Za začetek se zadržimo pri uri Watch S4 41 mm. Niso predstavili nove generacije, temveč so že znano Watch S4 skrčili v manjše ohišje premera 41 milimetrov, oblikovno primernejše ženskim zapestjem. Čeprav poudarja stilsko posebnost, ob svetlozeleni izstopa izvedba z milanskim paščkom. Kot vsaka druga nosljiva naprava spremlja vadbo in zdravje z vključeno analizo kakovosti spanja. Na seznamu ima približno 150 športnih načinov, njena baterija pa zagotavlja do 8-dnevno avtonomijo. Naprodaj je po priporočeni ceni 159 evrov.

Deset evrov manj boste odšteli za slušalke Open Wear Stereo Pro. Gre za slušalke odprte zasnove z mehkim podaljškom oziroma zanko, ki se ovije okoli uhlja in poskrbi, da je del z zvočnim gonilnikom stabilen natanko nad vhodom v sluhovod. Poleg uravnoteženega zvoka, ki ga jamči kodek LDAC, jih odlikuje 8,5-urna avtonomija. Skupaj s polnilno škatlico je energije dovolj za 45 ur neodvisnosti od električne vtičnice.

Gospodinjstvom je Xiaomi namenil robotska sesalnika Robot Vacuum 5 in 5 Pro. Odlikuje ju visoka sesalna moč dvajset tisoč paskalov, dvojne vrteče blazinice za vlažno brisanje tal in samočistilne funkcije, odvisne od tega, ali jima je dodana standardna ali profesionalna priključna postaja. Posebnost je še izvlečeni hrbtni modul s tipali, ki se po potrebi pospravi v ohišje in omogoči robotu vožnjo pod nizkim pohištvom, ter stranska krtača na iztegljivi roki za pometanje kotov. Priporočena cena znaša 650 oziroma 800 evrov.

Hkrati so predstavili še tri gospodinjske aparate, ki jih do zdaj nismo bili vajeni. Ne vemo, ali jih bomo srečali v bližnjih trgovinah, vendar zna marsikoga pritegniti pralno-sušilni stroj z 9-kilogramskim bobnom, hladilnik in klimatska naprava dveh moči. Za vse je značilna preprosta uporaba in povezljivost z aplikacijo Xiaomi Home.

Redmi Pad 2 Pro je nova generacija tabličnega računalnika z 31-centimetrskim (12,1-palčnim) zaslonom in procesorjem srednjega zmogljivostnega razreda Snapdragon 7s. Ker je zasnovan za dolgotrajno zabavo, je opremljen z baterijo kapacitete 12 tisoč miliamperskih ur. Odlikuje ga sistem Hyper OS s celovitimi funkcijami povezovanja med napravami in orodji umetne inteligence. Priporočena cena za izvedbo z 8+128 gigabajti bo od 16. oktobra 279 evrov in za 8+256 329 evrov. Če k tej dodamo še možnost povezave v omrežje 5G, potem cena naraste na 399 evrov. Kdor se bo zanjo odločil do 16. novembra, ob tablici brez povezave v mobilno omrežje prejmete elektronsko pisalo in v ponudbi operaterjev ob modelu »5G« še tipkovnico.

Xiaomi je še en izdelovalec, ki se je odločil televizorje opremiti z zasloni mini-LED. Poleg svetle slike, lepih barv in primernega kontrasta jih odlikuje 144-herčno osveževanje, od katerega boste največ imeli gejmerji. Sistem lokalne zatemnitve izboljšuje temnejše prizore, algoritmi za prikaz gibanja zagotavljajo, da so športne in akcijske sekvence gladke in brez zamegljenosti, 15-vatna zvočnika pa primerno kakovost zvoka. Televizor je na voljo v diagonalah 140 (55), 165 (65) in 190 centimetrov (75 palcev) po priporočenih cenah 799, 999 in 1299 evrov.

Za konec je ostala nadzorna kamera C701. Primerna je za uporabo v prostoru ter ima ob 8-milijonskem tipalu sposobnost zaznave, podprto z umetno inteligenco. Prepozna obrise in gibanje ljudi ter opozori na nenavadno aktivnost, hkrati pa učinkovito zmanjša lažne alarme, ki jih sprožijo hišni ljubljenčki, spremembe osvetlitve ali druga gibanja, ki niso človeška. Dodatne funkcije, kot sta zaznavanje glasnih zvokov in panoramsko spremljanje, zagotavljajo dodatno raven zaščite in omogočajo hitro zaznavanje nepričakovanih zvokov ali gibov. Priporočena cena za kamero C701 je 60 evrov.

The post Če bi Xiaomi v sveženj dodal še avto, bi bilo NORO! appeared first on Tehnozvezdje.

Še najbolj sovražim kamere, ki nadzirajo stanovalce. Zakaj morajo bližnji gledati, kaj počnem, ko delam od doma? Vse se je spremenilo pred slabimi tremi leti, ko smo se odločili za psa. Kar naenkrat je postala še kako sprejemljiva. Kupil sem eno, a namesto nje bi lahko uporabil katerega od starih telefonov, ki mi ležijo v predalu. Verjetno imate tudi vi kakšnega!

Na starega in novega (ali na računalnik, na katerem boste sprejemali video tok prvega) namestite aplikacijo Alfred. Deluje na sistemih Android in iOS ter na telefonih Huawei v okviru rešitve Gbox in zahteva Googlov račun. Razlika je ta, da na starem telefonu po zagonu aplikacije izberete način kamere (Camera) in na novem gledalca (Viewer). Starega nato namestite na primerno mesto na nosilcu ali stojalu. Objektiv kamere naj gleda v prostor, ki bi ga radi nadzorovali. Koristno je tudi, da ga priključite na električno omrežje, da ne boste odvisni od vzdržljivosti baterije.

