Ni dvoma, da imajo pametni telefoni, ure, domače naprave in tudi umetna inteligenca večinoma pozitiven vpliv na vsakdanje življenje. Olajšujejo komunikacijo, povečujejo varnost in poenostavljajo opravila. Toda funkcije, do katerih imamo izrazito nekritičen odnos, je mogoče zelo enostavno uporabiti za napačne namene. Meja med koristno rabo in zlorabo je pri tem vse tanjša, pogosto že povsem zabrisana.

Starši smo nad nadzorom navdušeni. Prav možnost preverjanja lokacije je pogosto razlog, da otrok razmeroma zgodaj dobi telefon. Če lahko kadarkoli preverimo, kje je, ko gre s klubom na tekmovanje, v šolo v naravi ali s prijatelji v mesto, se počutimo mirnejše. Dokler se otrok nadzora zaveda in ima možnost, da ga izklopi, v tem ne vidim večjih težav. Razen morda pomanjkanja zaupanja. Popolnoma nesprejemljivo pa je, ko partner s telefonom ali pametno uro preverja, kje je druga oseba, ter komunikacijske možnosti izrablja za psihične pritiske, izsiljevanje in poniževanje.

Takšni primeri niso več izjema. Nasilneži vse pogosteje od daleč prižigajo in ugašajo luči, spreminjajo temperaturo v stanovanju, nadzorujejo pametne ključavnice ali kamere. Naprave, ki naj bi povečevale udobje, postanejo orodje za vzpostavljanje popolnega nadzora. Še korak dlje gredo storitve umetne inteligence, ki omogočajo lažno predstavljanje, ponarejene klice ali sporočila in celo izmišljene scenarije, podprte z navidezno prepričljivimi dokazi.

Po podatkih britanske organizacije Refuge, ki se ukvarja z nasiljem v družini, se je nanjo v zadnjih mesecih obrnilo rekordno število žensk, ki so bile zlorabljene prav s pomočjo tehnologije. Kritika je jasna in upravičena. Proizvajalci naprav in storitev varnosti ne obravnavajo kot temeljno izhodišče, temveč kot naknadni popravek, ko se težave že pojavijo. Nasilnež tako brez posebnega tehničnega znanja dobi v roke izjemno močno orožje. Že samo zavedanje žrtve, da jo je mogoče kadarkoli spremljati, ustvarja stalen občutek strahu in paranoje.

Še večjo grožnjo predstavljajo generativne storitve umetne inteligence. Nikoli ni bilo lažje ustvariti lažnega videa, v katerem je ženska pijana, omamljena ali se vede neprimerno. Takšen posnetek postane osnova za izsiljevanje ali grožnje s prijavo socialnim službam. Zaradi hitrega tehnološkega napredka so ponaredki vse težje prepoznavni, še posebej za ljudi brez tehničnega znanja. Enako velja za ponarejene dokumente, sporočila ali elektronska navodila, s katerimi nasilnež manipulira gibanje in ravnanje žrtve.

Namesto da bi se število zlorab z razvojem tehnologije zmanjševalo, se povečuje. Z nadlegovanjem na družbenih omrežjih se še vedno nismo učinkovito spopadli, medtem ko so se že pojavile bistveno nevarnejše oblike digitalnega nasilja. Nič ne kaže, da bo kmalu bolje. Ravno nasprotno. Nove naprave in storitve možnosti zlorab širijo hitreje, kot jih znamo omejevati. In dokler bo varnost obravnavana kot dodatek, ne kot osnovno pravilo, bodo osebne naprave ostajale tudi osebno orožje.

Naslovno fotografijo je ustvarila umetna inteligenca!

The post NEDELJSKI NASVET: Pogostejša uporaba osebnih naprav za zle namene appeared first on Tehnozvezdje.

Še najbolj sovražim kamere, ki nadzirajo stanovalce. Zakaj morajo bližnji gledati, kaj počnem, ko delam od doma? Vse se je spremenilo pred slabimi tremi leti, ko smo se odločili za psa. Kar naenkrat je postala še kako sprejemljiva. Kupil sem eno, a namesto nje bi lahko uporabil katerega od starih telefonov, ki mi ležijo v predalu. Verjetno imate tudi vi kakšnega!

Na starega in novega (ali na računalnik, na katerem boste sprejemali video tok prvega) namestite aplikacijo Alfred. Deluje na sistemih Android in iOS ter na telefonih Huawei v okviru rešitve Gbox in zahteva Googlov račun. Razlika je ta, da na starem telefonu po zagonu aplikacije izberete način kamere (Camera) in na novem gledalca (Viewer). Starega nato namestite na primerno mesto na nosilcu ali stojalu. Objektiv kamere naj gleda v prostor, ki bi ga radi nadzorovali. Koristno je tudi, da ga priključite na električno omrežje, da ne boste odvisni od vzdržljivosti baterije.

Ko sta oba telefona prijavljena v aplikacijo, preostane še nekaj preprostih nastavitev. V okolju iOS je možnosti manj. Na nadzornem telefonu lahko po želji nastavite funkcijo zaznave gibanja, izberete sprednjo ali zadnjo kamero ter izklopite ali vklopite zvok. V okolju Android je na voljo še neprekinjeno ostrenje, samodejni zagon aplikacije ob ponovnem zagonu telefona, prilagajanje ločljivosti in zaklepanje z geslom. Na telefonu, s katerim boste na daljavo spremljali dogajanje, pa lahko upravljate opozorila, imenujete kamere, jih po želji odstranite, nastavljate občutljivost zaznave gibanja, vklopite filter za slabe svetlobne razmere in preverite, kolikokrat je prišlo do prekinitve povezave.

Zadeva je zanimiva še z ene plati. Telefone nekateri menjate skoraj tako pogosto kot »gate« in posegate po najnovejših modelih takoj, ko ti pridejo na trg. Posledica razsipnosti je eksponentno povečevanje elektronskega odpada. Gromozanska težava za naš udobni razviti svet, ki jo rešujemo, da ga blagovoljno prepuščamo nerazvitemu svetu. Kaj se bo zgodilo, ko ta ne bo več hotel naših smeti? Preudarna raba bi morala biti že zdaj visoko na lestvici vrlin. Kupuj novo, če te premami, vendar prej najdi novo vlogo za staro. Podari staro napravo nekomu, ki si nove ne more privoščiti ali jo predelaj v nekaj še vedno uporabnega.

The post NEDELJSKI NASVET: Nadzor raje prepustite Alfredu! appeared first on Tehnozvezdje.

Kontronova celovita rešitev med drugim zagotavlja programsko in strojno opremo za implementacijo jedrnega omrežja 5G SA, Telekom Slovenije pa zmogljivo, zanesljivo in varno povezljivost prek dostopovnega radijskega omrežja 5G (RAN Radio Access Network). 

