Pri nakupu nad 400 evrov pred potrditvijo nakupa vpišeš kodo GKB23BFPE1 za 30 evrov popusta. Pri nakupih med 250 in 400 evri velja koda GKB23BFPE2 za 20 evrov popusta, pri nižjih zneskih pa koda GKB23BFPE3 za 5 odstotkov oz. največ 10 evrov popusta.

Ena od zanimivih kategorij v tej trgovini so prenosne zunanje baterije, primerne za kampiranje in druge priložnosti, ko je treba premostiti odsotnost ali oddaljenost vtičnice z električno energijo. Proizvajalci teh baterij niso tako uveljavljeni kot denimo Bluetti, Ecoflow ali Jackery, čeprav se občasno tudi kakšen njihov model najde, pretežno pa se pojavljajo znamke, kot so Fossibot, Oukitel (to denimo poznamo tudi iz sveta pametnih telefonov), VTOMAN in druge. Toda glede na videno na letošnjem sejmu IFA, kjer je bilo tovrstnih baterij oz. generatorjev ogromno, so si med seboj, še posebej glede samih lastnosti, zelo podobne, zgolj zunanja preobleka je različna.

Dvojica zanimivih izmed tovrstnih polnilnih postaj se mi trenutno zdi Fossibot F800 z baterijo vrste LiFePO4 (LFP) s kapaciteto 512 Wh in izhodno močjo 800 W za 299 evrov (s pošiljanjem iz evropskega skladišča) in Oukitel P2001 z baterijo kar 2000 Wh (prav tako LFP) in močjo 2000 W za 850 evrov.

Zelo zanimiva in pestra kategorija v trgovini Geekbuying so električna kolesa, še posebej zložljiva, in e-skiroji. Pestra je tudi ponudba 3D-tiskalnikov. Poleg tega najdeš še marsikaj, od malih pripomočkov in drobnarij, prek brezžičnih zvočnikov (denimo znane in solidne znamke Tronsmart). Potencialno perspektiven se denimo zdi tudi mini PC BMax B8 Pro s procesorjem i5 12. generacije, 24 GB pomnilnika DDR5, 1 TB diska NVMe in prednaloženimi Windows 11 za 400 evrov.

Pri večini izdelkov je označeno, iz katerega skladišča jih odpošljejo. Izbiraj take, ki so na zalogi v EU oz. v določeni evropski državi, večinoma sta to Poljska in Češka.

The post ČRNI PETEK: Prvi popusti v trgovini Geekbuying appeared first on Tehnozvezdje.

Črni petek je bil dan, ko so se trgovci želeli privabiti kupce, zato so nudili ogromne popuste. Nič čudnega, da so bili ljudje pripravljeni celo noč preždeti pred zaprtimi vrati trgovin, da so se lahko potem zjutraj kot prvi zapodili vanje. Najbrž ti je jasno, da teh časov ni več. Črni petek je le eden od potrošniških praznikov, ki je že davno izgubil originalni namen. Tako v višini popustov, kot trajanju. Zdaj traja mesec dni, nakar sledi mesec božičnih nakupov in po njem še januarske razprodaje.

Uradno črni petek letos pade na 24. november, nato pa mu sledi še spletni ponedeljek 27. novembra. A če danes pogledate ponudbo spletnih trgovin, potem boste videli, da so popusti na voljo že zdaj. Večinoma se gibljejo med 10 in 20 odstotki za kupcem zanimive izdelke, le nekateri, pogosto takšni, ki že več let ždijo v skladiščih, so občutno cenejši. Nima se smisla braniti kakršnega koli popusta, a če si dovolj tečen, če potrkaš na prava vrata in daš jasno vedeti, da drugače želenega izdelka ne boš kupil, potem ni izključeno, da ti bo kadarkoli v letu uspelo izsiliti podobne popuste, kot so vsem na voljo v tem mesecu.

Nakupno vodilo je enako kot za katerikoli čas v letu. Kupuj tisto, kar potrebuješ, kar si si postavil za cilj, da boš kupil, in nikar ne kupuj stvari zaradi nakupovanja kot takšnega.