Ko sta oba telefona prijavljena v aplikacijo, preostane še nekaj preprostih nastavitev. V okolju iOS je možnosti manj. Na nadzornem telefonu lahko po želji nastavite funkcijo zaznave gibanja, izberete sprednjo ali zadnjo kamero ter izklopite ali vklopite zvok. V okolju Android je na voljo še neprekinjeno ostrenje, samodejni zagon aplikacije ob ponovnem zagonu telefona, prilagajanje ločljivosti in zaklepanje z geslom. Na telefonu, s katerim boste na daljavo spremljali dogajanje, pa lahko upravljate opozorila, imenujete kamere, jih po želji odstranite, nastavljate občutljivost zaznave gibanja, vklopite filter za slabe svetlobne razmere in preverite, kolikokrat je prišlo do prekinitve povezave.

Zadeva je zanimiva še z ene plati. Telefone nekateri menjate skoraj tako pogosto kot »gate« in posegate po najnovejših modelih takoj, ko ti pridejo na trg. Posledica razsipnosti je eksponentno povečevanje elektronskega odpada. Gromozanska težava za naš udobni razviti svet, ki jo rešujemo, da ga blagovoljno prepuščamo nerazvitemu svetu. Kaj se bo zgodilo, ko ta ne bo več hotel naših smeti? Preudarna raba bi morala biti že zdaj visoko na lestvici vrlin. Kupuj novo, če te premami, vendar prej najdi novo vlogo za staro. Podari staro napravo nekomu, ki si nove ne more privoščiti ali jo predelaj v nekaj še vedno uporabnega.

The post NEDELJSKI NASVET: Nadzor raje prepustite Alfredu! appeared first on Tehnozvezdje.

Za zunanji nadzor pogosto uporabljamo kamere, ki jih na daljavo premikamo z objektivom okoli navpične osi, s čimer dosežemo skoraj 360-stopinjski pogled. Slaba stran takšne tehnike je omejen samodejni nadzor, saj takrat kamera nadzira zgolj področje, v katero je usmerjena, v vidnem polju, ki ga nudi objektiv. Da bi prešli te omejitve, so proizvajalci začeli v ohišje kamer vgrajevati dva, ki sta obenem rahlo zamaknjena v levo oziroma desno, da skupaj zagotavljata skoraj 180-stopinjsko vidno polje. Takšna je Reolinkova Duo B750 v razločljivosti 4K in z vgrajeno baterijo, zaradi česar jo je mogoče namestiti praktično povsod.

Po zaslugi »očes« je od spredaj videti kot glava sove z velikimi, ozkimi ušesi, ki sta pravzaprav anteni brezžičnega omrežja Wi-Fi. Dejstvo, da sta zunanji in premični, pomeni, da bo manj težav z dosegom in sprejemom radijskega signala omrežja v primerjavi z modeli, ki jih skrivajo v ohišju. Kameri je dodan še robusten nosilec, ki se z ohišjem spoji z zgornjo ali spodnjo vijačnico. Dve vijačnici omogočata več svobode pri namestitvi na želeno mesto. Na zadnjem delu ohišja je še kabel s pred elementi zaščitenim priključkom USB tipa C. Njegov namen je dvojen: da po potrebi napolnite baterijo z zunanjim napajalnikom ali priklopite stalne sončne celice (kupite jih posebej). To je priporočljivo, saj zna biti avtonomija krajša od pričakovane.

Tokrat so mi ponovno malce zagodla navodila, ko sem iskal stikalo za vklop kamere in režo za pomnilniško kartico. Tam piše, da sta nekje, a ne točno kje, nakar sem bil prisiljen konkretno prebrskati splet. Oboje je skrito v polovici manjše črne kupole pod objektivoma in dostopno šele, ko odviješ en manjši vijak. Ni katastrofa, a vseeno bi pričakoval, da je to zapisano v navodilih in ne na spletni strani proizvajalca, na eni sličici, skriti za drugimi.

Priklop v omrežje je ponovno precej preprost. Običajno je dovolj, da s telefonom preberete kodo QR na ohišju kamere in sledite korakom, ki vodijo skozi povezavo in nastavitve. V skrajnem primeru, ko proces ne steče premočrtno, bo aplikacija zahtevala, da s kamero preberete kodo, ki se prikaže na zaslonu. Verjetno najpomembneje pa je, da izberemo močno geslo, saj bo to potem jamstvo varnosti. Od tu naprej so nastavitve odvisne od potreb. Določimo na primer, kdaj naj aktivno opazuje prostor pred seboj in v primeru gibanja na pomnilniško kartico shrani videoposnetek. Kako dolg bo ta in v kakšni razločljivosti, kar vse vpliva na avtonomijo baterije. Ali naj to stori samo, ko v vidnem polju zazna človeško figuro in tako naprej. Možnosti je še veliko, zato je na mestu priporočilo, da preberete spletna navodila in pregledate nastavitve, ki jih nudi aplikacija. Ta sicer ni najbolj pregledna, a se nanjo navadite. Potem ko je kamera ali več njih nameščenih in nastavljenih, aplikacijo potrebujete samo še za dostop do njihovih pogledov v realnem času in do shranjenih posnetkov. Če želite, lahko sporočila o neljubem dogodku prejmete še v predal elektronske pošte.

