ogolil vseh nepotrebnih delov, celo zvočnikov, ki so bili preveliki in predvsem na napačnih mestih. Naročil je steklo in les, našel mini računalnik, dva tanka USB-zvočnika ter nakupil nekaj druge elektroinštalaterske opreme, ki se mu je zdela potrebna. Nato je delo steklo razmeroma hitro.

Izbral si je dve plošči iz »iverala«. Spodnja je bila celovita, medtem ko je v zgornji zijala ogromna odprtina s poglobljenimi robovi, kamor je kasneje namestil kaljeno steklo. Doma imamo ogromno kosov lesa in vijakov, zato je razmeroma preprosto naredil distančnike za pritrditev televizorja na spodnjo ploščo oziroma dno lesenega elementa. Treba je razumeti, da je pri tem potrebna natančnost, saj si je zamislil, da bo površina televizorja v isti ravnini s poglobljenim robom zgornje ploskve. Nekako mu je uspelo. Ko je bil televizor vgrajen, je dobil potrebne mere za leseni okvir. Tega je ustrezno prilagodil, da je vanj umestil mini računalnik, električne vtičnice, vtičnico za omrežni kabel, oba zvočnika in nekaj rež za pretok zraka iz notranjosti elementa. Kar se ni dalo pritrditi z vijaki, je namestil tako, da je element mogoče preprosto razstaviti. Tako ga je lažje popraviti ali prenašati (masa in velikost nista ravno zanemarljivi).

Na igralni površini s televizorjem, na ekranu katerega računalnik prikaže igralno podlago za namizne igre (začeli so z Dungeons & Dragons oziroma katerokoli igro si zamislijo) s programom Talespire, za zdaj manjkajo le še nogice, ki bi jo spremenile v pravo igralno mizico. Noge še niso dodane in morda jih tudi ne bo, saj jim še ni povsem jasno (meni so tovrstne igre španska vas), kakšna višina bi bila optimalna. Odsotnost nog ima svojo prednost. Ne le, da je vse skupaj lažje, element preprosto položijo na karkoli z dovolj veliko nosilnostjo. Od tu tudi ideja, da sta v okvirju dve električni vtičnici, na katerih igralci po potrebi polnijo prenosne računalnike.

Še to – računalnik ni nujen element, saj bi lahko do okvirja napeljali kabel HDMI in nato za prikaz želene vsebine na ekranu televizorja uporabili prenosnik. Računalnik pa je vgradil zato, da je ponovno uporabil še eno staro elektronsko napravo ter da je izdelek bolj samozadosten.

The post NEDELJSKI NASVET: Namesto da bi ga odvrgli, smo televizor raje spremenili v igralno »mizico« appeared first on Tehnozvezdje.

V starih časih prekinitve dobave niso bile nič posebnega. Dokler se elektrika ni »vrnila«, smo uživali v romantiki sveč in se trudili ne preveč odpirati hladilnika. Ni nam bilo hudega. Na televiziji večino časa ni bilo nič posebnega. Če ni delal radio, tudi ni bila večja tragedija. Danes je drugače. Cel kup naprav bi v primeru mrka postalo obtežilniki papirja. Del jih je na baterije, a večinoma tudi te ne bodo prav dobro delovale, če se zanašajo na domače omrežje. Kaj mi bodo koristile kamere, če ne bodo nadzirale okolice in kaj v omrežje priključene domače naprave, če do njih dostop od daleč ne bo mogoč? Najmanj, kar mora ves čas delovati, je domače omrežje. Toliko bolj, če delate od doma in šef ni razumevajoč za vaše lokalne težave.

Nedolgo tega je v moji bližini odpovedalo pet transformatorjev in nekaj četrti za dve uri zavilo v temo. Ne pomnim, kdaj se mi je kaj podobnega zgodilo in enako je z večino sodržavljanov, razen peščice nesrečnikov, ki so pred leti trpeli električne mrke zaradi posledic žleda. Še pomnite tovariši, kako so pred hišami ponekod brneli agregati? Tiste dve uri mi ni bilo hudega. Na telefonu sem vklopil dostopno točko in na prenosniku delal, kot da so razmere normalne. Da niso, sem ugotovil kmalu. Elektrika se je vrnila, e ne takisto domače omrežje. Odletel je optični modem, natančneje njegov napajalnik, ki je pred tem brez kakršnih koli težav deloval več kot pravljičnih sedem let.

