Med slušalkami je verjetno najbolj smiselna investicija v nekaj brezžičnega. Bluetooth je trenutno de facto najbolj univerzalen standard. Klasičen priključek 3,5 mm izginja s telefonov in pri marsikaterem se je zato treba zanašati na prilagojevalnik, s temi pa je križ, ker ni vsak primeren za kateri koli telefon. Poleg tega androidni del sveta uporablja USB-C, jabolčni pa lightning, in slušalk, izdelanih prav za enega od teh dveh priključkov je malo. Z bluetoothom se tudi znebiš kabla, pri čezušesnih slušalkah pa ga še vedno lahko uporabiš, če hočeš najboljšo kvaliteto zvoka. Pri brezžični povezavi sicer pomagajo kodeki AptX in podobni, ki glasbo med predvajalnikom in slušalkami ali zvočnikom prenašajo z višjim bitnim tokom (manj stisnjeno), ampak v praksi le malokdo sliši razliko, če je tak kodek prisoten ali če ga ni. Poleg tega pa zvočne naprave, ki so že v osnovi dobre, običajno tudi podpirajo katerega od naprednejših prenosov zvoka, tiste slabše pa ne.

Pogost pomislek pri bluetoothu je trajanje baterije. Češ, ravno sredi vožnje (z vlakom, avtobusom, letalom, …) bo zmanjkalo energije in zabave bo konec. To je še največja nevarnost pri modelih, ki na vrvici ali loku čepijo za vratom, tam je res treba paziti. Naglavne slušalke običajno zdržijo nekaj deset ur, zato z njimi ne bi smelo biti težav. Popolnoma brezžični čepki pa imajo vsi po vrsti polnilne škatlice, tako da nekaj pavze, ki je tako ali tako nujna na vsakih nekaj ur, poskrbi za dovolj nove zaloge za naslednjo seanso. Tudi problemi z izgubljanjem povezavo so pretežno preteklost, še posebej če slušalke podpirajo eno od novejših različic standarda. Tiste z bluetooth 5.0 se lahko povežejo tudi z več napravi naenkrat – v kolikor so tudi te na petici. Lahko pa se kakšne prekinitve zvoka pojavijo na cenejših in manj zmogljivih telefonih.

Naglavne slušalke

Pri teh, ki imajo lok čez betico, vsekakor priporočamo take, ki pokrijejo ušesa. So mnogo udobnejše za daljše poslušanje kot tiste, ki čepijo na ušesih in prej ali slej začnejo tiščati in žuliti. Pri tej vrsti se splača poleg dobrega zvoka in materialov plačati še za odpravljanje šumov. V praksi namreč pod stotimi evri ni veliko dobrega, tu nekje pa se še že začnejo solidni »noise cancelling« primerki. V tem razredu je sicer zanesljivo na vrhu Sonyjev model WH-1000XM3, ki mu je zdaj cena že padla tako v Sloveniji kot še posebej v tujini (na približno 280 evrov). Toda to je zunaj dosega večine šolarjev, kot tudi glavni, malenkost cenejši, a prav tako odlični konkurent Bose QuietComfort 35. Zato raje poglejmo nižje po cenovni lestvici, kjer so čisto solidne Sonyjeve WH-CH700N za dobrih sto evrov. Malce slabše bodo zadušile hrup, a še vedno čisto v redu, pa glasba ne bo blizu avdiofilske, ampak zlahka boljša od tiste pri katerih koli »čepkih«. Za dober, rokovski zvok, vendar brez odpravljanja šumov, so zanimive tudi Marshall Monitor. Za tiste, ki jim je res v prvi vrsti pomembna kar najboljša zvočna podoba in si jo lahko privoščijo, pa so primerne Audio Technica ATH-M50XBT.

Slušalke z oporo za vratom

S trdim lokom okrog vratu smo se poskušali spoprijateljiti, a se nikoli nismo. In zdaj, ko obstaja na tone popolnoma brezžičnih slušalk, v tem loku, ki ga je tudi težko pametno pospraviti v torbo ali nahrbtnik, vidimo še manj smisla. Je pa kabel med obema slušalkama še vedno lahko koristen pri rekreaciji. Med tovrstnimi modeli je moj izbor Jaybird Tarah, ki je narejen s športanjem in znojenjem v mislih. Jaybird slovi po dobrem zvoku in nemoteči obliki, Tarah pa ohranja oboje pri doslej najnižji ceni za slušalke te znamke.

