V Petrolu se hvalijo, da so lani jeseni uvedli »napredno rešitev, ki združuje prednosti kartice zvestobe in mednarodne plačilne kartice.« Res so združili prejšnjo »magno« in klasično kreditno kartico (povsem pravilno, kartico z odloženim plačilom), vendar v tem ni kaj dosti naprednega, še manj pa digitalnega, kakršna je bila stara storitev, ki bo delovala še dva meseca, do 15. junija, in v katero je po izračun Financ podjetje vložilo približno 12 milijonov evrov. Novo kartico je sicer mogoče upravljati v aplikaciji na telefonu (prilagajati limite, začasno blokirati delovanje in podobno), ni pa je mogoče digitalizirati v katero od mobilnih denarnic za brezstično plačevanje s telefonom ali uro, razen s storitvijo Curve Pay.

Nasploh je imela storitev mBills še več digitalnih možnosti, s katerimi se nova kartica in aplikacija ne moreta primerjati. Omogočala je enostavno (in poceni) plačevanje položnic, hitro premikanje denarja z enega računa na drugega (denimo na otroškega), plačevanje s telefonom (resda prek kode QR, ne brezstično, a vendarle) in še kaj. Dajala je vtis, da je iz zdajšnjih časov, ne iz nekih prejšnjih s plastiko v denarnici, ki smo jih nekateri že v veliki meri odmislili. Imela je sicer tudi minuse, saj je s QR-kodami vstopila v ravno v svet, ki je šel »na polno« v brezstičnost, nalaganje dobroimetja ni bilo najbolj enostavno (in pogosto tudi porabljanje ne), uvedba mesečne naročnine po začetni obljubi, da bo storitev brezplačna, pa je razjezila mnoge prvotne uporabnike.

Ne samo funkcionalnost, pomanjkljivost nove kartične storitve pa je tudi v tem, da bistveno oži krog dostopnosti. Uporabniški račun za mBills je namreč, z ustrezno identifikacijo oz. avtentikacijo, lahko odprl vsakdo, in na voljo je bil tudi otroški in z njim predplačniške debetne kartice. Za pridobitev zdajšnje kartice je namreč treba najprej zaupati ponudniku veliko več podatkov, kot jih ob odpiranju računa zahteva katera koli druga (tuja) neobanka, nazadnje pa, brez vnaprejšnjega opozorila, predložiti še izpiske plač ali kar davčni obračun, če je »prosilec« samozaposlen (samostojni podjetnik). Mislim, da gre za nesorazmerno zahtevo in da bi se to dalo urediti drugače. Navsezadnje tako, da bi poleg kartice z odloženim plačilom, pri kateri se očitno bojijo goljufij ali neplačanih položnic, še vedno izdajali tudi debetne kartice, kot jih je mBills (in te je bilo mogoče dodajati tudi v Apple Pay in Googlovo Denarnico). Kdor bi želel in bil pripravljen dati ponudniku na vpogled prej omenjene finančne podatke, pa bi lahko pridobil tudi novo »kreditno.« Hkrati je slednja žal tudi edina možnost, če želite fizično kartico omenjenega ponudnika za polnjenje vozila na njegovi polnilni infrastrukturi. Zakaj se zdi, da Petrol na vseh področjih sili nazaj v neko drugo dobo?

The post Petrol ukinil inovativni mBills in ga nadomestil z dolgočasno kartico appeared first on Tehnozvezdje.

Da lahko rečete nasvidenje plastiki in morda v določenih primerih kar denarnici, je treba imeti ustrezno napravo in še bančno kartico, ki jo je mogoče dodati v mobilno denarnico (aplikacijo za digitalizacijo plačilnih kartic) na telefonu in/ali uri. Pri telefonih je že dolgo ni več strojnih ovir, saj bi se morali res potruditi, da bi našli kakšnega brez vgrajene tehnologije NFC, ki je nujna za brezstično plačevanje. Tudi operacijski sistem ni toliko pomemben, treba je zgolj vedeti, da (Googlov) Android nudi največji nabor različnih mobilnih denarnic, v sistemu iOS je za zdaj še vedno edina Apple Pay in je tako treba imeti račun pri banki oz. si pomagati s storitvijo Curve, na Huaweijevi platformi pa je slednja edina možnost, vendar na srečo ta omogoča uporabo katere koli kartice.

Nekoliko bolj je treba biti »izbirčen« pri uri. Nekateri proizvajalci nudijo mobilno denarnico, drugi (še) ne. Med prvimi so najmanj ure Apple Watch (Apple Pay), Garmin (Garmin Pay), vse z operacijskim sistemom Wear OS (Denarnica Google), med katere sodijo Samsung Galaxy Watch zadnjih štirih generacij, nekateri modeli Oneplus, Xiaomi, Mobvoi Ticwatch in druge, ter Amazfit Balance (Zepp Pay). Brez mobilne denarnice, čeprav nekatere premorejo vgrajen NFC, so ure proizvajalcev Huawei, Polar in Suunto.

Katere banke gredo v korak s časom?

Znotraj sistema Android je »privzeta« mobilna denarnica Googlova, v njej pa od bank, relevantnih za slovenske uporabnike, sodelujejo Delavska hranilnica, Intesa Sanpaolo, mBills, NLB, OTP banka (ki je to prevzela od NKBM) in Revolut. Pri slednji račun odprete v nekaj minutah, vključno s preverjanjem osebnega dokumenta. Nekatere so sicer imele ali še imajo tudi lastne aplikacije, vendar jih vse bolj opuščajo. Na Applovi strani so vse omenjene, z izjemo Delavske hranilnice, najdemo pa še Aircash in N26. Prav tako je v obeh prisoten Curve, kamor vpišemo kartico svoje banke (lahko tudi več kartic, pri čemer je uporaba več kot treh plačljiva), ta storitev pa »izda« lastno, ki jo nato uporabljamo za plačevanje, tako v digitalni kot v fizični obliki. Kot rečeno je na telefonih Huawei to edina delujoča mobilna denarnica.

Več o mobilnem plačevanju si lahko prebereš v članku na portalu Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

Na urah Apple Watch je enaka denarnica kot na telefonih iPhone (torej Apple Pay) in na urah z Wear OS Denarnica Google. Torej v obeh primerih velja enako, kot smo napisali za telefone. V denarnici Garmin Pay so vključeni Curve, mBills, NLB in Revolut, v Zepp Pay pa Curve in mBills.

Najbolj »univerzalne« banke so torej mBills, NLB in Revolut, če nimate nobene od teh ali od tistih, ki so prisotne v posameznih denarnicah (ne pa v vseh), pa vas še vedno lahko reši Curve. A slednji je v zadnjem času vse manj nujen.

