Pixel 4a 5G, ki ima zmogljivejši procesor ter večji zaslon in baterijo od običajnega 4a, ter Pixel 5 sta v marsičem identična. Oba poganja Qualcommov procesor Snapdragon 765G, ki smo ga srečali že v Oneplusu Nord in se je kar izkazal. Prinaša pa tudi podporo za 5G, v večini držav za frekvence pod 6 GHz, nekaj ameriških različic pa bo podpiralo še t. i. milimetrski spekter (26 GHz). Pri vseh je čitalnik prstnih odtisov na hrbtišču telefona. Tudi kamere so enake. Zadaj sta dva objektiva – glavni z 12-milijonskim tipalom, verjetno enakim kot v predhodnih Pixlih, in ultraširokokotni s 16-milijonskim tipalom. Tokrat se je torej Google po kritikah Pixla 4 odločil za zamenjavo. Namesto teleobjektiva z dvakratno optično povečavo je vgradil široki pogled (107 stopinj v primerjavi s 77 stopinjami pri običajnem objektivu). Spredaj je en fotoaparat z osmimi milijoni pik v luknjici v levem zgornjem kotu zaslona.

Že od nekdaj pa je pri Pixlih glavna čarovnija v programski, ne strojni opremi. Tokrat se v Googlu hvalijo, da so še izboljšali algoritme za HDR+, dodali nočni vid in možnost simuliranja »studijske« osvetlitve k portretnemu načinu ter izpopolnili umirjanje slike med snemanjem videa, med drugim za švenke, kakor snemalci v žargonu rečejo zveznemu premiku kamere v levo ali v desno. Video 4K je mogoče zdaj snemati tudi pri 60 sličicah na sekundo.

Razlike so v zaslonih, pomnilniku, materialih in še nekaterih lastnostih. Pixel 4a 5G ima večji, 6,2-palčni zaslon OLED, toda malenkost manjši, 6-palčni OLED pri Pixlu 5 (oba imata razmerje stranic 19,5:9) podpira osveževanje z 90 Hz, kar naj bi se odrazilo v bolj gladkem pomikanju vsebine po zaslonu in lepši igričarski izkušnji. Baterija v manjšem Pixlu 5 je nekoliko večja, a 195 mAh (4080 proti 3885) najbrž v praksi ne bo predstavljalo velike razlike. Polnjenje je pri obeh žal zgolj 18-vatno, torej za današnje razmere dokaj počasno. Oba telefona bosta ponujala 128 GB prostora za podatke, brez možnosti razširitve, delovnega pomnilnika pa bo pri 4a 5G 6 GB, pri petici pa 8 GB. Lepo je videti, da je Google končno začel vgrajevati zadostno količino na obeh pomnilniških straneh. Povezljivost Wi-Fi ne podpira najnovejšega standarda 6, za mobilna omrežja pa je, kot že pri prejšnjih Pixlih, na voljo ena fizična reža za kartico SIM in še ena vgrajena e-SIM.

Telefona imata stereo zvočnike, izhod za slušalke pa je eno od področij, kjer je cenejši 4a 5G celo boljši od dražjega brata. Ta je izdelan iz recikliranega aluminija, medtem ko je drugi plastičen (polikarbonatni). Pixel 5 je vodotesen in omogoča brezžično polnjenje, tudi povratno (denimo za polnjenje slušalk na telefonu), ne vem pa, kako so to izvedli pri kovinskem ohišju.

V Nemčiji bo Pixel 5 stal malo čez 600 evrov, Pixel 4a 5G pa malenkost pod 500 evri, razlike je slabih 130 evrov, zato se najbrž splača poseči po petici, ki bo tudi na voljo prej, ter na voljo še v zeleni, ne samo črni barvi. Seveda pa je treba nekako prepričati Googlovo uradno trgovino, da je kupec iz Nemčije, ali pa upati, da bosta telefona na voljo še pri kakšnem trgovcu, ki vsaj dopušča kupovanje tujcev. Tam, kjer bosta telefona na voljo tudi pri operaterjih vsekakor imata nekaj možnosti, da ju kupci opazijo in se odločijo zanju, saj Google tokrat ni toliko pretiraval s cenami kot pri prejšnjih Pixlih, ki so vedno znova štartali za približno dvesto evrov previsoko.

Fotografije: Google

The post Googlova Pixel 5 in Pixel 4a 5G tekmujeta z Galaxyjem S20 FE, LG-jem Velvet, Oneplusom Nord in podobnimi appeared first on Tehnozvezdje.

Modela Galaxy S20 in Galaxy S20+, ki bosta še vedno predstavljala glavnino prodaje, kljub uvedbi Galaxy S20 Ultra nad njima, imata v osnovi znova trojni fotoaparat, ki pa je povsem drugačen od lanskega v telefonih Galaxy S10 in S10+. Enaka je le filozofija s tremi objektivi, glavnim, ultraširokokotnim in teleobjektivom, izvedba pa se razlikuje v nekaterih ključnih točkah. Prva je velikost tipal. Tu govorimo o fizično površini in posledično velikosti posameznih ali združenih pik, ne o številu slednjih. Glavno tipalo v objektivu z goriščnico 26 mm (preračunano na vsem razumljive številke) je imelo prej površino 1/2,55 palca, zdaj pa 1/1,76″. Razlika je nekako takšna kot med nekoč med običajnimi žepnimi fotoaparati in tistimi, ki so takrat veljali za premijske, dokler se niso pojavili modeli s še precej večjim »enopalčnim« tipalom. Korist je očitna – zajemanje večje količine svetlobe in zato boljše fotografije tudi takrat, kadar je bolj temno. Seveda se s to težavo telefoni spopadajo tudi s pomočjo programske opreme, s t. i. nočnim načinom, če pa je že fizično izhodišče boljše, ni prav nič narobe.