Vprašanje, ki se ti gotovo zastavlja, je, ali izdelek kupiti zdaj ali raje počakati na petek, ko bo morda cenejši. Ni izključeno, da bo, vendar glede na lani, ko sem ponudbo bolje spremljal, malo verjetno. Vem, kako razmišljajo prodajalci. Česar ne bomo prodali zdaj, bomo decembra. Ali bodo takrat popusti za izdelke, ki niso šli v promet novembra, še višji? Ni izključeno. Ker črni petek ni več dan razprodaje, trgovci kupijo večje količine izdelkov, za katere mislijo, da bodo šli dobro v promet. Če jim ostanejo, potem postanejo strošek, ki se ga je treba čim hitreje znebiti. Saj pravim, da se je prvotni namen črnega petka izrodil!

Ravno tako ni izključeno, da se zaradi čakanja obrišeš pod nosom. Popusti, ki so zdaj aktualni, večinoma veljajo do 26. novembra oziroma do razprodaje zalog. Ne veš, kolikšne so zaloge, kot ne veš, ali je podatek o številu izdelkov v skladišču točen. Če bi bil trgovec, potem bi ga zagotovo uporabil, da bi prepričal obiskovalce, ki se glede na podatke o obisku strani pogosto vrnejo nanj, a ga še niso kupili. Kreativno nižanje števila dosegljivih proti enemu samemu dela čudeže.

Televizorji so običajno odličen nakup okoli črnega petka, če najdeš pravi (želeni) model. V tem letnem času in med prazniki so najcenejši.

Se torej nakup ta mesec splača? Zagotovo. Večinoma so ponudbe boljše od akcijskih ponudb, ki smo jih videli do zdaj v letu, in narekujejo, kakšne bodo dobre cene v naslednjih mesecih. Težje je oceniti, ali je sklenjen posel dober, če prej niste spremljali cen za želene izdelke. Zdaj je prepozno. Ne zanašajte se na polne cene, ki so pogosto objavljene v spletnih trgovinah, kajti tudi to sodi med podatke, ki se jih da uporabiti za kreativno pospeševanje prodaje. A če veš, da je televizor, ki si ga želiš, poleti stal jurja in pol, zdaj pa samo še jurja, potem je jasno, da se nakup splača.  

Kaj storiti? Če še nisi, potem razmisli, kaj res potrebuješ in to zapiši na seznam. Nato vsak dan pregleduj ponudbo spletnih trgovin in spremljaj gibanje popustov. Običajno se splača čakati do zadnjega možnega trenutka, ker bodo takrat cene še nekoliko nižje, čeprav obstaja nevarnost, da ostaneš brez želenega. Marsikateremu ljubitelju nakupovanja se je to že zgodilo. Tudi takrat ni treba obupati. Morda ga pod podobnimi pogoji nudi katera druga trgovina. Vsekakor bomo tudi mi ali na portalu ali na drugih kanalih objavili kakšno dobro ceno, ki jo bomo kje zasledili.

The post NEDELJSKI NASVET: Kako potegniti največ iz ČRNEGA PETKA appeared first on Tehnozvezdje.

Med slušalkami je verjetno najbolj smiselna investicija v nekaj brezžičnega. Bluetooth je trenutno de facto najbolj univerzalen standard. Klasičen priključek 3,5 mm izginja s telefonov in pri marsikaterem se je zato treba zanašati na prilagojevalnik, s temi pa je križ, ker ni vsak primeren za kateri koli telefon. Poleg tega androidni del sveta uporablja USB-C, jabolčni pa lightning, in slušalk, izdelanih prav za enega od teh dveh priključkov je malo. Z bluetoothom se tudi znebiš kabla, pri čezušesnih slušalkah pa ga še vedno lahko uporabiš, če hočeš najboljšo kvaliteto zvoka. Pri brezžični povezavi sicer pomagajo kodeki AptX in podobni, ki glasbo med predvajalnikom in slušalkami ali zvočnikom prenašajo z višjim bitnim tokom (manj stisnjeno), ampak v praksi le malokdo sliši razliko, če je tak kodek prisoten ali če ga ni. Poleg tega pa zvočne naprave, ki so že v osnovi dobre, običajno tudi podpirajo katerega od naprednejših prenosov zvoka, tiste slabše pa ne.