Še ena možnost brezstičnega plačevanja z androidnimi telefoni je prek storitve Flik Pay. Toda zanjo je treba terminal POS prestaviti v poseben način in ko vas trgovci ali natakarji vprašajo, »Gotovina ali kartica,« tega načina ne omenjajo in ga tudi nimajo v zavesti. Kolikor bi ga rad priporočal, ker so ga vzpostavile slovenske banke in je za trgovce cenejši kot kartične sheme, ga iz povsem praktičnih vidikov težko. Veliko lažje je uporabljati »kartico« v telefonu in ne prepričevati ponudnikov vedno znova, da je tudi Flik legitimna možnost.

Tudi če tvoja slovenska banka omogoča brezstično plačevanje s telefon (in morda tudi uro), vseeno ni odveč imeti še dodatne kartice Revolut (ali kakšne druge), morda zgolj navidezne za uporabo v mobilni denarnici. Lahko pride prav v določenih primerih, ko je denimo primarna banka »bolj papeška od papeža« z blokadami določenih predelov sveta ali trgovcev, za predavtorizacije na polnilnicah in še kakšen drug primer. Uporabna je lahko tudi, če slovenska banka podpira zgolj telefone, ne pa tudi ur.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post NEDELJSKI NASVET: Kaj rabiš za plačevanje s telefonom ali uro? appeared first on Tehnozvezdje.

Spletni nakupi pri preverjenih trgovcih so po eni strani dobro zaščiteni, a vendarle nikoli ne moremo biti povsem prepričani, da se ne bo zgodilo kaj neprijetnega. Pogosto se dogajajo vdori v različne baze podatkov in nato na temnem spletu krožijo številke bančnih kartic, poleg tega obstaja (sicer majhna) možnost, da s kakšnim prestrezanjem podatkov ali prevarami (t. i. socialnim inženiringom) kdo neposredno od imetnika pridobi podatke ali o kartici ali za vstop v spletno oz. mobilno banko.

Četudi določen del prebivalstva že več let z velikim zadovoljstvom uporablja storitve t. i. neobank (angl. Fintech) ali drugih podobnih ponudnikov, se velika večina še vedno zanaša na svojo primarno banko in verjetno povsod vpisuje številko ene in iste kartice, ko želi v digitalnem okolju kaj plačati. Podobno, kot povsod uporablja isto geslo, toda to je tema za kdaj drugič.

Ena kartica oz. ena možnost plačevanja se zdi najbolj udobna in pregledna, vendar je hkrati daleč najbolj tvegana taktika. Če jo komu uspe zlorabiti (in skupaj z njo kar bančni račun), to imetniku povzroči škodo – nekaj bo dobil povrnjene, a ne nujno celotne -, predvsem pa ogromno sitnosti, saj bo moral menjati kartico in ter povsod, kjer ima vpisano, denimo za plačevanje naročnin, v digitalnih platformah in mobilnih denarnicah ter drugod vpisovati novo kartico. Zato je najbolje imeti najmanj eno dodatno, predplačniško, navidezno kartico ter morda še račun v Paypalu.

Priskrbite si dodatno kartico ali »kartice«

Kartico svoje primarne banke verjetno uporabljate za plačevanje v fizičnem svetu, najsi bo s plastiko ali pa digitalizirano v telefonu oz. uri. Za nakupe na spletu je zato priporočljivo imeti vsaj še eno dodatno, ki ima omejena sredstva in ki jo lahko brez oklevanja prekličete. Za ta namen so najboljša opcija neobanke z brezplačnimi paketi. V teh sicer nekaj plačate za prejem fizične, plastične kartice, ki pa je morda niti ne boste potrebovali in se lahko odločite zgolj za »navidezno.« N26, Revolut, Aircash in drugi tovrstni ponudniki vas bodo sicer želeli prepričati, da se odločite za plačljiv paket z dodatnimi ugodnostmi, ki pa ga za opisane namene ne boste potrebovali, medtem ko je denimo mBills v vsakem primeru plačljiv, a je naročnina dokaj nizka.

Pri omenjenih in še mnogo drugih neobankah si lahko omislite eno ali več kartic za spletne in druge, potencialne rizične nakupe, obenem pa ta račun omogoča še marsikaj drugega, denimo preprosto in takojšnje pošiljanje denarja drugim uporabnikom storitve (ali prejemanje od njih), varčevalne in otroške račune in še kaj. Tudi nekatere »klasične« domače banke (Deželna banka, Intesa Sanpaolo, NKBM oz. po novem OTP banka, …) nudijo možnost predplačniških kartic, na katero si nakažete želeni znesek, da lahko z njimi plačujete v spletnih trgovinah in drugod, a obenem nikoli nimate na kartici toliko denarja, da bi trepetali, če vam jo slučajno zlorabijo.

Brezkartično plačevanje naročnin

Paypal se je mogoče nekoč zdel kot prihodnost plačevanja, a se ni izteklo povsem tako, vseeno pa je ostal v uporabi marsikje in se mi zdi dobra možnost za nekatere nakupe. Še posebej za ponavljajoče se, kot so naročnine. V njem sicer imate vpisano kartico, lahko pa gre denar tudi z bančnega računa. Shranjen podatek o kartici sicer pomeni potencialno nevarnost, če bi hekerjem uspelo vdreti v Paypalove sisteme, kar pa se doslej še ni zgodilo, in tudi verjetnost za kaj takega je majhna. Če kot plačilno sredstvo za vsakomesečno poravnavanje naročnine vnesete Paypal, ni treba vpisovati podatkov o kartici. Poleg tega je ob poteku kartice, ko vam banka pošlje novo, dovolj da zgolj v tej storitvi posodobite podatke, ni treba povsod početi tega, in tudi ni treba voditi evidence, v kateri storitvi je vpisana katera od kartic.  

Na kaj paziti pri kupovanju vstopnic za koncerte ali športne dogodke po spletu? Preberite si nasvete v članku na portalu Vse bo v redu Zavarovalnice Triglav.

