Komitenti pogosto mislijo, da so vse stvari, vsi postopki enakovredni, za težave, odsotnost storitev ali podražitve pa krivijo izključno banko in nikogar drugega. Slednje je razumljivo, ni pa najbolj točno, in je pogosto tudi krivično. V konkretnem primeru je treba razlikovati med nakazili in kartičnimi storitvami. Pa tudi tem, kdo je krivec za katere stroške. Nakazilo UPN (univerzalni plačilni nalog) se ni podražilo oz. je za prenos denarja na račun Revoluta (ali N26 ali mBills/Petrol Pay ali katere koli druge podobne finančne storitve) enako »drago« kot med klasičnimi bankami. Poslovanje s kartico za ta namen pa so določene banke podražile. Vendar najbrž ne zgolj zaradi svoje pogoltnosti ali celo zlobe, temveč tudi zaradi vmesnih členov, ki prav tako vzamejo svoje provizije, in podjetje z običajnim načinom poslovanja to želi pokriti oz. s tem ne imeti izgube.

Seveda je lahko prenos s kartice enostavnejši in hitrejši, vendar tudi postopek nakazila v mobilni banki, sploh če imate ustvarjeno »hitro plačilo,« ne traja dosti dlje in terja veliko dodatnega pritiskanja po zaslonu. Tudi avtomatizirati se ga da. Dokler obstaja taka, ostalim nakazilom cenovno enaka možnost, nikakor ne vidim potrebe po kakšnem dramatiziranju in demoniziranju bank. Zanje tako ali tako vemo, zaradi česa obstajajo.

Dobiček nad vsem 

Najprej se namreč moramo v takih primerih nehati sprenevedati, da je namen katerekoli banke, najsi bo klasična ali novodobna »fintech,« karkoli drugega, kot ustvarjanje dobička. Niso tam zaradi »uporabniške izkušnje« ali zaradi preprostih, prilagodljivih storitev, še manj zato, da bi svoje storitve ponujale čim ceneje ali celo zastonj. Če razni revoluti ne zaračunavajo provizij ali drugih stroškov – in vse bolj jih, samo postopno jih uvajajo, ko so uporabnike že »navlekli« na svoje storitve –, se je treba vprašati, na kakšen način potem zaslužijo oz. kje je njihov poslovni model. Ne dosti drugače kot pri Facebooku, Googlu, Tiktoku in še kom, ki storitev ponuja zastonj. Katere uporabniške podatke obdelujejo in preprodajajo, koliko oglasov prikazujejo, jih še vedno podpira tvegani kapital v pričakovanju prodaje najboljšemu ponudniku (iz vrste »starih« bank?), ko bo število uporabnikov oz. komitentov dovolj veliko, ali se morda najde še kakšna razlaga za »darežljivo« postopanje. Vendar ta razlaga ne vključuje kakšnega altruizma ali sodobnega robinhoodovstva.

Še zdaleč ne gojim edini prepričanja, da pri teh storitvah sploh ne gre za enostavno uporabo ali hitrost prenosa denarja, čeravno to seveda ne škodi pri naštevanju prednosti in je definitivno vplivalo tudi na klasične banke, ki so se morali začeti »vrteti« drugače, temveč v prvi vrsti za brezplačnost. Takoj, ko bodo morali vsi komitenti plačevati vsaj kakšen evro mesečne »naročnine,« če že ne zelo podoben znesek kot pri običajnih bankah, bo navdušenje v hipu splahnelo. Ne slepimo se, da se to ne bo prej ali slej zgodilo. N26 je že uvedel kopico plačljivih paketov in jih močno promovira, zastonj je le še osnovni z vse manjšim naborom vključenih možnosti. Z Mbills je marsikdo končal takoj, ko so uvedli (zgolj) dva evra mesečne naročnine (resda tudi zato, ker so prej trdili, da je ne bodo). Storitev Curve je brezplačni paket omejila na tri kartice in vsi tovrstni ponudniki dodajajo vedno več plačljivih zadev oz. prej brezplačne spreminjajo v plačljive. Prej ali slej bodo ali obstoječi lastniki želeli dobičke in dividende, ali pa bodo ponudnike prodali, in bodo novi lastniki pričakovali donos na svoje investicije.