»Naša rešitev za zasebno mobilno omrežje 5G, ki je plod slovenskega razvoja, zagotavlja robustno in varno pokritost v tovarniških prostorih in skladiščih, zasnovana pa je za industrijsko uporabo, pri tem pa uporablja funkcije za enostavno upravljanje omrežja in naprav. Omogoča brezhibno mobilnost za ljudi, sredstva in blago, povečuje produktivnost in učinkovitost, hkrati pa daje prednost varnosti, zanesljivosti in optimizaciji stroškov ter podpira različne aplikacije,« je povedal Janez Öri, izvršni direktor PE Komunikacijske rešitve v Kontronu. 

V Cinkarni Celje, ki zaposluje približno 720 zaposlenih, bodo z zasebnim mobilnim omrežjem 5G v prvi fazi uredili oz. digitalizirali skladiščno poslovanje in tako optimizirali delo. Znotraj Kontronove rešitve je tako v skladiščih sedaj omogočeno sledenje materialom z bralniki črtne kode in integracija senzorja z neposredno povezljivostjo z omrežjem 5G. V nadaljevanju pa bodo zasebno mobilno omrežje uporabljali tudi kot platformo za digitalizacijo ostalih segmentov poslovanja, kjer jim bo to prinašalo poslovne koristi. 

»Z uvedbo prvega komercialnega 5G omrežja v Sloveniji smo v Cinkarni naredili pomemben korak naprej k digitalni preobrazbi podjetja. Omrežje nam omogoča hitrejši in zanesljivejši prenos podatkov, kar je ključno za izboljšanje učinkovitosti in produktivnosti. Nizka zakasnitev bo omogočala uporabo naprednih tehnologij, kot so avtomatizacija in oddaljene operacije, kar bo prispevalo k večji varnosti in zanesljivosti naših storitev. Vidimo široko uporabo 5G omrežja v različnih industrijskih scenarijih, vključno z avtomatizacijo skladiščnega poslovanja, izboljšanjem mobilnosti in povezljivosti naših zaposlenih,« je pojasnil Aleš Skok, predsednik Uprave Cinkarne Celje.

»Prek našega omrežja 5G v Cinkarni Celje zagotavljamo zmogljivo in zanesljivo zasebno mobilno omrežje, prilagojeno zahtevam industrijskega okolja. Z namenskimi baznimi postajami smo dosegli optimalno pokritost proizvodnih prostorov, skladišč in zunanjih površin, kar omogoča stabilen, odziven in varen prenos podatkov tudi ob večjem številu povezanih naprav. To zagotavlja pogoje za aplikacije v realnem času in nemoteno delovanje ključnih procesov,« je dejal Kristijan Melinc, vodja tima Naprednih digitalnih rešitev v Telekomu Slovenije, in dodal: »Z uporabo najsodobnejših radijskih tehnologij omogočamo visoke hitrosti prenosa podatkov, nizko latenco ter varno in zanesljivo povezljivost. S tem je zasebno omrežje 5G pomemben temelj za digitalno preobrazbo Cinkarne Celje in prehod v pametno tovarno prihodnosti.«  

Kontronovo samostojno jedrno omrežje 5G za podjetja predstavlja rešitev naslednje generacije, saj ponuja varno in zanesljivo povezljivost 5G. »Rešitev, ki jo v kranjskem podjetju razvijamo od leta 2020, je prilagojena za uvedbo v različna industrijska okolja, zagotavlja izjemno hiter čas do uvedbe storitev, kar omogoča napredno in inteligentno upravljanje, hkrati pa skrbno varuje občutljive podatke,« je strnil Janez Öri. 

Pri tem bo mogoče zanesljivo in varno povezljivost naprav izkoristiti tudi za rešitve industrijskega interneta stvari (IIoT), kot so na primer avtonomna mobilna vozila (AGV – Automated Guided Vehicle) in senzorji, ki so namenjeni izvajanju nadzornih in krmilnih procesov.

O Kontronu

Kontron, informacijske in komunikacijske rešitve, d. o. o., nosilec skupine Kontron SI, je vodilni evropski ponudnik celovitih in visoko zanesljivih rešitev za varno, pametno in bolje povezano prihodnost. Skupina je s širokim portfeljem informacijskih, komunikacijskih in poslovnih rešitev v kombinaciji z najhitrejšo in zanesljivo podporo prisotna v več kot 50 državah po svetu. Ima h kupcem usmerjen pristop, lasten raziskovalno-razvojni in proizvodni center ter več kot 1000 zaposlenih v 10 državah.

O Cinkarni Celje

Cinkarna Celje, d. d., je kemijsko predelovalno podjetje z več kot 150-letno tradicijo neprekinjenega delovanja. Njena opredeljujoča dejavnost je proizvodnja pigmenta titanovega dioksida (83 %), preostali proizvodno-prodajni program med drugim predstavlja izdelava masterbatchev za izboljšanje lastnosti plastičnih izdelkov, praškastih lakov za antikorozivno zaščito bele tehnike, zaščitnih sredstev za rastline in polimerov za transport agresivnih medijev v različni procesni opremi. Podjetje večino poslov ustvari v Evropski uniji, zaradi zanesljivega poslovanja in kakovosti proizvodov pa si vse bolj uspešno utira pot na globalni trg.

O Telekomu Slovenije

Telekom Slovenije, d.d., je največji telekomunikacijski operater v Sloveniji in vodilni slovenski ponudnik najsodobnejših celostnih IKT-rešitev. Nenehno skrbi za razvoj in uvajanje novih inovativnih tehnologij, tako da uporabnikom zagotavlja vrhunsko omrežje, najsodobnejše storitve in odlično uporabniško izkušnjo. S svojo ponudbo rešitev zasebnih mobilnih omrežij 5G prispeva pomemben delež k digitalni transformaciji slovenskega gospodarstva in omogoča, da postaja Slovenija pomemben igralec na področju industrije 4.0. S pomočjo tehnologije 5G lahko slovenska podjetja postanejo bolj konkurenčna na globalnem trgu, ustvarijo nova delovna mesta in aktivno skrbijo za trajnost in ohranjanje okolja. Rešitve zasebnega mobilna omrežja 5G Telekoma Slovenije podjetjem in organizacijam omogočajo prilagajanje komunikacijske infrastrukture glede na zahteve njihovih procesov in poslovnih modelov.

The post Kontron in Telekomom Slovenije vzpostavila prvo zasebno omrežje 5G v Sloveniji appeared first on Tehnozvezdje.