Navidezne kartice

Ena možnost je, da Revolut ali katero drugo tovrstno storitev uporabljate kot dodatno univerzalno kartico, in imate tamkaj na računu vedno dovolj sredstev, da lahko plačate karkoli (razen morda kakšnih izrednih nakupov, takrat bi si morali nakazati ustrezno vsoto). Lahko si tudi nastavite mesečni limit. Za nakupe v določenih spletnih trgovinah si lahko ustvarite še dodatno navidezno kartico ali uporabite tisto za enkratno uporabo, ki jo Revolut tudi nudi. Slednja ima svojo številko zgolj za tisti nakup, kasneje se z njo ne da storiti ničesar več, aplikacija pa vam generira novo. Medtem ko navidezna ostane, vendar jo lahko, če bi se izkazalo, da je kompromitirana, brez zadržkov takoj »uničite.«

Druga možnost pa je, da tako kartico obravnavate kot predplačniško (ali si pri svoji banki omislite tako, če banka nudi to možnost), in si denar tja nakažete tik pred tem, ko želite nekaj kupiti, in vsekakor ne preveč. Morda je najbolje kombinirati več kartic oz. storitev in vsako uporabljati za določene namene.

Za plačevanje na nemškem Amazonu je odlična možnost kar prek bančnega računa N26. Vnesete torej številko TRR in plačilo se izvede kot nakazilo neposredno z računa, ne prek kartice. To prinaša več prednosti. Ena je že v tem, da Amazon nima shranjenih podatkov o kartici. Poleg tega se plačilo izvede šele, ko je pošiljka že na poti ali celo že pri kupcu, ne takoj ob naročilu. To bistveno olajša morebitni preklic naročila v vmesnem času, preden gre paket na pot, saj trgovcu sploh ni treba vračati denarja, kupcu pa ne čakati, da se bo znesek znova pojavil na njegovem kartičnem računu.

Možnosti za varno in hkrati udobno plačevanje na spletu je obilo, nismo našteli vseh. Karkoli boste izbrali in dodali v svoj repertoar, bo dober korak v smeri preventivnega ravnanja. Če imate načine plačevanja ustrezno, a spet ne preveč razpršene, in jih uporabljate smiselno, se vam kaj hujšega od kakšne nevšečnosti skoraj ne more pripetiti.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Prenehajte za vse nakupe uporabljati isto bančno kartico! appeared first on Tehnozvezdje.

Doslej aplikacije Google Wallet slovenski uporabniki androidnih telefonov brez določenih trikov niso mogli niti najti v Trgovini Play. Od danes je vidna, se jo da namestiti in seveda uporabljati. Po namestitvi je treba izbrati uporabniški račun, s katerim bo povezana. Kartice namreč dodaja v račun, tako da so na voljo na vseh napravah, v katere je posameznik prijavljen z njim. Treba pa jih je na dodatni napravi znova potrditi. Glavna poanta Googlove denarnice je kajpak brezstično plačevanje, najsi bo s telefonom, ki podpira tehnologijo NFC, ali z ustrezno pametno uro (npr. Pixel Watch). V aplikaciji so sicer še nekatere druge možnosti, služila naj bi kot mesto za shranjevanje kartic zvestobe, darilnih kartic in vozovnic za javni promet, vendar se to še ni zdi prilagojeno slovenskemu uporabniku.

Takoj, ko pride v denarnico, ga sicer pričaka »vabilo« k dodajanju plačilnega sredstva. Ko pritisne na Dodaj kartico, obstaja možnost, da bo sistem že našel kakšno, če je vnesena v eno od bančnih aplikacij na telefonu. Tako je pri meni zaznal kartico Mastercard Debit banke N26, ki je sicer ni na uradnem Googlovem seznamu za slovenske uporabnike sodelujočih bank. Ni pa denimo našel kartice mBills, ki jo je prav tako mogoče dodati. Zato sem zanjo moral pritisniti na plus in vpisati njene podatke. Od tam naprej je postopek dodajanja kartice enak in vključuje vnos šestmestne številčne kode, ki prispe po sms-u.

Ko je kartica dodana, se Googlova denarnica seveda želi postaviti kot privzeto plačilno sredstvo za brezstično plačevanje. To je sicer mogoče kasneje (ali vsakič sproti) urejati v nastavitvah telefona. Domača stran aplikacije nato prikazuje vse dodane kartice in z dolgim pritiskom na posamezno je mogoče videti podatke o njej ter jo določiti za privzeto pri plačevanju. Slednje sicer poteka enako kot s katero koli drugo mobilno denarnico. Če je Google Wallet določena za privzeto plačilno sredstvo, je treba samo odkleniti telefon in ga prisloniti k terminalu POS. Ta denarnica po mojem vedenju enako kot denimo Apple Pay, Curve ali Garmin Pay uporablja verifikacijo na sami napravi, zato v terminalu potem ni treba vtipkati številke PIN, kot jo je treba ob prislanjanju fizične kartice.

V sistemu so tri oz. štiri za slovenske uporabnike zanimive kartice, pri čemer je Curve v bistvu »agregator« kartic in tako ali tako ponuja svojo mobilno denarnico, zato je to storitev dokaj nesmiselno uporabljati čez Google Wallet. Od dejanskih bank oz. ponudnikov finančnih storitev pa sta zanimiva Intesa Sanpaolo in mBills. Kartico slednjega sem uspešno vnesel v denarnico. Glede banke N26 pa sem nekoliko zmeden. Kot rečeno je na Googlovem seznamu ni, vendar je mobilna denarnica to kartico našla in sem jo tudi brez težav lahko vnesel (in aplikacija N26 je potrdila vnos v Google Pay ter zdaj prikazuje možnost upravljanja kartice v Googlovi denarnici). Toda mnogim drugim, ki jim kartico sicer prav tako ponudi, dejansko dodajanje v denarnico ne uspe. Kakorkoli, tukaj je celoten Googlov seznam:

The post Mobilna denarnica Google Wallet (prej Google Pay) je zdaj na voljo v Sloveniji appeared first on Tehnozvezdje.

Z mobilno denarnico, ki jo na svoj pametni telefon prenesete iz trgovine AppGallery, brez provizij plačujejo svoje mesečne obveznosti (položnice in e-račune), nakazujejo denar na bančne račune v Sloveniji in v tujini, plačujejo na prodajnih mestih in nakazujejo denar drugim osebam kar na telefonsko številko. Uporabniki lahko naročijo tudi mBills Mastercard debetno kartico, s katero lahko plačujejo na več kot 53 milijonih prodajnih mest po vsem svetu in na spletu.

Primož Zupan nam je povedal, da je globalna pandemija razvoj, predvsem pa uporabo storitev mobilnega plačevanja, močno pospešila. Mobilno plačevanje je priročno, dosegljivo 24/7 in predvsem varno. Plačevanje na prodajnih mestih poteka brezstično, s čimer uporabniki zmanjšajo osebne stike, mesečne obveznosti pa lahko poravnajo kar iz zavetja doma, ne da bi morali po nepotrebnem izgubljati čas na pošti ali v bančni poslovalnici.