Siva konservativnost

Bančništvo je že po naravi stvari eno najbolj konservativnih področij. Gre za čuvanje in plemenitenje denarja, morda najbolj pomembne dobrine, vse odkar si jo je človeštvo izmislilo, pri čemer mora obstajati kar največja stopnja zaupanja. Ni presenetljivo, da te institucije niso hudo tehnološko inovativne. Poleg konservativnosti pa je to tudi eno najbolj reguliranih področij. Banke morajo izpolnjevati stroga merila, najprej za pridobitev licence in potem za delovanje, in nikakor se ne morejo iti tega posla kar malo po svoje. »Fintech« bi marsikaj rad poenostavil in si predstavlja, da se vse mora odvijati hipno. Ne rečem, da ni zaslužen za določene pohitritve in izboljšanja postopkov, vendar je tudi njemu kar hitro zmanjkalo idej in inovativnosti ter je postal ujet v vsakdanjo sivino bančništva. Konec koncev, je to res nekaj, kar tako pogosto uporabljamo in kjer »uporabniška izkušnja« igra tako veliko vlogo?  

Kot uporabnik N26 še iz časov, ko ni imela bančne licence in storitev v Sloveniji uradno sploh ni bila na voljo, lahko trdim, da so se tradicionalne banke s svojimi novimi aplikacijami, mobilnimi denarnicami oz. vpisom vanje (in s tem možnostmi plačevanja tako s telefoni kot z urami in še čim) ter storitvijo Flik povsem približale ali izenačile in da veliko prednosti prve ne vidim več. Lahko je koristna za sprotno nalaganje denarja pred nakupi v spletnih trgovinah, Revolut ima še fine otroške račune (teh N26 žal ne ponuja), nekaj podobnega nudi tudi mBills. Še kakšno partnersko deljenje računov (komur je to blizu) se najde, kaj dosti drugega res koristnega pa ne vidim.

Poleg tega pa tudi tu izkušnja ni tako brezmadežna, ko bi nekateri radi prikazali. Da N26 po vseh teh letih še vedno noče ponuditi klasičnih slovenskih polj za nakazilo (»sklica«) in še naprej ne nudi možnosti klica za reševanje težav, je komaj še vredno omenjati. Toda vsako jesen skorajda doktoriram iz izvažanja izpiska na »presečni« datum, ki ga zaradi otroških dodatkov želi Center za socialno delo. In se potem čudim, da so z njim celo zadovoljni, čeprav je narejen povsem drugače od klasičnih, na osnovi sprememb, ki jih povzročijo posamične transakcije. Ko sem pisal tole, pa je aplikacija od mene hotel geslo namesto prstnega odtisa. Nakar sem dobil e-pošto z naslovom Neobičajna prijava v aplikacijo.  Kar je bilo neobičajnega pri tej prijavi na istem telefonu kot zadnje pol leta, povezanem v isto domače omrežje, je bila zahteva, da vpišem geslo, četudi imam nastavljeno vstopanje s prstnim odtisom.

Na koncu je še največji problem pri vsem skupaj pomanjkanje transparentnosti. Nedavno me je bankomat pred dvigom opozoril, da mi bo »nabil« (seveda ne s tako dikcijo) štiri evre provizije. Lahko je bil točen znesek tudi drugačen, a vsekakor je bil zadosten, da me je odvrnil od namere, in se enkrat kasneje obiskal bankomat moje primarne banke. Uporabniki Revoluta pri »nakazovanju« s kartice očitno takega opozorila niso dobili. Če bi ga, morda zgodbe sploh ne bi bilo ali pa bi bila drugačna.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Banke ne delajo v dobro komitentov in tudi ne zastonj appeared first on Tehnozvezdje.