Zakaj spet sedim v avtu? Ker sem testiral novo Kio Ceed, tako z vstopnim motorjem in srednjo opremo, pa tega sploh ne bi uganil, če ne bi vedel. Mislil bi, da je dražja. In tudi sicer me je ta avto presenetil, ker za razliko od prejšnje generacije na nobenem področju nima več resne luknje, v vsem se izkaže. Več pa v vlogu in kdaj kasneje tudi tu na strani.

Prav tako v bližnji prihodnosti prihajajo podrobni opisi treh precej posebnih telefonov. Prvi med njimi je “igričarski” Razer Phone 2. Edini telefon z zaslonom, ki se osvežuje 120-krat na sekundo. Pa tudi velika in glasna zadeva. Kakšna pa se mi zdi kot vsakdanji telefon, pa bom povedal v testu.

Naslednji je Honor View 20, ki je zanimiv najmanj zaradi treh razlogov. Najbolj banalen je najbrž videz, toda zadnja stran s spreminjajočim se vzorcem je res huda. Tam je tudi fotografski objektiv, ki vsebuje tipalo s kar 48 milijoni točk, spredaj pa je v zaslonu luknja, ena prvih sploh.

Še tretji pa je prav tako eden, ki smo ga v Sloveniji kar nekaj časa čakali a zdaj je v ponudbi operaterjev. To je Googlov Pixel, konkretno uporabljam manjši Pixel 3, seveda najbolj zaradi fotoaparata.

Konkretnejši testi sledijo, za zdaj pa današnji vlog. Vabim k ogledu, všečkanju in komentiranju!

The post Zakaj ne Kie in kateri telefonski testi prihajajo v kratkem? appeared first on Tehnozvezdje.

Vsaj po eni lastnosti ta telefon zagotovo izstopa. Bolje rečeno, je izstopal, ko so ga v začetku oktobra predstavili. Takrat je bilo pet fotografskih objektivov, trije zadaj in dva spredaj, res nekaj posebnega. Dobro, tudi štiri mesece kasneje, ko je V40 prišel v prodajo v Sloveniji, je še vedno, vendar smo vmes že videli nekaj drugih telefonov z veliko in drugačnimi »kamerami«. Ampak o tem, kakšno vrednost in kvaliteto ta fotografska množina prinaša, malo kasneje. Vseeno je smiselno minuto ali dve najprej posvetiti zunanjosti telefona. Temu, kar bo kupec prijel v roke in v kar bo gledal.

Mogoče bi se na prvi pogled zdelo, da je reč manj prestižna in rahlo bolj cenena kot glavni konkurenti. Ampak mislim, da je to zavajajoč vtis, ki izhaja iz rahlo nenavdahnjenega oblikovanja. Ogrodje je kovinsko in zadnja stranica menda steklena, a morda z nekakšnim premazom, zato izpade malenkost manj prestižno. Toda trdnost se zdi kar dobra in všeč mi je, da telefon ne drsi iz rok. Ni sicer majhen, sploh širine je več kot pri nekaterih neposrednih tekmecih, a vseeno velikost še ni moteča. Sploh pa je zanimiva masa. Po specifikacijah je ni tako malo, toda teža se v dlani kar izgubi, kar kaže na dobro notranjo razporeditev. Tako da je V40 prav prijeten za uporabo.

Njegov zaslon je velik, zelo jasen in tudi ekstremno svetel. LG nadaljuje prakso, ki jo je začel že pri G7 ThinQ, takrat sicer z LCD-jem, da je mogoče svetilnost ekrana za nekaj časa »naviti« čez mejo. Na račun porabe baterije, ampak za še boljšo vidljivost na soncu. Pozimi za kaj takega ni potrebe, poleti pa je lahko koristno. Po barvah in kontrastih se ta zaslon sicer težko meri z najboljšimi, je pa svetlobna leta boljši od tega, kar je LG vgrajeval v V30 in dobavljal Googlu za Pixel 2 XL. Škoda pa je, ker visoke ločljivosti (raztegnjena QHD) niso izkoristili za prikaz več vsebine, saj je vse na zaslonu precej veliko.

Pomemben partner velikemu in kakovostnemu zaslonu so v telefonih postali zvočniki. Večpredstavnost je namreč ena pomembnejših zadev. Če se slika in zvok s »tube«, netflixa in drugih pretočnih storitev sestavita v lepo celoto, to lahko v marsikaterem primeru nadomesti napravo z večjim zaslonom. LG je tudi v tem oziru nadaljeval pot, ki jo je zastavil z G7, saj so uporabili resonanco ohišja za ojačanje basov. To je čisto v redu za glasbo in malo manj dobrodošlo za govor, ki je zaradi tega lahko manj razločen. Telefon tudi vseskozi malo vibrira in glasnost ni najboljša. Raje bi videl, da bi po vzoru drugih proizvajalcev delali na izdatnejši pomoči zgornjega zvočnika, saj tako lahko spodnji prevzame bolj nizkotonske naloge (brez dodatne resonance), zgornji pa dodane višje frekvence, pa tudi glasneje je lahko vse skupaj.