Pri Galaxy S20 Ultra je glavno tipalo še večje, s površino 1/1,33″, predvsem pa ima tudi več pik, kar 108 milijonov. Vendar pa so si pri Samsungu za absorbiranje kar največ svetlobe zamislili način »nona-binning« ali po slovensko grupiranje po devet. Algoritem namreč vzame vsak kvadrat 3×3 kot eno samo svetlobno piko, veliko 2,4 µm (vsaka posamezna bi bila velika 0,8 µm), temu je prilagojen tudi barvni filter, in tako nastanejo 12-milijonske fotografije z veliko jasnine, vsaj nadejamo se tega. Še vedno pa je mogoče fotografirati v izvirni ločljivosti in če je svetlobe dovolj, s tem ne bi smelo biti problema. Takrat sistem uporabi »demozaik«, tak navidezni filter, kot bi ga tipalo imelo brez združevanja pik, in s tem sestavi fotografijo s pravilnimi barvami in detajli, kakršne lahko zagotovi 108 milijonov pik.

Izboljšani sta tudi preostali kameri. Ultraširoka ima resda manjšo ločljivost, namesto 16 je zdaj 12 milijonov točk, vendar je tudi tu tipalo večje, s prejšnje površine 1/3,1″ je zraslo na 1/2,55″ pri vseh treh modelih. Torej zdaj lahko pri goriščnici 13 mm pričakujemo zelo podobne rezultate kot prej pri glavnem objektivu, to pa bi bil že zelo lep in dobrodošel napredek.

Še večja razlika pa je pri povečavi. Od prejšnjega dokaj majhnega tipala (1/3,6″) so prešli na enako površino kot pri glavnem objektivu (1/1,72″) oz. le nekoliko manjšo pri Galaxy S20 Ultra (1/2,0″). Hkrati pa so precej povečali ločljivost, na 64 ali 48 milijonov pik, in tudi podaljšali goriščnico na trikratno ali kar desetkratno optično-hibridno povečavo, prej smo bili deležni dvakratne. Poleg tega omenjeni tipali delujeta na podobnem principu kot 108-milijonsko, le da je tu združevanje štirih pik v eno (2×2). Ima pa Galaxy S20 Ultra na zalogi še dodaten trik, t. i. vesoljno povečavo, saj s kombinacijo omenjene desetkratne povečave, ki jo zagotavlja periskopski objektiv, in še izreza iz tipala z visoko ločljivostjo (fotografije so, kot rečeno, privzeto 12-milijonske) ter umetne inteligence ponuja kar stokratno povečavo. Galaxy S20 in S20+ s tovrstno tehnologijo prideta do 30-kratne povečave.

Zelo izpostavljena novost je še snemanje videa v razločljivosti 8K. Deluje pri 24 sličicah na sekundo, zelo pa nas zanima, kakšna sta izrez in umirjanje slike pri tovrstnem snemanju. Posnetke je sicer mogoče v izvirni razločljivosti naložiti na YouTube, morda kar prek 5G, in si jih ogledati na ustreznem televizorju 8K. Mogoče primerna vsebina za tiste, ki si lastijo tak ekran. Vsekakor komaj čakamo, da ves ta tehnološki napredek in pridobitve preizkusimo med vsakdanjo uporabo telefonov.

Družina Galaxy S20 ima po navedbah proizvajalca doslej najbolj celovito frekvenčno podporo med vsemi telefoni 5G, saj omogoča delovanje tako na večini frekvenčnih območij pod 6 GHz kot tudi na t. i. milimetrskih valovih, na katerih tuji kolegi že dosegajo hitrost prenosa podatkov okrog dveh megabitov na sekundo.

The post Samsungov foto-video izziv konkurenci appeared first on Tehnozvezdje.

V pahljači so trije modeli – osnovni Galaxy S20, večji Galaxy S20+ in »vse, kar imamo, smo vgradili vanj« Galaxy S20 Ultra. Skupen vsem je zaslon OLED z ločljivostjo 1440 x 3200 pik in osveževanjem 120 Hz (prejšnji modeli so imeli 60 Hz), pri čemer pa so diagonale različne, 6,2; 6,7 in 6,9 palcev. Višje osveževanje poudarjajo predvsem za igre, kjer je lahko gladko gibanje in reagiranje igralca v pravem trenutku odločilno. Hitrejše osveževanje bo predvidoma precej vplivajo na trajanje baterije, a uporabnik se bo lahko odločal med 120 in 60 herci.

Velik poudarek so tokrat dali foto-video sklopu. Tudi to je razumljivo, saj so v zadnjih letih nekoliko zaostali za najboljšimi, pa naj na odru še tako poudarjajo, da so med vodilnimi. Kot pravijo, družina S20 vključuje »popolnoma novo arhitekturo kamer.« Med drugim je površina glavnega tipala bistveno večja kot pri predhodnikih, običajna modela imata po 64 milijonov pik, Ultra pa 108 milijonov, ki jih združuje v načinu 9:1 v 12-milijonsko fotografijo. Možno pa je fotografirati tudi v izvorni ločljivosti, le da takrat posamezna pika zajame bistveno manj svetlobe, torej mora biti te dovolj, sicer slika ni enako dobra. Pri objektivu z optično povečavo, ta je ali 3- ali 4-kratna (pri Ultri), je skupna »hibridna« povečava lahko 30- ali kar stokratna.

