Ključne prednosti Fairphona 6 še naprej ostajajo modularnost, enostavna popravljivost in dolga podpora s posodobitvami, po novem pa lahko za 50 evrov doplačila dobite tudi izvedbo z operacijskim sistemom /e/OS, ki temelji na Androidu, vendar v njem ni nikakršnih sledi o »Googlu.« Tak telefon bo še posebej privlačen za vse, ki veliko dajo na zasebnost komunikacij in uporabe mobilnih naprav.

Mogoče najbolj pohvalna lastnost novega telefona v primerjavi s predhodnim so manjše zunanje mere in s 193 g za dobrih 20 g nižja masa. Prav tako nimamo nič proti bolj moderni in prečiščeni obliki. Polovica hrbtišča, ki ga je enostavno odpreti z nekaj vijaki, je zasnova tako, da je mogoče dokupiti nadomestne pokrovčke, ki imajo vdelano še kakšno zanimivost. Med njimi držalo bančnih kartic, naprstni jermen za lažje držanje telefona in vrvici za nošenje. Seveda vsaka na svojem pokrovčku. Kot že prej, se da večino notranjih sestavnih delov dokaj preprosto zamenjati in v Fairphonu zagotavljajo, da bodo na zalogi.

Zagotovo se bo večina razveselila daljše avtonomije baterije, obljubljajo »do dva ni,« tudi sama kapaciteta je nekoliko napredovala s 4.200 na 4.415 mAh. S tem je za današnje standarde še vedno med manjšimi, vendar je to verjetno cena modularnosti. Tudi žično polnjenje s 30 W ni nič posebnega. Medtem ko je Fairphone 5 imel procesor Snapdragon iz industrijskega sveta in je bilo težko umestiti, kar sodi, so se tokrat odločili za preizkušenega Snapdragona 7s tretje generacije. Delovnega pomnika je 8 GB in podatkovnega 256 GB, mogoče pa ga je razširiti s pomnilniško kartico. 

Pri zaslonu je nadgradnjo doživelo predvsem osveževanje, ki tokrat namesto 90 dosega 120 Hz, pa tudi najvišnja svetilnost OLED (do 1400 kandek). Sicer je tokrat manjši, diagonala meri 6,3 palca namesto prejšnjih skoraj 6,5 palca. Kamere (50 + 13 milijonov pik zadaj in 32 MP spredaj se zdijo glede na tehnične lastnosti ceno manjšem zaostanku za »PETICO,« vendar jih nismo imeli priložnosti preizkusite.         

Fairphone 6, ki stane 599 evrov, je dobil izvrstne ocene za novo evropsko energijsko nalepko, nudi pet let garancije in osem let posodobitev programske opreme.

Risbe: Fairphone

The post Je to prvi »POŠTENI« telefon, ki si ga boste zares zaželeli? appeared first on Tehnozvezdje.

Nokia je svoj prvi telefon (izgledal je bolj kot tablica ali nekaj takega) z zaslonom na dotik oz. pritisk ponudila leta 2003. Prve prototipe je menda izdelala že vsaj štiri leta prej. Model 7110 je bil izpopolnjena različica prvega in je prišel v prodajo leta 2004. Toda veliko kupcev ni našel, za kar je bila kriva kombinacije nerodne oblike, cene, takrat še slabe internetne povezljivosti in zato pretežne neuporabnosti take naprave, pa tudi ne najbolj odzivnega zaslona. V Nokiji so sklenili, da imajo potrošniki pač raje tipke, in proti koncu desetletja so jih najprej iPhone, potem pa še androidni telefoni ujeli popolnoma nepripravljene, čeprav so se tehnologijo zaslonov na dotik ukvarjali že zdavnaj prej.

The Wall Street Journal zdaj na osnovi intervjuja s predstavnikom LG-ja prinaša nepresenetljivo novico, da bo korejsko podjetje opustilo koncept modularnega telefona in se pri G6 osredotočilo na estetiko in uporabnost. Lepo, ker še posebej prve lastnosti LG-jevim telefonom resno primanjkuje. Ampak zaključek, ki so ga v podjetju potegnili iz neuspeha G5 in »prijateljev«, da uporabnikov modularni telefoni ne zanimajo, je spet napačen.

