Ko me je vprašal, ali imam kakšen star televizor, ki bi ga lahko predelal, temu nisem posvečal veliko pozornosti. Nato je usoda opravila svoje. Prijatelj je nekje dobil dokaj star Samsungov televizor, ki se ga nikakor ni mogel znebiti. Spomnil sem se nanj in sprejel prijazno ponudbo, da ga razbremenim nečesa, kar mu povzroča sive lase in po nepotrebnem zaseda kotiček sobe. Prišel sem domov in rekel: »Sine, nekaj imam zate.«

Že davno polnoletni mladenič, ki mimogrede za moj okus celo preveč obožuje video in sodobne namizne igre, se je hitro lotil dela. Televizor je ogolil vseh nepotrebnih delov, celo zvočnikov, ki so bili preveliki in predvsem na napačnih mestih. Naročil je steklo in les, našel mini računalnik, dva tanka USB-zvočnika ter nakupil nekaj druge elektroinštalaterske opreme, ki se mu je zdela potrebna. Nato je delo steklo razmeroma hitro.

Izbral si je dve plošči iz »iverala«. Spodnja je bila celovita, medtem ko je v zgornji zijala ogromna odprtina s poglobljenimi robovi, kamor je kasneje namestil kaljeno steklo. Doma imamo ogromno kosov lesa in vijakov, zato je razmeroma preprosto naredil distančnike za pritrditev televizorja na spodnjo ploščo oziroma dno lesenega elementa. Treba je razumeti, da je pri tem potrebna natančnost, saj si je zamislil, da bo površina televizorja v isti ravnini s poglobljenim robom zgornje ploskve. Nekako mu je uspelo. Ko je bil televizor vgrajen, je dobil potrebne mere za leseni okvir. Tega je ustrezno prilagodil, da je vanj umestil mini računalnik, električne vtičnice, vtičnico za omrežni kabel, oba zvočnika in nekaj rež za pretok zraka iz notranjosti elementa. Kar se ni dalo pritrditi z vijaki, je namestil tako, da je element mogoče preprosto razstaviti. Tako ga je lažje popraviti ali prenašati (masa in velikost nista ravno zanemarljivi).

Na igralni površini s televizorjem, na ekranu katerega računalnik prikaže igralno podlago za namizne igre (začeli so z Dungeons & Dragons oziroma katerokoli igro si zamislijo) s programom Talespire, za zdaj manjkajo le še nogice, ki bi jo spremenile v pravo igralno mizico. Noge še niso dodane in morda jih tudi ne bo, saj jim še ni povsem jasno (meni so tovrstne igre španska vas), kakšna višina bi bila optimalna. Odsotnost nog ima svojo prednost. Ne le, da je vse skupaj lažje, element preprosto položijo na karkoli z dovolj veliko nosilnostjo. Od tu tudi ideja, da sta v okvirju dve električni vtičnici, na katerih igralci po potrebi polnijo prenosne računalnike.

Še to – računalnik ni nujen element, saj bi lahko do okvirja napeljali kabel HDMI in nato za prikaz želene vsebine na ekranu televizorja uporabili prenosnik. Računalnik pa je vgradil zato, da je ponovno uporabil še eno staro elektronsko napravo ter da je izdelek bolj samozadosten.

The post NEDELJSKI NASVET: Namesto da bi ga odvrgli, smo televizor raje spremenili v igralno »mizico« appeared first on Tehnozvezdje.