Vsi trije telefoni podpirajo snemanje videa v razločljivosti 8K. To bo morda še nekaj časa glavna vsebina v »pravi« razločljivosti za televizorje 8K, najbolj jih promovira prav Samsung. Posnetke pa je mogoče v izvirniku naložiti tudi na Youtube.

S20 in S20+ bosta na voljo tako v izvedbi za omrežja LTE kot v različici 5G, Ultra pa samo kot telefon 5G. Podpora za omrežja pete generacije bo celovita, tako za frekvenčne pasove pod 6 GHz kot za višje, na t. i. milimetrskih valovih. Specifikacije so kajpak vrhunske. Osnovna količina pomnilnika je 8GB, nekatere različice (5G) bodo imele 12 GB, »najhujša« Ultra pa kar 16 GB. Shrambe pa bo pri S20 128 GB, medtem ko bosta Plus in Ultra poleg te možnosti na voljo še z 256 ali 512 gigabajti prostora za podatke. Evropski procesor bo znova Exynos (990), medtem ko bodo Američani deležni (verjetno zmogljivejšega in varčnejšega) Qualcommovega Snapdragona 865. Kot že doslej bodo vgrajeni stereo zvočniki, brezžično polnjenje in telefoni bodo vodotesni. Dvajsetica in Plus podpirata hitro žično polnjenje s 25 vati, Ultra pa (kakopak) ultra hitro s 45 W.

Za vsebino se je Samsung povezal z zunanjimi partnerji. Netflixom, Spotifyjem, Googlom, ki bo z aplikacijo Duo prispeval privzeti video klepetalnik, in Microsoftov, ki bo v trgovino Galaxy Apps dodal dirkaško igro Forza Street.

Barve so siva, modra in roza za običajna dva ter siva in črna za Ultro. Telefone je že mogoče prednaročiti, sicer pa prihajajo 13. marca. Maloprodajne cene bodo naslednje:

Galaxy S20 – 909 evrov

Galaxy S20+ – od 1.009 evrov naprej

Galaxy S20 Ultra – od 1.369 evrov naprej.

Samsung je predstavil tudi slušalke Galaxy Buds+. Pričakovano te prinašajo izboljšan zvok in daljše trajanje baterije, saj naj bi omogočale kar 11 ur poslušanja. Z zalogo v polnilni škatlici pa še dodatnih 11 ur. Imajo tudi tri mikrofone za boljšo kakovost zvoka pri telefonskih pogovorih. Aplikacija Galaxy Buds+ bo na voljo tudi za sistem iOS. Cena slušalk naj bi bila 149 evrov.

The post Telefoni družine Galaxy S20 naj bi Samsung spet postavili na vodilno mesto pri mobilniški fotografiji in videu appeared first on Tehnozvezdje.

Ta pripomoček je LIT Flash, ki ga Marko Pirc in ekipa opisujejo kot »prvo inteligentno ksenonsko bliskavico za pametne telefone.« Pirc je že s svetlomerom Lumu poskušal olajšati in modernizirati delo fotografom, vendar ta napravica je bila v osnovi še vedno namenjena delu s klasičnimi fotoaparati, čeprav je sama za delovanje potrebovala iPhone ali iPad. Z bliskavico LIT Flash pa želi odpraviti še drugo frustracijo pri fotografiranju – pomanjkanje naravne ali umetne svetlobe v prostoru oz. okolju in premalo kontrole nad osvetlitvijo in vzdušjem na posnetku. Na drugi strani pa se ekipa zaveda, da zdaj pač fotografiramo z mobilniki, ki tudi premorejo kup tehnologije, ki je klasični fotoaparati preprosto ne.

Po drugi strani pa so določene fizikalne prednosti in možnost uporabe dodatne opreme še vedno na strani tradicionalnih orodij, zato razvijajo LIT Flash, za katerega so začeli tudi kampanjo zbiranja sredstev na Kickstarterju. V osnovi je to bliskavica žepne velikosti, mogoče podobna nekdanjim baterijskim svetilkam, ki se modrozobo povezuje s telefonom (vgrajen je bluetooth 5.0, vendar je združljiv s starejšimi različicami). Uporabljati se ga bo dalo v različnih situacijah in za več namenov. Lahko preprosto za dodatno osvetlitev, tako podnevi kot ponoči. Vse več telefonov zdaj ponuja nočni način, toda konkretna dodatna svetloba – LIT Flash bo zmogel 40 Ws, kar ustreza vodilnemu številu 32 – je čisto nekaj drugega in posnetku da veliko več detajlov, lepše in čistejše barve in predvsem enakomerno osvetlitev. Druga možnost je fotografiranje z izredno hitro sinhronizacijo (HSS), kar pomeni zelo kratek čas osvetlitve, tudi zgolj 1/10.000s, s čimer je mogoče ujeti trenutek in »ustaviti« akcijo. Še en namen je ustvariti protisvetlobo soncu v ozadju, da se na obrazih na vidijo sence. Nadalje se bo mogoče igrati z delnim osvetljevanjem in pa stroboskopskimi učinki.