Razvoj ne poteka vedno v pozitivni smeri. Namesto da bi napajalniki postajali vse bolj zmogljivi, jih je varčevanje z materiali naredilo manj odporne na nenadne in nepričakovane električne mrke. Izdelovalci so predvideli, da bo modem ali usmerjevalnik neprekinjeno deloval vse do konca življenjske dobe, zato nekaj prekinitev zdrži, e ne neskončno njih. Vedel sem, da ni vprašanje, ali bo napajalnik modema odpovedal, temveč kdaj bo. Podobno je še s kakšno napravo, ki jo imate doma in pri kateri bi tovrstne težave lahko preprečili. Če bi jo lahko pravočasno in predvsem pravilno ugasnili.

Redukcije dobave, še enkrat, v nepričakovane dvomim, so običajno napovedane, da se nanje pripravimo. Okvare omrežja niso. Ne morejo jih napovedati, kot ne morejo napovedati potresov. To in dejstvo, da imate doma cel kup naprav, za katere je bolje, da delujejo, ustvarja potrebo po brezprekinitvenih napajalnikih (UPS-ih). V poslovnih omrežjih so nujen del opreme, medtem ko v domačem postajajo. Zakaj ne? Najcenejši, ki sem ga našel na slovenski spletni trgovini, stane manj od stotaka. Ne bi ga postavil, da bi nudil energijo vsem domačim napravam več ur skupaj, kajti potem bi moral zanj odšteti nekaj tisočakov. Uporabil bi ga, da mi nudi nekaj minut, v katerih bi varno ugasnil večino naprav in (ali), da zagotavlja delovanje omrežja. Kratek izračun pove, da to ni nemogoče. Recimo, da usmerjevalnik deluje z močjo 20 vatov, kar je pretirana ocena, potem ga bo tisti poceni UPS z baterijo kapacitete 9 amperskih ur, poganjal nekaj ur. Ni vrag, da v tem času ne najdejo okvare in se elektrika vrne.

Takojšna rešitev v primeru električnega mrka pa so napolnjene dodatne baterije, vključena dostopna točka na telefonu in uporaba prenosnega računalnika. Vedno je dobro imeti rešitev za nepričakovane dogodke. Še posebej, če delate od doma.

The post NEDELJSKI NASVET: Udobno preživeti (krajši) električni mrk! appeared first on Tehnozvezdje.

Profesionalna toplotna kamera je občutno predraga, da bi jo le občasno uporabili, in bi večino časa preležala pozabljena v predalu skupaj z drugim bolj ali manj nujnim orodjem. Bili so poskusi vgradnje toplotnega tipala v telefone, a je bolj kot ne ostalo pri tem. Noben od pomembnejših izdelovalcev funkcije ni dodal najboljši modelom. Le v peščico manj zmogljivih, ki zato večini niso bili zanimiv. Na voljo je še tretja pot. Cenovno (slabih 500 evrov, conrad.si) in funkcijsko. Dodatek za telefone Flir One Pro, bodisi s priključkom Lightning za Applove naprave in priključkom USB tipa C za ostale.

Kot v primeru vseh sodobnih naprav in dodatkov je uporaba nadvse preprosta. Na telefon naložite aplikacijo in dodatek potisnite v priključek z objektivom obrnjenim v isto smer, kamor gledajo objektivi njegovih zadnjih kamer. Takoj zatem se na zaslonu pojavi »toplotna« slika, kar bo za nekatere dovolj, čeprav je na voljo še fotografiranje in snemanje videa.

