Mobilniki Motorola so, a tudi niso novost v slovenskih trgovinah. Vračajo se po nekaj letih, zdaj v malo drugačni podobi in vlogi, ker je ameriško ime v bistvu samo še blagovna znamka kitajskega računalniškega podjetja, ki je zadevo za nekaj milijard prevzelo pred dvema letoma. Bile pa so motorole nekoč priljubljene tudi na tej strani Alp, tudi sam sem jih imel rad, eno sem na oni strani kupil še celo po tistem, ko se jih pri nas ni več dobilo. Lahko nova paleta povrne vsaj delček nekdanje slave in priljubljenosti? Če sodim po modelu Moto Z Play obstaja nekaj možnosti za to, ampak brez konkretnega oglaševanja, dobri operaterskih cen ali paketnih ponudb in kakovostnega servisa ne bo šlo.

Ni nujno, da je Z Play model, ki bo najbolj zanimiv za slovenske kupce. Mislim, da bo iz te prve serije to ali G4 ali G4 Plus. Imajo pa telefoni družine Moto Z trenutno verjetno največ edinstvenih lastnosti med vsemi, in Z Play je med njimi najbolj ljudski. Ultratanki Moto Z je predrag, “neuničljivi” Z Force pa tako ali tako ni prišel do Slovenije. Kaj dela to trojico izstopajočo? Najprej možnost nameščanja dodatkov na zadnjo stran, ki je prilagojena z nožicami za ta namen in magneti. Potem pa še kopica malih fint, ki jih drugi telefoni ne poznajo. Marsikateri ima sicer kakšna drugo, a skoraj noben jih ne premore toliko. Mogoče le Oneplus 3 ali kakšen od Huaweijev, ki pa seveda ne ponujata nikakršne modularnosti z dodatki.

Ti dodatki so tudi tisto, kar Z Play naredijo intriganten telefon. Tak, s katerim se je vredno malo poigrati. Vsaj za test. Čeprav ga lepota ravno ne tare, to ni dolgočasen izdelek. Osnovni, skoraj nujen dodatek je pokrovček za zadnjo stran, ki izniči izboklino fotoaparata in zakrije stekleno površino, kamor se kot nori lepijo prstni odtisi in kjer se v vzorcu ves čas oblikuje nekakšen moire. S pokrovčkom je telefon še malo širši in debelejši, za današnje razmere že kar blizu definicije opeke, ampak če preživimo z Nexusom 6P in jabolčnim plusom, tudi s tem ne bo težav. Pokrovček ima samo palčko, ki sede v luknjico v telefonu, da se zasidra, kontaktov pa seveda ne. Ti so na dodatkih, ki opravljajo kakšno resno funkcijo, kot sta fotoaparata in projektor. Več o dodatkih v ločenem članku, tu samo toliko, da sta kot dan in noč, ampak da ne enega ne drugega zagotovo ne bodo prodali v kakšnih resnih številkah in da tudi nista razlog za nakup tega telefona. Enostavno ponujata premalo in staneta preveč. Mogoče bi bil bolj zanimiv dodatek zvočnik, ki ima tudi edini razumno ceno, ampak ga še nismo dobili na test.

Na kratko – modularnost je izvedena veliko bolje kot pri LG-jevem G5, ker telefona ni treba izključiti, ničesar vleči ven, ničesar povezovati, samo namestiš in zadeva deluje. Še vedno pa je dodana vrednost tako majhna, da se mi zdi odveč vsaka beseda o tem. Zanimivo za igračkanje, ampak čisto premalo, da bi temeljito spremenilo uporabnost telefona in pri kolebanju med različnimi telefoni s podobno ceno nagnilo tehtnico na stran Motorole. Pa še tako debel za današnje standarde postane Moto Z Play s katerim koli dodatkom, da tega nihče ne bo imel gor, kadar ne bo rabil. Če dodatek ne bo nameščen, pa je velika verjetnost, da bo ostal doma, in ga tako ne bo pri roki niti takrat, ko bi mogoče celo prišel prav.

OK, dovolj o modularnosti. Kakšen je sam telefon? Ni napačen, tistih nekaj fint je dejansko uporabnih, pa tudi drugače je kar solidno sestavljen skupaj, je pa nekaj področij, kjer bi ga lahko tudi temeljito izboljšali. Navsezadnje je priporočena cena 500 evrov, za tak denar pa se že dobi nekaj zelo dobrih telefonov.