Pogost pomislek pri bluetoothu je trajanje baterije. Češ, ravno sredi vožnje (z vlakom, avtobusom, letalom, …) bo zmanjkalo energije in zabave bo konec. To je še največja nevarnost pri modelih, ki na vrvici ali loku čepijo za vratom, tam je res treba paziti. Naglavne slušalke običajno zdržijo nekaj deset ur, zato z njimi ne bi smelo biti težav. Popolnoma brezžični čepki pa imajo vsi po vrsti polnilne škatlice, tako da nekaj pavze, ki je tako ali tako nujna na vsakih nekaj ur, poskrbi za dovolj nove zaloge za naslednjo seanso. Tudi problemi z izgubljanjem povezavo so pretežno preteklost, še posebej če slušalke podpirajo eno od novejših različic standarda. Tiste z bluetooth 5.0 se lahko povežejo tudi z več napravi naenkrat – v kolikor so tudi te na petici. Lahko pa se kakšne prekinitve zvoka pojavijo na cenejših in manj zmogljivih telefonih.

Naglavne slušalke

Pri teh, ki imajo lok čez betico, vsekakor priporočamo take, ki pokrijejo ušesa. So mnogo udobnejše za daljše poslušanje kot tiste, ki čepijo na ušesih in prej ali slej začnejo tiščati in žuliti. Pri tej vrsti se splača poleg dobrega zvoka in materialov plačati še za odpravljanje šumov. V praksi namreč pod stotimi evri ni veliko dobrega, tu nekje pa se še že začnejo solidni »noise cancelling« primerki. V tem razredu je sicer zanesljivo na vrhu Sonyjev model WH-1000XM3, ki mu je zdaj cena že padla tako v Sloveniji kot še posebej v tujini (na približno 280 evrov). Toda to je zunaj dosega večine šolarjev, kot tudi glavni, malenkost cenejši, a prav tako odlični konkurent Bose QuietComfort 35. Zato raje poglejmo nižje po cenovni lestvici, kjer so čisto solidne Sonyjeve WH-CH700N za dobrih sto evrov. Malce slabše bodo zadušile hrup, a še vedno čisto v redu, pa glasba ne bo blizu avdiofilske, ampak zlahka boljša od tiste pri katerih koli »čepkih«. Za dober, rokovski zvok, vendar brez odpravljanja šumov, so zanimive tudi Marshall Monitor. Za tiste, ki jim je res v prvi vrsti pomembna kar najboljša zvočna podoba in si jo lahko privoščijo, pa so primerne Audio Technica ATH-M50XBT.

Slušalke z oporo za vratom

S trdim lokom okrog vratu smo se poskušali spoprijateljiti, a se nikoli nismo. In zdaj, ko obstaja na tone popolnoma brezžičnih slušalk, v tem loku, ki ga je tudi težko pametno pospraviti v torbo ali nahrbtnik, vidimo še manj smisla. Je pa kabel med obema slušalkama še vedno lahko koristen pri rekreaciji. Med tovrstnimi modeli je moj izbor Jaybird Tarah, ki je narejen s športanjem in znojenjem v mislih. Jaybird slovi po dobrem zvoku in nemoteči obliki, Tarah pa ohranja oboje pri doslej najnižji ceni za slušalke te znamke.