Kamera prikaže temperaturo oklice z barvami in odtenki med rumeno in modro. Rumena je najvišja in modra najnižja. To sicer ne pomeni, da so rumena in oranžna področja na prizoru vulkanski vroča, le to, da je tam trenutno najvišja temperatura. Temperaturni interval lahko prilagajate in je prikazan na zaslonu oziroma na posnetkih. Kamera poleg toplotne sočasno posname še običajno fotografijo, na voljo pa je tudi možnost zapisa lokacije.

Ker tudi dodatek s termovizijsko kamero ni ravno poceni in ker ga zagotovo ne boste pogosto uporabljali, razmislite, da bi ga kupili skupaj s prijatelji, sosedi ali širšo skupnostjo. Gotovo bo tedaj najbolj uporaben za iskanje uhajanja toplote, saj izolacijski trak oziroma pena na pravem mestu, zlahka vpliva na višino mesečnega računa za ogrevanje.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post NEDELJSKI NASVET: Kako termovizijski dodatek reši pogosto težavo lastnikov hiš in stanovanj! appeared first on Tehnozvezdje.

Veliko sodobnih brezžičnih usmerjevalnikov ima funkcijo ločenega omrežja za goste, kar je praktično najboljša rešitev. Vsakič, ko komu zaupate geslo omrežja, ki ga uporabljajo družinski člani in domače naprave, to poveča varnostno ogroženost. (Skoraj) nihče ga kasneje ne izbriše. Problematično, če ga izdate prijateljevim prijateljem, priložnostnim znancem ali popolnim neznancem, ki so prišli na večerno zabavo. Nikdar namreč ne veš, kakšne namene imajo.

Ker to pogosto počnemo, je geslo smiselno vsake toliko spremeniti. Kolikokrat ste že to naredili? Verjetno nikoli. Vse več naprav imamo povezanih in najmanj nadležno je vsaki posebej nato vpisati novo geslo. Ker ostaja nespremenjeno več let, je še toliko bolj pomembno, da ga pozna čim manj ljudi!

V primerih, ko usmerjevalnik nima funkcije ločenega omrežja za goste, je elegantna rešitev deljenje omrežja s pomočjo prenosnika. Ta bo povezan z domačim omrežjem oblikoval ločeno, katerega preprosto izklopite, ko ga ne potrebujete, in ga naslednjič znova vključite, tokrat z drugačnim geslom. Kako to storimo?

Trik je primeren tudi za priložnosti, ko želite testirati novo napravo, če ustreza potrebam in ne želite, da bi neposredno obremenjevala osrednje brezžično omrežje.

Deljenje internetne povezave s prenosnim računalnikom je enko preprosto kot deljenje na pametnem telefonu. V okolju Windows 11 odprete aplikacijo »Nastavitve« ter znotraj le te v levem stolpiču izberete »Omrežje in internet« in v osrednjem oknu še »Mobilna dostopna točka«. Od tu naprej pobrkljate po nastavitvah oziroma preverite, ali vam ustrezajo. Kateri dostop v internet bi radi delili, kadar jih je več (ko ima na primer prenosnik vmesnik za mobilno omrežje), na kakšen način (Wi-Fi ali Bluetooth) ter kakšno je ime omrežja (SSID) In kakšno geslo. To zadnje se vam vsekakor splača spremeniti, da bo ime bolj zvedavo in geslo lažje razumljivo. Točko nato vklopite in izklopite, ko je ne potrebujete več.

Postopek je dokaj podoben v okolju sistema Windows 10, če se iz takšnega ali drugačnega razloga še niste odločili za nadgradnjo.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post NEDELJSKI NASVET: Varnejše je uporabiti prenosnik, kot izdati geslo domačega omrežja appeared first on Tehnozvezdje.

Ko je govora o pridobivanju solarne energije, vedno razmišljamo na veliko. O dovoljšni površini za številčne panele s sončnimi celicami, ki bodo bolj ali manj zadostili osebni potrošnji, oziroma višek proizvedene energije odvajali v omrežje. Daleč od tega, da bi bila to edin pot. Še ena je, vsaj v teoriji. Nanjo sem nakazal že v članku o polnjenju električnega avtomobila s »sončno energijo«.