Zna biti frustrirajoče, ko od daleč gledaš, kako nekdo taca po tvojem vrtu, dela škodo ali celo vdira v hišo, ter se požvižga na alarm in tvoja opozorila. Razumem, da si takrat želiš imeti v »rokah« nekaj bolj konkretnega. Ne reci dvakrat. Morda boš to kmalu dobil!

Za novosti na trgu nadzornih sistemov je značilna vpeljava algoritmov umetne inteligence za prepoznavo ljudi in živali v želji zmanjšanja števila alarmov na ničlo in dodajanje sistemov za fizično »preganjanje« vsiljivcev. Ti za zdaj delujejo ročno, kar pomeni, da se aktivirajo zgolj na izrecni ukaz lastnika. Vemo, kako je s tem. Za zdaj na ukaz in nekoč samodejno! O tem se bomo verjetno pogovarjali, ko bo kamer, ki pršijo poprovo pršilo, streljajo kroglice za paintball, ali zadimijo prostor, več kot za vzorec.

Odgovor na vprašanje, zakaj dezorientacijski dim, je razmeroma preprost. Ker vlomilec v zadimljenem prostoru slabše vidi in zato težje najde predmete, ki se mu jih splača odtujiti. MyShield kamera deluje na baterije, samostojno ali integrirana v obstoječ nadzorni sistem. Ko kamera zazna gibanje, zahteva potrditev lastnika in ko jo dobi, prostor zamegli z nestrupenim »dimom«. Poceni ravno ni (1300 dolarjev za enoto in 40 dolarjev mesečne naročnine), sploh ker zgolj ena enota za varovanje stanovanja, kaj šele hiše, ni dovolj.

Če se komu zdi, da je »dim« preveč nasilna metoda preganjanja, naj povem, da je od vseh treh še najbolj mila. PaintCam Eve še ni na prodaj. Načrtujejo, da bodo prve izdelke kupci dobili naslednje leto. A ker je projekt na Kickstarterju dobil dovolj sredstev, se ni bati pomanjkanja interesa. Spet je v središču kamera, le da ta, po potrditvi lastnika ter po vizualnem in zvočnem opozorilu, v nepovabljenega gosta, ki se namenoma ali po naključji znajde v varovanem območju, izstreli kroglice napolnjene z barvo. Boleče in umazano bo zagotovo, kaj pa nevarno? Temu se ni mogoče izogniti, sploh če bo kroglica žrtev zadela v oko, saj verjetno ne bo stala v dosegu, oblečena v debelejši kombinezon in z vizirjem na glavi.

Še en predlog je. Ni boleč ampak pekoč in zaradi »omejenega« dometa primernejši za vgradnjo pred vrata zgradbe ali stanovanja. Zopet so osnova algoritmi umetne inteligence za prepoznavo obrazov v nadzorni kameri podjetja DeepSentinel. Flash Bang namesto dima, nepridiprave zapraši s poprovim pršilom. Dovolj, da se ti premislijo, in menda neškodljivo, saj pršilo naj ne bi imelo težjih posledic od kašlja in draženja sluznic. Tudi ta zadeva ne bo najbolj poceni. Dva tisočaka dolarjev in še dodatna mesečnina.

Bojim se, da v kolikor se bo zamisel aktivnejšega nadzora lastnine nadaljevala, potem ne bo ostalo pri omenjenih načinih. Najmanj, čemur bomo še priča, bo streljanje elektrod električnega paralizatorja! Dokler bomo pretirano obsedeni z varovanjem lastnine, toliko časa bodo podjetja izdelovala naprave, ki obljubljajo takšno in drugačno raven varnosti.

The post NEDELJSKI NASVET: Poberi se, ali pa »STRELJAM«! appeared first on Tehnozvezdje.

Rad bi bil jasen. »Čez kabel ga ni.« Ko sem tehtal med vrtanjem lukenj in vlečenjem kablov z robov pročelja hiše do usmerjevalnika na podstrešju ter namestitvijo brezžičnih solarno napajanih kamer, je prevladalo udobje (lenoba) in nenazadnje tudi strošek, kajti vse, kar razbiješ in preluknjaš, je kasneje potrebno vrniti v izvirno stanje. Ni mi žal. Enako bi storil še enkrat, čeprav vem, da bodo baterije enkrat spustile dušo in bom prisiljen kamere zamenjati hitreje, kot bi menjal ožičene. Kakor stvari stojijo danes, ne pričakujem, da se bo to zgodilo prej kot v petih morda celo sedmih letih.

O tehnoloških pomagalih za varovanje premoženja si več preberite v članku na portalu »Vse bo v redu« zavarovalnice Triglav!

Me pa je nekoliko presenetilo, katera kamera se je v solarnem polnjenju najslabše odrezala. Pričakoval sem, da bo to kamera na severnem pročelju s sončnimi celicami, obrnjenimi proti vzhodu, saj tam sončni žarki nikoli ne posijejo. Kot kaže, je dovolj odbitih, saj po enem letu napolnjenost še ni padla pod 70 odstotkov. Slabše se je odrezala kamera tik pod plastičnim ostrešjem nadstreška za avtomobil s celicami, obrnjenimi proti severu, kajti pri tej je sončno napajanje najmanj učinkovito. Moral jo bom prestaviti ali enkrat na leto priključiti na napajalnik. Kameri na vzhodnem in južnem pročelju ne povzročata nikakršnih težav.

V izogib nejasnosti je pomembno naslednje. Kamere Solocam s40 ponoči delujejo v režimu varovanja, kar pomeni, da v primeru zaznave gibanja pošljejo opozorilo in na svoj pomnilnik posnamejo 20-sekundni video, ki si ga potem ogledam v aplikaciji. Obenem sem ter tja, v povprečju enkrat na teden, zaženem pogled v živo, ko me karkoli zanima. Pogosteje takrat, ko sem dlje časa odstoten. Z drugimi besedami, moj vzorec uporabe ni pretirano zahteven, kajti če bi bile kamere pogosteje v uporabi, bodisi bi delovale v režimu varovanja več časa ali bi pogosteje zahteval daljše poglede v živo, potem bi zelo verjetno porabile več energije in bi vsaj dve, ki sta na manj primernem mestu, verjetno moral občasno ročno polniti. Še nekaj je škoda. Da celice niso odstranljive ali gibljivo neodvisne od ohišja, saj bi jih tako neprimerno lažje obrnil v glede na sonce optimalni položaj.

• 
  Ali bo »streaming« ubil televizijo?
• 
  KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen!
• 
  Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke

The post NEDELJSKI NASVET: Po enem letu sem več kot zadovoljen s solarnimi kamerami appeared first on Tehnozvezdje.