Čeprav se ponaša z razločljivostjo 4K, ta dejansko ni tolikšna zaradi širšega vidnega polja. Efektivno je bližje razločljivosti 2K, kar bo za večino še vedno povsem dovolj. Pogled v živo je pogosto omejen s kakovostjo brezžičnega signala, posebej v primerih, ko je kamera nameščena daleč ali neoptimalno glede na lokacijo brezžičnega usmerjevalnika. Posnetki na kartici pa so vedno v največji razločljivosti oziroma v razločljivosti, ki smo jo določili v nastavitvah. Nočni vid je izveden na dva načina: s pomočjo infrardečih sijalk, pri čemer je slika črno-bela, ali tako, da bele sijalke v kameri osvetlijo prostor. V tem primeru bo slika barvna, hkrati pa bo nepričakovano svetlobo nepovabljenega gosta vsaj presenetila, če ne celo odgnala.

Še največ težav sem imel s prilagajanjem na nevsakdanji pogled kamere. Prevladuje širina, zato je slika ožja in dolga ter daleč od primernosti za prikaz, ko je telefon v pokončnem (portretnem) položaju. Da bi bilo kaj videti, je treba telefon obrniti na bok (panoramski položaj). Šele takrat je spremljanje dogajanja dovolj udobno in uporabno. To pravim, ker takšnih težav nisem zasledil pri kamerah z običajnim vidnim kotom in drugačnim razmerjem stranic slike.

Kameri energijo zagotavlja razmeroma velika baterija, katere avtonomija je močno odvisna od temperaturnih razmer in še bolj od nastavitev. Funkcija, ki sproži snemanje štiri sekunde, preden se v vidnem polju pojavi vsiljivec (ali gibanje), porabi več energije, kot če jo izklopite. Prav tako je poraba odvisna od ur, ko kamera aktivno nadzira prostor pred seboj. V slabih treh tednih 12-urnega nadzora na dan, v temperaturnih razmerah med nič in desetimi stopinjami Celzija, je baterija izgubila dobrih 40 odstotkov napolnjenosti. V takšnem tempu bi torej zdržala med enim in dvema mesecema, preden bi »milo prosila«, da jo priklopimo na vir energije. To mi pove nekaj: skoraj nujno je, da poleg kamere kupite še solarne celice, ki bodo poskrbele za stalen dotok energije.  

HVALIMO:

• 180-stopinjski vidni kot
• Storitve v oblaku niso nujne
• Začetek snemanja štiri sekunde pred zaznavo gibanja
• Razmeroma dobra kakovost video posnetkov

GRAJAMO:

• Nepopolna navodila in manj pregledna aplikacija
• Solarne celice niso vključene
• Nima vgrajenega pomnilnika (ceni je treba prišteti še strošek kartice)

The post Reolink Duo B750: Dve očesi v eni kameri, da ji prav nihče ne uide! appeared first on Tehnozvezdje.

Nič kar pretirano lepa ni in ohišje ne deluje robustno. Je takšna, kot pričakujemo od preproste naprave, ki pa vseeno nudi dovolj visoko razločljivost in zadovoljiv nočni vid ob zaznavi gibanja in premikanju objektiva v vse štiri smeri. Večina več od tega niti ne potrebuje.

Ko se odločate za gradnjo nadzornega sistema s kombinacijo zunanjih in notranjih kamer, bo življenje lažje, če so vse od enega proizvajalca. Uporabljali boste eno aplikacijo in ne bo vam treba veliko skrbeti za sistem. Še ne napotek. Veliko je kamer na trgu in med njimi so tudi takšne, ki se zanašajo na spletne strežnike proizvajalca, kamor prenašajo in kjer hranijo posnetke. To pa ni vedno brezplačno. Sam imam zato rajši kamere s pomnilnikom, na katerem hranijo posnetke in ne zahtevajo, če nočete, registracijo in odpiranje računa. Reolinkove so takšne (niso pa edine).

Reolinkova notranja kamera ni nič drugačna od cenovno in zmogljivostno podobnih. Plastična »bučka« z objektivom v podstavku, ki dovoli vrtenje. Ker je namenjena notranji uporabi, ohišje ni pretirano trdoživo in odporno proti tekočini. Čemu, če ni potrebe. Poleg priključka za napajanje je zadaj še priključek za ožičeno omrežje, uporabno, kadar bi radi kamero povezali s kablom. Pod objektivom sta še tipka za povrnitev na tovarniške nastavitve in reža za pomnilniško kartico. Zelo verjetno boste prisiljeni premikajoči se del ročno pomakniti navzgor, kajti drugače sta skrita za spodnjim delom ohišja. Ob tem ne morem mimo navodil. Dodana v slovenskem jeziku so res osnovna in razmeroma neuporaba. Žal pa se zgodi, da tudi v obširnejših spletnih v angleščin, ne najdete iskanega. Žmohtno se bom izrazil, da so »bolečina v zadnjici«.

V večini primerov navodil morda ne boste potrebovali. Kamero na najbolj preprost način aktivirate in dodate v omrežje tako, da jo z omrežnim usmerjevalnikom povežete s kablom, na telefon namestite aplikacijo Reolink in sledite navodilom. V postopku nikar ne pozabite vpisati gesla za dostop v kamero, kajti to bo potem osnova, če jo boste želeli povezati z aplikacijo na mobilni napravi še kakšnega člana družine. Nisem se odločil za račun pri izdelovalcu in zanašanje na oblačne storitve, ker verjamem, da ko gre za nadzor, ni primerno, da so posnetki »alarmov« hranjeni nekje drugje kot na pomnilniku kamere.