Nobeno od teh podjetij se pri poskusih z novimi koncepti ne zamisli nad svojo izvedbo koncepta. Po prodajnem fiasku vsi kot izvirni greh izpostavljajo samo idejo, čeprav je večinoma kriva implementacija. Pri Nokiji je bilo mogoče res še malo prezgodaj in tehnologija še ni bila povsem zrela. Vseeno pa je ne bi smeli kar zavreči kot neperspektivno. Kar samo kaže na kronično pomanjkanje domišljije pri razvoju uporabniških vmesnikov v finskem podjetju.

G5 pa tudi ni propadel zato, ker je modularen, ampak ker je modularnost izvedena slabo, kupcem ničesar ne prinaša in zraven še kazi sam telefon. Menjavanje modulov je nerodno in vmes se telefon izključi. Zaradi take zasnove ohišja so na njem vidne špranje. Baterija je manjša kot bi bila brez modularnosti. Sami moduli pa … kje naj sploh začnem? LG jih je obljubil celo kopico, nazadnje pa ostal pri dveh. Od teh fotografskega držala sploh ne bi bilo treba izdelati, če bi že v sam telefon vgradili tipko sprožilca in nekoliko večjo baterijo. Kvazi profesionalni pretvornik zvoka iz digitalne v analogno obliko pa – lepo vas prosim. Če je kdo mislil, da potrošniki to rabijo in so pripravljeni za tako reč odšteti 200 evrov, ni dobro opravil svojih raziskav trga. Lenovo (Motorola) je vsaj približno zadel z namembnostjo dodatkov (baterija, zvočnik, projektor, fotoaparat), čeprav izvedba tudi pri njem šepa. Res je, kupcev trenutna LG-jeva modularnost ne zanima. Ker je pač slaba in ker je pokvarila telefon, ki bi bil drugače verjetno odličen. Zato je mogoče res bolje, da se podjetje vrne k preverjenim formatom pametnih telefonov. Ampak to ni recept za zagotovljen uspeh in izgubila se bo kakršna koli sled drugačnosti. Škoda je, da se nobeno podjetje, niti tak konglomerat, kot je LG, z razvojem koncepta ne ukvarja več kot eno generacijo. Vse pač ne more uspeti v prvo in na lastnih napakah se največ naučimo. Če jih znamo prepoznati.

The post Razlog za neuspeh ni v konceptu, ampak v slabi izvedbi koncepta appeared first on Tehnozvezdje.

Thinkpad in Yoga skupaj, hm …

Eno večjih razočaranj je bila, vsaj zame, združitev dveh konceptov proizvajalca Lenovo v eno napravo. Res , je nisem fan prenosnikov Thinkpad in sem najbrž malo pristranski. Po drugi strani pa mi je linija Yoga že od začetka zelo všeč. In zato me je Thinkpad Yoga na sejmu Ces zelo zamikala, med konkretno uporabo pa se je izkazalo, da to dvoje preprosto ne gre skupaj. Vse, kar je pri tem računalniku finega (zaslon na dotik, preklopnost, …), je prišlo iz Yoge. In vse, kar je odveč (tipke nad sledilno ploščico, navigacijska bunkica v tipkovnici, nekateri nepotrebni izhodi, …), je iz Thinkpada. Celo njegovi materiali in tipkovnica v tem konkretnem primeru nič ne doprinesejo. Tako kot je nekoč Samsung zlepil skupaj telefon in fotoaparat v silno neposrečeni Galaxy K Zoom (in še prej Galaxy Camera), je tokrat Lenovo združeval dva povsem nasprotna pogleda na računalništvo. Sam ostajam pri Yogi, ljubitelji Thinkpadov pa naj se držijo Carbona ali kakšnega drugega tradicionalnega modela iz te serije.

