Glavna razlika med OLEDi in LCDji je v tem, da je pri prvih vsaka pika svoj izvor svetlobe, pri drugih pa ne in iz te preproste razlike izhajajo vse druge. V ozadju ali ob strani zaslona LCD je svetilo in v zadnji stopnji razvoja ga tvorijo modre diode, katerih svetloba vzburja na svetlobo občutljivo snov (ker gre za majhne kristale, jih imenujejo kvantne pike), da oddajo rdečo ali zeleno svetlobo. Iz vseh treh nastane popolna bela, ki jo oblika in za svetlobo odbojni materiali spodnje plasti zaslona enakomerno razprši po celi površini. Čeprav so modre diode in snov kvantnih pik največkrat na robovih televizorja, je videti, kot bi cela zadnja plast bila ena sama »žarnica«. Nad njo je najbolj pomembna plast tekočih kristalov, ki definirajo vsako piko. Oni so tisti, ki bodisi prepuščajo svetlobo skozi »piko« ali pa je ne, mimogrede, če tekoči kristali niso pod tokom, potem gre svetloba skozi in pika sveti, drugače pa ne in pika je temna. Ker pa je svetloba povsod zadaj, je nekaj pronica skozi piko, tudi ko jo ta blokira, in v tem je razlog, zakaj pri zaslonih LCD nikdar ne more biti popolnoma črna. Izdelovalci lahko počnejo in govorijo kar koli hočejo, a mimo tega preprosto ne morejo.

Zaslon OLED pa nima ene vsem skupne »žarnice«, temveč je to vsaka pika. In če je ugasnjena, potem je popolnoma črna, skozi piko nič ne pronica, saj nima kaj. Pika je v resnici sestavljena iz treh podpik, po eno za vsako osnovno barvo. Torej imamo modro, rdečo in zeleno sijalko, vsaka pa je narejena iz druge organske snovi. Težava je, da se te tri ne starajo enako hitro – pomeni, da sijalka zaradi degeneracije snovi počasi izgublja jakost oddane svetlobe. Ker pa z mešanjem treh osnovnih barv dobimo odtenek, kot ga želimo, to vpliva, da zaslon ne more ves čas prikazovati istega. Zaradi različno hitre izgube svetilnosti, najhitreje peša modra sijalka, pride do premika barv, posledično pa niso več takšne, kot bi morale biti. Samsungu je sicer uspelo narediti male zaslone OLED za telefone (zasloni AMOLED), vendar ti niso primerni za zaslone televizorjev, zato je ostal na LCDjih z dodatkom kvantnih pik – od tu znamka televizorjev QLED .

LG pa je OLED zastavil drugače. Najprej je bila vsaka pika, natančneje podpika, iz modre in rumene organske sijalke (skupaj svetita belo), v zadnji generaciji pa iz modre, rdeče in zelene – skupaj spet svetijo belo. Nad sijalkami je plast z barvnimi filtri, da podpika sveti v želeni barvi, tako kot ga imajo tudi zasloni LCD, ne pa tudi pravi RGB OLEDi. Sijalke različnih barv se še vedno starajo različno hitro, a ker skupaj ustvarjajo belo svetlobo, se zaradi tega manjša svetilnost pike (s tem pa tudi zaslona), ne pride pa do barvnega zamika. Preprosta rešitev, brez katere pa ta trenutek ne bi mogli uživati v sliki televizorjev OLED, sprejeli pa smo tudi, da plast s filtrom absorbira nekaj svetlobe in zaslon ni tako svetel, kot bi lahko bil brez nje.

Možen pa je še en kompromis, hibrid med kvantnimi pikami in »enobarvnim« (belim) OLEDom – QD OLED, na čemer naj bi menda zelo pospešeno delal Samsung. Zaslon sestavljajo modre organske sijalke, vsaka pike je zato ločen svetlobni vir, plast nad njo je prozorna na mestih, kjer so modre podpike, kjer so zelene ali rdeče, pa je snov kot pri »kvantnih pikah«, ki kadar je od spodaj obsevana z modro, odda svetlobo ustrezne barve. Barvni filter ni potreben, le zaščita, da zunanja svetloba ne bi vzburila kvantnih pik. Ker se vse modre organske sijalke starajo enako hitro, ne pride do barvnega zamika, skozi čas pa tudi tak zaslon izgublja svetilnost. A menda bo lahko svetlejši, kot so LG-jevi zasloni OLED, Samsung pa bi se lahko priključil noriji z OLEDi, brez česar bo prej ali slej začel izgubljati. Televizorji QLED imajo namreč le dve prednosti – da so svetlejši in da so modeli z zelo velikimi diagonalami nekajkrat cenejši. V vsem drugem so v prednosti OLEDi.