Popolnoma brezžične slušalke

Ne samo, da se z njimi osvobodiš motečih kablov, celo navade se spremenijo zaradi takega izdelka. Telefonske klice zadnje mesece dvigujem skoraj izključno tako, da vzamem čepka iz škatlice in prepustim, da sama storita vse. Vmes telefon zazvoni največ trikrat. Skrbi zaradi baterije ni, ker več kot dve ali tri ure naenkrat teh slušalk nihče ne bo uporabljal, potem pa gredo v škatlico, kjer se spet napolnijo. Enkrat na teden ali 14 dni napolniš še vse skupaj in stvar je rešena za naslednje obdobje. Moje najljubše so Jabra Elite 65t, ki so zvočno v redu, funkcionalno pa fantastične. Lepo prekinejo predvajanje, ko eno vzameš iz ušesa, in ga spet zaženejo, ko jo daš nazaj. Naenkrat so lahko povezane z dvema napravama in pametno preklapljajo med njima (če denimo predvajajo z ene, pa vmes pride klic na drugo), znajo rahlo izničit šum in spustiti uporabnikov govor »skozi«, kadar telefonira. Niso najcenejše, a so vredne svoje cene. Podobno stanejo tudi Applove Airpods, ki prav tako delujejo odlično in omogočajo marsikateri trik, glede zvoka, odpravljanja šumov in obstanka v ušesu pa nekoliko zaostajajo. Cenejše opcije so ustrezno slabše, med boljšimi tudi po enem letu še vedno ostaja Soundcore Liberty Lite.

Zvočniki bluetooth in Wi-Fi

Časi, ko smo kupovali računalniške zvočnike, in iskali vtičnico zanje, so minili. Bluetooth in vgrajene baterije so spremenili glasbeni svet. Izbira je enormna, ne obstajajo samo tiste tri ali pa mogoče pet znamk, ki prevladujejo v slovenskih trgovinah. Splošno načelo pa je, da ga nekaj deset evrov dobiš zadevo, ki bo sicer solidno žvrgolela, a ne bo ustrezna niti za prave muzikalične užitke niti ne bo dovolj glasna za žur. Med tem temi modeli je sicer daleč najbolj priljubljen JBL-ova polkocka Go, vendar namesto nje raje priporočam zvočno boljša Soundcore Mini 2 ali Motion Q. Drugi je kajpak boljši in tudi vodoodporen. Potem tja do sto evrov ni veliko napredka, zato bi tiste vmesne predstavnike kar izpustil. Morda z izjemo modela Tronsmart T6 Plus, ki je mimogrede še zunanja baterija, in ljubkega Ultimate Ears Wonderboom. Za stotaka pa že dobiš reč, ki premore nekaj basov in soliden razpon, pa tudi že toliko seka, da ozvoči večjo sobo ali kakšen piknik. JBL Flip 4 je dobra izbira, kot sta Ultimate Ears Blast in Boom 3. Vsi ti omogočajo, da jih povežeš več skupaj in tako pridobiš še stereo. Če kdo rabi še več moči, UE ponuja modele z oznako Mega.

Za v »študenta« pa bi bil lahko primeren tudi Ikein Sonos, če je le na voljo Wi-Fi, ki ga lahko izkoriščajo vsi sostanovalci. Na tak zvočnik se lahko poveže več uporabnikov kot na običajnega z bluetoothom, pa še na računalniku se da ustvariti medijski strežnik in od tam servirati glasbo.

Glasbene storitve

Glavni glasbeni vir je že leta Youtube. To se najbrž še nekaj časa ne bo spremenilo. Si pa lahko zdaj to poslušanje omogočijo brez oglasov in še nekaj drugimi bombončki za dobrih sedem evrov na mesec, pa še naročnino na Youtube Music dobijo mimogrede. Alternativi sta Apple Music in Deezer za podobno ceno. Večjih razlik med njimi ni, mogoče se pri Apple Music pozna nekaj več uredniške roke, zaradi česar je lažje najti novo glasbo in kakšna zanimiva priporočila. Zagotovo se bo večini zdelo šest ali sedem evrov na mesec preveč, zraven pa bodo z lahkoto dali bistveno več za nekaj povsem nepotrebnega. Ampak prioritete so pogosto nerazložljive. Res pa zna biti problem kreditna kartica, čeprav se ga najbrž da obiti s kakšno predplačniško, za katero skrbijo starši, na primer tisto od mBills. Mogoče ni napačno zbrati skupaj skupinice prijateljev in si omisliti družinsko naročnino, ki jo ponujata Apple Music in Deezer. Pri prvem je cenejša, mora pa tisti, ki jo sklene, imeti iPhone. Z Marjanom ne podpirava posedovanja tega statusnega simbola v času šolanja, ampak realnost je drugačna. Družinske naročnine so sicer glede na zapisano v pogojih storitve namenjene ožjim družinskim članov, ampak »hvatanje krivin« imamo v krvi še iz prejšnje države.