Neuporabna modularnost

Večkrat sem že javno povedal, da se mi modularnost pri telefonih ne zdi najboljša ideja. Mislil se sicer bolj na tisto, pri kateri bi lahko zamenjal kar procesor, fototipalo ali zvočnik, ampak tudi polovična, kot sta jo letos uvedla LG in Motorola (Lenovo), se je izkazala za precej neuporabno. LG-jev G5 bi bil brez nje verjetno fantastičen telefon, tako pa je samo dober, brez vodotesnosti in s premajhno baterijo, če druge slabosti zaradi odpirajočega se ohišja izpustim. Najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da so Korejci ostali pri dveh povsem nepotrebnih dodatkih (modulih). Če bi v sam telefon integrirali tipko za fotoaparat in malo večjo baterijo, potrebe po prvem sploh ne bi bilo, »profesionalnega« pretvornika zvoka, ki nima niti zvočnika, pa tako ali tako nihče ne potrebuje. Govorice pravijo, da bo G6 znova običajen, nemodularen. Zanimivo bo slišati, kako bo LG pojasnil, da je to vendarle boljši koncept. Sumim, da se bodo preprosto pretvarjali, kot da G5 in »prijateljev« niso nikoli izdelali. Motododatki so malenkost bolj obetavni, če nič drugega, jih uporabnik preprosto namesti in odstrani, brez izklapljanja telefona. Projektor je zabaven, zvočnik še vedno težko čakam, zato pa je fotoaparat z eno besedo – obupen. Z baterijo pa je spet tako, da je Moto Z Play ne potrebuje, ker ima zaloge dovolj, Moto Z pa je pač rezultat brezpredmetnega dokazovanja, kako tanek telefon se da izdelati.

Telefon leta se je zadušil v dimu

Konec julija oz. v začetku avgusta je izgledalo, da je Samsung do konca izpilil formo in uporabnost, ki jo je začrtal z Note Edge in potem izpopolnjeval s šesticama in sedmico z ukrivljenim zaslonom. Galaxy Note7 bi bil zelo verjetno telefon leta, pa je že konec avgusta začenjalo vse izpuhtevati v dimu eksplodirajočih baterij. Nekaj tednov kasneje se je potencialna dokončno spremenila v fiaska leta in še vedno ne vemo natančno, kaj je bilo narobe v konstrukciji tega izdelka, da so se baterije tako rade vnele. Tudi ni povsem jasno, kdo je izkoristil to Samsungovo smolo (ali napako). Mogoče Huawei, delno zagotovo Apple, manj LG, še manj kdo četrti.

Navidezni uspeh navidezne resničnosti

Izgledalo je, da bo 2016 leto, ko bo navidezni resničnosti dokončno uspel preboj. Ces je bil poln čeladnih prikazov, še bolj potem MWC v Barceloni. Preizkušali smo lahko vse, od dirkanja in kolesarjenja, do streljanja, skokov v globino, adrenalinskih športov in vse drugega mogočega in nemogočega. HTC Vive in Oculus Rift se je končno dalo kupiti, jeseni je prišel še Playstation VR. Ampak … občutek imam, da to še vedno zanima peščico lastnikov računalnikov in telefonov in da je večini ni kaj dosti do tega, da bi sedela v dnevni sobi s čelado na glavi, buljila v zrnat video ali igro in izgledala skrajno neumno. Še manjša je verjetnost, da bi kdo namenil sobo samo temu, kar je skoraj nujno, da Vive pokaže svoje odlike. Ne rečem, nekatere vsebine so impresivne in res realistične, ni pa to vsakodnevna zadeva in v taki obliki najbrž nikoli ne bo. Seveda boste lahko zdaj prebrali, da bo VR v 2017 pa vendarle naredil preboj, ampak sem skeptičen. Tudi podvrsta VR-ja, 360-stopinjsko snemanje, prej kaže veliko zadreg snovalcev teh naprav in vsebin, kot kakšno resno oprijemljivost in potencial. Določeni posnetki so lahko zanimivi, večina amaterskih poskusov pa je popolnoma brezzveznih. 360 je novi 3D. Tehnologija za kino in druge javne uporabe, ne za doma.