Marsikdo bi z veseljem naložil prihranke v sončno elektrarno na strehi hiše, če bi zanjo izpolnjeval pogoje. Moja jih ne. Sleme je namreč v osi sever jug, kar pomeni morebitno statično zahtevno namestitev, zaradi katere se naložba verjetno nikdar ne bi povrnila. Še v slabšem položaju so najemniki ali celo lastniki stanovanj. Pojavijo se lahko omejitve zaradi prešibkih napeljav ali transformatorjev. Toda tudi za tovrstne uporabnike morda obstaja rešitev v obliki majhne sončne elektrarne z enim ali največkrat dvema paneloma na balkonu.

Takšna mini »elektrarna« ne proizvede energije, kot velika na strehi ali pročelju, običajno med 300 in 600 vati, a se zato cena namesto v tisoč meri v stotinah evrov. Razlika je še v pretvorniku (mikro inverter), ki enosmerni tok sončnih celic spreminja v izmeničnega. Ta je majhen in nameščen na hrbtu sončnega panela. Balkonske miniaturne sončne elektrarne so zaključena enota, ki jo lahko postavi vsak, ne da bi potreboval storitve mojstra električarja. Pomembno je, da so sončne celice obrnjene proti jugu in da niso v senci. Na balkonu jih lahko namestite celo pod pravim kotom (za tiste na strehi je priporočljiv kot med 30 in 35 stopinjami), kajti tako bodo bolje izrabile sončne žarke tudi v zimskih mesecih. Včasih jih je smiselno postaviti na vzhodno ali zahodno stran, če želite več zastonj energije zjutraj ali zvečer. Zatakne se resda (lahko) pri izkoriščanju te energije, kajti za »priklop« v domačo napeljavo je potrebno dovoljenje. Zato bi bilo treba najti drugo rešitev, kaj priklopiti na tako elektrarn(ic)o.

V kolikor bi se dalo na tak način izkoriščati sonce, bi zagotovo dosegli nekaj prihranka. Koliko, je odvisno od marsičesa, toda če je letno 100 evrov in takšna mini elektrarna stane 500 evrov, potem bo naložba povrnjena v petih letih. Kar zna biti realistična ocena. Od tu naprej gre samo še za zaslužek. In to kar dolgo. Pretvornik bo zlahka deloval najmanj dvanajst, medtem ko je običajno jamstvo za sončne celice petindvajset let.  

Ker so balkonske elektrarne različno velike in generirajo različne moči, bi bilo smiselno izbrati primerno porabi naprav, ki kontinuirano delujejo vse leto. Torej hladilniki, naprave domačega računalniškega omrežja in morda še katera. Ne bi bilo smiselno predimenzionirati, kajti v tem primeru bi energijo metali v zrak.  

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post NEDELJSKI NASVET: Bodo pomagali gverilski sončni sistemi? appeared first on Tehnozvezdje.

Funkcijo brezžičnega polnjenja vse pogosteje podpirajo vsaj telefoni srednjega razreda. Gre namreč za dokaj preprosto tehnologijo, osnove so nam znane že skoraj dvesto let, ki v resnici ni ravno pretirano draga. Koliko pa lahko stane tuljava, ki jo mora imeti telefon pod hrbtno ploskvijo? Če je nima, ravno tako niste kot riba na suhem. V ličen ovoj ovito tuljavo zlahka dokupite, nalepite na hrbet ali zataknete za zaščitni ovitek, ter vtič vtaknete v USB priključek. Na ta način lahko (skoraj) vsak telefon polnite brezžično. Odkrito rečeno. Lepo je imeti vsaj dva brezžična napajalnika, na katera ga po potrebi odložite. Enega doma in drugega na službeni pisalni mizi.