»V času epidemije smo tudi v mBills beležili močen pozitiven trend števila plačil položnic in e-računov, nakazil drugim osebam in spletnih plačil s kartico mBills Mastercard ter splošno povečanje števila uporabnikov, kar kaže na to, da ljudje v težkih situacijah iščejo rešitve, ki bi jim olajšale vsakodnevno plačevanje, četudi so bili do sedaj sodobnim plačilnim potem manj naklonjeni. Dobra uporabniška izkušnja z mobilno denarnico mBills pa je posledično okrepila zaupanje v mobilno plačevanje tudi v širšem kontekstu.«

Mobilna denarnica je veliko več kot izključno storitev plačevanja. V zadnjem času nas uporabnike vse bolj zanimajo načini, kako upravljati osebne in družinske finance, saj smo zaradi višanja cen prisiljeni razmišljati o vsakem porabljenem evru.

»Ljudem vse prepogosto denar uhaja skozi prste, saj enostavno nimajo nadzora nad porabo svojega denarja. Če danes uporabljaš debetno kartico, kreditno kartico, paypal račun, spletno banko, gotovino, kovance in še kakšne druge načine, potem konec meseca enostavno ne veš, koliko si zapravil in za kaj točno. Z mBills denarnico imaš informacijo, točno koliko denarja imaš trenutno na voljo, imaš na enem mestu pregled čisto vseh stroškov, saj z mBills denarnico lahko plačaš čisto vse, tudi vstopnino za živalski vrt, kavo na kavomatu, bencin na Petrolovem avtomatu, nakup v spletni trgovini, položnice, in tako dalje. Ker imaš vse stroške zbrane na enem mestu, lahko kadarkoli hitro in enostavno pogledaš v arhiv transakcij in morda ugotoviš, da si lansko leto plačeval cenejšo elektriko kot letos. Uporabnikom smo lani ponudili tudi mBills Šparovčke, z naprednimi funkcionalnostmi enostavnega varčevanja. Uporabniki lahko varčujejo mesečno ali s t.i. drobižem – zneskom od vsake transakcije. Pomembno je, da si uporabniki lahko postavijo cilj in tudi datum, do kdaj želijo ta cilj doseči, saj je tako varčevanje mnogo lažje.«

Ljubitelji vrhunskih pametnih telefonov Huawei, kot je P50 Pro, boste navdušeni, da je aplikacija mBills uvrščena v trgovino AppGallery. Pri integraciji pa je bila varnost najvišja prioriteta, saj uporaba mobilne denarnice sloni v prvi vrsti prav na zaupanju do storitve.

»MBills je bila ena od prvih slovenskih mobilnih aplikacij, ki je implementirala podporo v mobilne storitve HMS, v kompleksen ekosistem Huawei storitev. Med integracijo smo bili zelo prijetno presenečeni nad načinom delovanja storitev, ki smo jih integrirali, tehnično dokumentacijo in viri, ki so nam na voljo pri Huaweiu. Pri samem testiranju in izdelavi nismo imeli večjih zapletov, ki bi privedli do problematičnega delovanja naše aplikacije v trgovini AppGallery. Lahko povem, da smo bili resnično zadovoljni, da je integracija potekala tako gladko in smo lahko mBills denarnico ponudili tudi uporabnikom Huawei mobilnih telefonov. V tem času smo v trgovini AppGallery namestili našo drugo mobilno aplikacijo mBills POS namenjeno sodobnim podjetnikom.«

Iz zadnjega lahko sklepamo, da je aplikacija tudi širše uporabna, kar jo seveda prikaže v drugačni luči.

»MBills ne ponuja rešitev le za uporabnike, temveč nudi sodobne storitve za poslovne uporabnike. Te jim omogočajo prihranek časa in denarja ter niso zahtevne ali drage za implementacijo. Celotni ekosistem mBills enakovredno sestavljajo uporabniki pametne denarnice na eni strani, na drugi pa podjetja in ponudniki, ki sprejemajo plačila z mBills. Tako imamo poslovne uporabnike, ki v svojih lokalih ali prodajalnah uporabnikom omogočajo sodobno plačevanje s telefonom – mimogrede, takih prodajnih mest je danes že več kot 2.500 po vsej Sloveniji, potem so tu izdajatelji e-računov, ki že vse od začetkov mBills pametne denarnice več kot 100.000 uporabnikom mesečno pošiljajo e-račune v mBills, pozabiti pa ne gre niti na ponudnike v mBills Marketplace, ki omogoča najsodobnejše nakupovanje in za uporabnike predstavlja najhitrejši in najenostavnejši nakup, za ponudnike pa nov prodajni kanal.«

Mobilno bančništvo in predvsem mobilno plačevanje je v porastu. Trendi iz tujine so vse bolj prisotni tudi v Sloveniji in ljudje so jim zmeraj bolj naklonjeni. Če je v letu 2020 s telefonom vsaj enkrat plačalo le 39 % Slovencev, je v letu 2021 mobilno plačevanje uporabljalo že 50 % Slovencev (vir: raziskava Masterindex 2021). K pozitivni rasti je gotovo prispevala tudi epidemija virusa covid-19, saj so mobilna plačila varnejša in hitrejša od kartičnih ali gotovinskih transakcij. Po podatkih Masterindex raziskave (2021) naj bi več kot četrtina populacije za preferenčno plačilno metodo v naslednjih 5 letih izbrala mobilni telefon, kar kaže na pozitiven trend tudi v prihodnje.

The post Priročnost plačevanja s storitvijo mBills appeared first on Tehnozvezdje.

S telefonom plačujem že skoraj tri leta, vse odkar je na voljo sistem NLB Pay. Občasno tudi z Apple Payjem in v sklopu slednjega sem vedno, kadar sem testiral katero od jabolčnih ur, uporabil tudi možnost plačevanja z njo. To se mi je zdelo priročno, zato sem ob izbiranju ure za osebno uporabo zmožnost plačevanja imel med pomembnimi lastnostmi in tako zdaj že nekaj tednov, kolikor sem v tem času naokrog (ne prav veliko), k terminalom POS prislanjam tudi uro, ne vedno telefona. Vendar ne Apple Watch, ker se ta žal ne povezuje z androidnimi telefoni, iPhone pa je v vlogi mojega primarnega telefona le občasno, in tudi zato, ker ni okrogla. Tako ste lahko že uganili, da govorim o platformi Garmin Pay, kajti to je druga tovrstna možnost, ki po uradni poti deluje v Sloveniji. Po ovinkih se da pripraviti k delovanju še Googlov sistem, vendar se mi s tem niti ne da ukvarjati niti ni nobene ure, ki bi me pritegnila. Na Samsung Pay tudi še vedno čakamo in zapestni Galaxyji imajo za moj okus preslabo trajanje baterije, sploh takrat, ko merijo aktivnost.