Vse skupaj naj bi delovalo preprosto v namenski aplikaciji, kjer bo uporabnik lahko vse prepustil samodejnemu načinu, posegel po enem od »kreativnih« ali povsem ročnem upravljanju. Aplikacija bo na voljo tako za iOS kot za Android in fotografirati bo mogoče tudi v surovem načinu (raw) za več možnosti kasnejše obdelave fotografij. Sama bliskavica bo imela standarden navoj za pritrditev na stojalo, bajonet za dodatke (filtre), polnila se bo prek USB-C, baterija z 2800 mAh pa naj bi zdržala 400 proženj (200 pri polni moči), masa naprave pa bo 250 g.

Predvidoma bo bliskavica LIT Flash stala 329 dolarjev ali 291 evrov, če ceno prevedemo v bolj domačo valuti. Na Kickstarterju najcenejša, vendar številčno omejena možnost za prednaročilo velja 179 dolarjev (158 evrov), naslednji med dovolj hitrimi jo bodo dobili za 199 dolarjev, ostali pa za 249 dolarjev. Ponujajo še posebno kickstarterjevsko različico z rdečim gumbom za 279 dolarjev. Podporniki v tej kampanji naj bi svoje bliskavice dobili v prvih mesecih prihodnjega leta.

The post Profesionalno fotografiranje s telefonom appeared first on Tehnozvezdje.

Veliko telefonov zdaj dobiva po tri ali štiri objektive v glavnem fotoaparatu, pri čemer je večina v vlogi različnih goriščnic, eden pa običajno skrbi za »merjenje globine«, če sploh. Določeni namreč znajo tudi iz podatkov, ki jih dajejo drugačni pogledi (širokokotni, tele, …), izračunati marsikaj. Ali pa se, tako kot Googlov Pixel, celo zanašajo na eno samo tipalo in obsežno zbirko podatkov v oblaku, iz katerih lahko »umetna inteligenca« izvleče dovolj primerjav, da izpostavi motiv, ostalo pa zabriše. Prav tako niso več redki telefoni z »nočnim načinom«, ki je nekaj podobnega kot pri klasični fotografiji dolg čas zajema, vendar tu sistem v teh nekaj sekundah neprestano »fotografira«, pridobiva dodatne informacije in nato vse skupaj združi v fotografijo, ki lahko izpade skoraj taka, kot bi jo posnel podnevi. Kar mogoče ni povsem realistično, je pa mnogokrat osupljivo, ker namesto teme, zmazanega motiva, kopice šuma, ničelnih podrobnosti in zbledelih barv dobimo svetlo in barvno bogato fotografijo z veliko podrobnostmi, dobro dinamiko in skoraj brez šuma.

HMD Global, ki razvija telefone pod znamko Nokia, se je v sodelovanju z nemškim Zeissom in podjetjem Light, odgovornim za fotoaparat s kar šestnajstimi objektivi L16, Nokie 9 Pureview lotil nekoliko nekonvencionalno, malo drugače od ostalih. To mi je v osnovi všeč, saj potrebujemo različne ideje in čisto lahko bi sistem pomenil nov korak naprej, imam pa tudi določene pomisleke.  Zadeva ima pet tipal z 12 milijoni točk (velikost točke 1,25 µm), objektivi pa vsi enako goriščnico. Dve od teh tipal sta barvni, tri pa črno-bela. Zraven je tipalo za merjenje razdalje, zdaj že kar standardni ToF (Time of  Flight), ki pošlje svetlobo in meri v kakšnem času ta pride nazaj. Osnovna ideja je zajeti čim več svetlobe in tudi podatkov o globini. Črno-bela tipala so v funkciji zbiranja svetlobnih informacij, barvni pa poskrbita, da fotografije nazadnje dobijo še vse ostalo. Z vsakim od objektivov telefon zajame fotografijo z drugimi nastavitvami (pod- in nadostvetlitev), če je treba, lahko tudi po pet posnetkov na objektiv, vse to pa gre v končni rezultat. Kar naj bi zagotavljajo 12 zaslonk razpona pri dinamičnem razponu in bistveno več podatkov o globini kot pri katerem koli drugem telefonu.

Vseeno, pri toliko objektivih je vendarle škoda, da ni »zuma« ali ultraširokega kota. Telefon sicer ponuja opcijo približevanja motiva, ampak to verjetno izračunava softversko, podobno kot Pixel, kar je kljub dodatnim informacijam z več tipal še vedno digitalni zum. Pixel ali pa Huaweijevi telefoni tudi znajo veliko postoriti z nočnim načinom, pa slednji ponujajo precej večjo fleksibilnost fotoaparata. Nokia 9 ima »način za stativ«, ki je menda nekaj podobnega nočnemu načinu. Ni pa »portretnega načina«, pri katerem fotoaparat zamegli ozadje, temveč je v fotografijah menda toliko podatkov o globini, da se lahko uporabnik naknadno v aplikacijo Google Foto odloča, kaj je izostreno in kaj ni. Take sisteme smo že videli v večjih in namenskih fotoaparatih, pa v precej omejeni maniri tudi na telefonih.

Kot pri večini so vsi ti triki v uporabi med fotografiranjem, pri videu pa seveda ne, kajti takrat se ne da za vsako sličico preračunavati kopice informacij in različnih nastavitev. Telefon sicer snema 4K pri 30 sličicah na sekundo, kar je danes običajno, zna pa menda ustvarjati tudi posnetek HDR.