Glede baterije LG-jevi telefoni nikoli niso bili šampioni, so se pa v redu držali, V40 pa od tega ne odstopa. Z enim polnjenjem pride do dneva in pol resne uporabe, ker pa je na voljo brezžično polnjenje, ga ni problem vsake toliko časa odložiti na ustrezen polnilnik, da pridobi tistih deset ali dvajset odstotkov, in je potem spet dovolj zaloge, ko elektrike ni na voljo. Kako hitro je žično polnjenje s priloženim polnilnikom ne vem, ker ga nisem imel, v vsakem primeru pa je induktivno za moj okus najbolj priročna rešitev.

Na testnem telefonu je tekel še Android 8.1, kdaj pride »Pita«, ne vem. So se pa toliko potrudili s preobleko, da je zdaj čisto znosna, brez kakšnega najedanja uporabniku, ki smo ga morali prenašati prej in ki ga pogosto srečujemo pri drugih znamkah. Mogoče bi lahko zadevo še nekoliko vizualno spolirali in, kot rečeno, dali vsaj možnost izbire manjših ikon ter ostalih elementov. Toda tokrat prvič po ne vem koliko letih nisem čutil potrebe, da bi pri LG-jevem telefonu zamenjal zaganjalnik. Ja, pogrešal sem upravljanje s potegi prsta, za zdaj so dodali samo tega navzgor za dostop do razdelka z aplikacijami, vse ostalo je še po starem, z navideznimi tipkami na zaslonu. Resen prehod na potege in kretnje menda prihaja z G8 in V50. Fotografska aplikacija pa se mi zdi pridobitev v primerjavi s tem, kar Google ponuja v bazičnem Androidu. Še posebej možnost, da ko pritisneš na zaslon za izostritev, lahko takoj z novim pritiskom na ikono, ki se izriše na istem mestu, tudi fotografiraš, je zelo priročna.

Glede hitrosti nimam kaj dosti izgubljati besed. Procesor Snapdragon 845 je več kot kos nalogi, vse poteka hitro, nekaj čakanja je mogoče samo ob zagonu telefona, potem pa je delovanje gladko. Že kakšno leto nazaj smo z vrhunskimi telefoni prestopili mejo, ko se dodajanje zmogljivosti v vsakdanji uporabi še kaj pozna. Seveda se pri hitrosti in obdelavi fotografij, nočnih načinih in podobnih trikih, pa pri strojnem učenju in umetni inteligenci, hitrosti omrežnih povezav in še čem, za sam sistem, odpiranje aplikacij in preklapljanje med njimi pa je procesorski moči kot tudi pomnilnika več kot zadosti.

Okrog petorčka fotoaparatov je LG glasno in na široko zganjal pomp. Delno upravičeno in delno ne. Fotoaparat res omogoča veliko možnosti, fleksibilnosti in, recimo temu umetniškega izražanja, glede kvalitete pa malo zaostaja za najboljšimi. Še posebej dinamika in kakovost v slabši svetlobi sta povprečni. Hitro se pojavijo presvetlitve ali šum in v LG-ju še niso razvili nočnega načina. To bo letos nujno, če želijo ostati v igri. Tri različne goriščnice pri glavnem in dve pri selfijevskem fotoaparatu so uporabna reč in na srečo kakovost pri ultraširokem kotu in teleobjektivu ni pretirano slabša od glavnega. Tako lahko uporabnik izbere katero koli goriščnico – priporočam eno od fiksnih, ne kakšnih vmesnih stopenj – in vedno bo kvaliteta podobna in v splošnem čisto zadovoljiva. Obstaja tudi način, v katerem telefon sam zajame motiv z vsemi tremi objektivi in iz teh treh posnetkov ustvari še kratek video. Spredaj pa je tudi občasno koristno, da se da preklopiti na še malo širši pogled. Tako da glede fotografskih možnosti V40 res ponuja veliko. Navsezadnje tudi ročni način in fotografiranje z umetno inteligenco. Prvega bodo verjetno uporabljali tisti, ki točno vedo zakaj, ostali pa ga bodo pustili pri miru. Medtem ko AI priporočam kvečjemu za motive, kjer ni pomembna barvna pravilnost ali je pretirana nasičenost še celo dobrodošla. Govorim o fotografiranju hrane, mogoče živali in še česa, sicer pa mislim, da so posnetki brez umetne pameti bolj naravni in za moje oči lepši.

Večina opisanega velja predvsem za fotkanje, pri videu je možnosti za igranje manj. Aparat že v osnovi da samo dve možnosti goriščnic, da se sicer pomikati po celotnem spektru, ampak dokaj očitno je spodbujanje uporabnika, naj pri snemanju pretežno ostane pri osnovnem pogledu. Kakovost videa je spodobna in tudi možnosti za nastavitve po meri veliko, vseeno pa ravno zaradi snemanja tega telefona ne bi kupoval.