Zapestje je za nakit in čas, ne za zaslone

S Samsungovo Gear S2 je kazalo, da so proizvajalci pametnih ur našli pravo formulo. Pa sem po daljši uporabi točno tega modela tudi sam ugotovil, da te ure enostavno ne dajejo dovolj uporabnega in v premajhni meri nadomestijo telefon, da bi to odtehtalo primanjkljaj v slogu in udobju, ki ga še vedno ponujajo klasične ure. Nezanimanje kupcev je letos iz posla izgnalo Pebble, Samsung se še trudi, ampak manj zavzeto, za Apple je to bolj ali manj preizkusno polje za nove tehnologije (recimo safirno steklo) in karkoli z obgrizenim jabolkom se prodaja dovolj dobro, da se splača proizvajati, ostali pa so svoje naslednje poskuse bolj ali manj zamaknili v 2017 in kasnejša leta. Osebno mi trenutno najbolj odgovarja kombinacija klasične ure in zapestnice, ki mi šteje korake in vibrira ob sms-ih in klicih.

Telefoni, kakšni telefoni?

Na Photokini so me kolektivno razočarali proizvajalci fotoaparatov. Na celem sejmu sem, če izvzamem Lumu in še kakšnega ponudnika dodatkov, videl mogoče dva ali tri telefone ali kaj v povezavi z njimi. V času, ko mobilniki popolnoma prevzemajo fotografijo. Canikon in ostali pa se pretvarjajo, kot da teh žepnih multipraktikov ni in vztrajajo pri desetletja starih konceptih. Za tiste, ki fotografska ali video orodja res rabijo, res še nikoli ni bilo toliko dobre izbire. Ampak 90 odstotkom ljudi danes zadošča fotofon. Osebno pa sem še toliko bolj užaloščen, ker je na uporabnike mojega kova industrija popolnoma pozabila. Večina novih modelov je zame preveč profesionalnih in zato tudi predragih, modelov, ki bi nadomestili nekaj let stare srednjerazredne izbire, pa ni na spregled. Sploh ne zahtevam veliko. Rad bi hitrejše ostrenje, tišji zaklop,  snemanje 4K in nekaj povezljivosti v aparatu z dovolj velikim tipalom (aps-c) za približno 600 ali 700 evrov.

Res en sam priključek?

Večina telefonov, ki ležijo tule okrog mene, ima priključek USB-C. Razen tistega, ki ga največ uporabljam, ta je še na starem micro USB. Mogoče bi iz tega lahko sklepali, da je novi priključek prevladal in da je vse super. Pa ni. Vsak proizvajalec si standard razlaga malo po svoje in ko bo bolj množično iz telefonov začenjal izginjati izhod za slušalke (še en trend, ki mi ni prav nič všeč), in se bo izkazalo, da slušalke USB-C niso nujno uporabne na vseh telefonih, bo zmeda še večja. Že zdaj nekateri podpirajo hitro polnjenje, ki predvideva standard, nekateri pa svojo implementacijo. Pri nekaterih je prenos podatkov hiter, pri drugih počasen (USB 2.0), … Ni čudno, da Apple niti slučajno nima namena zamenjati svojega lightninga, čeprav je pri prenosnikih prešel na USB-C, ampak tam predvsem zato, ker ta priključek omogoča thunderbolt 3, ta pa izjemno hiter prenos podatkov in priklop več monitorjev 4K naenkrat.

Zakaj, za božjo voljo, imam tisti velik zaslon?

In pa še zadnje razočaranje, ki se vleče že nekaj let. V avtu še vedno večinoma moram izbirati glasbo in podcaste na telefonu, ne na velikem zaslonu na sredini armaturne plošče ali s tipkami na volanu. Android Auto (ki itak za Slovence uradno ni na voljo) in Carplay pri tem pomagata največ polovično, sistemi proizvajalcev pa so zelo različno uporabni. In kakšne univerzalne rešitve ni na vidiku. Ampak tu in tam se najde kakšen infozabavni sistem, ki preseneti, in to daje upanje na boljše čase. Pa srečno vožnjo v 2017!

The post Največja tehnološka razočaranja leta 2016 appeared first on Tehnozvezdje.

