Huawei je že pred letom 2017 naredil nekaj zanimivih pametnih telefonov, morda se boste spomnili modela Mate S, a med poznavalci trga velja prepričanje, da je bil Mate 10 Pro prvi, ki se je lahko enakovredno kosal s tekmeci. Bil je eden prvih z dvema zadnjima kamera, vendar na res poseben način, ki ga tekmeci niso pretirano kopirali. Druga kamera ima namreč 20-milijonsko črno-belo tipala sposobno zajeti več podatkov o svetlobi kot barvno. To so bili časi, ko se je začela tekma za čim boljši nočni način, ki Huaweieve telefone odlikuje še danes. Dodatna prednost konfiguracije so odlično črno-bele fotografije, pri katerih je veliko vlogo odigralo nemško podjetje Leica. Njihovo znanje je sicer pomagalo Huaweiu doseči nekatere nesporne dosežke na področju mobilne fotografije.

Telefon po treh letih še vedno zanesljivo deluje, procesor je kos vsem aplikacijam in baterija še vedno zdrži dovolj, da ga je mogoče uporabljati. Leto dni kasneje mu je sledil Mate 20 Pro, ki ni uvedel le sredinskega sklopa s tremi kamerami – glavna s 40-milijonskim, širokokotna z 20-milijonskim tipalom in 8-milijonska kamera z optično povečavo (2-kratno), temveč še sprednji sklop za prepoznavo obraza, izredno podobnim Applovemu sistemu Face ID. Dejansko je izboljšav veliko več in med Mate 10 Pro in Mate 20 Pro, čeprav gre v obeh primerih za izredna telefona, zija morda celo večji razkorak kot med nasledniki. Žal je tudi zadnji Mate z Googlovimi storitvami, katerih odsotnost zaznamuje naslednika.

Obdobje brez Googla

Mate 30 Pro na našem trgu ni bilo, razlog pa je jasen. Ameriška blokada, prepoved uporabe Googlovih storitev in posledično nedelovanje nekaterih aplikacij. V vseh drugih pogledih gre za odličen telefon in z za moj okus najbolj uravnoteženimi fotografskimi zmogljivostmi od vseh izdelkov Huaweija. Morda zaradi 40-milijonskih tipal glavne in kamere s širokim kotom, medtem ko se tretja 8-milijonska kamera s 3-kratno optično povečavo dobro obnese v bližinski (makro) fotografiji. Pričakovanemu napredku smo bili priča pri procesorju (7 nm) in še nekaterih drugih komponentah, ki zaokrožujejo strojno zasnovo, primerljivo z zasnovo tekmecev iz konca leta 2019 in začetka 2020. Temu je konec lanskega leta sledil Mate 40 Pro, pri katerem se je Huawei osredotočil predvsem na izboljšanje video zmogljivosti. Tipalo glavne kamere je naraslo na 50 milijonov, kamere s 5-kratno povečavo na 12 milijonov, medtem ko se je tipalo širokokotne skrčilo na 20 milijonov. Kakovost fotografij (in videa) je dobra, a kot sem dejal, se meni bolj dopade predhodnik. Izboljšave so zato drugje. Modem 5G je del sistema na čipu v 5-nm procesu, zato ni več različice z ali brez podpore novim omrežjem, prvič je kateri od telefonov Huaweija dobil stereo zvočnika, hitrost osveževanja zaslona je povečana na 90 Hz in višja je ločljivost zaslona, ki je v primerjavi z lanskim modelom večji. Spet vrhunski telefon, ki strojno in fotografsko zadosti vsem potrebam najbolj zahtevnih uporabnikov.

EMUI izboljšujejo, a še ni, kar bi lahko bil!

Sočasno z razvojem strojne zasnove naprav Mate in predvsem njihovih »kamer« je potekal razvoj uporabniškega vmesnika, ki še vedno temelji na operacijskem sistemu Android. EMUI, kot se vmesnik imenuje, je prehodil enako pot kot vsa »vzhodnjaška« uporabniška okolja. Od barvno načičkanega kiča, do umirjene elegance, očiščenega vmesnika in minimalistične zasnove. Še zdaj pa zanj velja, da ob zagonu dobite nekatere aplikacije že nameščene in se lahko odločite, da jih ohranite ali izbrišete. Nikdar ni bil bila vprašljiva uporabnost izdelka in že nekaj časa je na voljo predal, namesto postavitve ikon vseh aplikacije na zaslonih naprave. Uporabniški vmesnik je zopet nadgrajen, od zanimivejših funkcij telefona Mate 40 Pro omenimo animiran vedno prižgani zaslon in upravljanje z zračnimi kretnjami. Ker Huawei ne sme uporabljati Googlovih storitev, že dve leti na telefone namešča svoje. Prav je reči, da čeprav jih podpira vse več aplikacij, njihovo število v tržnici AppGallery še ni primerljivo številu v Applovi ali Googlovi. Žal to pomeni, da okolje še ni primerno za uporabnike, ki bodisi zahtevajo veliko raznovrstnih aplikacij, ali v trgovini ne najdejo nepogrešljivih. Pred kratkim so rešili eno od težav. Na telefonu Mate 40 Pro boste našli Petal Maps, alternativo vsem poznanim Googlovim zemljevidom. Vsebinsko in funkcijo aplikaciji nista čisto primerljivi, vendar Huaweijeva vseeno nudi osnovne funkcije, med katerimi je na prvem mestu navigacija.