Na drugih področjih Nokia 9 niti s svojimi specifikacijami niti v roki ne izstopa tako zelo, je pa vseeno napredek v primerjavi z modeloma Nokia 8 in Sirocco. Oblikovanje je manj generično, materiali na otip boljši in predvsem je šestpalčni zaslon OLED (verjetno LG-jev) višjem nivoju. Všeč mi je, da ni nikakršnih zarez ali lukenj, malo manj pa mi ugaja širina telefona. Procesor je sicer lanski Snapdragon 845, verjetno zato, ker so v HMD Global skupaj s Qualcommom že nekaj časa razvijali ta fotografski sistem in potem niso želeli  preiti na novi čip (855), da ne bi to še dodatno zakasnilo prihoda telefona na trg. Verjetno bo prej ali slej sledila izvedba s tem procesorjem, vendar je tudi 845 več kot dovolj zmogljiv za kakršne koli naloge. Kapaciteta baterije se ne zdi ravno ogromna (3320 mAh), toda brezžično polnjenje, ki deluje tudi pri desetih vatih, bi lahko odpravilo kakršne koli skrbi glede avtonomije.

Tako je Nokia 9 Pureview tudi z vidika celotnega paketa – še zaradi šestih gigabajtov pomnilnika in 128 GB shrambe – zelo obetavna naprava s kar prijazno ceno (približno 700 evrov ali morda celo nekoliko manj). Toda na koncu bo njenem uspehu vendarle odločal fotoaparat.

The post Čemu rabi Nokia 9 Pureview pet objektivov z enako goriščnico? appeared first on Tehnozvezdje.

Fotoaparat že desetletja deluje na enak princip in zanimivo je, da tega ne spreminjajo niti najnovejši brezzrcalni modeli, ki so jih zasnovali povsem na novo. Med objektivom in filmom ali tipalom je zaklop, ki se na kratko – odvisno od časa osvetlitve, ki ga nastavi ali fotograf ali fotoaparat glede na ostale parametre – umakne oz. odpre, da svetloba pade na sredstvo zajemanja. Pri telefonih zaklopa ni, zato tudi ne zanj značilnega škljoca, ko skoči gor in spet nazaj dol. Prav tako ne lamel za spremenljivo zaslonko, razen pri redkih izjemah. Sistem enostavno vključi tipalo, kadar ga mora. Vsak od načinov ima prednosti in slabosti. Canonov inženir je na vprašanje, zakaj so pri modelu EOS R oz. razvijajočem se sistemu s povsem novim bajonetom ohranili zaklop, poudaril, da hočejo in želijo imeti popolno kontorolo nad tem, kar pade na tipalo. Po drugi strani pa s tem odpadejo triki računske fotografije, ki jih najbolj opazno razvijata omenjena telefonska proizvajalca.

Odsotnost zaklopa v kombinaciji z dokaj majhnim tipalom ter veliko računsko močjo omogoča marsikaj, česar pri klasičnih fotoaparatih preprosto še niso izvedli. Že nekaj časa poznamo napredne sisteme za HDR, ki v trenutku zajamejo deset ali celo petnajst posnetkov z različnimi osvetlitvami in jih združijo v končno fotografijo s precej boljšim dinamičnim razponom, kot ga sicer omogočata tipalo in objektiv. Razni triki za preračunavanje globine tekmujejo z brisanjem ozadja, ki ga ponuja široko odprta zaslonka pri velikem tipalu. Premikanje roke so inženirji uporabili za zajemanje dodatnih podrobnosti (isti posnetek z vsakič malo zamaknjenimi točkami) in s tem boljši digitalni zum. In že mogoče najbolj perspektivna od vseh teh fotonovotarij. Dolga ekspozicija, vendar uporabljena na povsem drugačen način.

Kadar pri klasičnem fotoaparatu uporabimo dolg čas, denimo par sekund, ga je treba postaviti na stojalo, zapreti zaslonko in tako naprej. Aparat zajame en sam posnetek. Telefon, v konkretnem primeru sta to Google Pixel 2 XL (trojke žal še nimam) in Huawei Mate 20 Pro, ta čas izkoristi drugače. Res podobno kot fotoaparat pridobiva dodatno svetlobo, vendar tako kot za HDR ves čas fotografira in analizira, na koncu pa vse skupaj združi v fotografijo, ki (lahko) izpade precej svetlejša od tiste v običajnem načinu. Saj tudi tam počne podobno, vendar ne z daljšo ekpozicijo. Kot bom pokazal, pa je odvisno od motiva, kakšna je pridobitev nočnega načina. Mogoče včasih vse skupaj zgleda že malo bizarno, ker telefon iz noči naredi skoraj dan, vendar sem prepričan, da bodo z nekaj vaje, popravki in tudi uporabnikove intervencije (pri Huaweiju je že možna) rezultati bolj realistični, tehnologija pa vsekakor ima velik potencial.

Huawei je način noč, kot mu rečejo v aplikaciji za fotografiranje, uvedel z modelom P20 Pro. Zdaj pa so ga prenesli tudi v Mate 20 Pro. Ko uporabnik v tem načinu pritisne na »sprožilec«, telefon glede na svoje izračune določi čas zbiranja svetlobe. Med tem časom je treba telefon držati pri miru. Lahko pa uporabnik zadevo tudi prekine, s tem, da še enkrat pritisne na tipko, ki se vmes spremeni v »stop«, ako se mu zazdi, da bi morala biti fotografija že dovolj svetla. Lahko pa tudi vnaprej nastavi čas po svoje. Googlovi telefoni Pixel so nočni pogled (Night Sight) dobili z zadnjo posodobitvijo fotografske aplikacije. Najde se ga v razdelku več (more), če pa telefon ugotovi, da je svetloba slaba, ga predlaga sam in uporabnik pride vanj z enim »klikom«. Deluje podobno kot Huaweijev, vendar je čas običajno krajši, približno dve sekundi ali manj, medtem ko Mate 20 Pro tipično zajema podatke štiri sekunde.