Z nadzornimi kamerami so pogosto križi in težave. Če niso avtonomne in natančne v zaznavi gibanja, potem nimajo pravega smisla. Škoda, da se ravno tu pogosto zaplete oziroma je razkorak med obljubljenim in »dostavljenim« največji. Želiš si, da kamera zazna gibanje človeka, zažene snemanje in ti pošlje opozorilo. Natanko to sem imel v mislih, ko sem se odločil namestiti kamere Eufy. Delujejo razmeroma dobro, njihova neprecenljiva prednost je hranjenje posnetkov lokalno, a niso bili redki primeri, ko je bila na posnetku mačka ali, ta je še boljša, osvetljen pajek, ki se po nitki spušča mimo objektiva.

Ko gre za sodobne »domače« kamere, je pomembno dvoje. Lokalno hranjenje posnetkov, saj ne moremo biti vedno popolnoma prepričani, da posnetki v oblaku izdelovalcev za vedno ostanejo zasebni, in učinkoviti algoritmi umetne inteligence. Če so dobri, potem bodo preprečili neželene posnetke in te opozorili le takrat, ko bo kamera videla človeka, ki tam ne bi smel biti. Ne rečem, da z delovanjem svojih nisem zadovoljen, toda na trgu najdete tudi boljše. Eni takšnih sta zunanja BC500 in stropna kamera TC500 podjetja Synology (Obe imata priporočeno ceno 267 evrov).  

Kot ti je verjetno znano, je podjetje poznano po omrežnih strežnikih (NAS) za domačo in poslovno rabo. Ker so praktično računalniki, nudijo rešitev Surveillance Station, ki je nujni delček enačbe varnega, zasebnega in predvsem učinkovitega video nadzora. Domačega ali poslovnega okolja. Brez te rešitve sta kameri zgolj skupek strojne opreme in lastnosti, ki ne odstopajo prav veliko od drugih na trgu. Ali pač? Čeprav zna biti ločljivost 2K za marsikoga dovolj, je 5K, s kolikor se ponašata omenjeni kameri, dvakrat bolje. Če ne zaradi drugega, pa zato, da na povečanem posnetku še vedno prepoznate osebo ali osebe. Videe snemata z 2.880 x 1.620 pik pri trideset sličic na sekundo (30 fps), imata nočni vid ter nudita vodoravni vidni kot 110°. Dovolj široki kot pomeni, da boš za nadzor vseh kotičkov potreboval manj kamer in te bo nadzor posledično stal manj. Za primere začasne prekinitve delovanja omrežja sta opremljeni s pomnilnikom, medtem ko ju v omrežje povežete z ethernet kablom, preko katerega dobivata tudi energijo. V primeru, da omrežje ne podpira prenosa energije (POE), potem je nujen 12-voltni napajalnik s pravim priključkom.

Omenil sem algoritme umetne inteligence. Zagotavljajo pravočasna in natančna opozorila, kar omogoča hitrejši odziv na dogodke. Funkcije, vključno z zaznavanjem ljudi in vozil, zaznavanjem motenja posesti in takojšnjim iskanjem, obenem zanesljivo prepoznajo grožnje, hitro raziščejo izbrana področja ter najdejo in pridobijo posnetke izbranih dogodkov. Zasnovani sta za brezhibno integracijo z rešitvijo Surveillance Stationom, ne zahtevata nakupa ali aktivacije licenc, kar zmanjša stroške nadzornega sistema ter omogočata upravljanje in nastavljanje v okolju sistema omrežnega strežnika.

• 
  Ali bo »streaming« ubil televizijo?
• 
  KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen!
• 
  Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke

The post Če imaš omrežni strežnik, potem je to zate najboljša rešitev appeared first on Tehnozvezdje.

Namišljeni zdravstveni in po novem še vojaški strokovnjaki, ki nam ovcam želijo odpreti oči in pomagati, da bi končno dojeli resnico, kdo je napadel koga, bi morda lahko razmislili o preprosti zadevi. Kako to, da se po njihovem mnenju resnicoljubna in dobra ruska vlada tako zelo trudi v lastni državi blokirati družbene medije oziroma neodvisne medije nasploh, medtem ko lažnivi in manipulativni Zahod dovoli svobodo govora? Se vam ne zdi, da je v tem nekaj hudo narobe in da je tovrstno početje značilno za totalitarne sisteme, ki brez popolnega nadzora nad »resnico«, sploh ne bi preživeli?

Prebivalci vsake države imajo pravico, da živijo, kakor želijo. Če Rusi nočejo interneta, naj se izklopijo. Prerežejo naj vse dohodne kable in znotraj države oblikujejo svoje omrežje, ki s svetom ne bo povezano. Lahko se zgledujejo po Kitajski, če imajo dovolj strokovnjakov in predvsem denarja. Tej državi se je uspelo z obzidanim vrtom ločiti od globalnega interneta, čeprav tudi njihova »ograja« ni popolnoma neprepustna in nekateri najdejo načine, da se ji izognejo. Vseeno pa večina prebivalstva uporablja storitve in sliši informacije, ki so skladne z doktrino politične elite. Informacijski raj na Zemlji seveda ni zastonj. Poleg številnih človeških virov naj bi cenzura letno pogoltnila 20 milijard dolarjev. Kitajska je z ostalim svetom povezana preko treh informacijskih vozlišč, kjer blokirajo kakršno koli neprijetno vsebino. Vprašanje je, ali lahko nekaj podobnega storijo Rusi? Na svetu je še nekaj držav, ki si želijo popolnega nadzora nad internetom, a si tega preprosto ne morejo privoščiti. Nimajo dovolj denarja in še manj primerno usposobljenih strokovnjakov.

Pri upravljanju ruske internetne infrastrukture sodelujejo tuja podjetja, zato bi radi postali tehnološko neodvisni in imeli popoln nadzor nad širjenjem informacij.

Tudi če bi Rusi vse to imeli, bodo potrebovali čas za preoblikovanje obstoječega razvejenega in relativno odprtega omrežja. Oblikovano je bilo po vzoru zahodnih s številnimi vozlišči in mednarodnimi povezavami, medtem ko je bilo kitajsko zaprto od samega začetka. Leta 1996 je namreč država prevzela popoln nadzor nad zasnovo in začela uveljavljati cenzuro. Ločitev od preostalega sveta in nadzor nad informacijami in dostopi znotraj omrežja pa sta temeljna kamna nadzora interneta v državi. Preostali načini so manj temeljiti. Ruski internetni regulator Roskomnadzor lahko po zakonu od internetnih operaterjev zahteva, kar tudi počne, da blokirajo storitev, vsebin oziroma ne dovolijo dostopa do tujih spletnih strani. Težave je ta, da je ponudnikov dostopa v internet menda več kot 3 tisoč, pri čemer vsi ukaza ne upoštevajo enako hitro in temeljito. Poleg tega uporabljajo različne metode in opremo za blokiranje z različnimi stopnjami uspešnosti. Kako zahtevna je blokada, nenazadnje opazimo v lastni državi. Večina operaterjev namreč po odločitvi EU blokira dostop do ruskih režimskih portalov, a za vsaj enega vem, da tega ne počne. Blokiranje dostopa je vsekakor možno, zato imajo operaterji na voljo več metod, toda pri tem ne gre za »centraliziran« način, ki je edini pravi, ko želi država popolnoma nadzirati omrežje in kaj se v njem dogaja.