Brezžično polnjenje je bilo drago zato, ker se dolgo časa niso mogli zmeniti za en standard. Skoraj vsak izdelovalec je imel svojega in na njem niste mogli polniti izdelkov drugega. Ne zgolj telefonov, temveč najmanj še ur in slušalk Bluetooth. Še dobro, da ni več tako. Standard Qi, ki se je pojavil daljnega leta 2008 in bil zadnjič revidiran lani, bolj kot ne postaja splošno sprejet. A kot sem že dejal. Tehnologija elektromagnetne indukcije je veliko starejša. Njene principe je leta 1831 opisal Michael Faraday.

Ne vem, kako je prišel na idejo, toda naredil je eksperiment, ki se nam danes zdi elementaren in na ravni osnovnošolske fizike elektromagnetizma. Vzel je kovinski tuljavi, ki nista bili povezani in se torej nista stikali. Na prvo je priključil merilnik in na drugo baterijo. Ko je to vključil, je merilnik trznil. Trznil je spet, ko je baterijo izklopil. Na osnovi tega je sklepal, da mora biti nastanek energije v prvi nekako povezan z energijo, ki je iz baterije tekla preko druge tuljave v neposredni bližini.

Princip ni uporabljen le za brezžično polnjenje telefonov. Še prej so ga namreč uporabili za polnjenje električnih zobnih ščetk, kajti ker jih polnimo v kopalnici, je zanje bolje, da niso v neposrednem stiku s kovinskima priključkoma napajalnika. Princip je enak, ostalo so podrobnosti. V napajalniku standarda Qi je velika bakrena tuljava, ki je večino časa v stanju pripravljenosti. Druga manjša je pod hrbtiščem telefona ali pametne ure. Razlika v velikosti tuljav ni tehnična, temveč praktična. Manjša v napravi je preprosto zato, ker običajno ni prostora za veliko, medtem ko večja v napajalniku pomaga pri uporabi. Ker morata biti med polnjenjem obe relativno natančno poravnani in blizu skupaj, je to lažje doseči, če je ena velika in druga manjša.

Nobenega smisla ni, da bi bil v tuljavi napajalnika ves čas električni tok, ker bi to pomenilo zgolj nepotrebno metanje energije skozi okno. Šele, ko na primer telefon odložite na površino napajalnika, tuljavi zaznata ena drugo in skozi tisto v napajalniku začne teči tok. V bližini nastane magnetno polje, ki inducira električni tok v drugi tuljavi, ki nato poskrbi za polnjenje baterije. Princip resonančne indukcije je sicer že leta 1900 demonstriral Nikola Tesla.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post NEDELJSKI NASVET: Če vam sevanje ni všeč, se pritožite Faradayju! appeared first on Tehnozvezdje.

Pravzaprav je odgovor pritrdilen. Od leta 2016 so namreč na voljo sestavni deli ali kompleti za samogradnjo vrtnega pripomočka Farmbot – računalniško vodenega stroja (CNC oziroma računalniško numerično krmiljene). Osnove delovanja so torej enake industrijskim strojem, kot so računalniško vodeni rezkarji, le da v tem primeru, zamenljiva orodja na vrhu roke robota skrbijo za sajenje, zalivanje ter prepoznavo in uničevanje plevela na gredici, nad katero je stroj postavljen. Velikost je lahko dokaj poljubna, odvisno od dolžine in postavitve vodil, po katerih se roka giblje, a največkrat boste zasledili, da robot s ceno od 1000 evrov naprej obvlada površine od 3,6 do 18 kvadratnih metrov.

Kot vedno pri takšnih projektih (robotih) v ospredju ni strojna oprema, temveč programska skupaj z bazo podatkov o gojenju različnih rastlin. In oboje je prosto kodno. Pomeni, da »mehki« del robota lahko vsak uporabi brezplačno, medtem ko za strojni (otipljivi) del kupi že skoraj v celo sestavljenega ali se gradnje loti sam. Sestavne dele najdete na spletni strani ponudnika. V tem primeru ima v rokah več svobode, da robota prilagodi gredi in ne obratno.