Glavna odlika tega modela je izvrstno trajanje baterije. Zaloge je z lahkoto za dva dni mučenja, mogoče še celo za kakšno uro več. Najboljše pri tem pa je, da vzdržljivosti niso dosegli na račun podhranjenega procesorja, ampak je osemjedrni čip srednjega razreda brez večjih težav kos večini nalog. Res ne pogrešam hitrejšega čipa, pa tudi trije gigabajti delovnega pomnilnika se mi zaenkrat še zdijo dovolj. Prostora za podatke je 32 GB, sprejme pa telefon še pomnilniško kartico. In to na verjetno najbolj domiselnem pladnju, saj je na eni strani ta kartica, na drugi pa prostor za dve kartici SIM, torej ni izbiranja med dvema omrežjema ali eno številko in večjo shrambo.

Lastnosti, kjer Z Play zaostaja za telefoni, ki stanejo stotaka ali dva več, sta – pričakovano – zaslon in fotoaparat. Prvi niti ni tako napačen, ni pa kombinacija tehnologije AMOLED z nepopolnimi podpikami (za eno od barv je samo ena namesto dveh) in polne visoke ločljivosti pri diagonali zaslona 5,5 palcev optimalna. Barve so še kar žive in vidljivost na soncu v redu, je pa nekaj telefonov s precej boljšim tovrstnih enkrančkom. Bolj kot zaslon me bega fotoaparat. Zažene se hitro, vmesnik je pregleden in enostaven, čeprav ima marsikateri konkurenčen fotofon več možnosti nastavljanja in priklic nastavitev s potegom prsta od levega roba zaslona ni ravno logičen. So pa rezultati v najboljšem primeru za oznako tako-tako. Nekateri fotografije so dobre, (pre)živahne, z ustrezno dinamiko (hdr+). Nekatere pa izgledajo, ko bi bile ostre samo na enem delu, na drugem pa ne. Ampak tako majhne globinske ostrine pri tej velikosti tipala ne more, sploh ne, če je vse na motivu oddaljeno več metrov. Temu pojavu nisem uspel priti do dna, je pa taka naključnost rahlo nadležna. Tudi v mraku Z Play ne blesti, še posebej slab, prav neverjetno zanič pa je v izdelovanju panoramskih posnetkov. Potem, ko uporabnik zaključi s premikanjem telefona, si ta vzame kakšnih deset sekund časa za obdelovanje, rezultat pa je slabo, z vidnimi preskoki zlepljena fotografija v šokantno nizki ločljivosti dveh megapik. Kot bi se ta funkcionalnost prikradla iz tistih motorol, ki so bile nazadnje naprodaj v Sloveniji. Z videom je malo bolje. Lahko je v 4K in kvaliteta ni slaba. Zanimivo je, da ta telefon zvok predvaja zgoraj, tam, kjer je tudi zvočnik za pogovore. Kar ni slaba pozicija in tudi kakovost je solidna. Več primerov fotografij v polni ločljivosti je na tej povezavi.

Omenil sem že nekaj unikatnosti, razen modularnega pristopa. Začne se s tipko s čitalnikom prstnih odtisov. Ta s svojo kvadratnostjo sicer za moj okus ne sodi v zaobljeno obliko ohišja in bega uporabnika, ker ni obenem še tipka domov. Zato pa je prepoznava odtisov hitra in dolg pritisk na to tipko izključi zaslon, kar pa je uporabno. Motorola ponuja enega boljših prikazov obvestil na izključenem zaslonu. In dva zanimiva giba. Še uporabnik na hitro dvakrat obrne zapestje s telefonom v njem, se zažene fotoaparat (deluje tudi dvakratni pritisk na stransko tipko za vklop in izklop, kot pri nexusu), če dvakrat zamahne z zapestjem, pa se vključi lučka. In na enak način tudi izključi.

Če je bila pod Googlom Motorola znana kot proizvajalec, ki se najmanj odmika od čistega Androida, se v režiji Lenova to počasi spreminja. Vmesnik je še vedno precej nespremenjen in podvojenih aplikacij dejansko ni, a tudi najnovejše različice Androida še ni na vidiku. Telefon sredi novembra vztraja pri 6.0.1 in julijskih varnostnih popravkih.