Rusi se že dlje časa zavedajo, da se morajo otresti odvisnosti od tujih tehnologij, podjetij in opreme, če želijo popolnoma nadzirati »ruski internet«. Leta 2019 je Putin napovedal RuNet, suveren internet, ki ni povezan z globalnim internetom in temelji na treh stebrih. Vključitev opreme za paketno vohljanje, ki bo oblastem omogočila spremljanje, kaj se »govori« v omrežju. Drugi steber jim daje pooblastila za centralizirano cenzuro, medtem ko tretji predvideva nacionalne domenske strežnike (DNS), ki bi preprečevali, da bi kdorkoli zlahka dostopal do prepovedanih spletnih strani in storitev. Nacionalni domenski strežniki naj bi hranili lokalno kopijo globalnega interneta, kar naj bi bilo podobno sistemu, ki ga vzdržuje Kitajska in v manjši meri Iran. Ruski internet naj bi tudi že preizkusili, čeprav ni znano, v kolikšni meri je izpolnil pričakovanja.

Rusiji je po novem trn v peti celo Wikipedija, saj je zavrnila brisanje informacij, argumentiranih z viri, ki so po mnenju ruskega regulatorja napačni.

Kljub temu obstajajo znaki napredka, čeprav ni hiter, kot si želijo oblasti. Marca lani je Roskomnadzor v Rusiji omejil delovanje Twitterja, saj naj bi po njihovo omrežje spodbujalo uporabo drog, spolnega izkoriščanja otrok in samomorov. Namesto da bi dostop omejevali operaterji, so uporabili metodo TPSU (tehnična oprema za protiukrepe). Po mnenju strokovnjakov naj bi uporabili opremo za nadzor nad pretokom paketkov podatkov in ustavljanje prometa z naslovi URL, ki so na seznamu blokiranih. Edina težava je bila, da ni bil pravilno kodiran. Ker so želeli blokirati dostop do vseh strani, ki imajo kjerkoli v naslovu niz »t.co« (skrajšani URL, ki ga uporablja Twitter), je prepoved vplivala na strani, kot sta na primer reddit.com in microsoft.com. Kot kaže, so se Rusi učili na napakah, saj naj bi bilo letošnje omejevanje delovanja Twitterja uspešnejše in z manj kolateralne škode.

Uspešnost blokade neželenih strani in storitev nakazuje, da se v Rusiji dogaja premik iz decentralizirane v centralizirano cenzuro, ki oblastem dovoli veliko bolj učinkovit nadzor nad informacijami, ki so državljanom na voljo. Se torej Rusija seli v klub držav, kjer so še Kitajska, Severna Koreja in Iran, kjer je internet pod (skoraj) popolnim nadzorom? Je takšna pravičnejša mednarodna ureditev, ki jo je med obiskom Kitajske napovedal ruski zunanji minister? Družba brez svobode govora in z vseobsegajočim nadzorom?

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  Ali bo »streaming« ubil televizijo?
• 
  KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen!
• 
  Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke

The post Se lahko Rusija izklopi iz interneta? appeared first on Tehnozvezdje.

Ko na spletu opazite ponudbo česarkoli brez cene, brez podrobne razlage, kako deluje in s pripisom, »pokličite nas« ali »bi radi izvedeli več«, potem bi se morale v glavah isti trenutek prižgati rdeče luči. S takšnimi ponudbami, ravno zadnjič sem bil opozorjen na nekakšno SOS-uro za starostnike, vas brez dvoma želijo »prinesti naokoli«. Prepričati, da bi za veliko več, pri varnosti pa res ne boste varčevali, kupili napravo, ki jo v znani kitajski spletni trgovini nudijo za dobre tri desetake. Če jim uspe vzbuditi zanimanje in jim pustite poštni naslov, potem ni težko ugotoviti, kaj sledi. Morda predlog, da pokličete še prijatelje in prijateljice, ki bi jim izdelek predstavili v živo in pri vas doma. Meka za dobrega prodajalca, kajti uspeh mu je skoraj zagotovljen. Saj poznate sesalnike, gospodinjske aparate, prehranske dodatke, ki jih prodajajo zgolj na takšen, »marketinško zvit« način, kajti na trgovskih policah ob konkurenčnih izdelkih bi hitro opazili, da niso vredni zahtevanega denarja.

Nemški Telekom starostnikom skupaj z naročniškim paketom nudi hibrid med uro in mobilnim telefonom, nosljivo napravo TCL MT43AX. Cena le te v ponudbi je 229 evrov. Enakovrednih ponudbi naši operaterji nimajo, ima pa zato Telekom Slovenije celovitejšo storitev e-oskrba, katere del je nadzorno središče za primere v sili. Ko (če) se odločate o napravah in izdelkih, ki obljubljajo, da bodo poskrbeli na vaše najdražje, ki starost preživljajo v domačem okolju, razmislite, v kolikšni meri lahko nudeni izdelek res pomaga. To vam je lahko osnova, ko ocenjujejo o resnosti ponudbe, ki vam jo je nekdo predstavil.

Nobena naprava, naj bo še tako sodobna in tehnično izpopolnjena, ne more varovati, če ni ves čas povezana v mobilno omrežje. Imeti mora ležišče za kartice SIM in boljše je, če podpira čim več mobilnih tehnologij. Še boljša bi bila podpora za kartice eSIM, kar je z izjemo Applovih ur, drugod manj verjetno. Vprašajte se, koliko vas bo torej stal dodatni naročniški paket oziroma ali ste pripravljeni obstoječega prenesti na nosljivo napravo in namesto na telefonu, klice in kratka sporočila sprejemati na uri. Če ste kdaj to počeli, potem veste, o čem govorim. Niti približno ni udobno in še manj prijazno do uporabnika. Starostniki potrebujejo telefon, zato sta rešitev dve naročniški številki, kar pa vse skupaj le po nepotrebnem podraži.