Priznam, da bi se z veseljem lotil gradnje in testiranja takšnega robota, če bi bilo to časovno in finančno izvedljivo. Sploh, ker je vse o njem podrobno dokumentirano na spletni strani, brez nepotrebnih marketinških olepšav. Poleg gradnje je zahtevno še načrtovanje, katero zelenjavo bi želeli gojiti in kje bo rasla. Seveda lahko uporabite pristop »an ban pet podgan«, toda vprašanje je, ali boste zadovoljni s pridelkom. Rastline zahtevajo različno veliko prostora, zato pride prav podatki v bazi, ki pomagajo, ko na zaslonu računalnika načrtujemo gredico ali več njih. Smiselno je upoštevati še to, katere rastline lahko rastejo skupaj in katere ne in princip kolobarjenje, a od tu naprej imate proste roke.

Ko je greda načrtovana, delo prevzame robot. Najprej posadi pravo seme rastline na njej namenjeno mesto, nato pa glede na potrebe skrbi za primerno vlažnost in uničuje plevel. Tega zazna kamera, medtem ko ga uniči, bolje rečeno razcefra orodje s štirimi rezili. Verjamem, da sicer vse skupaj ni tako zelo preprosto kot sem napisal. Upoštevati boste morali nasvete za vrtnarjenje, spremljati rast in prilagajati načrt grede, toda pri tem vam bo prihranjeno fizično delo. Razen enega. Pobiranja pridelkov.

The post NEDELJSKI NASVET: Popoln robot za povprečnega Slovenca appeared first on Tehnozvezdje.

Dolga tega sem pisal o sprejemniku NEO Telekoma Slovenije, ki deluje tudi v vlogi zvezdišča tipal in naprav pametnega doma s poudarkom na varnosti. Toda, če ga želite uporabiti, morate postati naročnik operaterja. Ankerjev varnostni komplet ne zahteva navezanosti na kogar koli in z njim ne boste imeli nobenih stroškov, z izjemo nakupa.

Povej, kaj imaš in povem ti, komu si namenjen

Osrednja naprava je zvezdišče oziroma bazna postaja HomeBase, saj služi kot most do tipal, ki so del kompleta, ali jih dokupite, in do drugih združljivih naprav, različnih kamer in videofona. V kompletu najdete še dve magnetni tipali za zaščito oken ali vrat, tipkovnico, ki služi za vklop in izklop alarmnega sistema brez uporabe aplikacije in tipalo gibanja. Gre za minimum, kar na primer potrebujete, da bi pred vlomilci zavarovali stanovanje in nadzornih kamer nočete imeti ali jih ne potrebujete.

Oglejmo si konkreten primer stanovanja v višjem nadstropju, kjer ni treba varovati okna. Magnetno tipalo namestite na vhodna vrata in tipalo gibanja tako, da pokrije hodnik, in sistem vas bo pravočasno obvestil o vlomu oziroma da je nekdo od stanovalcev prišel domov. Za varovanje stanovanja v pritličju in verjetno tudi v prvem nadstropju boste potrebovali še kakšno magnetno in tipalo gibanja več. Odvisno od števila sob in oken. Toda strošek nakupa naprav za varovanje ne bo dosti višji. Drugače je v primeru stanovanjske hiše. Veliko težje jo je zaščititi, sistem je bolj zapleten in zahteva več raznovrstnih tipal in kamer, zato je Ankerjev za moj okus manj uporaben. Razen če se sprijaznimo z manj celovitim sistemom. Tipala namestimo le na strateška mesta in okoli hiše razporedimo najmanj štiri kamere.