Običajno je dovolj, da z aplikacijo optično preberete kodo qr na ohišju in proces namestitve, v katerem kamero po želi povežete z domačim brezžičnim omrežjem. Se pripeti, kamero sem povezoval z različnimi napravami ter jo večkrat ponastavil na tovarniške nastavitve, da ne gre in takrat je pomagalo, da je prebrala kodo, ki jo je prikazala aplikacija na zaslonu telefona. Kasneje se celo enkrat ni povezala v brezžično omrežje po izklopu kabla. Nekaj izklopov iz električnega napajanja in povezava se je čudežno vrnila.

Glede na ceno ji nima smisla veliko očitati. Ločljivost je dovolj dobra za uporabo v prostorih, zaznava gibanja pa deluje dobro – morda celo preveč, saj je alarmni dogodek sprožil že svetlobni blisk. Kamera pošlje obvestilo v aplikacijo ali na elektronski naslov, če ga vpišete. Nepotrebne alarme lahko omejite z nastavitvijo občutljivosti tipala gibanja in pametnimi funkcijami, ki prepoznajo, ali je premik posledica gibanja osebe ali živali v vidnem polju. Ker je ves čas na napajanju, hitro pošlje video tok v živo, kadar to zahtevate, in se hitro odzove na ukaze za premikanje levo, desno, gor in dol znotraj ponujenih meja. E320 nima svetlobnega alarma. Namesto tega lahko sprožite zvočnega, ki pa je za moj okus razmeroma tih. Bolj uporabna je dvosmerna zvočna povezava – slišite zvoke v prostoru in lahko tja prenesete svoj glas.

Še največ težav sem imel z aplikacijo. Razlog je v meni, ker sem navajen na aplikacijo drugega proizvajalca, ki ima nekatere funkcije drugače rešene. Recimo, da je bolj usmerjena na dogodke, medtem ko je Reolinkova usmerjena na kamere. V vsaki posebej nastavite čas, ko je v načinu nadzora (alarma), in kasneje »dogodke« poiščete ter pregledate v funkcijah vsake kamere posebej ali v albumu, ki nekako združuje vse. S tem ni nič narobe – resnično pomembna so opozorila, ki jih prejmete, ta pa vsebujejo povezavo do posnetka. Zgolj drugače je, kot sem vajen.

HVALIMO:

• Dostopna cena
• Preprosta namestitev in uporaba
• Razmeroma dobro delovanje
• Storitve v oblaku niso nujne
• Začetek snemanja 4 sekunde pred zaznavo gibanja

GRAJAMO:

• Slaba navodila in ne najbolj pregledna aplikacija
• Nima vgrajenega pomnilnika (ceni je treba prišteti še strošek kartice)
• Ponoči alarm sproži že blisk svetlobe skozi okno

The post Reolink E320: Razmeroma dobra nadzorna kamera ni vedno draga appeared first on Tehnozvezdje.

Kadar se pojavi potreba po nadzoru večje površine in je obenem pomembno, da občasno določeno področje pogledate (posnamete) podrobneje, so primerne zunanje kamere z motorjem za obračanje na daljavo in dvema objektivoma. Širokokotnim in dodatnim z optično povečavo, saj največkrat digitalna, kljub morebitni visoki razločljivosti tipala, ni dovolj.

Solar naredi razliko, saj zagotovi dovolj energije, da baterije nikoli ni treba polniti na električnem omrežju, če le kamero postavite nekam, kjer se celice dnevno dovolj dolgo kopajo v sončnih žarkih. Od štirih kamer S40 le ena, nameščena pod nadstrešek, enkrat letno zajamra zaradi padca zaloge energije. Res pa je, da je poraba odvisna od pogostosti uporabe – kolikokrat zahtevate vpogled, kako dolg je in koliko časa na dan je kamera v načinu varovanja, ko je poraba večja – tako da je avtonomija in potreba po morebitnih polnjenjih močno odvisna od primera do primera.

Enako velja za S340, ki ima v primerjavi s S40 to prednost, da je solarna plošča ločena (namesto fiksno vgrajena v ohišje), zato boste kamero lažje namestili tako, da bo učinkovito nadzirala površino, plošča pa bo optimalno žela sončno energijo. Namestitev je sicer preprosta – v kompletu so vsi potrebni elementi. Enako velja za vključitev v sistem oziroma v domače brezžično omrežje, s čimer do zdaj s kamerami Anker nisem imel večjih težav. Vsaj večjih ne. Zaradi varčevanja z energijo so v načinu, ko ne pričakujemo nadzora (način »home«), v stanju pripravljenosti. To pomeni, da ko želimo vpogled vanje, preteče nekaj časa, da se zbudijo in zagotovijo video tok. Pripeti se, zlasti če ima telefon slabšo podatkovno povezavo, da povezave ni mogoče uspešno vzpostaviti v prvem poskusu. Ne zgodi se to pogosto, a se!

Pomembna prednost kamer Eufy je neodvisnost od storitev v oblaku. Poleg tega, da so posnetki hranjeni na lastnem pomnilniku, ki ga ni mogoče nadgraditi, prepoznava ljudi, živali in vozil ter zaznava gibanja prav tako deluje na napravi. S tem sta zagotovljeni zasebnost in varnost, kajti v primeru oddaljenega dostopa je komunikacija v celoti šifrirana od enega konca do drugega. Omenjeno deluje razmeroma dobro. Ne popolno, kajti sem ter tja prileti sporočilo o alarmu, ki ga ni. Nastavljano na gibanje jo vzbudi pajek, ki se premika preko objektiva. V primeru, da je nastavljena na zaznavo človeške figure, teh težav ni, a se lahko pojavijo drugačne – običajno predvsem ponoči. Če so v vidnem polju predmeti, kot so parkirani avtomobili na dvorišču, ki ovirajo pogled na telo, so (sicer redki) primeri ko alarm ni bil sprožen. To ni slabost kamere, temveč stanje na terenu, ki sem ga preprosto rešil tako, da sem jo nastavil, da namesto človeške figure zazna gibanje. Takrat je namreč dovolj, da vidi manjši del telesa, ki se premika prek njenega vidnega polja. S takšnimi težavami se soočajo vsi nadzorni sistemi, zato je pomembno, da imate na voljo toliko možnosti za prilagajanje razmeram na terenu in potrebam.  