S tem ko je naprava povezana v mobilno omrežje, je aktivna njena prva funkcija. Tipka SOS za klic v sili. To že imajo nekateri modeli starostnikom namenjenih telefonov in tudi nekateri pametni telefoni. Tipičen primer so robustni modeli francoskega izdelovalca CrossCall in nekateri bolj običajni z najmanj eno dodatno tipko, katere namen je mogoče spreminjati. Tipka SOS samo po sebi ne pomeni ničesar. Pomembno je, kaj se zgodi, ko jo uporabnik pritisne. Ali klic sprejmejo operater nadzornega središča ali nacionalne številke za klic v sili, kateremu naprava samodejno pošlje podatke o lokaciji. Še posebej pomembno, če klicatelj ne ne more govoriti. Ali pokliče na številko osebe, vpisano v ta namen. Kaj lahko ta v tem primeru stori. Dobro je biti obveščen, da je svojec v težavah, a če mu ne morete pomagati, potem vse skupaj nima smisla. Oddaljeni več deset kilometrov imate zvezane roke in celo reševalcu boste verjetno težko dopovedali, kam mora iti.

Še bolj je to očitno pri klicu v primeru zaznanega padca. Vsaka nosljiva naprava naj bo obesek, ura ali zapestnica, je tega sposobna na podlagi očitkov vgrajenih tipal. Vprašanje je, kako natančna je. Koliko je lažnih alarmov, ko ne gre za padec, temveč morda za hiter premik roke, skok ali kaj še bolj nedolžnega. Lažni so enaka težava, kot kadar pride do padca, pa ga naprava ne zazna. Sledi enaka težava kot pri klicu v sili. Kaj potem. Kdo klic sprejme in ali lahko pomaga. Naslednja pomembna funkcija je merjenje srčnega utripa. Večina sodobnih naprav, tudi najcenejši ima optično tipalo, toda, če opazite zapis, da zna meriti še krvni tlak, bodite pozorni. Do zdaj sem imel samo eno uro, ki je to dejansko znala in ta je bila Samsungova.

Starejši ljudje lahko trpijo za demenco in se izgubijo. Kaj takrat? Morda nosljiva naprava bolj ali manj pogosto javlja položaj aplikaciji na telefonu svojca. Kaj to pomeni glede varstva zasebnosti, je prvo vprašanje. Medtem ko je drugo vzdržljivost baterije, saj je satelitski sprejemnik eden večjih porabnikov energije. Zato je pomembno je, da uporabnik naprave ne more izključiti, da baterija zdrži čim dlje in da nekdo skrbi za redno polnjenje.

Papir prenese veliko in obljube je lahko izreči. Morda lahko varnost do nekje zagotavlja poceni na spletu kupljena naprava, toda če boste zanjo plačali več, kot je vredna, potem lahko govorimo o nepošteni trgovski praksi. Ne rečem, da je vse na spletu na meji ali celo preko meje dovoljenega, toda kadar podrobnih podatkov ni in so zapisi načelni in visoko leteči, takrat je možnost za to visoka, kot v primeru, ko je podatkov več in je delovanja podrobno obrazloženo. Upoštevati morate še, da je varovanje na daljavo zahteven proces, kateremu težko zadosti zgolj nosljiva naprava. Ne rečem, da lahko pomaga, toda ne v vseh primerih in še manj vedno na obljubljeni ravni.

The post Ali obljubljajo varnost, ki je ne morejo zagotoviti? appeared first on Tehnozvezdje.

Ko sta jeseni leta 1997 Larry Page in Sergey Brin zagnala spletni iskalnik Google, so se mnogi čudili. Zakaj še en iskalnik, ko sta Yahoo in Alta Vista čisto v redu služila svojemu namenu? Ko je to vprašanje Larryju zastavil univerzitetni profesor, je kot iz topa odgovoril. »Ne gre za iskanje, gre za umetno inteligenco (AI).« Da bi razumeli, kaj je imel v mislih, moramo oditi še nekoliko dlje v zgodovino. Med letoma 1936 in 1938 je angleški pionir znanstvene fantastike, družbeni reformator, biolog in zgodovinar H. G. Wells napisal več esejev in jih objavil v knjigi z zgovornim naslovom Svetovni možgani (World Brain). Wells ni opisoval fikcije, temveč svetovne možgane, o katerih ni dvomil, da jih bo človeštvo nekoč zgradilo. Videl jih je kot novo, prosto, verodostojno in trajno svetovno enciklopedijo, ki bo omogočila vsem ljudem sveta, da čim bolje izkoristijo informacijske vire, in kot taka prispevala k dosegu miru na svetu. Združiti vse informacije, vse podatke, ki jih človeštvo ustvarja na enem mestu. Ali ni to ravno tisto, kar Google v resnici počne, in razlog, zakaj se loteva tudi projektov, ki mu v doglednem času ne bodo prinesli zaslužka?

Zdravilo za izgubo spomina

Danes ve Google o »tebi« več kot tvoja mama. Če boš kdaj izgubil spomin, bo dovolj, če preletiš nadzorno ploščo svojega Googlovega računa. Pod pogojem, da se še spomniš imena in gesla za prijavo. Veliko boš izvedel o sebi. Kaj si iskal na spletu, kako pogosto si pošiljal pošto, katere kraje si obiskal, koliko naprav imaš, katere aplikacije so na njih, katere dokumente si oblikoval. Tam so tvoje fotografije. Na kratko, tam je vse tvoje življenje od dneva, ko si se odločil odpreti Googlov račun. V hipotetičnem primeru bolezenske izgube spomina je lahko Google zdravilo. Hkrati pa je strašljivo, kako globoko je Google s svojimi praktičnimi storitvami prodrl v življenje svojega uporabnika. Dovolj je strašljivo že brez vedenja, da Google podatke uporablja za oglaševanje, da jih analizirajo njegovi algoritmi umetne inteligence in da so vede ali nevede dostopni tudi službam, ki imajo drugačen pogled na namen »svetovnih možganov«. Google je hobotnica s toliko lovkami, kolikor ima uporabnikov. Z vsako je prisesan na enega, da iz njega lahko črpa podatke. Z njegovimi nosljivimi napravami, tudi ko bo uporabnik spal, s pametnimi domačimi napravami, tudi ko ga ne bo doma, in s sistemom Android v avtomobilu, tudi ko se ne bo vozil.

Kdor je prebral znanstvenofantastično trilogijo v štirih delih Hyperion ameriškega pisatelja Dana Simmonsa, mu bo jasna naslednja prispodoba. Avtor opisuje parazita v obliki križa (Cruciformas), ki se prisesa na človeško telo. Ko človek umre, obnovi njegovo telo in ga reinkarnira. Pri vsakem obujanju človek izgubi del spominov in mentalnih zmogljivosti. Parazite je ustvarila umetna inteligenca TechnoCore, ki so jo veliko let prej ustvarili ljudje, da bi ljudje živeli čim dlje, kajti njihovi možgani so bili prek parazita med seboj povezani v velik biološki računalnik, v katerem je umetna inteligenca živela. Google je tudi neke vrste parazit. Veliko nam da, da od nas dobi tisto, kar potrebuje oziroma želi. Če vam je to všeč, potem nosite svoj križ na prsih.