Za podcaste je na Androidu povsem v redu opcija Googlova aplikacija (Podkasti oz. Google Podcasts), ki tvojo knjižnico lepo sinhronizira med napravami. Od brezplačnih preveri še Podcast Addict. Na iPhonu pa Overcast, lahko pa ostaneš kar pri Applovi privzeti.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post NAZAJ V ŠOLO: V ušesih bodo še naprej, naj do njih ne vodijo več kabli appeared first on Tehnozvezdje.

Nekje od 2015 naprej se je pri razvoju PC-jev poklopilo nekaj dejavnikov, zaradi katerih so današnji izdelki bistveno bolj atraktivni, kakovostni in zmogljivi kot tisti, ki verjetno zdaj počiva na domači mizi. Procesorji so dobili več jeder in obujena konkurenca s strani AMD-ja je Intel prisilila k miganju. Podobno se pri grafičnih karticah priganjata AMD in Nvidia. Velik korak naprej so naredili zasloni, tako namizni, ki so zrasli in se ukrivili, kot tisti v prenosnikih. Proizvajalci pa so se resno zavzeli za zmanjšanje robov okrog zaslonov in tudi nasploh tanjšanjem prenosnikov. Konkurenca je svoje naredila še pri materialih, (osvetljenih) tipkovnicah, zvočnikih in ostalih vidikih. Za tiste, ki so s svojim računalnikom veliko naokrog, pa je zelo dobrodošla tudi biometrična možnost prijave v sistem. Hkrati ta »zlata doba« res dobrih prenosnikov traja že nekaj časa, tako da zdaj z nakupom katerega od lanskih modelov, ki so že ustrezno znižani, prav nič ne zgrešiš.

Namiznik, prenosnik, vse v monitorju?

Prva odločitev, še preden pridemo ko kakšnih konkretnih modelov, je tista najbolj klasična, kjer sicer za večino kupcev že dolgo ni več dileme. Namizni računalniki so pretežno priljubljeni le še pri resnih igričarjih in poklicih, ki rabijo kar največje zmogljivosti ter ogromne monitorje (oblikovalci, arhitekti, fotografi, videografi, razvijalci aplikacij). Zmogljivosti današnjih prenosnikov zadoščajo, da za ostale uporabnike ni več nujna namizna »kišta«. Priporočamo pa seveda zunanji monitor, kadar je prenosnik na mizi, če je le prostor na njej. Še vedno je veliko udobneje delati z večjo sliko pred očmi, in tudi miška (ter morda še tipkovnica) je lahko zraven. Danes je po našem mnenju 25 palcev minimalna velikost monitorja, ki se jo splača kupiti, seveda z ločljivostjo QHD (2560 x 1440). Še boljša možnost je 27-palčna diagonala pri enaki ločljivosti. Izognili bi se monitorjem take velikosti, ki so zgolj Full HD (1980 x 1080), pa tudi ukrivljenost tu še ne pride do izraza, razen če bodo večino časa na ekranu igre. V tem primeru je Full HD dovolj, saj se v igrah ne bo videlo nazobčanega besedila in z večjimi ločljivostmi ima večina hardvera težave, poleg tega pa so pri igranju pomembnejše druge lastnosti, denimo osveževanje zaslona z višjo frekvenco (120 ali 144 Hz) in sihronizacija G-Sync. Pri večjih diagonala smo veliki navdušenci nad ukrivljenimi modeli, seveda znova z vsaj 1440 točkami po višini. Imajo pa ti zaradi narave zaslonov običajno matriko VA, kar pomeni dobre kontraste, a nekoliko slabše vidne kote (barve so od strani videti nekoliko drugače kot s središčne točke) kot pri matriki IPS, ki je po našem mnenju obvezna pri ravnih monitorjih. Nič ni narobe, če ima monitor priključek USB-C, prek katerega poteka celotna povezljivost s prenosnikom (slika, podatki, zvok, omrežna povezljivost, …) ter tudi napajanje.

