Še več, že samo akcijski prizori so vredni obiska kino dvorane, takih ne delajo nikjer drugje, ne v Bondiadah, ne v Hitrih in drznih, morda je bil nekoč na podobnem nivoju Bourne. Ne samo zamisli, tudi izvedba, kadriranje, stopnjevanje in ustavljanje, scenografija, vse je za pol koraka pred ostalimi. Tom Cruise kot Ethan Hunt iz tajne (uradno neobstoječe) enote za nemogoče naloge si je našel poligon za uresničevanje grandioznih zamisli, najsi bo rave party v Doževi palači, tek skozi hodnike, osvetljene s tisočimi sveč (so jih zares prižgali ali digitalno »narisali«?!), ples s Fiatom 500 (starim, vendar predelanim na elektriko) v begu pred policijskimi alfami in oklepnim monstrumom skozi Rim, nazadnje po španskih stopnicah in v tunelu podzemne železnice ali skok z motorjem čez pečino proti vlaku v dolini spodaj. Vse to je tako spektakularno, da je preprosto treba videti. Najbolje kar zdaj, ko je v kinu, če ne pa kasneje na katerem od pretočnikov (glede na to, da za franšizo stoji studi Paramount, zelo verjetno na SkyShowtime, ima pa večino prejšnjih delov vsaj za zdaj tudi HBO Max, bomo videli, kako bo s tem vnaprej).

Kdor je lani osupnil ob videu, ki je prikazoval zakulisje snemanja norega skoka z motorjem čez namensko postavljeno »rampo« na Norveškem in potem pristanka s padalom, bo v filmu še enkrat spustil čeljust do tal. Skoraj do konca je treba čakati na ta prizor, a ko pride, je noro videti, kako so zalet čez previs prenesli v »resnični« kamniti odrivni plato v (domnevno) avstrijskih alpah, in kako potem Cruise izvede najprej prosto letenje stran od skal ter še ciljanje vlaka s padalom in »vstop« vanj. Ker pa to povsem zasenči vse ostalo, je tokrat precej manj tistega, kar je nekoč definiralo filme Misija: Nemogoče. Skoraj nikjer namreč ne uporabijo naprednih tehnoloških metod, da bi se nekam infiltrirali ali dobesedno pred njihovim nosom prelisičili nasprotnike.

Jedrna igralska ekipa te filmske franšize še vedno opazno uživa v snemanju novih nadaljevanj, kar se tudi odraža na platnu. Tu sta Simon Pegg in Ving Rhames kot pomočnika Benji in Luther z nepogrešljivimi dovtipi in domislicami, vrnila se je agentka Ilsa Faust (Rebecca Ferguson), celo vodja enot Kittridge (Henry Czerny) se tokrat pokaže. Znova ima kar pomembno vlogo velika preprodajalka »Bela vdova« oz. Alanna Mitsopolis (Vanessa Kirby) in je v njej dovolj prepričljiva. Kot tudi Hayley Atwell kot hitroprsta zmikavtka Grace, medtem ko glavni antagonist Gabriel (Esai Morales) ne naredi takega vtisa. Preveč je medel, kot dejanski duh (ne samo na nadzornih kamerah). Prizor z Ethanom na vlaku, ko v bistvu noben od njiju (še) ne sme umreti, a jima zmanjka razlogov za kakšno drugačno ukrepanje, bi se lahko razpletel čudno, če ne bi vmes posegla klasična diverzija s tretjim (anti)junakom.

Zgodba je po eni strani zelo aktualna, še toliko bolj z našega vidika, ker je glavni »zlobnež« v bistvu »podivjana« ali bolj natančno rečeno sofisticirano učeča se umetna inteligenca, že praktično v stanju t. i. singularnosti. A po drugi strani je tudi pretirana in že skorajda butasta. Kar pa filma čisto nič ne poslabša. Omenjena umetna inteligenca, Entiteta, se je razpasla po celotnem internetu in vse spreminja po svojih željah, celo toliko, da se marsikje že kar malo smešno zatekajo nazaj k analogni tehnologiji. Pri čemer pa ni nasilno destruktivna, ampak toliko »pametna«, da se tudi potuhne, predvideva naslednje korake tistih, ki jo želijo omejiti, in dela vse, da bi dolgoročno prevladala. Hecno je, da »uradniki« skoraj vse vedo o njenem delovanju, a hkrati skoraj nič o tem, od kod se je vzela in kako jo ustaviti. Razen tega, da obstajata dve polovici nekakšnega ključa, ki ga potem vsi akterji v filmu lovijo širom sveta, poskušajo ukrasti, kupiti ali prodati. Kar je sicer glavni zaplet, a ker ni jasno, kaj ta ključ sploh je in kaj odklepa (proti koncu se morda malo zasvetlika v tej smeri, kar sicer nakaže že uvod z rusko podmornico Sevastopol, a nas bo morda drugi del znova povsem šokiral), pa tudi ne, kdo je s tem sploh povezan – naj bi bil Gabriel, vendar skoraj zagotovo ni on kreator, »mastermind« vsega skupaj – film bolj drži skupaj akcija, kot pa preveč potentna vloga, ki jo zgodba pripisuje umetni inteligenci. Tudi za nekatere like, npr. navidez brezčutno morilko Paris (Pom Klementieff) – njeno domnevno ime in tudi, kdo jo je sploh najel, razvozlamo šele tik pred koncem filma – gledalcu dolgo ne bo povsem jasno, kam sploh sodijo. To so standardne luknje akcijskih filmov, ki so preveč zaposleni z ostalim, da bi podrobneje pojasnjevali zgodbo in razvijali like. Že tako je film dolg več kot dve uri in pol, pa se zgodba sploh še ni končala. Na srečo se je vsaj toliko, da ima nekakšen zasilen konec, ne pa kot denimo najnovejši Spiderman, kjer vse skupaj obvisi v zraku.

Za konec še o naslovu. Kje za vraga so našli maščevanje? Čigavo? Komu? Originalni naslov izhaja iz pomorstva, saj dead reckoning pomeni izračunavanje prihodnje poti na osnovi preteklih položajev (koordinat), ne denimo na podlagi zunanjih okoliščin, kot se to običajno počne. Podobno Hunt in ekipa v filmu, čeprav Luther enkrat posvari proti temu početju, razmišljajo na osnovi preteklih dogodkov. Mogoče bi lahko prevedli s Predvidevanje, Napoved ali Trmoglavo vztrajanje. Maščevanje se zdi hitra in priročna rešitev z upanjem, da se ob to nihče ne bo obregnil.  

Kaj: film Misija: Nemogoče – Maščevanje, 1. del

Kje: Za zdaj v kinematografih, čez nekaj mesecev verjetno na pretočniku SkyShowtime, morda tudi na HBO Max

Ocena 4: Dve uri in pol odlične akcije, z na površju dobro razdelano zgodbo, igralsko ekipo, ki uživa v vsem skupaj, in izvrstno zvočno kuliso. Škoda samo, da je tokrat malo izostalo opravljanje nalog z uporabo napredne tehnologije, in so v ospredju skoraj izključno kaskaderski triki.  

Priporočilo: Nekaj krvi, nasilja, streljanja in grdega govorjenja seveda je, vendar nič hujšega.

Fotografije: Skydance

The post Misija: Nemogoče – Maščevanje, 1. del: Še umetno inteligenco lahko ukroti zgolj Tom Cruise kot Ethan Hunt appeared first on Tehnozvezdje.