Za začetek uporabe plačilne kartice na zapestju, jo je najprej treba vnesti v svoj uporabniški račun za storitev Garmin Connect. To storiš v aplikaciji, kjer vpišeš njene številke in nato se kartica prikaže na uri, levo od glavne številčnice, torej do nje prideš s potegom prsta v desno. Ali pa s kakšnim pritiskom na eno od tipk, če ura nima zaslona na dotik (moja ga ima, tako da postopka s tipkami ne poznam natančno). Ko to storiš, se prikaže številčna tipkovnica v krogu, vanjo odtipkaš PIN in kartica se odklene. Takrat je ura v načinu »plačevanja«, torej pripravljena na sporazumevanje s terminali POS. V tem načinu ostane kakšne pol minute ali malo več, PIN pa je odklenjen kar nekaj ur, razen če uro snameš z zapestja. Potem je treba na novo vtipkati tiste štiri številke, kar je seveda pravilno, saj bi sicer kdo lahko izkoristil zadevo in si kaj privoščil z najdeno ali ukradeno uro. Sam običajno vnesem PIN enkrat zjutraj, ko si tudi izmerim vsebnost kisika v krvi (SpO₂), torej se tako ali tako ukvarjam z uro. V trgovini ali kje drugje, kjer plačujem, pa je nato dovolj, da samo zbudim zaslon in potegnem s prstom v desno. Sama komunikacija med uro in terminalom traja nekaj dlje kot s kartico, pa tudi kot s telefonom, a to ni moteče. Včasih zna biti pozicija terminala taka, da je treba malce zasukati roko, kar pa prav tako ni kakšen problem. V splošnem je izkušnja zelo dobra in tudi nekaj vzhičenih odzivov sem že dobil.

Pred začetkom uporabe sem nekako imel predstavo, da bo »kartica« na uri predvsem v funkciji nakupov nižje vrednosti, tudi zato, ker je mBills v bistvu predplačniški račun, za večje nakupe pa bom še naprej iz žepa vlekel telefon. A se zdaj večkrat dogaja obratno. Stvar je namreč v tem, da tako kot Apple Pay tudi Garmin Pay deluje po principu CDCVM (Consumer Device Cardholder Verification Method), kar pomeni, da se preverjanje kupca zgodi na sami napravi (ko jo uporabnik odklene, najsi bo s PIN-om ali biometrično), in tako ni treba vtipkati PIN-a v terminal POS, četudi je znesek višji od 25 evrov. Zato je seveda privlačno v večini primerov podrsati po uri, da se postavi v način za plačevanje, in jo približati bralniku. Plačevanje z NLB Pay na telefonu je seveda izjemno elegantno, dokler so zneski pod omenjeno mejo, ker je treba samo s prstom odkleniti telefon, ga prisloniti k bralniku in počakati sekundo ali dve. Vpisovanje PIN-a pa je že odvečen korak, ki se mu z veseljem izognem, če se le da.

Mesečna pristojbina dveh evrov vključuje tudi možnost uporabe kartice v sistemu Garmin Pay, torej zadevo izkoristim bolj kot verjetno večina »komitentov«, in se mi zdi cena povsem poštena. Pa tudi logično se mi zdi, da so jo začeli zaračunavati, kajti od nič je težko živeti. Od prodaje (anonimiziranih) osebnih podatkov se sicer verjetno da, vendar mi (in še marsikomu) taki poslovni modeli niso najbolj všeč. Kljub temu pa na spletu in družabnih omrežjih berem komentarje, da uporabnikom »ni všeč,« ker je kartica postala plačljiva, in da so se poslovili, čeprav so imeli še posebej plačevanje z uro zelo radi.

Zato se sprašujem, koliko so ljudem storitve teh novodobnih bank (t. i. fintecha), ki so »toliko modernejše in prijaznejše od zaostalih dinozavrov,« s čimer vedno mislijo na klasične banke, res pri srcu in koliko jim gre zgolj za to, da bi čim manj plačevali. Podobno kot na spletu, kjer so zastonjske storitve prav tako »boljše«, četudi jih plačujemo s svojimi podatki in zanimanje zanje splahni, ko postanejo plačljive. Prav zanimivo bi bilo (oz. bo) brati odzive, ko bo mesečno naročnino uvedel denimo Revolut. Zlahka si predstavljam zapise v slogu: »Mah, saj tega Revoluta ne rabim tako zelo.« Zanimivo pa je, da prej toliko hvalospeva nečemu, kar se očitno marsikomu ne zdi vredno niti dveh evrov na mesec.

The post Novodobne bančne storitve so zanimive, dokler so zastonj … appeared first on Tehnozvezdje.

Najbolj razveseljiva od teh novosti je vključitev ponudnika mBills, bolj natančno njegove kartice Mastercard, v sistem Apple Pay. Tako si lahko uporabniki Applovih naprav to kartico dodajo v omenjeno platformo in z njo v trgovinah plačujejo s telefonom (iPhone) ali uro (Apple Watch), na spletu pa tudi s tablico iPad ali računalnikom Mac. Že pred tem je mBills znova dodal podporo za podoben plačilni sistem Garmin Pay, ki omogoča brezstično plačevanje z urami tega ameriškega proizvajalca. Po junijskem debaklu nemškega podjetja Wirecard, ki je bil izdajatelj prejšnjih kartic mBills, je slednji čez poletje ostal brez Garmin Payja, a zadevo dokaj hitro uredili. Zdaj pa dodal še Apple Pay, ki ga slovenskim uporabnikom glede na uradni seznam sicer ponujajo še Intesa Sanpaolo, Bank of America, Curve, iCard, Monese, N26, Revolut in TransferWise.

Druga sprememba pri tem slovenskem ponudniku, sicer v lasti Petrola, pa je oblikovanje naročniških paketov. Nekatere storitve, med njimi plačevanje položnic brez provizije in nakazila prijateljem, bodo ostale brezplačne in bodo del paketa Enostavni, druge pa se bodo preselile v paketa Napredni in Mladi z naročnino 1,99 oz. 1,49 evra na mesec.

