Prešnja Mokka je dosegla milijon prodanih primerkov v sedmih letih, kar nikakor ni slabo. Ob tem, da avto ni ponujal izjemne vrednosti za ceno, imel pa je prednost pred večino ostalih malih SUV-jev v tem, da je bilo mogoče dobiti štirikolesni pogon. Toda to očitno ni bilo tisto, kar ga je naredilo uspešnega, saj se je za izvedbo 4×4 odločila manj kot desetina kupcev. Zdaj je znamka Opel del skupine Stellantis, če gledamo malo ožje pa spada pod francosko navezo PSA (Citroen, DS, Peugeot) in tako poskuša ustvariti novo identiteto. Nosilni avto zanjo pa je prav Mokka.

Novinka tako nič več »terenec« s štirikolesnim pogonom, prav tako ni več napihnjen in brez pretirane domišljije oblikovan SUV, temveč se ponaša s slokimi linijami, spredaj so za masko in motorni pokrov menda inspiracijo našli pri legendarni Manti. Vsem ne bo všeč, a tistim, ki jim bo, jo bodo morda kupili že samo zaradi pojave. Avto je tudi dobrih 13 cm krajši (4,15 m), v čemer ne vidim nič slabega, razen za dokaj utesnjen prostor na zadnji klopi (razen, če sta voznik in sovoznik res nizke rasti). Vsekakor deluje atraktivno, drugačno, izstopajoče in proporci so pravi. Všeč pa mi je tudi voznikov prostor, ker daje občutek, kot da ga zaslona, navidezno združena v celoto, nekako obkrožata. Notranjost je sicer daleč od futuristične in z določenimi barvnimi poudarki (kot je rdeča na fotografijah) je vse skupaj malce pretirano, ampak za ciljno skupino, ki si želi prijaznega in za upravljanje enostavnega okolja, bo to kar dobrodošla novica, sploh v primerjavi s kakšnim drugim modelom iz skupine. Motita me edino obvolanski ročici, ki štrlita previsoko navzgor in je treba venomer segati ponju, nista takoj pri roki.

Z drugo generacijo so uvedli izvedbo Mokka-e. To je povsem električna izvedba, ki je v osnovi enaka kot denimo Peugeot e-208 ali e-2008, pa tudi Citroen e-C4 in seveda Corsa-e. Vsi imajo isto tehnologijo, v središču katere je baterija s 50 kWh (bruto) kapacitete. To naj bi omogočalo do 320 km dosega, kar je, kot vedno, nekoliko optimistična številka. Motor zmore 100 kW (136 KM) in celotna kombinacija se je na prvi vožnji kar izkazala. Avto je prijeten za voznika in sopotnike, nagiba se manj kot denimo Peugeot e-2008, tudi čez luknje in neravnine gre spodobno, malo se sicer čuti dodatna masa (prazen tehta 1,6 t), vendar ni prehudo. Predvsem pa je dovolj poskočen in hkrati je vožnja zelo zvezna, ker pač ni klasičnega prestavljanja. Cene za to izvedbo se sicer začnejo pri 33500 evrih, priporočam pa vsaj tisoč evrov vreden skok na drugi nivo opreme, ki med drugim prinaša povezljivost za Android Auto in Carplay, pa tudi dokup samodejnega regulatorja hitrosti in trifaznega polnjenja (11 kW namesto osnovnih 7,4 kW), ki stane 450 evrov in bi po mojem mnenju moralo biti del serijske opreme. Ta sicer vključuje hitro, 100-kilovatno polnjenje z enosmernim tokom.

Na voljo bosta tudi bencinska in dizelska izvedba. Prva z dvema različicama znanega trivaljnega motorja 1,2 turbo s 100 in 130 »konjskimi močmi«, druga pa s 110 KM. Vse imajo šeststopenjskim ročni menjalnik, močnejša bencinska pa lahko osemstopenjskega samodejnega. Te Mokke ponujajo 350 l prtljažnika, pri baterijski se njegova prostornina zmanjša na 310 l. Cene se sicer začnejo pri 19 tisoč evrih, a gredo lahko proti 30 tisočakom z boljšo opremo in močnejšo motorizacijo. Pri Oplu ocenjujejo, da bo najbolj priljubljena Mokka Elegance (to je drugi nivo opreme) 1,2 130 z ročnim menjalnikom, ki so popusti in financiranjem stane tik pod dvajsetimi tisočaki. Na voljo je 16 različnih asistenčnih sistemov in vse različice imajo luči LED, nekatere tudi matrične s po sedmimi elementi na žaromet.

Vsekakor upamo, da vsaj električno Mokko uspemo še konkretneje preizkusiti, saj deluje zelo obetavno.

The post Povsem drugačna in tudi električna Mokka (#video) appeared first on Tehnozvezdje.