To je opis delovanja, kaj pa rezultati? Pri Googlu je razlika običajno ogromna, pri Huaweiju pa kakor kdaj. Najprej en Pixlov primer. Vidi se, da je druga fotografija svetlejša, da se v najbolj temnih predelih pokaže kakšen detajl, da pa je že nevarnost za kakšno presvetlitev in da barva neba postane nekoliko nenaravna.

In še en Huaweijev, s širokim kotom. Tukaj še celo večja razlika kot pri Pixlu.

V kakšnem drugem primeru, ko s svetlobo ne gre tako na tesno, je pri Mate 20 Pro zanemarljivo malo razlike. Malce svetlejša fasada cerkve in to je to.

Zato pa je je pri Pixlu še vedno kar precej. Kar daje vedeti, da Huaweijev telefon vsaj v določenih razmerah že brez dodatne pomoči zajame več svetlobe od Googlovega. In na tem primeru se vidi še, kako izgledajo premikajoči se motivi v nočnem pogledu.

Taka je nekako običajna pridobitev pri Huaweijevem telefonu. Nekaj več svetlosti, malo bolje se razbere besedilo na temni podlagi, opazi se kakšen detajl več.

Pixlova razlika je precej bolj izrazita. Če sta denimo v prvem primeru skala in napis precej zmazana, sta v drugem bistveno bolj detajlna.

Kadar je res čista tema, Huaweiju dodatno nabiranje informacij in svetlobe nič kaj dosti ne pomaga. Edino malo šuma se znebi, vidi pa se enako – nič.

Zato pa je Pixel v takem okoliščinah neverjeten, dela skoraj čudeže. Če na običajni fotografiji ni videti ničesar, se z nočnim pogledom kar naenkrat pojavijo znaki na ročici, obrisi merilnikov in zaslona, skratka vidi se, kaj smo fotografirali. Ni to posnetek za v album, da pa se čisto dobro pokazati, kaj je v prostoru.

Zato pa kdaj Mate 20 Pro uspe z nočnim načinom ustvariti bistveno boljši dinamični razpon. Denimo takole v povprečno osvetljeni cerkvi, v kakšni dvorani bi bilo najbrž podobno. Poglej denimo na oltarno sliko in hlače pevcev na desni.

Ker v običajnem načinu povečuje svetlost, hitro določene dele presvetli. Nočni način mu pomaga, da se to ne zgodi in da celotna fotografija izpade veliko bolje.

Kaj pa podnevi, se takrat tudi splača uporabljati nočno fotografiranje? Za Mate 20 Pro mogoče to celo drži. Dinamika se izboljša. Tule se denimo oblaki bolje vidijo, vagoni pa so svetlejši.

Medtem ko Pixlovi algoritmi HDR+ že v osnovi dobro opravijo svojo nalogo. Nočni pogled malenkostno pridoda k dinamičnemu razponu, vendar tudi običajno potegne barve na modro.

Tako kot je napredni HDR spremenil dojemanje mobilniške fotografije in njeno uporabnost, navsezadnje je moral letos na ta vlak odločno skočiti še Apple, imajo tudi zgoraj prikazani nočni načini veliko potenciala. Ob takem napredku s kombinacijo programske opreme in hitrega obdelovanja zajetega, bodo kmalu podatki o zaslonkah in velikosti tipala postali nepomembni. Čarovnija bo potekala nekje povsem drugje. Seveda pa bodo fotografski nostalgiki to izjemno težko preboleli.

The post Nočni način – nov prelomen skok pri fotografiranju s telefoni? appeared first on Tehnozvezdje.

Za tokratno primerjavo smo nabrali peterico telefonov, poleg Samsungove dvojice Galaxy S9 in Galaxy S9 Plus, še tri druge iz zgornjega fotografskega razreda. Esdevetki smo sicer imeli na preizkusu eno za drugo, ne hkrati, toda glavni objektiv imata tako ali tako enak, razlika je zgolj v drugem objektivu za optično približanje motiva, ki ga premore Plus. Ves čas testa je bil zraven za primerjavo Huaweijev Mate 10 Pro (najnovejšega P20 Pro s trojnim fotoaparatom še nimamo v rokah). In večino motivov, ki smo jih zajeli z »malim« S9 (ter seveda Huaweijem), smo fotografirali tudi z Googlovim telefonom Pixel 2 XL, ki slovi kot ena najboljših izbir za fotografske namene. Za del primerjave pa je vskočil še glavni pretendent na drugi strani, torej najboljši neandroidni fon, Applov iPhone X. Namen je bil ugotoviti, kako se različni modeli obnesejo v različnih razmerah, kaj vse se z njimi v fotografskem smislu da početi in predvsem, kako se razlikujejo filozofije različnih proizvajalcev. Videa tokrat nismo primerjali, to morda pride na vrsto kdaj drugič.

