Seveda sem sprva pomislil, da Disneyjevi zlikovci, natančneje Sneguljčičina zlobna kraljica, Aladinov nasprotnik čarovnik Jafar, Simbadov stric Skar, Srčna kraljica iz Čudežne dežele, morska čarovnica Ursula, kralj podzemlja Had in Zlohotnica, nimajo česa iskati v animeju. Zmotil sem se. Odlično so jih vkomponirali. Niso živi in ne igrajo. V tem fantazijskem svetu so legende. Postavili so jim kipe in po njih imenovali domove elitne akademije za nadobudne čarovnike »Nočni Krokar«, kamor učence napoti čarobno ogledalo. V nekem trenutku se tam znajde Yuken, v igri »igralec«, ki nima nobenih moči. Nihče ne ve, zakaj ga je izbralo, in še huje, ogledalo ne ve, kam bi ga moralo »vrniti«. Obsojen je, da se znajde v fantazijskem svetu, vsaj dokler ne najde poti domov. V veliko pomoč mu je maček Grim, ki si leta prizadeva, da bi ga sprejeli na šolo. Ne Yuken ne Grim tja ne spadata. Prvi zato, ker ne zna čarati, in drugi, ker ni človek!

Disney se je znašel pred dokaj težavnima ovirama. Izziv je že prirediti priljubljeno igro v serijo, kaj šele v projekt vključiti animacijske studie z zahodnim slogom, da bi skušali prirediti japonski anime. Za čuda jim je dokaj dobro uspelo. Vizualizacija likov in animacija sta čudoviti. Želel bi si le večje raznolikosti v videzih, saj so si mnogi preveč podobni in jih ni preprosto razlikovati. Vsaj meni, ki igre nisem igral. Poznavalci verjetno s tem nimate težav. Enako je z zgodbo. Vsakdo, ki je že igral pustolovsko igro, bo prepoznal strukturo srečevanja nenavadnih likov, zapletanja v nepričakovane težave in prisiljenega opravljanja obstranskih nalog, da se zgodba nadaljuje. Kdor temu ni vešč, bo težje sledil zgodbi. Uvod, preden ga čarobno ogledalo prenese v fantazijski svet, traja kar nekaj časa, a nato se v zgodbo vplete toliko likov, ki jih je vsaj na začetku še težko ločiti, da je vse skupaj rahlo dezorientirajoče. Ko se v drugem delu dogajanje ustali in osredotoči na pomembne like, je spremljanje lažje.

Nemotivirani gledalci bodo ugasnili »televizor« sredi prvega dela. Tisti, ki pa ji boste dali priložnost, boste v njej našli dovolj vsebine, da jo boste lahko gledali še naprej. Upoštevajoč, da je serija močno povezana z igro in ne more »živeti« samostojno. Takšno je vsaj moje mnenje!

Kaj: animirana serija (anime) Twisted Wonderland

Kje: pretočnik Disney+

Ocena 3: Žal serija dokazuje, da ni odlična vsaka predelava igre, ki se rima na »anime«.

Priporočilo: Ko spregledaš, da so tam Disneyjevi zlikovci čaščeni, drugo ni prav nič problematično. Po mojem mnenju je torej primerno za vse starosti.

The post »Anime« še ne pomeni avtomatično odličnosti! appeared first on Tehnozvezdje.

Pokemon Go je mobilna igra, ki uporablja načelo dodajanja navideznih predmetov v pogled resničnega sveta (način dodane ali AR resničnosti). Sprehajamo se po mestu in kar naenkrat se na zaslonu pojavi obvestilo, da se v bližini nekaj skriva. Preklopimo na pogled kamere in res tam poleg drevesa čepi ljubko malo bitje. Pa nanj vržemo žogo, da ga ulovimo. Naprej pa, kakor znate. Igra je dovolj pametna, da nam dobro oteži igranje. »Pasme« pokemonov niso po okolici razmetane naključno. Ene bomo našli le na točno določenih mestih, zato bo treba potovati. Tisti, ki ljubijo vodo, se zadržujejo le okoli rek, jezer ali morja, žoge, brez katerih jih ne moremo uloviti, pa bomo našli le v okolici pomembnejših zgradb. Lahko jih seveda kupimo za trdni denar, saj igra spodbuja nakupe znotraj aplikacije za lažje, predvsem pa hitrejše igranje. Ulovljene nato treniramo, razvijamo ter nadgrajujemo, da se v ringu pomerijo s »prijateljčki« drugih igralcev.

Še preden je igra izšla, se je o njej govorilo na dolgo in široko. Pokemoni so tudi po dvajsetih letih še vedno priljubljeni. Zdaj, ko je zunaj, pa so se pojavile tudi čudne zgodbe. Roparji v okolici »pokestopov« (tam dobimo pripomočke za igranje) prežijo na v zaslone zatopljene igralce, eden od njih je hotel pokemona iskati na policijski postaji, pa mu niso dovolili vstopa, trgovci svarijo, da ne bodo puščali ljudem v trgovine, če tam ne mislijo ničesar kupiti in tako naprej. Že dolgo nobena mobilna igra ni tako obnorela ljudi ko ta!

Dolgo sem igro zanemarjal, kajti ni je bilo v tržnici, zato me ni zanimalo. Končno pa sem le hotel izvedeti, »kaj za vraga« in kot veste, nič ni nemogoče, četudi to avtorji želijo, pa sem naložil apk. Prav zabavno je hoditi okoli in »loviti« pokemone, morda me malce moti, da se pojavljajo le v naseljih, ne pa v neokrnjenih prostranstvih planin in gozdov. Med nabiranjem gob ali lezenjem navkreber me namreč niti eden ni zmotil. Še bolje, kajti igra potrebuje stalno povezanost v internet. Ampak zadeva je postala zanimiva, ko je moj najstniški sin nekaj brskal po mojem telefonu. Ga gledam ter se zaderem, »wtf, kaj te briga moj telefon, pusti ga na miru«, on pa, »Kaj, ti imaš Pokemone Go«. Da skrajšam. Od konca šole, tega pa je že tri tedne ni pomolil nosa iz hiše, če ni bilo ravno nujno. Visel je non stop na računalniku ali telefonu, dobro, dovolim mu, saj prej zaradi šolskih obveznosti zanju ni imel veliko časa. In tako je na Youtubu izvedel vse o igri, več kot bom jaz kadarkoli vedel. V petek sem mu poslal povezavo do igre, v soboto je moral z mano na Dolenjsko, v nedeljo pa je cel dan iz hiše hodil. Dlje je bil zunaj, kot prej v treh tednih skupaj. Pa sem mu neprestano težil, naj gre kam, saj je najstnik in ni zdravo, da je več čas doma. Moje teženje ga ni premaknilo, igra pa ga je. Torej. Dosegla je namen in mulca prisilila, da gre ven in hodi okoli kot nor. Bom videl, koliko časa bo tako.

The post Kako sem “mulca” spravil iz hiše appeared first on Tehnozvezdje.