Tudi to pa verjetno ni tehnologija prihodnosti. Vsaj še dve sta, ki obljubljata rešitev staranja organskih sijalk. Tehnologija mikroLED je v svojem bistvu enaka tehnologiji OLED, le da so posamezne sijalke (oziroma svetlobne diode) iz anorganske snovi. Ta se ne izrablja, zato sijalka ne izgublja svetilnosti oziroma vsaj tako hitro ne. Zadnje besede pa gotovo niso rekle niti kvantne pike. Trenutno so v rabi snovi, ki svetlobo oddajo, ko so z njo obsevane. So pa tudi takšne, ki svetlobo oddajo, če skozi njih teče električni tok. Tudi iz njih bodo morda nekoč sposobni narediti zaslon, ki se ne bo staral, bo tanek, predvsem pa ga bo lažje narediti kot zaslon iz mikro ledic.

The post Bodo kvantne pike še enkrat poživile televizorje? appeared first on Tehnozvezdje.

O ceni modela Q900R še niso veliko povedali, pričakujemo pa lahko, da bo v dolarjih presegla število pik v vodoravni ravnini (več kot osem tisoč). Vemo pa, da gre za štiri možne velikosti zaslona in sicer 65 (163), 75 (189), 82 (205) ali 85 palcev (215 cm), ki so sposobni največje svetilnosti 4000 nitov. Tehnološko pa gre za zaslone s svetilnim telesom iz kvantnih pik (QLED), ki podpirajo tudi standard slike visokega dinamičnega razpona HDR10+.

Glede na to, da v svetu ni tovrstno bogatih vsebin, je prilagajanje vsebin nižje ločljivosti naloga po besedah Samsunga zelo zmogljivega procesorja, ki si pri delu pomaga z načeli umetne inteligence. Prikaz njegovih zmogljivosti pa nas ni pustil hladne, še posebej ko je na razločljivost 8K pretvarjal vsebine standardne razločljivosti. Izboljšava, tako statične grafike, na primer zemljevida z vremenskimi podatki, kot napovedovalk v »poročilih«, kar je največkrat že na televizorjih 4K videti, ko en velik zmazek, je bila presenetljivo dobra, slika pa ostra, nezapacana ali kako drugače umetelna. Če pretvorba enako dobro, kot na predstavitvi, deluje tudi v realnih razmerah, potem si zelo želimo, da bo »algoritem« na voljo tudi v televizorjih 4K. Če ne zaradi drugega pa zato, ker so v programskih shemah slovenskih operaterjev programi standardne razločljivosti še vedo v večini. Na oko vidna je tudi izboljšava (dvig) vsebin polne HD razločljivosti, manj pa slike razločljivosti 4K, ki ima že sama po sebi dovolj podrobnosti.

Sočasno s televizorjem je Samsung napovedal še dve zadevi. Izdelkom družine »okvir« (Frame), ki jih pri nas ni, so pa prilagojeni prikazu umetniških slik, ko televizor ni v uporabi, se je pridružil še model z 49 palčnim zaslonom. In zanje se je zdaj mogoče naročiti še na fotografije priznane agencije Magnum. Pozabili pa niso tudi na zgodaj letos predstavljeno zaslonsko tehnologijo microled oziroma »Zid« (Wall). Gre za tekmeca tehnologiji OLED, le da male sijalke (pike) niso iz organskih, temveč anorganskih snovi. Tovrstne zaslone je težje izdelati, ampak kot kaže, je to mogoče v manjših serijah. Kogar takšen zaslon, ki je lahko poljubne oblike in velikosti, zanima in ima pod palcem dovolj denarja, da o ceni ne sprašuje, ga lahko naroči in Samsung ga bo zanj izdelal po naročilu.

The post IFA 2018: Če ni drugega, potem pa naj bo 8K appeared first on Tehnozvezdje.