Moto Z Play je drugačen. Ima nekaj samosvojih fint. Priporočena cena v prosti prodaji je 500 evrov, dejanska bo verjetno za kakšen evro nižja. V operaterskih ponudbah stane približno 360 evrov, kar je v okviru pričakovanj, čeprav smo upali na še kakšen evro nižjo ceno. Glede na to, kar ponuja, ni predrag, in lepo je videti, da Lenovo z linijo Moto ob zatonu nekaterih tradicionalno močnih znamk vnaša nekaj dodatne konkurenčnosti in svežine v ponudbo. Je pa izbira v tem cenovnem razredu precejšnja.

The post Lenovo Moto Z Play: Kanček svežega vetra za dostopno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Na kratko – modularnost je izvedena veliko bolje kot pri LG-jevem G5, ker telefona ni treba izključiti, ničesar vleči ven, ničesar povezovati, samo namestiš in zadeva deluje. Še vedno pa je dodana vrednost tako majhna, da se mi zdi odveč vsaka beseda o tem. Zanimivo za igračkanje, ampak čisto premalo, da bi temeljito spremenilo uporabnost telefona in pri kolebanju med različnimi telefoni s podobno ceno nagnilo tehtnico na stran Motorole. Pa še tako debel za današnje standarde postane Moto Z Play s katerim koli dodatkom, da tega nihče ne bo imel gor, kadar ne bo rabil. Če dodatek ne bo nameščen, pa je velika verjetnost, da bo ostal doma, in ga tako ne bo pri roki niti takrat, ko bi mogoče celo prišel prav.

Projektor Insta-share je zabaven. Na steno projecira natančno tisto, kar je na zaslonu telefona, razen obvestilnega polkna. Slika v ločljivosti 480p sploh ni slaba in da se jo gledati tudi takrat, ko soba ni čisto zatemnjena. Projektor ima stojalce, treba pa je sliko malce loviti, da je naravnost. Ker zadeva samodejno prilagaja velikost in je zato vse skupaj lahko precej postrani, če telefon premikamo, in je treba včasih večkrat poskusiti in potem vse skupaj pustiti kolikor toliko pri miru. Baterije v projektorju je največ za eno uro predvajanja, potem začne izkoriščati baterijo telefona. Z vsem skupaj se da priti na dolžino celovečernega filma. Polni se lahko projektor posebej (tako kot telefon s priključkom USB-C), če je nameščen na telefon in se ta polni, pa gre najprej do sto odstotkov baterija v telefonu, potem je na vrsti projektor. Njegova največja težava je cena. Skoraj 300 evrov je preveč za tako reč, ki je res uporabna predvsem za kakšne poslovneže, trgovske potnike, ki na terenu izvajajo prezentacije. Za domačo rabo bi si jo najbrž kdo kupil za sto, mogoče 150 evrov.

Hasselblad Truezoom pa je bolj kot ne razočaranje. Če je ideja ponuditi nekaj boljšega od fotoaparata v samem telefonu, potem mora biti ali tipalo konkretno večje ali pa izvedba z veliko optično povečavo res dobra. Ta dodatek ne ponuja ne enega ne drugega. Desetkratni zum ima preveč koračno, premalo zvezno premikanje, od držanju na gumb povsem prehitro pride iz širokokotnega položaja do skrajne povečave. Sliko je težko umiriti, predvsem pa ima fotoaparat hude težave z ostrenjem. Včasih mu uspeva, včasih pa od dvakratnega zuma naprej noče in noče izostriti. Lovi fokus in ko že izgleda, da ga je ujel, skoči nazaj na neizostrenost in jo proda kot najdeno izostritev. Rezultati takrat, ko je ostrina v redu, niso tako slabi, ampak to se zgodil premalo pogosto, da bi dodatek upravičil ne ravno skromnih 250 evrov. Manjka tudi precej možnosti nastavljanja, od velikosti in formata fotografij naprej. Vsaj fotografirati je mogoče takoj, ko telefon zazna dodatek, in fotografije gredo neposredno na telefon. Vseeno je ta dodatek tako nedomišljen in nedodelan, evidentno spravljen skupaj na horuk, da ga iskreno odsvetujem.

The post Modularnost še vedno ni nekaj, zaradi česar bi kupil točno ta telefon. appeared first on Tehnozvezdje.