Mobilniki Motorola so, a tudi niso novost v slovenskih trgovinah. Vračajo se po nekaj letih, zdaj v malo drugačni podobi in vlogi, ker je ameriško ime v bistvu samo še blagovna znamka kitajskega računalniškega podjetja, ki je zadevo za nekaj milijard prevzelo pred dvema letoma. Bile pa so motorole nekoč priljubljene tudi na tej strani Alp, tudi sam sem jih imel rad, eno sem na oni strani kupil še celo po tistem, ko se jih pri nas ni več dobilo. Lahko nova paleta povrne vsaj delček nekdanje slave in priljubljenosti? Če sodim po modelu Moto Z Play obstaja nekaj možnosti za to, ampak brez konkretnega oglaševanja, dobri operaterskih cen ali paketnih ponudb in kakovostnega servisa ne bo šlo.

Ni nujno, da je Z Play model, ki bo najbolj zanimiv za slovenske kupce. Mislim, da bo iz te prve serije to ali G4 ali G4 Plus. Imajo pa telefoni družine Moto Z trenutno verjetno največ edinstvenih lastnosti med vsemi, in Z Play je med njimi najbolj ljudski. Ultratanki Moto Z je predrag, “neuničljivi” Z Force pa tako ali tako ni prišel do Slovenije. Kaj dela to trojico izstopajočo? Najprej možnost nameščanja dodatkov na zadnjo stran, ki je prilagojena z nožicami za ta namen in magneti. Potem pa še kopica malih fint, ki jih drugi telefoni ne poznajo. Marsikateri ima sicer kakšna drugo, a skoraj noben jih ne premore toliko. Mogoče le Oneplus 3 ali kakšen od Huaweijev, ki pa seveda ne ponujata nikakršne modularnosti z dodatki.

Ti dodatki so tudi tisto, kar Z Play naredijo intriganten telefon. Tak, s katerim se je vredno malo poigrati. Vsaj za test. Čeprav ga lepota ravno ne tare, to ni dolgočasen izdelek. Osnovni, skoraj nujen dodatek je pokrovček za zadnjo stran, ki izniči izboklino fotoaparata in zakrije stekleno površino, kamor se kot nori lepijo prstni odtisi in kjer se v vzorcu ves čas oblikuje nekakšen moire. S pokrovčkom je telefon še malo širši in debelejši, za današnje razmere že kar blizu definicije opeke, ampak če preživimo z Nexusom 6P in jabolčnim plusom, tudi s tem ne bo težav. Pokrovček ima samo palčko, ki sede v luknjico v telefonu, da se zasidra, kontaktov pa seveda ne. Ti so na dodatkih, ki opravljajo kakšno resno funkcijo, kot sta fotoaparata in projektor. Več o dodatkih v ločenem članku, tu samo toliko, da sta kot dan in noč, ampak da ne enega ne drugega zagotovo ne bodo prodali v kakšnih resnih številkah in da tudi nista razlog za nakup tega telefona. Enostavno ponujata premalo in staneta preveč. Mogoče bi bil bolj zanimiv dodatek zvočnik, ki ima tudi edini razumno ceno, ampak ga še nismo dobili na test.

Na kratko – modularnost je izvedena veliko bolje kot pri LG-jevem G5, ker telefona ni treba izključiti, ničesar vleči ven, ničesar povezovati, samo namestiš in zadeva deluje. Še vedno pa je dodana vrednost tako majhna, da se mi zdi odveč vsaka beseda o tem. Zanimivo za igračkanje, ampak čisto premalo, da bi temeljito spremenilo uporabnost telefona in pri kolebanju med različnimi telefoni s podobno ceno nagnilo tehtnico na stran Motorole. Pa še tako debel za današnje standarde postane Moto Z Play s katerim koli dodatkom, da tega nihče ne bo imel gor, kadar ne bo rabil. Če dodatek ne bo nameščen, pa je velika verjetnost, da bo ostal doma, in ga tako ne bo pri roki niti takrat, ko bi mogoče celo prišel prav.

OK, dovolj o modularnosti. Kakšen je sam telefon? Ni napačen, tistih nekaj fint je dejansko uporabnih, pa tudi drugače je kar solidno sestavljen skupaj, je pa nekaj področij, kjer bi ga lahko tudi temeljito izboljšali. Navsezadnje je priporočena cena 500 evrov, za tak denar pa se že dobi nekaj zelo dobrih telefonov.