Zaradi motorja, ki kamero premika okoli vzdolžne in navpične osi, ter dveh objektivov je S340 še posebej primerna za nadzor večjih površin, na katerih želimo stalno ali občasno podrobneje pogledati določena področja. Takrat se izkaže objektiv s trikratno optično povečavo. Poleg tega je na voljo cel kup nastavitev. Določite na primer, kam naj gleda oziroma bližnjice za poglede, ki jih potrebujete občasno. V aplikaciji na ta način hitreje pridete do želenega pogleda, namesto da bi jo premikali z navideznim krmilnikom na zaslonu. Če želite, lahko nastavite snemanje v načinu dvojnega pogleda – sočasni širokokotni pogled zgoraj in povečani spodaj. Upoštevati je treba, da je v tem primeru slika iz obeh združena v video z ločljivostjo enako videu posnetim samo z enim objektivom.

Kamere Eufy so ene redkih, ki po eni strani omogočajo preprosto namestitev, ki ne zahteva vlečenja kablov in po drugi ne pogojujejo delovanja z naročnino na storitve v oblaku. Teh pravzaprav niti ne potrebujete. Večini nam je dovolj, da dobimo sporočilo in posnetek alarmne situacije, kadar je kamera v položaju, ko nadzira območje, oziroma po želji od vsepovsod dostopamo do nje, da bi preverili dogajanje v okolici ali znotraj doma.

HVALIMO:

• Preprosta namestitev
• Posnetki so hranjeni lokalno (ne v oblaku)
• Visoka razločljivost in široko področje nadzora
• Dodana solarna plošča
• Prepoznava ljudi in vozil, zaznava gibanja
• Kamera samodejno sledi objektu sledenja

GRAJAMO:

• Cena bi lahko bila prijaznejša
• Ne podpira protokola Matter niti storitve IFTTT
• Slabša kakovost posnetka v načinu dvojnega pogleda (z obema kamerama hkrati)

The post KRATKI TEST Eufy SoloCam S340: Vsemogočno oko, ki mu nič ne uide! appeared first on Tehnozvezdje.

Eufy SoloCam E40 se je obnesla v okviru pričakovanj. Zmotilo me je nekaj čisto drugega. Dokler je ena, skrb za občasno polnjenje baterije ne predstavlja pretiranega umskega in telesnega napora. Drugo je, ko so štiri. Najmanjše število, da s pogledom zajamete »posestvo« okoli hiše. Še raje kakšna več. Ko moraš skrbeti za napolnjenost več baterij, stvar ni več trivialna. Predstavljajte si, da se morate povzpeti do kamer, jih sneti, polniti baterije do osem ur in jih spet namestiti na njihova mesta. Ne. Tega res ne mislim početi vsake tri do štiri mesece, kolikor omenjena brez večjih pretresov zdrži ob mojem vzorcu uporabe.

Glede nečesa želim biti čim bolj jasen. Daleč najbolje je, da so nadzorne kamere povezane v domače omrežje s kablom. Če se tudi napajajo preko njega, toliko bolje, drugače je do njih treba speljati še napajalni kabel. Po drugi strani me še bolj kot skrb za baterije, zmrazi vrtanje lukenj v pročelje hiše in iskanje načina, kako s čim manj napora speljati kable do omrežnega usmerjevalnika. To je razlog, da sem začel iskati alternative. In jih našel.

Eufy SoloCam S40 je v bistvenih lastnostih enaka kameri E40, njen test najdete na tej povezavi, le da ima napajanje na sončne celice. Ravno prav velike, da po zagotovilih izdelovalca ohranjajo baterijo polno že, če jih sončni žarki vsak dan božajo vsaj dve uri. Sliši se silno preprosto. Toda verjemite mi. Ni vedno lahko najti mesta za kamero, kjer so optimalno izpolnjeni trije pogoji.

Da je dovolj močan signal brezžičnega omrežja, saj nepovezana ne more služiti namenu.

Da optimalno »vidi« površino, ki jo nadzira. Ker ima 130-stopinjsko vidno polje, je to še najlažje doseči.

Da so sončne celice obrnjene proti soncu in niso cel dan v senci zaradi dreves ali drugih objektov. Pomembno je, da polnijo baterijo dlje od omenjenih dveh ur, kajti so obdobja slabega vremena, ko sončne celice potrebujejo več časa, da jo spet napolnijo na 100 odstotkov.

Meni je uspelo najti primerna mesta. Enim bo, drugim ne, kajti hiše in okolice okoli njih so zelo različne. Na treh vogalih zdaj kraljujejo solarne kamere, razen na severni strani, kakor sonce skoraj nikdar ne pokuka, in še kamera ima tam hrbet obrnjen proti zahodu, ostaja model E40. Tej kameri bom vsake toliko prisiljen poskrbeti za primerno napolnjenost baterije, toda lažje je skrbeti za eno kot za štiri. Solarne delujejo že kar nekaj mesecev in večjih težav z ravno polnosti baterij nisem zasledil. Ne pri kameri, ki je pod prozorno plastiko strehe nadstrešja in tudi ne pri drugi na vzhodni strani, pred katero je drevo. Če bi se pojavile, bi jo v skrajnem primeru snel in napolnil baterijo po klasični metodi.