Tale začetni motiv je precej dobra reprezentacija razlik med tremi androidnimi telefoni. Na prvi pogled in tudi v podrobnejši »inšepkciji« so vsi triji zelo dobri. Razlike so v malenkostih. Galaxy S9 naredi precej svetlo fotografijo, kar počne večino časa, čeprav je tule (samodejno) zaprl zaslonko na f2,4 – ostali te možnosti nimajo, ampak morajo bistveno bolj skrajševati čas osvetlitve. Dinamični razpon ni slab, a nekateri deli hišice že mejijo na presvetlene (»prežgane«), je pa zato zelo svetlo in tudi s precej detajli deblo zadaj. Nasploh je podrobnosti veliko, na fotografiji pa je bolj ali manj vse ostro, ker so Samsungovi algoritmi še vedno nastavljeni na dokaj močno ostrenje robov. Zaradi tega posnetki izgledajo bolj »živi«, padejo v oči, še posebej na telefonovem zaslonu, se pa s tem izgubljajo nekateri fini detajli in še bolj globinska neostrina. Primerjava s Pixlom tudi razkrije, da pri S9 barvni spekter vleče nekoliko v rumeno. Spet brez dvoma zaradi »všečnosti«. Pixlova fotografija je bolj nevtralna, morda celo bližje resničnim barvam, a zaradi tega tudi za marsikatere oči bolj pusta. Ima pa nekaj več globinske neostrine in detajlov je v resnici več, čeprav jih algoritmi ne poudarjajo tako kot pri S9. Predvsem pa je zelo dober dinamični razpon, na hišici gredo odtenki od zelo, a nikoli pretirano svetlih, do precej temnejših kot pri ostalih dveh. In tudi preostali deli fotografije na račun tega niso ne pretemni ne presvetli. Huaweijev izdelek je nekje vmes. Na pogled pravzaprav zelo podoben Samsungovemu, a z več rdečimi namesto rumenih tonov, ter (naj)več globinske neostrine – zamegljenosti ozadja. Je pa detajlov manj, kjer se pri ostalih dveh še vidijo določene podrobnosti v lesu, so tu le še ploskve z nakazanimi vzorci.

Čeprav smo tule fotografirali bolj pokrajinski motiv, ne nečesa od blizu, so rezultati zelo podobni. Znova je S9 izvrgel najsvetlejši in za oči najbolj prijeten izdelek. Toda nekateri stebri pri kozolcu in oblaki nad Stolom so že skorajda presvetli. Huawei je glede tega malenkost bolj »na varnem«, barvno pa fotografija pa skoči tako v oči kot Samsungova. Še malce bolj barvno enolična, čeprav verjetno bližje naravi, je Pixlova fotografija, ki pa nima težav s prehudim soncem in preveč belimi oblaki ter snegom. A je zato v nebu več šuma.

Čeprav ima S9 spremenljivo zaslonko in jo v sončnem dnevu striktno zapira na f2,4, se zaradi »želje« po čim bolj svetlih posnetkih precej trudi. In tale primer to dokazuje. Na nebu se vidi manj oblakov in linije stebrov niso najbolje vidne. Barve pa so, kot vedno, izjemno nasičene. Pixlove so precej bolj nevtralne, dinamika pa je znova odlična (glej oblake ali vzorec na sprednjem stebru). Toda če je S9 vsaj zadel modrino neba, ga je Huawei obarval vijolično. Ohranil je sicer večino oblakov, toda v stebrih ni kaj dosti vidnega. In tudi barve trave in zemlje so precej zgrešene.

Kaj pa, ko smo priključili še iPhone? Resda v slabših vremenskih razmerah, a to je bila priložnost, da damo pretendentom še kakšen dodatni izziv. Prav iPhone je brezjansko baziliko prikazal najbolj svetlo in dodal kar lepo svetlo modro nebo. Zelo všečno, a morda ne najbolj verno glede na dejansko vreme. Verjetno najboljši prikaz resničnosti je tokrat uspel Samsungu. Tudi njegova fotografija je še dovolj svetla, nebo je nekoliko bolj sivkasto, a cerkev je živahna, podrobnosti veliko in šuma malo. Prav slednji muči Pixlov izdelek, ki je tudi malce temnejši in manj barvit. Huaweijev telefon je izdelal najbolj temno fotografijo z izrazito sivim, že nekoliko mračnim nebom. A šuma je manj kot pri Pixlu.

In če pogledamo podrobnosti, je znova spredaj Samsung. Napisi so najbolje vidni, veliko je detajlov v vitražih, na strebrih in tako naprej. Applova desetica ne zaostaja veliko, zaradi manjšega ostrenja in verjetno tudi manjšega tipala je vse skupaj za odtenek manj ostro. Mate znova zadeve prikaže malce manj jasno in določene strukture (denimo stebri) nimajo prav veliko podrobnosti, a na koncu, če gledamo fotografijo celozaslonsko, še vedno izpade čisto v redu. Kot tudi Pixel, ki pa ima tokrat manj jasne podrobnosti in več šuma.