To ima ceno. Manj zasebnosti. Nobeno podjetje, storitev, izdelek pa ni večen. Je že prišel čas, da se obrnemo stran od Googla in uporabimo alternative.

Samo dve možnosti, a nobena idealna

Začnimo kar pri najbolj zahtevnem: znebiti se operacijskega sistema Android na mobilni napravi. Že tako so z njim lahko težave, nadgradnje so na voljo, ko jih ponudi izdelovalec naprave, če sploh, in ne takoj, ko so na voljo. Zahteva, da se prijavimo v napravo z Googlovim računom, preveč že nameščenih in nepotrebnih Googlovih aplikacij in aplikacij partnerskih izdelovalcev naprav in še kaj pa so drugi razlogi, da postane Googlova različica Androida nadležen in bi se jo radi znebili. Dolgo časa je bila najboljša alternativa mobilni sistem CyanogenMod, prosto kodno različico Androida brez Googlovega vpliva, vendar so projekt pred štirimi leti ukinili. Dolga roka Googla je dosegla svoje, zato imamo pravzaprav samo dve možnosti. Applov sistem iOS ali Huaweiev prosto kodni Android z uporabniškim vmesnikom EMUI. Ni nastal, ker bi Kitajci tako želeli, temveč zaradi ameriške blokade tega podjetja. Nista popolna, namesto Googla ima roko nad podatki Apple oziroma Huawei, vendar nudita neprimerno višjo raven zasebnosti.

Iskanje brez poosebljanja

Poleg Androida je Googlov iskalnik drugi informacijski vir, prek katerega Google pridobi največ podatkov. Uporabi jih, da uporabniku lahko prikaže njemu prilagojena, poosebljena oglasna sporočila. A to bi še sprejeli. Druga slabost tega početja je povezana z zapiranjem v informacijske milne mehurčke. Iskalnik predlaga, katero stran bi uporabnik obiskal glede na njegovo zgodovino spletnega iskanja, s tem ga omejuje na sorodne spletne strani in mu ne pokaže širše slike. Ker algoritem temu primerno tudi razvršča rezultate iskanja, vemo pa, da uporabnik redko pogleda kaj več kot le prvo stran iskalnika, marsikaj zanimivega uporabniku, ki išče bolj na splošno, prikrije.

Najbolj varno in zasebno alternativo predstavljata iskalnika DuckDuckGo in Qwant. Ker ne zbirata podatkov in ne poosebljata iskanja, vsi dobijo enake rezultate na enako iskalno povpraševanje. Bilo pa bi utopično pričakovati, da je iskanje enako kakovostno. Zato je tu še ena možnost. Storitev, ki jo najdemo na spletni strani www.startpage.com. Rezultati iskanja, ki nam jih storitev vrne, so Googlovi, vendar anonimni. Storitev deluje kot proxy strežnik, vmesnik, ki uporabnikovo iskanje posreduje Googlu, mu tega prikaže, Google pa ne dobi uporabnikovih podatkov.

Chromova tehnologija z več zasebnosti

Microsoftov iskalnik Edge sloni na isti tehnologiji kot Googlov brskalnik Chrome, vendar Google od njega ne pridobi vsakega spletnega naslova, ki ga je uporabnik obiskal, pa tudi ne drugih njegovih podatkov. Če smo še tako navdušeni na zmogljivostjo in varnostjo Googlovega iskalnika, ne moremo mimo njegove Ahilove pete. Skrb za uporabnikovo zasebnost. Ne glede na vse je Chrome Googlov otrok in z njim vedno povezan z močno popkovino. Če tehnologija ni pogoj, potem je na voljo še cela vrsta zmogljivih, varnih in zasebnih brskalnikov. Firefox, Brave, Safari in še kakšnega bi verjetno našli.

Najtežje se je znebiti Gmaila

Google je namreč uspelo odlično delo in je pristrigel krila vsakemu resnemu tekmecu na področju nudenja poštnih predalov elektronske pošte. A ni uničil vseh. Ako vam je varnost in zasebnost pomembna, potlej se začnite spogledovati s pošto Proton s šifriranjem sporočil na njihovi celotno poti. Strežniki storitve so v Švico, zato zanjo veljajo njihovi zakoni, edina težava je omejitev brezplačnega računa na 500 MB. Hkrati lahko z njegovim koledarjem zamenjate Googlove, čeprav imata v tem primeru na voljo še Microsoftovega.

Bolj sveži zemljevidi

Kot vse Googlove storitve tudi Google Maps vohuni za uporabniki. Google je najbolj vesel podatkov, ki jih dobi od uporabnikov, ki njegovo storitev redno uporabljajo na svojih mobilnih napravah. Storitev OpenStreetMap se zanaša na skupnost uporabnikov, da so zemljevidi čim bolj natančni, vsaka sprememba pa čim prej vnesena. Nima satelitskih slik, tudi uličnega pogleda ne, slabša pa je na področjih, kjer ni veliko njenih uporabnikov. V obliki mobilne aplikacije ima tudi sposobnost vodenja uporabnika (navigacije). Uporabniki Applovih in Huaweievih mobilnih naprav imajo medtem na voljo njune zemljevide.

Kakovost namesto količine

Medtem ko je Googlov Youtube največje skladišče videoposnetkov na spletu, ima Vimeo drugačen pristop. Je storitev, na kateri najdemo kakovostne in uporabne posnetke. Kratki filmi v HD-ločljivosti, dokumentarni in animirani filmi in podobno. Druga alternativa je Dailymotion.com, ki nudi podoben izbor posnetkov kot Youtube. Zanimiva je tudi kombinacija storitev Curiosity Stream in Nebula, ki prinaša veliko izobraževalnih vsebin, je pa plačljiva.

Shrambe v oblaku so, a nobena tako celovita

Čeprav prave alternative storitve Google Foto ni in bo marsikdo raje plačal za več prostora, kot da bi tvegal izgubo fotografij in video posnetkov, ima Google še največ tekmecev ravno na področju hrambe dokumentov v oblaku. Najbolj očitna, a ne nujno tudi najboljša alternativa so Microsoftova pisarniška orodja s pripadajočo shrambo OneDrive. Če gre brez pisarniških orodji, potem je izbor shramb večji. DropBox, Box in še nekatere.