Za končno sodbo o učinkovitosti nadzornega sistema, ki mi je prihranil »vrtanje in štemanje«, je sicer še prezgodaj. Bom počakal do konca leta, ko bom lahko podrobneje ocenil delovanje sistema, saj imam občutek, da prepoznavanja človeka v vidnem polju ponoči ni stoodstotno.

• 
  NEDELJSKI NASVET: Preprosto, a ne najbolj ugodno gostovanje v tujini
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Kako iz zagate po 13. oktobru?
• 
  Buzz »popravljen« in s štirikolesnim pogonom!
• 
  Nehajte sanjati o vodiku in trajnostnih gorivih!
• 
  To je kamera, ki cilja na en sam popoln posnetek

The post NEDELJSKI NASVET: Kako kamere okoli »bajte« napaja SONCE! appeared first on Tehnozvezdje.

Zagovarjam priklop preko kabla za vse naprave, če je to le mogoče. Sploh za nadzorne kamere, ker je kabelska povezava kljub vsem napredku varnejša in stabilnejša od brezžične (Wi-Fi). Ko je enkrat kabel na mestu, ni težko zagotoviti še napajanja. Vendar ni vedno mogoče, ali pa je preprosto preveč zamudno, drago ali oboje vrtati skozi stene, kopati po pročelju hiše in podobno. Ali ni takrat kot naročena kamera, ki je v vseh pogledih brezžična in avtonomna? Dvoje vijakov, pet minut in aplikacija, pa deluje. Na voljo so vse funkcije, ki jih od solidne nadzorne kamere pričakujete, dovolj je pametna, da zazna (in posname) gibanje človeka, medtem ko je mahanje vej v vetru ne zmoti, posnetke shrani na lokalni pomnilnik in na voljo je dostop od kjerkoli preko oblaka izdelovalca. Brez mesečne naročnine ali česa podobnega, kajti vse to je vključeno v ceno, ki se giblje okrog 120 evrov. Sam sem jo kupil na črni petek za manj kot stotaka.

Primerna za zunanjo rabo

Kamero s preprostim, toda učinkovitim stenskim nosilcem namestite, (skoraj) kamor želite, glede na površino, ki jo želite nadzorovati, saj je ohišje zaščiteno po standardu IP65. Čeprav dovolj, da kamere ne bo uničila vlaga ali dež, jo je vseeno smiselno namestiti pod nadstrešek, kajti popolnoma odporno proti vodi ohišje pač ni.

Nudi razločljivost 2K in 130-stopinjski kot vodoravno in navpično. Za nočni vid ima eno samo infrardečo sijalko (IR), kar v praksi pomeni, da ponoči vidite črno-belo. Nima namreč reflektorja, ki bi prostor osvetlil, omogočil barvni posnetek in hkrati še prestrašil tistega, ki bi sprožil alarm. Na voljo pa je dvosmerna zvočna povezava, saj kamera zajame zvok in omogoča, da se s prišlekom pogovarjate. Vgrajeni zvočnik je hkrati dovolj močan za zvok alarma jakosti 90 dB. Po uradnih podatkih naj bi baterija zdržala do 4 mesece, kar je močno odvisno, kako nastavite delovanje. Vzemimo konkretni primer. Nastavljena je, da spremlja dogajanje vsako noč med deseto zvečer in šesto zjutraj in nato še dva dneva v tednu med 6. in 15. uro. 74 ur na teden oziroma 10,5 ure na dan. Samo tedaj »gleda« in morebiti posnetke shrani na lokalni pomnilnik velik 8 GB. Dovolj prostora za približno 900 deset sekundnih (30 dni, 30 na dan). Ostali čas je v stanju pripravljenosti, ko porabi minimalno energije. Strinjali se boste, da je to pod povprečjem, ki ga ocenjujem na vsaj 12 ur dnevno. Morda celo več. Čas polnega delovanja vpliva na porabo energije. Po mesecu in pol opisane obremenitve je napolnjenost baterije padla na 63 odstotkov, kar v mojem primeru pomeni, da bom moral kamero polniti na vsake tri mesece in se morda poleti zaradi višjih temperatur približal štirim. A tudi če baterija zdrži dva meseca, to niti ni tako slabo. Ko se izprazni, kamero snamete in za 8 ur priključite na napajalnik preko priključka USB-C. Edinega, ki ga ima.

Preprosta aplikacija, veliko možnosti in solidne zmogljivosti

Ker hrani posnetke lokalno, ni potrebe po plačevanja hranjenja v oblaku. Storitev je sicer na voljo, če želite. Ni pa popolno jasno (kamero uporabljam prekratek čas), ali v primeru, da je pomnilnik poln, novi posnetki prepišejo stare. Pričakujem, da je tako, toda možnosti nastavljanja časa, po katerem se posnetek samodejno izbriše, ni. Lahko le brišete posamezne ali vse na enkrat. Omogočen je tudi prenos posnetka na pomnilnik povezane naprave, na primer telefona, če to želite.

Kot sem dejal, namestitev kamere in povezava z domačim omrežjem poteka preko aplikacije. Postopek je preprost, da bolj ne bi mogel biti, in je v mojem primeru vedno deloval brez zapletov. Ne morem sicer dati roke v ogenj, da bo povsod tako, a je zato dokaj velika verjetnost. Ravno tako je aplikacija preprosta in intuitivna za uporabo. Obvestila o spremembah delovanja, spreminjate jih lahko ročno ali oblikujete urnik delovanja, in obvestila o gibanju prejmete na telefon.