Na koncu je tako z vidika uporabnosti in izgleda V40 telefon, ki ponuja in omogoča marsikaj. Je tak racionalen nakup, malo cenejši od ostalih pretendentov, ki pa mu razen petih objektivov mogoče manjka kaj udarnega.

The post LG V40 ThinQ: Veliko za malo manj denarja kot drugod (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.

Preden ga predstavim še tu, si lahko pogledaš najnovejšo epizodo mojega vloga, kjer sem tudi povedal in pokazal nekaj ključnih lastnosti novega Q3 (zraven pa je še moja ocena zvočnikov Bowers & WIlkins pri televizorju Philips OLED903, o čemer bom pisal kdaj drugič).

Novi Q3 je skoraj deset cm daljši od starega, tudi ostale mere so malce večje, razen višine, ki je za pol cm nižja. Zaradi tega je več prostora v notranjosti in prtljažnik je že v osnovi zrasel za 70 l na 530 l prostornine. Toda vsi modeli imajo za 15 cm premično zadnjo klop, tako da je mogoče v skrajnem primeru (kot težko še kdo sedi zadaj) pridobiti dodatnih 150 l prostora. Prav tako je nastavljiv naklon klopi, v sedmih stopnjah. Naročiti pa se da tudi klop z ločenim podiranjem srednjega naslona, kar je uporabno za prevažanje daljših zadev, denimo pozimi smuči. Prtljažnik ima nastavljivo višino dna in pod dno je mogoče pospraviti polico.

Avto se na zunaj zdi bolj možat, ob straneh ima zdaj že značilna Audijeva »ramena«, zaščitni znak te znamke je tudi osemkotna maska. Ta se na obrobi armaturne plošče ponovi v notranjosti. To zaznamuje digitalnost, saj je zaslon pred voznikom, ki nadomešča klasične merilnike, serijski, sredinski zaslon na dotik pa bodo tudi priporočili vsem kupcem. V osnovni opremi ga sicer ni, toda slovenski uvoznik je pripravil paket opreme (Trend), ki ga za dobra dva tisočaka vsebuje, in bo tudi naročal vse avte v svojo zalogo z jim. Oba zaslona je sicer mogoče naročiti v še večji izvedbi in na osrednjem je treba navigacijo bogato doplačati, toda da se priključiti telefon in uporabljati Android Auto ali Applov Carplay. Spodaj sta dva priključka USB, A in C, lahko pa tudi brezžični polnilnik telefona.

Ker je Q3 nov model, je kajpak prevzel večino asistenčnih sistemov od drugih sodobnih Audijev. Ker pa je to avto s štirimi krogi na maski, je večino tega tudi treba doplačati. V osnovni opremi je sistem Audi Pre Sense Front, kar je v bistvu drugo ime za sistem zaviranja v sili oz. opozarjanja na oviro. Če avto kaj zazna (pešca, kolesarja, …), začne piskati in poskuša ustaviti. Poleg tega vsak kupec dobi še opozarjanje na vozila v mrtvem kotu in pa sistem, ki zapre vsa okna, kadar se mu zazdi, da se dogaja nekaj nenavadnega. Priporočam še dokup Prilagodljive asistence za vožnjo, kar je skupna oznaka za radarski tempomat in vodenje po voznem pasu. Pa tudi kamera se mi zdi smiselno doplačilo, če že je veliko zaslon v avtu.

Novi Q3 ima na začetku tri bencinske in dva dizelska motorja, razen osnovnega bencinskega 35 tfsi (kar je v bistvu preimenovan 1.5 tsi iz modelov drugih znamk v koncernu VW) z 1,5 l prostornine so vsi dvolitrski. Moč pa je od 150 do 230 »konjev«, dokler ne pride še kakšna športna izvedba. Osnovna bencinska motorizacija je zadostna, ni pa z njo avto ekstremno hiter, še posebej ne s samodejnim menjalnikom s-tronic. Tega, ki ima vedno sedem stopenj, se da izbrati pri vseh motorjih. Razen pri osnovnem pa je pri ostalih štirih tudi opcija stalnega štirikolesnega pogona Quattro. Cene se začnejo pri 35 tisoč evrih, z omenjenim paketom Trend, ki prinaša osrednji zaslon in še nekaj drugih skoraj nujnih zadev (naslon za roke, dvopodročna klimatska naprava, parkirna tipala, tempomat, …), in kovinsko barvo je tako vstopnica (brez morebitnih popustov) nekje okrog 38 tisoč evrov, za 40 tisočakov pa je pravzaprav 35 tfsi s sprednjim pogonom in ročnim menjalnikom že čisto spodobno opremljen in zagotovo primeren za družinsko uporabo. Navzgor pri prestižnih znamkah, kakršna je Audi, ni omejitev.

The post Audi Q3 se je digitaliziral in postal družinski (#VIDEO) appeared first on Tehnozvezdje.