Obveščamo vas, da bomo v januarju 2021 vsem uporabnikom mBills ponudili skrbno izbrane mBills pakete, ki bodo mBills storitve naredili še bolj priročne in cenovno ugodne,

so zapisali ob napovedi uvedbe naročnin, ki bodo začele veljati s koncem januarja. S tem in tudi s podobno novosti pri N26 je bolj ali manj konec pretvarjanja in ustvarjanja vtisa, da so bančne storitve lahko zastonj. Ponudniki imajo pravico oblikovati pakete in izbirati kakršno koli cenovno politiko želijo. Smiselno je, da ta pritegne uporabnike, a primeri vztrajanja pri samovšečno visokih cenah niso tako redki. Vsakdo se po svoje odloča, ali bi raje imel veliko naročnikov, ki mu vsak posamezno prinesejo malo, ali bi raje z vsakim posameznim zaslužil veliko, s tem pa tvegal, da bo številka pripravljenih odšteti tak znesek bistveno nižja. Nepotrebno pa je »spinanje« v sporočilih za javnost oz. obvestilih, kakršno je zgornje. Paketa so kajpak skrbno oblikovani tako, da bo vsakdo, ki želi še naprej imeti kartico Mastercad, moral plačevati dva evra mesečne naročnine. Enako seveda velja za storitvi Apple Pay in Garmin Pay. Pa tudi trditev, da bodo »storitve še bolj priročne in cenovno ugodne,« je najmanj olepševanje tega, kar ponudnik dejansko počne. Lahko pa bi uporabil še kakšen manj prizanesljiv izraz.

Medtem N26 ne spreminja osnovne ponudbe, dodaja pa paket Smart za 4,90 evrov na mesec. Na voljo je tako pri običajnih kot pri poslovnih računih. V osnovi prinaša možnost izbire kartice Mastercard Debit v eni od petih barv (namesto »osnovne« prozorne), možnost naročila dodatne kartice (ne zastonj), pet brezplačnih dvigov na bankomatih namesto treh vsak mesec, telefonsko pomoč in več navideznih varčevalnih »podračunov. Tudi ti »dodatki« kažejo, kako hecno je bilo vse dozdajšnje poveličevanje fintecha in pogrom proti dinozavrskim bankam. Možnost poklicati nekoga v banko, običajno celo vsakih neposredno istega uslužbenca – »osebnega bančnika« -, je eden od osnovnih postulatov bančništva. Pri digitalni banki pa naj bi se zadovoljili z boti in spletnim klepetom (če imamo srečo, da čez nekaj ur pridemo na vrsto). N26 je ves čas izpostavljal svoje prozorne kartice, zdaj pa za doplačilo ponuja barvaste in »polne«. Poleg tega me bega, čemu pri digitalnem ponudniku toliko poudarka na karticah. Predpostavljal bi, da se bo maksimalno osredotočil na mobilne denarnice in da njegova klientela tudi pretežno želi plačevati s telefoni in urami, ne vleči kartic iz denarnic.

Nočem povzdigovati tradicionalnih bank, njihova okornost, počasnost, oholost in še kakšna neprijazna lastnost je bistveno prispevala k razmahu fintecha. Toda povsem jasno je, da je slednji pridobil privržence predvsem s tem, ker je na začetku storitve (pretežno) ponujal zastonj. Tudi pri bankah bi marsikaj potrpeli, če ne bi imeli ves čas občutka, da plačujemo za nekaj, s čimer nihče nima nič dela, in da ves čas dražijo svoje naročnine, provizije, vodenja računov in ostalo. Pa če je bil ta občutek upravičen ali ne. Zdaj pa novodobni finančni ponudniki zgolj dokazujejo, da brez prihodkov od končnih uporabnikov pač ne gre. Treba si je izmisliti stroške ali »pakete«, razlika je lahko samo v tem, kako jih zapakiraš in komuniciraš.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post N26 in mBills kažeta, da se fintech počasi spreminja v klasične banke appeared first on Tehnozvezdje.

Omenjeni platformi dajeta uporabnikom določenih modelov ur ali zapestnic proizvajalcev Fitbit ter Garmin možnost plačevanja s temi napravami. Kar v praksi pomeni, da zgolj prislonijo uro ali zapestnico k terminalu POS, in tako izvedejo plačilo. Ena od prednosti je v tem, da niti telefona ni treba imeta pri sebi, kar je denimo priročno na bazenih, v fitnesih in še kje, kamor gre uporabnik zgolj z uro na zapestju in brez telefona v žepu. Običajno je tudi dovolj avtentikacija uporabnika (plačnika) ob nameščanju ure, kar potem velja, dokler naprava ostane na zapestju.

Po navedbah izdajatelja je kartica mBills Mastercard za zdaj edina slovenskih izdajateljev, ki jo je mogoče povezati z omenjenima plačilnima sistemoma.

»Držali smo obljubo našim uporabnikom in kartici mBills Mastercard znova omogočili plačevanje z Garmin Pay, dodatno pa nadgradili možnost še za uporabnike naprav Fitbit. Zavedali smo se, da je med Slovenci prisoten velik interes in afiniteta do plačevanja s pametnimi urami. Znova smo pokazali, da storitve lahko ponudimo hitreje kot tradicionalne banke, varnost pa pri tem ostaja prioriteta,« se je v vnaprej pripravljeni izjavi pohvalil direktor podjetja Primož Zupan.

Junija je propadlo nemško visokoleteče finančno-tehnološko podjetje Wirecard, ki je leta ponarejalo bilance, a revizorji manjkajočih milijard do letos niso odkrili. Ta ponudnik je bil izdajatelj kartic za mnoge plačilne storitve, kakršna je mBills, in je imel tudi pogodbo z Garminom. Po tej aferi so se morali upravljavci storitev znajti drugače, kar se očitno tudi da. Pridobitev plačevanja z urami je za storitev mBills dobra novica, ker na ta način tudi njegovi uporabniki lahko plačujejo brezstično.

Naslovna fotografija: mBills

The post V mBills se je vrnil Garmin Pay, novost pa je še Fitbit Pay appeared first on Tehnozvezdje.

Česa bi se torej spletne trgovine in drugi ponudniki morali držati, ko  pripravljajo ali prenavljajo svoje storitve. Tu je sedem vidikov, ki so po mojem mnenju ključni, da bo ponudba moderna in po meri današnjih (»razvajenih«) uporabnikov.