Po želji v aplikacije nastavite, ali se alarmni dogodek sproži ob vsakem gibanju ali samo ko kamera prepozna človeka (osebo) v vidnem polju. Slednje izredno dobro deluje, kajti v času uporabe ni bilo lažnih alarmov. Ravno tako omogoča risanje področij v vidnem polju, kjer funkcija zaznave deluje. Lahko jih je več in v vsakem prilagodite občutljivost. Kakovost dnevnih posnetkov v razločljivosti 2K, po želji jo lahko zmanjšate na polno visoko razločljivost (1080p), je odlična, saj zlahka prepoznate obraze ljudi na posnetku. Slabi niso niti nočni posnetki, z upoštevanjem, da je takrat prizor omehčan.

Bi lahko bilo boljše?

Vedno je lahko boljše. Razločljivost 2K je za domačo rabo dovolj, toda vse več kamer podpira višjo (4K ali celo 5K), zato je pričakovati, da bodo prej ali slej povečane tovrstne zmogljivosti nadzornih kamer tega cenovnega razreda. Bolj kot to ločljivost se mi zdi pametna namestitev sončnih celic, kajti potem bi bila kamera polno avtonomna. SoloCam S40, nanjo čakam, ima sončne celice in še reflektor, a je dvakrat dražja. Kar se tiče aplikacije, imam eno pripombo. Risanje področja zaznave zna biti mučno, saj majhen zaslon in debeli prsti omejujejo natančnost. Na voljo je sicer še spletna aplikacija, a je izredno omejena. Od vsega dovoli le pogled v živo in dostop v oblaku shranjenih posnetkov, če se odločite za plačljivo shrambo, ter ničesar drugega.

HVALIMO:

• Brez dodatnih stroškov in brez osrednjega prehoda (mostu)
• 8 GB vgrajenega pomnilnika
• Ostra slika in dovolj širok vidni kot
• Vgrajena baterija (avtonomija do 4 mesece)
• Podpora za Googlovega pomočnika in Alexo (HomeKit ni podprt)
• Domači živali ne sprožijo alarma (razen če to želite)

GRAJAMO:

• Ne pretirano funkcijsko bogata spletna storitev
• Zamudno nastavljanje področji zaznave v videnem polju
• Ethernet priključek z možnostjo napajanja (PoE) ne bi bil odveč
• Ni funkcije določanja poljubnega časa, po katerem se posnetki samodejno izbrišejo

The post Eufy SoloCAM E40: Nadzor popolnoma brez skritih dodatnih stroškov appeared first on Tehnozvezdje.

Kdor išče, ta najde

Živimo v prepričanju, da je vseeno, kako varna je kamera, saj nihče ne ve, da jo imamo, še manj pa, da je sposoben izvedeti njen naslov. Odkar obstaja Google, je težko kaj skriti, če znamo iskati. Z nekaj natančnimi iskalnimi nizi najdemo nezaščitene kamere. Ni potrebe po specifičnih hekerskih orodjih, pa tudi ne po iskalniku Shodan, ki je namenjen iskanju izpostavljene opreme na spletu. Res pa je tudi, da so različne internetne naprave, med katere spadajo tudi nadzorne kamere, postale dosegljive. In zakaj jih ne bi imeli, če si jih lahko privoščimo? Vemo, da je varnost pomembna, a kaj ko je zagotavljanje visoke varnosti postalo tako zahtevno, da stvar obvlada malo ljudi. Večina si obiska varnostnega strokovnjaka ne more privoščiti, pa čeprav to ne bi bilo napak.

Spremeniti je treba geslo

Dostop do nastavitev kamere, pa tudi do njenega video toka v obliki internetnega naslova je varovan z geslom. Torej velja enako kot za vsako geslo. Če je enostavno, potem ni varno. Kupljena kamera bodisi nima zaščitenega dostopa ali pa je ta varovan s privzetim geslom, na primer 1111, ki je vsem znan. Tudi če je privzeto geslo izdelovalca bolj zapleteno, je splošno znano in dostopno na spletu.

Kar lahko storimo sami, je, da spremenimo privzeto geslo v kakšno bolj zapleteno, v čim daljši niz znakov, v katerem so male in velike črke, številke in posebni znaki.

Kot vedno pa je tudi v tem primeru z gesli problem. Imamo jih za nešteto spletnih storitev in za dostop do naprav v svojem omrežju, težko si je zapomniti vse, toliko bolj, če so zapletena, pa še to, katero geslo je za katero napravo ali storitev. Kot smo že večkrat dejali: največja napaka, ki jo redno delamo, je, da imamo eno geslo za vse storitve in naprave. Resnica pa je, da nas v to sili »sistem«. Spletne storitve in omrežne naprave imajo večinoma le sistem varovanja z gesli in drugače, kot da imamo eno geslo za vsaj nekaj dostopov, ni praktično. Nemogoče si je zapomniti več kot nekaj močnih gesel. V resnici lahko naredimo le eno, če seveda pri sebi nočemo lističa z zapisanimi gesli ali programa za upravljanje z gesli na USB-ključku. Čeprav je zadnje najboljše. Eno močno geslo dodelimo za dostop do svojih naprav, tega gesla pa ne uporabimo za dostop do spletnih storitev.

Varnostne nastavitve

Poleg večine kamer dobimo tudi navodila za uporabo, v katerih je bolj ali manj natančno razloženo, kaj moramo storiti, da bo kamera čim bolj varna. Vzeti si je treba čas, navodila prebrati in narediti, kar svetujejo. Še najbolj bo kamera varna, če je ne bomo odprli na internet, čeprav je ravno to tista stvar, zaradi katere kamero pravzaprav želimo in kupujemo. A če lahko njen posnetek vidimo mi, potem ga lahko tudi kdo drug. Če pa v resnici ne potrebujemo dostopa do nje od koder koli, potem jo nastavimo tako, da je dostop do nje mogoč le z napravami v istem omrežju. Velja tudi, da če posnetka iz nje ne potrebujejo ves čas, potem kamero izklopimo in jo vklopimo le, kadar potrebujemo nadzor.