Morda so ena od izjem med namiznimi računalniki, ki so še zanimivi za običajne uporabnike, mini PC-ji, lahko zaradi varčevanja s prostorom ali pa v vlogi kakšnega večpredstavnostnega predvajalnika, priključenega na televizor. Za take namene so običajno dovolj dobri že kakšni za približno dvesto evrov, ki se jih najde v kitajskih trgovinah (denimo Beelink J45) in po naših izkušnjah delujejo povsem v redu. Razen če želiš imeti (gladko) sliko 4K pri 60 Hz, potem bo verjetno treba zmogljivejši procesor od Celerona ali Pentiuma. Obstajajo tudi precej dražji in bolj konkretni »miniji«, kakršni so Intelovi modeli NUC ali pa Applov Mac mini. To so resda ljubke in zanimive »mašine«, vendar večinoma z dokaj slabim razmerjem med ceno in zmogljivostmi, zato je bolje ali najti prostor za večje ohišje ali se preprosto odločiti za prenosnik in zunanji monitor. Podobna težava pesti tudi modele vse-v-enem, pri katerih je vse integrirano v monitor. Applovi računalniki iMac so še vedno atraktivni, toda njihove cene so glede na dobljeno visoke, poleg tega pa so velikosti zaslonov ostale nekje v letu 2014 in skrajni čas bi bil, da 27 palcev postane osnovna možnost, nad njo pa uvedejo še kakšno večjo. Po drugi strani pa je večina cenejših možnosti s sistemom Windows na pogled dokaj cenenih in podhranjenih, zato znova velja, da se kakšna drugačna kombinacija preprosto bolj splača. Pa še nečesa se je treba zavedati. Monitor je lahko uporaben precej dlje od računalnika. Kakovosten primerek bo lahko nemoteno služil svojemu namenu še čez deset let ali več, ko bo nanj priključen že drugi ali tretji PC. Zato investicija v integriran računalnik s povprečnim zaslonom ni najbolj smiselna.

Dobro, kakšen prenosnik?

Ob izbiranju prenosnega računalnika že dolgo ni več samo vprašanje velikosti zaslona, kjer smo bili navajeni treh ali štirih možnosti, od 13,3 ali 14,1 prek najbolj pogoste diagonale 15,6 do monstrumov s 17,3-palčno diagonalo zaslona. Zdaj so tu še nekatere dodatne velikosti (11,6; 12,5 in še kakšna), še pred nekaj leti standardna velikost za 13-palčni ekran zdaj prinaša za razred večjega, predvsem pa je veliko različnih oblik in namembnosti prenosnikov, kar potem diktira še ostale lastnosti in tudi cene. V grobem bi lahko prenosnike razvrstili v naslednje kategorije: običajni (nekateri z zaslonom na dotik), vrtljivi (zaslon se lahko obrne naokrog), igričarski, ultralahki, poslovni, hibridi med tablicami in prenosniki. Znotraj teh kategorij pa so še dodatne delitve, saj denimo igričarski obstajajo v velikih in debelih inkarnacijah, kar omogoča čim boljše hlajenje komponent ter vgradnjo večje baterije, zadnjih nekaj let pa tudi v dokaj tankih in lahkih (približno 2 kg je še vedno veliko, a malo glede na zmogljivosti).