Podpora za čim več digitalnih načinov plačevanja

Še vedno je veliko spletnih trgovin, ki omogočajo plačevanje »zgolj« na klasične načine. Kar pomeni s kreditnimi karticami, bančnim nakazili in »po povzetju«. Le malo je takih, ki podpirajo še Paypal in druge za kupce priročne načine. Tudi tisti, ki plačujejo s kartico, in jim ni pomembno obročno odplačevanje (slednjega v Sloveniji seveda ne gre spregledati), vseeno ne bi vedno in povsod vpisovali njene številke ter je imeli shranjene na mnogo koncih. Če je lahko shranjena v eni storitvi, kamor se da enostavno prijaviti in potrditi nakup, je to veliko elegantnejša možnost. Med vzgibi, da teh možnosti marsikje ne vidimo, so zagotovo (tudi) provizije dotičnih ponudnikov, vendar mnoge trgovine že zdaj spremenijo končno ceno glede na način plačila, zato ne vidim pravega razloga, da ponudnik ne bi podprl čim večjega števila digitalnih načinov plačevanja. Lahko tudi s kriptovalutami za tiste, ki so jim blizu. Prav tako bi pri nakupih vozovnic za javni prevoz, vstopnic (ko bodo znova aktualne) in podobnih zadevah pričakoval teženje k čim večji integraciji mobilnih denarnic, kakršni sta mBills in Valú. Znova je precej bolj priročno vsake toliko časa napolniti »denarnico« z nekaj deset evri in potem ob vsakem nakupu vozovnice ali karte skočiti vanjo za plačilo (neposredno iz aplikacije ali strani, kjer poteka nakup), kot pa vedno znova vpisovati številko kartice.   

Implementacija potrjevanja plačil z dvema varnostnima elementoma

Močno uporabniško zaščito (Strong Customer Authentication, SCA) bi morali spletni trgovci in ostali vpeljati že lani, pa so se na nivoju Evropske unije dogovorili za enoletno preložitev roka. V osnovi pa novo pravilo zahteva, da kupec potrdi svojo istovetnost (da res on kupuje, ne denimo nekdo drug z njegovo kartico) z dvema od treh varnostnih elementov. Ti elementi so: Nekaj, kar imaš. Nekaj, kar veš. In nekaj, kar si. V praksi so to telefon (kar imaš), geslo ali koda (kar veš) in biometrične lastnosti, denimo prstni odtis ali obraz (kar si). Najbolj smiselna rešitev je verjetno z biometrično potrditvijo na telefonu, bodo pa banke v prihodnje ponudile tudi dodatne rešitve za uporabnike telefonov, ki ne omogočajo biometrije. Sistem, ki ga danes poznamo kot OTP SMS, torej klasična metoda z dodatno kodo, pri pride po sms-u, ne bo več v skladu z zahtevami zakonodajalca. Zagotovo to prispeva k dodatni varnosti, pa tudi k mirnosti uporabnikov, saj so zlorabe precej otežene. Glede na to, da bo zadeva tako ali tako postala obvezna, stroški implementacije ne morejo biti predmet razprave.

Ni potrebe po razvijanju svojih zalednih rešitev

Ta točka se malo navezuje na prejšnjo, velja pa seveda tudi za same plačilne sisteme. Jasno je, da se mora spletna trgovina pretežno nasloniti na obstoječe rešitve, ki jih je dovolj, so preizkušene in tudi varne. Prav tako ni treba vsakomur, ki želi ponuditi plačilno storitev, razvijati svojega zalednega sistema. Pogosto je dovolj dober uporabniški vmesnik (»front-end«), ki lahko že bistveno izboljša dotedanjo izkušnjo. Poudarek bi moral biti na tem, kako sestaviti celoten komplet, ki bo ponudil nekaj novega in boljšega, denimo poenostavil plačevanje parkiranja ali omogočil plačilo čim večjemu krogu uporabnikov. Potem pa je treba v iskanje najbolj primernih gradnikov, ki že obstajajo, ter razvoj tistih, ki bodo na koncu naredili ključno razliko. Na podoben način so telefoni ali avti sestavljeni iz podobnih delov, a se na koncu lahko precej razlikujejo.

Kamuflaža uporabniških vmesnikov skozi priljubljene aplikacije

Nobene nuje ni, da bi imela vsaka storitev svojo spletno stran ali aplikacijo. Srečujemo vedno več primerov, ko se določena plačila da izvesti v klepetalnih aplikacijah (Messenger, Viber, Whatsapp, …), ali začeti s prošnjo navideznemu pomočniku (Siri, itd). V nekaj korakih »pogovora« uporabnik pove sistemu, kaj točno bi rad, koraki so dovolj natančno definirani in vprašanja oz. parametri jasni, tako skozi odgovore, morda celo glasovne namesto s tipkanjem, kupec določi, kaj plačuje. V določenih primerih je to lahko boljši način od prebijanja skozi spletne obrazce. Sistem nazadnje naredi preusmeritev na plačilni sistem in zadeva je opravljena. Še bolje, če je v tem zadnjem koraku prej omenjena integracija do katere od mobilnih denarnic ali spletnih plačilnih storitev.

Klepetalni roboti so lahko uporabni, niso pa zveličavni

Pred leti smo se še malo norčevali iz njih, zdaj pa so navidezni, robotski asistenti vsepovsod. Uporabni so za določena osnovna vprašanja, ki jih lahko obiskovalci spletne strani zastavijo in v trenutku dobijo odgovor, ni jim treba pošiljati e-pošte ali klicati. Najsi bo glede dobavnih rokov, zalog, načinov plačila in dostave, lastnosti izdelkov in še česa. To je samo vprašanje domišljije in zavzetosti ponudnika, kaj vse bo vnesel v bazo odgovorov, in do katerih podatkov v zalednem sistemu lahko »bot« dostopa, ko se pojavi določena vrsta vprašanja (denimo glede zalog in dobavljivosti). Še vedno pa to ne pomeni, da lahko ponudnik povsem odpravi možnost stika po klasičnih kanalih, kajti včasih vprašanja presegajo vedenje robotov ali zahtevajo daljši pogovor, določeni uporabniki pa preprosto še vedno hočejo komunicirati »po starem«. Še posebej poslovni uporabniki se določenih ponudnikov iz področja »fintecha« izogibajo, ker nimajo dovolj dobre uporabniške podpore.