Zaščititi moramo vse

Na žalost pa je na internetu še veliko izpostavljenih naprav, ki so prav tako slabo varovane. Naštejmo jih nekaj: dostop do sistema pametnih domov, datotečna skladišča NAS, pametni televizorji, pravzaprav vse naprave, ki imajo možnost priklopa na internet. Na njih imamo lahko podatke, ki povzročijo več škode kot nezaščiten video tok. Vse več programov in aplikacij namesto na pomnilnik naprave oziroma trdi disk podatke hrani v oblačnih shrambah podatkov. Tudi te so varovane le z gesli in posledično izpostavljene. Na srečo se pri večini spletnih storitev počasi uveljavlja dvostopenjska identifikacija. Poleg gesla moramo pri vstopu še odgovoriti na varnostno vprašanje ali vpis kode, ki jo sistem pošlje na telefonsko številko. Glede tega je še vedno vprašanje, ali je dobro, če Facebook ali Google poznata tudi ta naš podatek. Verjetno je to manj nevarno od uspešnega vdora v storitev. Pa še opozorijo nas lahko, če na računu zaznajo kaj sumljivega.

The post Kdor postavi IP-kamero, je sam kriv, če posnetki končajo na spletu. appeared first on Tehnozvezdje.

Je pravi rudnik vsega mogoče, s tem pa mislim res vsega, od najmanjšega upora, do računalnika, ki ga sestavijo pred očmi kupca in profesionalnih strežniških omar. Ni, da ni. Večinoma brez listkov s cenami. Vprašaš, koliko in prodajalec ti vrne vprašanje. Koliko? Stvari se prodajajo na kilograme.

V Shenzhenu sem obiskal takšen market. Ogromna zgradba z desetimi nadstropji, v njih pa na desetine nekaj kvadratnih metrov velikih prodajnih kotičkov. Vsak je za nekaj specializiran. V spodnjem nadstropju so električne komponente in kabli. Kupi kablov. Če nobeden ni pravi, kar je prava redkost, ti ga naredijo pred očmi. Le trenutek je treba počakati. V srednjih vse od polnilnikov, kartic, diskov, dronov,…Više se vzpenjaš, bolj kompleksne so stvari, tam najdeš na primer prenosnike znanih znamk, pa še njihove cenene kopije. Cene so že tako nižje kot pri nas, pa še barantati se da.

Takšno kupovanje sicer ni za vsakega, prodajalci prav radi kupca okoli prenesejo, če ne veste, koliko je kaj vredno oziroma kaj sploh kupujete. Je pa obisk posebno doživetje, stvari tam notri pa toliko, da bi se lahko vračal teden dni in vsak dan kaj novega odkril. Kot carigrajski bazar, le da je roba druga.

Že pred leti sem sklenil pakt. Če bom imel možnost potovanja na Kitajsko, bom tam nekaj kupil. Ni važno kar, samo da poskusim. Edino, kar mi je tam padlo na misel, je bila nadzorna zunanja kamera. Čim manjša, čim cenejša. Ker se mi je mudilo, je vse skupaj potekalo hitro in brez večjega premisleka. »Dober dan, rabim kamero, imate kakšno«. Prijazno dekletce mi je vse razkazala, odločil sem se za eno, pri tem pa pozabil preveriti, kakšen je sploh njen vidni kot. Stavite lahko, da ni bil najboljši, a po toči je prepozno zvoniti. Zadostoval pa bo. Šele doma sem kamero natančno pregledal in preveril, če dela. Tam je, saj jo je priklopila na telefon. Delovala je tudi doma, le en vijak, ki drži zaščitno steklo pred objektivom, je manjkal. Nič hudega, imam jih celo škatlo. Videli pa bomo, ali bo kamera tudi zdržala več let nameščena na fasado hiše izpostavljena naravnim vplivom. Videti je dovolj kakovostno, a pri ceneni kitajski robi, nikoli ne veš.

Najbolj zanimivo pa je bilo dogovarjanje. »Ok, to bom kupil. Koliko?«. Me pogleda in vrne vprašanje. »Koliko kosov?« »Enega«. Prekinem jo, ko govori o lokalni valuti. »V dolarjih«. »45«. »Nimam toliko, dam 30«. »To je premalo, daj 40«. »Sorry, več kot 35 jih nimam pri sebi«. »Naj bo«. Ko ji naštejem dolarje, tri bankovce po deset in enega po pot, čudno pogleda. »So to res dolarji. Nikoli nisem videla. Imaš stotak, tega poznam«. »Ne nimam, sem rekel, da nima več denarja«. »Pa so to res dolarji?«. Deset minut je trajalo, da je denar končno sprejela, napisala račun in izpolnila garancijsko izjavo ter dodala vizitko. »Če bo kaj narobe ali če jih hočeš še, me pokliči.« Ja, seveda bom, ker je Slovenija streljaj od njene stojnice v trgovini.

Drugače pa ima kamera vse, kar sem pričakoval. Možnost priklopa na fiksno ali wi-fi omrežje, hd ločljivost, ir svetila za nočni vid ter aplikacijo, ki pa je ni na Googlovi tržnici. Par minut in stvar deluje. Je pa nisem mislil uporabiti na tak način. Trenutno namreč še razmišljam, kam naj jo sploh montiram.

The post 45, dam 30, zmeniva se za 35 appeared first on Tehnozvezdje.