Scena s precej svetlim ozadjem in temnim glavnim motivom (kipom) je vedno dober pokazatelj, kaj zmorejo tipalo, optika in obdelava signala. V tem primeru je najboljši HDR uspel Pixlu. Vse »senčne« predele (kip, hišo zadaj, …), ki so jih ostali pustili bolj ali manj temne, mu je uspelo povsem osvetliti, in to tako, da se v njih dejansko vidi več podrobnosti, hkrati pa ni niti šuma niti ni presvetljeno nebo zadaj, kar je običajna posledica pri opisanem početju. Pravzaprav so teksture oblakov tu še skoraj najbolje vidne. Vsekakor dober prikaz, kaj zmorejo Googlovi algoritmi HDR+. Če je s to fotografijo kaj narobe, je mogoče dejstvo, da sceno prikaže v malenkost lepši, svetlješi luči, kot bi si glede na vreme zaslužila. Galaxy S9 in Iphone X sta malo bolje ohranila neprivlačnost tega (deževnega) dne. Vendar imata pri tem druge probleme. Samsungova dinamika ni ravno za pohvalo, ker se na nebu komajda vidijo posamezni oblaki, kip pa je precej temen. In barve so absolutno preveč nasičene. Applove morda izgledajo manj privlačno, a so bližje dejanskemu stanju, takrat pač še ni bilo barvite pomladi. Tudi dinamični razpon je pri iPhonu bistveno boljši, nebo je še lepše kot pri Pixlu, kip pa tudi zaostaja samo za Googlovim telefonom. Huaweija fotografija je znova dokaj blizu Samsungovi, celokupno gledano temnejša, a z boljšo dinamiko in barvnim pretiravanjem v drugi konec sprektra. Ampak sploh ne slabo in s kar pravim prikazom vremena.

Temačen prizor z nekaj svetlimi deli začenja povzročati resne težave. Samsung se je z izzivom spopadel kar dobro, na fotografiji se sploh ne vidi, kako temno je bilo v resnici v tem kotu, ohranjenih je veliko detajlov na ornamentu in posodici, le paličice so malce presvetljene, a še v mejah sprejemljivega. Toda Pixlova fotografija izpade, kot bi Samsungovo poslal skozi dodatne filtre. Googlovi algoritmi še enkrat več prikažejo svoje mojstrstvo. Dinamičnega razpona tako na palicah kot na jeklu je še več, podrobnosti pa nič manj. Po drugi strani je iPhone izdelal manj svetlo fotografijo, v nekaterih predelih se že opazi, da mu manjka svetlobne moči ali vsaj Googlove računske čarovnije. Vseeno pa posnetek ni slab, dinamika je še vedno dobra in podrobnosti na varni ostalih dveh. Huawei pa v teh razmerah zaide v težave. Vse skupaj je precej bolj temno in določeni deli so že tako temni, da se sploh ne razloči več nobenih detajlov. Pa tudi paličice ne izgledajo nič bolj ostre.

S9 ponuja ročni način in zapis RAW, kar je včasih uporabno. Še posebej takrat, kadar telefon pretirava z načinom HDR, pa mu kljub temu ne uspe izdelati zadovoljivega posnetka. Po navadi se to zgodi, kadar je preveč protisvetlobe ali je kontrast prehud. Torej pri fotografiranju proti soncu ali pri kakšnem sončnem zahodu. Tu sta dva primera.

Pri prvi fotografiji je komaj kaj ostalo od neba, kozolec pa je še vedno precej temen. Medtem ko je pri drugi polje spredaj povsem presvetlo, nebo pa ni v pravih intenzivnih barvah ob zahajanju sonca. Nobenega vzdušja ne prikaže ta posnetek. Način »pro« pomaga zmanjšati osvetlitev in tako izboljšati barve neba, toda spredaj je potem vse temno.

Če fotografiji razvijemo iz načina RAW – ker je zapis DNG ni potreben najnovejši Photoshop, temveč kateri koli program za obdelovanje fotografij – se da marsikaj izboljšati in rešiti.

Večji S9+ seveda ponuja še optični »zum«. Žal tokrat ni bilo priložnosti, da bi ga primerjali z Applovim (takrat, ko smo imeli iPhone X, je bil z nami manjši S9 s samo enim objektivom). Zato samo kratek prikaz, kaj se da z njim doseči. In koliko je optika boljša od algoritemske »povečave«, ki jo ponuja Mate 10 Pro.

Tule bi brez zuma zajeli kup nepomembnih podrobnosti in tudi osvetlitev bi bila povsem drugačna ter veliko odbleskov bi imeli na končnem izdelku. Z dvakratnim približanjem pa se znebimo večine odvečnega in precej se izboljšajo barve.

Izrez je že kar ekstremen, toda za prikaz, koliko bolje vse podrobnosti zvonika vidijo s pravim »zumom« v primerjavi s tem, da telefon zgolj uporablja »odvečne« megapike za približevanje motiva.

Nazadnje pa še »zamegljevanje ozadja«, ki ga ponujajo telefoni z dvema tipaloma. Gre za umeten učinek z vidnimi posledicami. Nikoli namreč algoritmi ne uspejo povsem zadeti celotnega motiva, temveč ga ob robovih malo odrežejo. Kako lepo zabrišejo tisto zadaj pa se tudi razlikuje od telefona do telefona. V temle primeru se je po našem mnenju najbolje odrezal Huawei. S9 je oddelal solidno, Pixel, ki je sicer svoje opravil v povsem drugačnem vremenu, pa je presenetil z zelo dobrih rezultatom, glede na to, da ima ta telefon en sam objektiv.

Na koncu lahko rečemo, da se Galaxyja S9 in S9 Plus na fotografskem področju lahko kosata z vsemi, ponujata veliko možnosti in prilagajanja in z nekaj ukvarjanja so rezultati lahko odlični. Pri fotografiranju v samodejnem načinu («trotlce) pa so sicer všečni, a bi bili lahko tudi boljši, kar dokazujeta tako Googlov Pixel 2 XL kot Applov iPhone X, eden s superiornim obdelovanjem signala s tipala drugi pa s kombinacijo dobrih algoritmov in kakovostne optike.

The post Kako dober fotoaparat je Samsungov Galaxy S9? appeared first on Tehnozvezdje.