Glavna odlika tega modela je izvrstno trajanje baterije. Zaloge je z lahkoto za dva dni mučenja, mogoče še celo za kakšno uro več. Najboljše pri tem pa je, da vzdržljivosti niso dosegli na račun podhranjenega procesorja, ampak je osemjedrni čip srednjega razreda brez večjih težav kos večini nalog. Res ne pogrešam hitrejšega čipa, pa tudi trije gigabajti delovnega pomnilnika se mi zaenkrat še zdijo dovolj. Prostora za podatke je 32 GB, sprejme pa telefon še pomnilniško kartico. In to na verjetno najbolj domiselnem pladnju, saj je na eni strani ta kartica, na drugi pa prostor za dve kartici SIM, torej ni izbiranja med dvema omrežjema ali eno številko in večjo shrambo.

Lastnosti, kjer Z Play zaostaja za telefoni, ki stanejo stotaka ali dva več, sta – pričakovano – zaslon in fotoaparat. Prvi niti ni tako napačen, ni pa kombinacija tehnologije AMOLED z nepopolnimi podpikami (za eno od barv je samo ena namesto dveh) in polne visoke ločljivosti pri diagonali zaslona 5,5 palcev optimalna. Barve so še kar žive in vidljivost na soncu v redu, je pa nekaj telefonov s precej boljšim tovrstnih enkrančkom. Bolj kot zaslon me bega fotoaparat. Zažene se hitro, vmesnik je pregleden in enostaven, čeprav ima marsikateri konkurenčen fotofon več možnosti nastavljanja in priklic nastavitev s potegom prsta od levega roba zaslona ni ravno logičen. So pa rezultati v najboljšem primeru za oznako tako-tako. Nekateri fotografije so dobre, (pre)živahne, z ustrezno dinamiko (hdr+). Nekatere pa izgledajo, ko bi bile ostre samo na enem delu, na drugem pa ne. Ampak tako majhne globinske ostrine pri tej velikosti tipala ne more, sploh ne, če je vse na motivu oddaljeno več metrov. Temu pojavu nisem uspel priti do dna, je pa taka naključnost rahlo nadležna. Tudi v mraku Z Play ne blesti, še posebej slab, prav neverjetno zanič pa je v izdelovanju panoramskih posnetkov. Potem, ko uporabnik zaključi s premikanjem telefona, si ta vzame kakšnih deset sekund časa za obdelovanje, rezultat pa je slabo, z vidnimi preskoki zlepljena fotografija v šokantno nizki ločljivosti dveh megapik. Kot bi se ta funkcionalnost prikradla iz tistih motorol, ki so bile nazadnje naprodaj v Sloveniji. Z videom je malo bolje. Lahko je v 4K in kvaliteta ni slaba. Zanimivo je, da ta telefon zvok predvaja zgoraj, tam, kjer je tudi zvočnik za pogovore. Kar ni slaba pozicija in tudi kakovost je solidna. Več primerov fotografij v polni ločljivosti je na tej povezavi.

Omenil sem že nekaj unikatnosti, razen modularnega pristopa. Začne se s tipko s čitalnikom prstnih odtisov. Ta s svojo kvadratnostjo sicer za moj okus ne sodi v zaobljeno obliko ohišja in bega uporabnika, ker ni obenem še tipka domov. Zato pa je prepoznava odtisov hitra in dolg pritisk na to tipko izključi zaslon, kar pa je uporabno. Motorola ponuja enega boljših prikazov obvestil na izključenem zaslonu. In dva zanimiva giba. Še uporabnik na hitro dvakrat obrne zapestje s telefonom v njem, se zažene fotoaparat (deluje tudi dvakratni pritisk na stransko tipko za vklop in izklop, kot pri nexusu), če dvakrat zamahne z zapestjem, pa se vključi lučka. In na enak način tudi izključi.

Če je bila pod Googlom Motorola znana kot proizvajalec, ki se najmanj odmika od čistega Androida, se v režiji Lenova to počasi spreminja. Vmesnik je še vedno precej nespremenjen in podvojenih aplikacij dejansko ni, a tudi najnovejše različice Androida še ni na vidiku. Telefon sredi novembra vztraja pri 6.0.1 in julijskih varnostnih popravkih.