Popolnoma brezžične slušalke

Ne samo, da se z njimi osvobodiš motečih kablov, celo navade se spremenijo zaradi takega izdelka. Telefonske klice zadnje mesece dvigujem skoraj izključno tako, da vzamem čepka iz škatlice in prepustim, da sama storita vse. Vmes telefon zazvoni največ trikrat. Skrbi zaradi baterije ni, ker več kot dve ali tri ure naenkrat teh slušalk nihče ne bo uporabljal, potem pa gredo v škatlico, kjer se spet napolnijo. Enkrat na teden ali 14 dni napolniš še vse skupaj in stvar je rešena za naslednje obdobje. Moje najljubše so Jabra Elite 65t, ki so zvočno v redu, funkcionalno pa fantastične. Lepo prekinejo predvajanje, ko eno vzameš iz ušesa, in ga spet zaženejo, ko jo daš nazaj. Naenkrat so lahko povezane z dvema napravama in pametno preklapljajo med njima (če denimo predvajajo z ene, pa vmes pride klic na drugo), znajo rahlo izničit šum in spustiti uporabnikov govor »skozi«, kadar telefonira. Niso najcenejše, a so vredne svoje cene. Podobno stanejo tudi Applove Airpods, ki prav tako delujejo odlično in omogočajo marsikateri trik, glede zvoka, odpravljanja šumov in obstanka v ušesu pa nekoliko zaostajajo. Cenejše opcije so ustrezno slabše, med boljšimi tudi po enem letu še vedno ostaja Soundcore Liberty Lite.

Zvočniki bluetooth in Wi-Fi

Časi, ko smo kupovali računalniške zvočnike, in iskali vtičnico zanje, so minili. Bluetooth in vgrajene baterije so spremenili glasbeni svet. Izbira je enormna, ne obstajajo samo tiste tri ali pa mogoče pet znamk, ki prevladujejo v slovenskih trgovinah. Splošno načelo pa je, da ga nekaj deset evrov dobiš zadevo, ki bo sicer solidno žvrgolela, a ne bo ustrezna niti za prave muzikalične užitke niti ne bo dovolj glasna za žur. Med tem temi modeli je sicer daleč najbolj priljubljen JBL-ova polkocka Go, vendar namesto nje raje priporočam zvočno boljša Soundcore Mini 2 ali Motion Q. Drugi je kajpak boljši in tudi vodoodporen. Potem tja do sto evrov ni veliko napredka, zato bi tiste vmesne predstavnike kar izpustil. Morda z izjemo modela Tronsmart T6 Plus, ki je mimogrede še zunanja baterija, in ljubkega Ultimate Ears Wonderboom. Za stotaka pa že dobiš reč, ki premore nekaj basov in soliden razpon, pa tudi že toliko seka, da ozvoči večjo sobo ali kakšen piknik. JBL Flip 4 je dobra izbira, kot sta Ultimate Ears Blast in Boom 3. Vsi ti omogočajo, da jih povežeš več skupaj in tako pridobiš še stereo. Če kdo rabi še več moči, UE ponuja modele z oznako Mega.

Za v »študenta« pa bi bil lahko primeren tudi Ikein Sonos, če je le na voljo Wi-Fi, ki ga lahko izkoriščajo vsi sostanovalci. Na tak zvočnik se lahko poveže več uporabnikov kot na običajnega z bluetoothom, pa še na računalniku se da ustvariti medijski strežnik in od tam servirati glasbo.

Glasbene storitve

Glavni glasbeni vir je že leta Youtube. To se najbrž še nekaj časa ne bo spremenilo. Si pa lahko zdaj to poslušanje omogočijo brez oglasov in še nekaj drugimi bombončki za dobrih sedem evrov na mesec, pa še naročnino na Youtube Music dobijo mimogrede. Alternativi sta Apple Music in Deezer za podobno ceno. Večjih razlik med njimi ni, mogoče se pri Apple Music pozna nekaj več uredniške roke, zaradi česar je lažje najti novo glasbo in kakšna zanimiva priporočila. Zagotovo se bo večini zdelo šest ali sedem evrov na mesec preveč, zraven pa bodo z lahkoto dali bistveno več za nekaj povsem nepotrebnega. Ampak prioritete so pogosto nerazložljive. Res pa zna biti problem kreditna kartica, čeprav se ga najbrž da obiti s kakšno predplačniško, za katero skrbijo starši, na primer tisto od mBills. Mogoče ni napačno zbrati skupaj skupinice prijateljev in si omisliti družinsko naročnino, ki jo ponujata Apple Music in Deezer. Pri prvem je cenejša, mora pa tisti, ki jo sklene, imeti iPhone. Z Marjanom ne podpirava posedovanja tega statusnega simbola v času šolanja, ampak realnost je drugačna. Družinske naročnine so sicer glede na zapisano v pogojih storitve namenjene ožjim družinskim članov, ampak »hvatanje krivin« imamo v krvi še iz prejšnje države.

Za podcaste je na Androidu povsem v redu opcija Googlova aplikacija (Podkasti oz. Google Podcasts), ki tvojo knjižnico lepo sinhronizira med napravami. Od brezplačnih preveri še Podcast Addict. Na iPhonu pa Overcast, lahko pa ostaneš kar pri Applovi privzeti.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post NAZAJ V ŠOLO: V ušesih bodo še naprej, naj do njih ne vodijo več kabli appeared first on Tehnozvezdje.