Odločilna je preprosta namestitev

Veliko pametnih domačih naprav sem že imel. Čeprav vse obljubljajo preprosto namestitev, se je pri nekaterih hitro zapletlo, saj vse ni v prvo delovalo, kot bi moralo. Preprosto namestitev in kasnejšo uporabo dosežemo z aplikacijo, v kateri pravzaprav naredimo vse. Zato težave, če se v procesu karkoli zatakne. Z aplikacijo EufySecurity takšnih težav ni bilo. Najprej priklopite bazno postajo na električno napajanje, jo preko kabla povežete v domače omrežje in sledite navodilom. Kasneje lahko povezavo spremenite v brezžično, če želite, česar ne predlagam. Držim se namreč prepričanja, naj bodo naprave povezane s kablom, če je le mogoče. Še pred tem dobro razmislite, kje boste postajo imeli, kajti nanjo se bodo brezžično povezala tipala. Povezava pa ne gre preko omrežja Wi-Fi, temveč uporabljajo radijski signal. Najbolje je, če je čim bližje tipalom in kameram, morda v sredini tlorisa stanovanja.

Ko je postaja vključena in povezana v aplikacijo, dodajate tipala in nadzorno tipkovnico, tako da sledite navodilom na zaslonu. Tipala delujejo na baterijo, ki naj bi zdržala več let, a jih bo treba enkrat zamenjati, medtem ko ima tipkovnica polnilno baterijo, ki naj bi zdržala do šest mesecev. Smisel tipkovnice je v tem, da jo namestite blizu izhoda ter preko nje vključit alarmi sistem, ko odidete iz stanovanja in ga po vrnitvi izključite z vnosom prej določene številčne kode. Hitreje in enostavneje kot preko aplikacije, čeprav bi ta lahko samodejno zaznala, da je »telefon« doma in izklopila alarm. Namesto tega lahko določate pravila in urnike delovanja alarmnega sistema in vanj vključenih naprav. Možnosti je veliko in z njimi, ko se vanje malce poglobite, zlahka prilagodite delovanje alarmnega sistema sebi in svojim domačim.

Zanesljivo delovanje

Po tem, ko je bil sistem postavljen, vanj sem vključil še dve kameri polne visoke razločljivosti, je deloval stabilno in brez omembe vrednih težav. Aktivacija in deaktivacija alarmnega sistema, bodisi v aplikaciji ali preko tipkovnice, je preprosta, čeprav imam s tem vedno težave. Bolje rečeno, rade volje pozabim, zato bi bil zame še najboljši sistem, ki bi deloval popolnoma brez mojega vpletanja vanj. Prav tako so kmalu postala nadležna obvestila o gibanju in obeh kamer. Dokler jih nisem izklopil. Razporedil sem jih namreč po eni sobi, da jih preizkusim in daleč od tega, da bi po tehtnem premisleku, kam jih namestiti in kako obrniti, sistem deloval manj moteče. Toda kadarkoli in od kjerkoli sem se želel povezati, povsod sta bila video toka kamer na voljo (skoraj) takoj.

Za več varnosti so nujne nadzorne video kamere

Pri njiju me je še najbolj zmotilo tipalo, kajti polna visoka razločljivost (1080p) je za sodobni nadzorni sistem na meji uporabnosti. Kamere, ki jih postavite zunaj okoli hiše, snemajo večji prostor, zato so osebe ali predmeti v videu manjši in manj razločljivi, če je ločljivost tipala nižja. Toda zadostuje za notranjo uporabo, kajti tudi je vse zaradi manjšega polja gledanja bližje in večje. Obe imata nočni vid, s tem, da je manjša opremljena še s sijalko, da še v temi videti v barvah. Poleg tega z mikrofonom beležijo zvok in imajo zvočnik, da lahko predvajajo govor. Če se ravno želite pogovarjati z vsiljivcem, ki se je upal stopiti na vaše posestvo.

Kot tipala je prav tako preprosto namestiti in v sistem povezati kameri. Imata polnilni bateriji, tista v fizično manjši kameri obeta pol leta in druga v večji do eno leto delovanja, predno ju je treba napolniti. Zaradi tega utegne biti manj udobno, če ste kamere namestili nekje višje na pročelje hiše in ju je treba vsake nekaj mesece sneti, napolniti baterijo in ponovno namestiti. Je mogoče, toda to prinese nekaj dodatne skrbi. Čeprav kameri video signal prenašata preko brezžičnega omrežja, brez bazne postaje ne delujeta. Poleg vsega zaznata gibanje v vidnem polju in v tem primeru zajameta fotografijo, ki jo lahko vidite v aplikaciji, kjer prav tako po želji zahtevate predvajanje video toka v živo.