Poslovne bomo tokrat izločili, ker so za šolarje, dijake in študente večinoma predragi, tudi zaradi nekaterih dodatkov, ki jih večina teh uporabnikov ne rabi. Tablice, ki se z ovitkom-tipkovnico prelevijo v prenosnik, se tudi niso zares izkazale, in jih proizvajalci že kar malo opuščajo. Večinoma so dražje od primerljivo opremljenih običajnih modelov, za šolske in študijske potrebe jih niti ne bi priporočali, ker so ti »ovitki« dokaj povprečne tipkovnice in ker ne dajejo trdnosti pri uporabi v naročju. Ultralahki, ki smo jim nekoč zaradi Intelove iniciative rekli ultrabooki, so kot naročeni za uporabnike, kakršni smo novinarji, ki s seboj nočemo prenašati prevelike teže, rabimo pa zadostne zmogljivosti in si tak komplet (v idealnih razmerah) lahko privoščimo. Za večino ostalih uporabnikov je verjetno bolj smiselno kupiti ali večji zaslon ali več zmogljivosti (ali oboje) ter z nekaj sreče mimogrede še možnost kasnejše zamenjave ali nadgradnje določenih komponent (pomnilnika, diska, …), kajti ultralahki modeli večinoma takih posegov ne omogočajo, saj je vse neodstranljivo na matični plošči. Je pa nekaj spodobnih izjem, ki se jih dobi za manj kot tisočaka, med njimi HP Envy 13 in Lenovo Yoga S730.  

Izbira med »klasiko« kakršne koli velikosti (14,1 – 15,6 – 17,3) je velika, razlike pa so pogosto v niansah. Eden ima boljšo tipkovnico, drugi zvočnike, tretji svetlejši zaslon, četrti premore biometrični element. Sami bi se raje nagnili na stran manjših zaslonov, ti prenosniki so precej bolj prijazni tako za uporabo v naročju kot za prenašanje naokrog, pa tudi slika bo lepša in bolj jasna. V vsakem primeru pa je treba upoštevati nekaj zakonitosti glede »specifikacij«, da ne bo potem obžalovanja, ko bo računalnik počasen ob množici odprtih zavihkov v brskalniku ali kakšnem ukvarjanju s fotografijami. Procesor bi moral biti vsaj Core i5 z oznako U od osme generacije naprej (generacijo prepoznaš po prvi številki oznake, denimo v i5-8265U) ali eden od AMD-jevih čipov Ryzen. Nekateri tanki modeli imajo procesorje i5 z oznako Y, ki je varčnejša, a zmore hitrost na ravni procesorjev U le za kratek čas. Preskok z i5 na i7 se ne bo kaj dosti poznal. Priporočljiva količina pomnilnika je 8 GB. Še bolje je seveda 16 GB, a v cenovnih razredih za učence večinoma take količine ni, pa tudi ni zares nujna. Primarni disk naj bo vrste SSD, saj je bistveno hitrejši od klasičnega trdega diska (HDD), pa tudi povsem tih. Izogibaj pa se bliskovnemu pomnilniku eMMC, ki pri cenejših prenosnikih včasih nadomešča SSD. To je enako, kot bi sistem poganjal s pomnilniške kartice – zelo počasno. Polna visoka ločljivost, matrika IPS in približno 300 nitov (kandel na kvadratni meter) svetilnosti pa so lahko orientacija pri lastnostih zaslona.

Zavedati se je treba, da pod 650 ali celo 700 evri večinoma ni prenosnikov, ki bi ustrezali opisanim kriterijem ter imeli še kakovostno ohišje, uporabno tipkovnico, natančno sledilno ploščico, vsaj solidne zvočnike, zgleden nabor priključkov, baterijo, ki bi zdržala najmanj šest ur resnega dela, in mogoče še kakšen nepričakovan dodatek. Najde se kvečjemu kakšen dokaj zanimiv model pri »kitajcih«, ki za polovico omenjenega zneska ponuja precej naštetih lastnosti, z izjemo procesorja, saj je ta običajno iz nižjih serij ali pa nekaj generacij star (čiščenje zalog). Taka primerka sta Teclast F7 Plus (če se odločiš za nakup obvezno izberi način pošiljanja priority line), ki nas je na testu kar lepo presenetil, in novi Alldocube KBook 13.5. Med prenosniki, ki pridejo v poštev pri izbiranju, so nam všeč Lenovo S145, HP-jeva Pavilion in Probook 450 G6, Asusovi Vivobook in Zenbook (14 in 15), Acer Swift 3 (v tujini, ker so trenutno pri nas le starejše generacije tega izdelka). Kot rečeno pa tudi kakšen drug ne bo napačen, če bodo le sestavni deli pravi. Med Macbooki, ki sicer morda bolj sodijo v ultralahko kategorijo, se trenutno zdi najboljši nakup novi najcenejši Macbook Pro 13 (z dvema priključkoma USB-C – zmogljivejši modeli imajo štiri), ki je pridobil štirijedrni procesor namesto dvojedrnega in funkcijski zaslonček (Touchbar). Ni bistveno dražji od Macbooka Air, je precej zmogljivejši.