Alternative so, zakaj se jih Google ne boji in brez »kazni« zbira podatke, zavaja in skriva nastavitve, s katerimi lahko omejimo njegovo početje. Razlog je silno preprost. Tekmeci so, vendar nepovezani, zato sama on lahko uporabniku nudi celovito in predvsem udobno storitev, zaradi katere težko odide drugam!

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Google: Ste prostovoljno privolili v parazitski odnos? appeared first on Tehnozvezdje.

Uporaba infrardeče svetlobe za merjenje temperature je odlična ideja, če vas ne moti, da metoda ni najbolj natančna. Na žalost se ravno ta pričakuje od termalnih kamer! Poleg tega je prisotna še grožnja samodejne prepoznave obraza tudi med nošenjem maske in v povezavi s tem, upoštevanje splošne uredbe EU o varstvu podatkov (GDPR). Telesna temperatura šteje med zdravstvene podatke, ki morajo biti ustrezno varovani. Pustimo slednje nekomu drugemu, ne nazadnje imamo ustrezen organ, ki skrbi za varstvo osebnih podatkov. Poglejmo raje, kako termalne kamere delujejo in ali so primerna za nalogo, ki smo jo tako optimistično postavili prednje?

In bila je nevidna svetloba

Okroglega leta 1800 je izvrstno nemško-britanski znanstvenik sir William Herschel z odkritjem očem nevidne svetlobe pretresel znanstveno srenjo. Ugotovil je že, da je v svetlobi več »barv« in da imajo različne temperature. Da je dobil svetlobo različnih valovnih dolžin – barvno mavrico – je belo svetlobo usmeril skozi prizmo in ustrezno razpostavil tri termometre. Kontrolna sta bila na levem in desnem skrajnem koncu, s tretjim pa je meril temperature znotraj mavrice. Eksperiment je načeloma uspel. Ugotovil je, da imajo različne valovne dolžine svetlobe različno temperaturo, nižje na modrem in višje na rdečem delu spektra. Malo se je uštel. Pričakoval je, da bo termometer izven rdečega področja kazal sobno temperaturo in ne višje od temperature vidne rdeče svetlobe. Pravilno je ugotovil, da je razlog še vedno v svetlobi, le da je človeško oko ne zazna. Nova barva je dobila ime infrardeča. Čeprav je ne vidimo, jo lahko izmerimo kot toploto, zato je postala osrednje načelo delovanja infrardečih kamer.

Točkovni infrardeči termometri

Najbolj preprosto so točkovni merilniki, ki s toplotnim tipalom izmerijo temperaturo predmeta. Zasnovani so za merjenje brez dotika do nekaj sto ali celo tisoč stopinj, kjer stopinja gor ali dol ne igra pomembne vloge. Drugače je seveda z merjenjem temperature človeka, kjer še nekaj desetink stopinje lahko pomeni razliko. Na natančnost meritve vpliva še razdalja, zato je treba merilnike redno umeriti (kalibrirati) s pomočjo predmeta z znano stalno temperaturo na znani razdalji. Umerjanje je treba narediti pred vsakim začetkom uporabe, na primer zjutraj, pred začetkom delovnega dne in jo ponavljati vsakič, ko se zdi, da meritve niso prave. Večkrat na dan, če je treba, drugače je možno oboje. Izmerjena temperatura je previsoka in domov boste poslali zdravega ali prenizka in se skozi zaporo izmuzne bolnik.

Termalne (infrardeče) kamere

Tu že gre za pravo izkoriščanje očem nevidne svetlobe, saj kamere v roki ali na stojali »vidi« infrardečo svetlobo. Prvotno so bile zasnovane za ugotavljanje, kje pušča plin ali kje stavba ni dovolj dobro izolirano, saj je oboje lepo vidno na raznobarvnih toplotnih fotografijah. Pogosta ločljivost tipala 640×480 pik ni primerljiva s sodobnimi tipali vidne svetlobe, zato je natančnost spet odvisna od razdalje do premeta kateremu želite izmeriti temperaturo. Uradna natančnost za večino kamer je sicer reda velikosti ~0,5 °C gor ali dol, vendar se pričakovana v realnih razmerah največkrat giblje okoli ± 2 °C.

Omejitvam navkljub so termalne kamere primerne za merjenje temperature kože in s tem telesne temperature človeka, vendar ni dovolj, da jo le postavite na vhod v prostor. Kamero in okolje je namreč treba skrbno nadzorovati, saj na natančnost meritve vpliva veliko dejavnikov – temperatura zraka, vlaga, prepih in zračni tok klimatskih naprav, odsevne površine (steklo, kovina) in viri toplote. Pred uporabo je zato treba kamero pol ure pustiti pri miru, da se ogreje, oseba, ki bi jo radi preverili, si zadnjih 15 do 30 minut ne sme umiti obraza ali biti telesno preveč aktivna. Takoj po telovadbi je namreč temperatura telesa zagotovo višja od normalne.

Kamere za nadzor množice

Ne obstajajo posebne termalne kamere za nadzor in iskanje obolelih v mnoštvi mimoidočih. Če so, po tem so enake zgoraj omenjenim in imajo enake slabosti. Koža veliko površino izkorišča, da uravnava temperaturi telesa. Kadar je vroče, se žilice blizu površja razširijo, da je odvajanje toplote večje. Ko je zares vroče, se potimo, saj izhlapevanje tekočine hladi površino. Zato njena površina ni enakomerno topla in manjši odmiki merjenja lahko zanihajo odčitke temperature za nekaj stopinj. To še ni vse. Očala, klobuku in celo dlake nadalje poslabšajo natančnost meritve.

Tisti, ki v takšnih razmerah kažejo visoko temperaturo in pod pogoje, da ne gre za lažno pozitiven izvid, na nazadnje je uspešnost kamer tudi pri odličnem umerjanju 90-odstotna, ste dokazali – ta stroj, s takšno umeritvijo, v teh pogojih, znotraj meje napake, ravno v tem trenutku, kot »vročilno« zazna površino kože, na kateri je bila meritev narejena.

Poleg tega mora biti oseba, ki meritev izvaja ustrezno usposobljena, tega ne more delati vsak, je temperatura kože odvisna še od marsičesa. Vplivajo lahko prehlad, alkoholni maček, zdravila za nižanje telesne temperature in tako naprej. Ali drugače povedano. Ob upoštevanju pravic državljanov, sorazmernosti in varovanju osebnih podatkov ter zasebnosti, moramo razumeti, da infrardeče merjenje telesne temperature ni absolutno natančno in kot tako zato ne nudi popolne varnosti. Najslabše je, da nam tovrstni sistemi nudijo lažno varnost, zaradi katere pozabimo na druge ukrepe! 

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Termalne kamere lahko pokažejo, kdo ga ima, vendar ni tako preprosto! appeared first on Tehnozvezdje.