Lastne licence ali zanesljivi ponudniki kartic in plačilnih rešitev

Zadnja afera s ponudnikom Wirecard je pokazala, da zanašanje na zunanje rešitve, tudi zelo cenjene, lahko povzroči težave. Če bi šlo zgolj za ponudnika zaletne (plačilne) infrastrukture, niti ne bi bilo tako katastrofalno, ker je alternativ več, in se da prejšnjo rešitev dokaj enostavno nadomestiti. Ne čez noč in brez določenih prilagoditev, a vendarle dokaj neboleče in neopazno za uporabnike. Bolj zoprno je, če ima ta ponudnik bančno licenco in je zaradi tega izdajatelj kartic. Potem zamenjava ni tako preprosta, alternativ je manj, in uporabniki so neizbežno nekaj časa brez delujočih kartic. Na srečo so taki primeri izredno redki, vseeno pa lahko služijo kot povod za razmislek. Pridobivanje bančnih licenc je zahtevno in zamudno, zato to ni vedno realna opcija. Verjetno pa je treba to možnost vsaj vzeti v presojo. Kdor zgolj implementira plačilne sisteme, pa tudi mora vsake toliko časa narediti evaluacijo ključnih dobaviteljev, da se lahko odloča, ali je trenutni še vedno najboljša izbira.

Prilagodljivost zaledne infrastrukture je ključna

Že na začetku karantene je bila očitna nepripravljenost določenih spletnih trgovin na večji naval kupcev. Spletne strani so bile preobremenjene, naročil se ni dalo oddajati, ponudniki pa se niso mogli hitro prilagoditi, ker niso imeli ustrezno zastavljene infrastrukture (pa tudi same logistike dostav). Za vsako spletno storitev, ki upravičeno pričakuje obdobja povečanega obiska, je ključna možnost sprotnega, elastičnega prilagajanja razpoložljivih virov (procesorskih, pomnilniških, pasovne širine, itd). Strani in storitve z dokaj konstantnim obiskom seveda lahko še vedno uporabljajo vnaprej definirana gostovanja, ki imajo nekaj prostora za povečanje obiska, trgovine ali naročniške storitve pa morajo imeti možnost to v vsakem trenutku prilagajati. Neekonomično je ves čas plačevati kapacitete, kakršne zahtevajo (krajši) navali, še slabše pa je imeti težave in slab sloves zaradi varčevanja s kapacitetami. Lastno gostovanje je predrago, zato je nujen ponudnik, ki lahko zagotovi pravo elastičnost in dobro delovanje v vseh okoliščinah. Naslednji korak pa je seveda, da še dejansko izpolnjevanje naročil sledi vsemu temu, kar pa je običajno še hujši zalogaj.  

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Sedem zapovedi digitalnega poslovanja appeared first on Tehnozvezdje.

Težave za Wirecard so se začele pred dnevi, ko so v Nemčiji aretirali nekdanjega glavnega izvršnega direktorja Markusa Brauna. Ta je odstopil prejšnji teden, ko so revizorji ugotovili, da nikakor ne morejo najti 1,9 milijarde evrov, prikazanih v bilancah. Brauna tako obtožujejo prirejanja bilanc in tržne manipulacije, Wirecard pa je včeraj vložil zahtevo za stečaj. In danes je njegova britanska podružnica ostala brez bančne licence, kar je sprožilo domine pri vseh ponudnikih digitalnih finančnih storitev, vezanih na kartice tega izdajatelja.

Ponudniki, kot sta mBills in Curve namreč kartic ne izdajajo sami, kot jih banke, temveč najdejo partnerja z ustrezno licenco, ki to lahko počne v njihovem imenu. V svojih začetkih sta Wirecard uporabljala tudi najbolj prepoznavni »digitalni banki« N26 in Revolut, a sta se kasneje »osamosvojili«.

Obveščamo vas, da bo danes, 26. 6. 2020 vaša kartica mBills Mastercard prenehala delovati. Podjetje Wirecard Card Solutions Ltd., uradni izdajatelj plačilnih kartic mBills Mastercard, je namreč včeraj nenapovedano sprožilo insolvenčne postopke. A ne skrbite, v naslednjih dneh vam bomo poslali novo, brezplačno kartico,

so »komitentom« sporočili iz Petrolovega podjetja mBills. In še zatrdili, da je ves denar na varnem na fiduciarnih računih pri bankah v Sloveniji. Podobno so zapisali tudi v ponudniku Curve, ki je sicer nekakšen agregator različnih kartic:

Vaša kartica Curve in vse povezane transakcije ter denarne storitve so do nadaljnjega onemogočene. Zagotavljamo vam, da kmalu pričakujemo nadaljevanje ponujanja storitev, vendar utegne trajati nekaj dni. Vaš denar in podatki o kartici so na varnem pri nas.

Podobno kot mBills je tudi Curve pojasnil, da je britanski regulator finančnega trga odvzel licenco Wirecardu in da brez tega kartice ne morejo delovati. Obenem so uporabnikom priporočili, naj imajo pri sebi kakšno drugo kartico, dokler jim ne pošljejo nove. Težava bodo seveda tudi različne spletne naročnine in storitve, ki so vezane na preklicane kartice.

Menda je sicer Curve že pred nekaj meseci začel postopek migracije k drugemu izdajatelju kartic in očitno je podobno pri mBills. Verjetno reakcija uporabnikov, če bi se to zgodilo klasični banki, ne bi bila ravno razumevajoča. In večina bi se zgražala nad samo banko, četudi bi ta jasno povedala, da je pravi krivec nekdo v ozadju. Kar pa navsezadnje ljudi običajno ne zanima, zanje je kriv tisti, s komer so sklenili pogodbo. Zato bo zanimivo videti, kakšna bo reakcija v tem primeru.

Vsekakor pa je primer pokazal, da bo centralna regulacija obstajala še dolgo. Še posebej zagovorniki kriptovalut so imeli na začetku veliko povedati o tem, kako bodo spremenile sistem in z opiranjem na potrjevanje transakcij skozi sistem veriženja blokov odpravile državno regulacijo. Kasneje so nekoliko utihnili, ker se je izkazalo, da seveda nobena država ne misli česar koli finančnega spustiti mimo regulatornih pravil, pa tudi, da je v kriptosvetu kar (presenetljivo?) veliko afer in malverzacij. Brez središčne avtoritete pač ne gre in to je se pokazalo tudi v najnovejšem primeru Wirecarda. Problem fintecha in vseh ponudnikov znotraj tega sistema pa je, da so absolutno premajhni za preživetje milijardnih goljufij. In ko »banka«, kakršna je Wirecard, pade, za seboj vsaj začasno potegne še vse, ki so povezani z njo. Uporabniki pa lahko le čakajo na razrešitev problema in se za naprej naučijo lekcije, ki bi jo pravzaprav morali vzeti že prej – vse storitve na osnovi fintecha so še vedno zgolj za zraven, vsaj nekje v ozadju je treba imeti še račun in kartice pri klasični banki.

Naslovna fotografija: Deposit Photos

The post Curve in mBills zaradi malverzacij v Wirecardu ostala brez kartic appeared first on Tehnozvezdje.