Naj bo glasen in sveti kot glasbeni stolp iz 90-ih

Igričarska estetika je marsikomu nerazumljiva, toda tipkovnica pač mora svetiti vsaj v eni živi barvi, če že ne večbarvno. Prav tako je skoraj nujen osvetljen logo na zunanji strani. Sicer pa pri igričarskih modelih glej na črko H v oznaki procesorja, ki označuje 45 W porabe, kar je trikrat več od procesorjev U, temu primeren je skok v zmogljivostih. Še posebej, če sodeluje šest jeder, ne le štiri. Večina jih ima vgrajeno grafično »kartico« Nvidia in spodnja meja je po naši oceni GTX 1060, po 1050 Ti posezi le, če je cena res ugodna, vstopno 1050 pa pusti pri miru, ker ne zadošča za igranje pri polni visoki ločljivosti. Še boljša izbira kot 1060 ali 1070 iz prejšnje generacije sta nova čipa GTX 1650 in 1660 Ti, saj prinašata približno petinski do tretjinski pospešek. Za RTX pa bo verjetno že zmanjkalo proračuna, a če je denarcev dovolj, potem je RTX 2060 ali RTX 2070 odlična opcija, 2080 pa najbrž že pretiravanje. Vse je odvisno od cene, od kakovosti izdelave do hitrosti osveževanja zaslona, vendar je trenutno točka najboljše vrednosti nekje med 1200 in 1500 evri. Katerega koli od modelov Acer Nitro 5, HP Omen 15 ali Lenovo Legion Y540 (malo nadgrajeni Y530, ki se je na testu dobro odrezal) dobiš najbolj ugodno, bo odlična izbira.

Kaj pa naj poganjam?

Kateri koli Macbook bo kajpada imel nameščen operacijski sistem MacOS. Na drugi strani pa mislimo, da je obvezno kupiti prenosnik s prednaloženim sistemom Windows 10. Brez bo morda kakšnih 50 evrov cenejši, toda kasnejši dokup licence za OS – piratstva nekako ne moremo podpirati – bo dražji od tega »prihranka«. Spletni brskalniki so zastonj, dobre izbire pa je zdaj veliko. Namesto skoraj nepogrešljivega Chroma lahko izbereš tudi Vivaldi ali Brave, ki sta osnova na istem jedru, kot bo nekoč (kmalu?) Microsoftov Edge. Prezreti pa ne gre niti starega, dobrega Firefoxa. Za »pisarno« se nam še vedno zdi dobra vrednost Microsoftova naročnina na Office 365, ki za sto evrov na leto šestim uporabnikom omogoča uporabo vseh pripadajočih programov (Word, Excel, Powerpoint, Outlook, …) in daje vsakemu terabajt prostora v oblačni shrambi Onedrive. Zastonjski alternativi sta Libre Office in spletni Google Docs. Za domače urejanje fotografij je primeren Adobe Photoshop Elements, morda kar v kompletu s programov za montiranje videa Premiere Elements. Za to nalogo sicer več omogoča nič dražji in večinoma hitrejši Cyberlink Powerdirector. Naprednejši program za fotografe je Affinity Photo, ki pa za hitro delovanje zahteva res zmogljiv računalnik. Verjetno večina za e-pošto uporablja Gmail, če pa slučajno kaj drugega, potem sta najbolj priporočljiva odjemalca še vedno Microsoftov Outlook in Mozillin Thunderbird.

***

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post NAZAJ V ŠOLO: Brez pravega računalnika še vedno ne gre! appeared first on Tehnozvezdje.