Moto Z Play je drugačen. Ima nekaj samosvojih fint. Priporočena cena v prosti prodaji je 500 evrov, dejanska bo verjetno za kakšen evro nižja. V operaterskih ponudbah stane približno 360 evrov, kar je v okviru pričakovanj, čeprav smo upali na še kakšen evro nižjo ceno. Glede na to, kar ponuja, ni predrag, in lepo je videti, da Lenovo z linijo Moto ob zatonu nekaterih tradicionalno močnih znamk vnaša nekaj dodatne konkurenčnosti in svežine v ponudbo. Je pa izbira v tem cenovnem razredu precejšnja.

The post Lenovo Moto Z Play: Kanček svežega vetra za dostopno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Na kratko – modularnost je izvedena veliko bolje kot pri LG-jevem G5, ker telefona ni treba izključiti, ničesar vleči ven, ničesar povezovati, samo namestiš in zadeva deluje. Še vedno pa je dodana vrednost tako majhna, da se mi zdi odveč vsaka beseda o tem. Zanimivo za igračkanje, ampak čisto premalo, da bi temeljito spremenilo uporabnost telefona in pri kolebanju med različnimi telefoni s podobno ceno nagnilo tehtnico na stran Motorole. Pa še tako debel za današnje standarde postane Moto Z Play s katerim koli dodatkom, da tega nihče ne bo imel gor, kadar ne bo rabil. Če dodatek ne bo nameščen, pa je velika verjetnost, da bo ostal doma, in ga tako ne bo pri roki niti takrat, ko bi mogoče celo prišel prav.

Projektor Insta-share je zabaven. Na steno projecira natančno tisto, kar je na zaslonu telefona, razen obvestilnega polkna. Slika v ločljivosti 480p sploh ni slaba in da se jo gledati tudi takrat, ko soba ni čisto zatemnjena. Projektor ima stojalce, treba pa je sliko malce loviti, da je naravnost. Ker zadeva samodejno prilagaja velikost in je zato vse skupaj lahko precej postrani, če telefon premikamo, in je treba včasih večkrat poskusiti in potem vse skupaj pustiti kolikor toliko pri miru. Baterije v projektorju je največ za eno uro predvajanja, potem začne izkoriščati baterijo telefona. Z vsem skupaj se da priti na dolžino celovečernega filma. Polni se lahko projektor posebej (tako kot telefon s priključkom USB-C), če je nameščen na telefon in se ta polni, pa gre najprej do sto odstotkov baterija v telefonu, potem je na vrsti projektor. Njegova največja težava je cena. Skoraj 300 evrov je preveč za tako reč, ki je res uporabna predvsem za kakšne poslovneže, trgovske potnike, ki na terenu izvajajo prezentacije. Za domačo rabo bi si jo najbrž kdo kupil za sto, mogoče 150 evrov.

Hasselblad Truezoom pa je bolj kot ne razočaranje. Če je ideja ponuditi nekaj boljšega od fotoaparata v samem telefonu, potem mora biti ali tipalo konkretno večje ali pa izvedba z veliko optično povečavo res dobra. Ta dodatek ne ponuja ne enega ne drugega. Desetkratni zum ima preveč koračno, premalo zvezno premikanje, od držanju na gumb povsem prehitro pride iz širokokotnega položaja do skrajne povečave. Sliko je težko umiriti, predvsem pa ima fotoaparat hude težave z ostrenjem. Včasih mu uspeva, včasih pa od dvakratnega zuma naprej noče in noče izostriti. Lovi fokus in ko že izgleda, da ga je ujel, skoči nazaj na neizostrenost in jo proda kot najdeno izostritev. Rezultati takrat, ko je ostrina v redu, niso tako slabi, ampak to se zgodil premalo pogosto, da bi dodatek upravičil ne ravno skromnih 250 evrov. Manjka tudi precej možnosti nastavljanja, od velikosti in formata fotografij naprej. Vsaj fotografirati je mogoče takoj, ko telefon zazna dodatek, in fotografije gredo neposredno na telefon. Vseeno je ta dodatek tako nedomišljen in nedodelan, evidentno spravljen skupaj na horuk, da ga iskreno odsvetujem.

The post Modularnost še vedno ni nekaj, zaradi česar bi kupil točno ta telefon. appeared first on Tehnozvezdje.