HVALIMO:

• Nobenih dodatnih stroškov
• Hitra in preprosta namestitev
• Dobra in pregledna aplikacija
• Veliko možnosti oblikovanja pravil
• Modularnost – preprosto dodajanje tipal in kamer

GRAJAMO:

• Relativno visoka cena kamer
• Potrebna je občasna menjava ali polnjenje baterij (dodatna skrb)
• Zaradi izključno brezžične povezave z bazno postajo, se lahko pojavijo težave z dosegom radijskega signala
• Ni opcijske povezave z varnostnim centrom

The post Anker Eufy Security: Varovanje stanovanja brez mesečnih stroškov appeared first on Tehnozvezdje.

Postopek je in hkrati ni preprost, saj boste v večini primerov prisiljeni na prenosnik (ali namizni računalnik) namestiti program in na tabličnega aplikacijo za povezavo. Izjemi so Applove in Huaweieve naprave. V obeh primerih je namreč možnost uporabe tablice kot drugega zaslona že vgrajena, toda le, če sta obe napravi njuni. Ipade od nedavno zlahka v ta namen povežete s prenosniki Mac in v primeru Huaweia tablico Matepad 11 ali Matepad Pro s prenosniki Matebook. Kaj pa v drugih primerih?

Poleg večjega zaslona lahko produktivnost dvignete s programi in aplikacijami, o katerih sem pisal za portal Vse bo v redu zavarovalnice Triglav.

Na voljo je nekaj rešitev (programov), vendar je za boljše treba plačati naročnina, kar v primeru občasne uporabe tablice kot drugega zaslona, spet nima večjega smisla. Še najbolj uporabna se mi zato zdi rešitev Spacedesk. Na spletni strani namreč najdete vse, kar boste potrebovali. Namestitev in uporaba pa je prav tako dovolj preprosta, da se je lahko loti čisto vsak.

Ko na računalnik namestite gonilnike, tega spremenijo v nekakšen strežnik, katerega naslov IP se potem prikaže v aplikaciji na tabličnem. Pod pogojem, da sta obe napravi povezano v isto brezžično Wi-Fi omrežje. V kolikor tablični računalnik podpira možnost deljenja USB, potem ju lahko povežete z ustreznim kablom, toda to ne vpliva kaj dosti na delovanje – saj v tem primeru prenosni računalnik v splet dostopa preko tabličnega. Od tu naprej in pod pogojem uspešne povezave, lahko uporabljamo vse možnosti deljenja zaslona, ki ga predvideva sistem Windows. Skrivajo se pod sočasnim pritiskom tipk Windows in P.

Poleg potrebe po brezžičnem omrežju v skrajnem primeru pomaga dostopna točka pametnega telefona ali tablice, če ima vmesnik za mobilno omrežje, se lahko pojavi zakasnitev prikaza slike na zaslonu tabličnega računalnika. V mojem primeru ni bila moteča, je pa kajpada vse odvisno od tega, kaj na prenosniku počnete. V izogib temu lahko uporabite rešitev Splashtop Wired XDisplay, ki napravi poveže preko kabla. Dva tedna boste lahko ugotavljali, ali vam odgovarja, saj žal ni brezplačna.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Takšen je naš izbor »najboljših« telefonov
• 
  Omrežni strežniki QNAP postajajo pametnejši
• 
  V Sloveniji je skoraj vsak otrok do 15. leta žrtev ene od oblik spletne zlorabe ali nasilja
• 
  PRVI VTIS Škoda Epiq: Imajo velik problem in ne vem, kako ga bodo Čehi rešili?
• 
  Če ima dva, potem oba čim bolj izkoristite!

The post NEDELJSKI NASVET: Tablica kot drugi zaslon prenosnika. Je in ni preprosto? appeared first on Tehnozvezdje.