Telefoni družine Mate so mi bili ves ta čas ljubši od družine P. Ampak to je že druga zgodba. Po eni strani je dobro, da je Mate 40 Pro mogoče kupiti v Sloveniji, nedvomno boste z njim skoraj v vseh pogledih nadvse zadovoljni, sem pa omenil stvari, ki vas bodo motile. Še najbolje bi bilo, če bi Američani dovolili Huaweiju uporabljati Googlove storitve in izdelovati lastne procesorje, saj mu gre to dobro od rok, in tudi zato, ker so njegovi telefoni ob boku Applovim in Samsungovimi. Če ni tržne tekme, namreč ni napredka!

The post To je trojica, ki je telefonu Mate 40 Pro tlakovala pot! appeared first on Tehnozvezdje.

Zahvaljujoč inovativnemu dizajnu in izjemni zmogljivosti, telefoni serije Huawei Mate 20 niso dosegli le odličnih prodajnih številk, ampak tudi vsesplošno prepoznavnost in priznanje strokovnjakov vodilnih svetovnih tehnoloških medijev.

Serija Huawei Mate je na enem mestu združila najnovejše tehnološke inovacije s sodobnim dizajnom ter svežimi barvnimi odtenki smaragdno zelene in polnočno modre, na ta način pa postavila nove dizajnerske smernice. Eleganten in hkrati atraktiven dizajn se je izkazal za zelo uspešnega, saj so telefoni serije Huawei Mate 20 osvojili tudi številna srca poslovnih in modno ozaveščenih uporabnikov.

Poleg uporabnikov pa so edinstveno mešanico tehnologije in dizajna v telefonih serije Mate 20 prepoznale tudi številne profesionalne organizacije. Na letošnjem Svetovnem kongresu mobilne tehnologije je tako GSMA, organizator tega pomembnega dogodka in vodilna organizacija industrije mobilne telefonije, model Mate 20 Pro v močni konkurenci izbral za najboljši pametni telefon leta.

Prestižna nagrada je posledica Huaweijeve osredotočenosti na ustvarjanje dodane vrednosti za uporabnike z inovacijami na področju zmogljivosti, fotografije in umetne inteligence. Torej s funkcijami, ki odlikujejo tudi serijo Mate 20.

»Pri Huaweiju smo vedno na prvo mesto postavljali uporabnike ter njihove želje. In tako bo tudi v prihodnje. Kot eden vodilnih akterjev v industriji je naš cilj, da poganjamo razvoj tehnologije naprej in uporabnikom zagotovimo inteligentno ter funkcionalno uporabniško izkušnjo na vseh naših napravah,« je ob izjemnem dosežku povedal Kevin Ho, predsednik oddelka za telefonijo pri podjetju Huwei Consumer BG.

Te dni pa so sicer že vse oči navdušencev nad mobilnimi tehnologijami uprte v 26. marec, ko bo Huawei v Parizu predstavil telefone nove paradne serije P30.

The post Telefoni serije Huawei Mate 20 so vroča roba appeared first on Tehnozvezdje.

Nekaj izsekov iz slišanega si lahko pogledaš v vlogu, kjer sem o tem dogodku že na kratko govoril. Vsekakor pa se mi zdi že sama ideja inovativna in izvedba na nivoju. Res je pri komponiranju končne simfonije sodeloval pravi skladatelj (Mark Sayfritz) in orkester vodil dirigent James Shearman, toda doprinos umetne pameti, no morem natančno vedeti kako velik ali majhen, je prej dodal kot odvzel. Glasba je bila namreč koherentna, vzdušje se je dobro skladalo z vzorci avrore, ki smo jih videli na zaslonu, in prehodi so bili lepi. Animacija na posnetkih pa je tudi prikazala delček iz tega, kar je h končnemu rezultatu dodal AI.

Vse se je začelo s tem, da so se v Huaweiju povezali z Norvežanom, ki mu je ime Kjetil Skogli in ki je specialist za iskanje polarnih sijev na severu svoje domovine. Nato so posnetke avrore dali v obdelavo telefonu Mate 20 Pro s prosto dostopnim programom za strojno učenje TensorFlow, ki ga je razvil Google. Z njim je nevralna procesna enota (NPU) v »procesorju« Kirin 980 ustvarila deset kategorij sijev glede na njihove barve, velikosti, oblike in hitrost spreminjanja. Skladatelj je za vsako od vrst pripravil glasbeno podlago in potem je telefon to znova preučil, predlagal popravke in dopolnitve, iz česar je nastala končna simfonija.

V Huaweiju so prepričani, da je to dober pokazatelj, kakšne naprave nosimo v žepih. In da bo lahko še kdo naredil kaj podobnega, saj za tako uporabo umetne inteligence niso več potrebni superračunalniki. Razlika med lanskim Kirinom 970, ki je bil eden prvih mobilnih procesorjev z namenskim NPU in letošnjim 980 pa je v tem, da ima slednji dvojno nevronsko enoto in je temu primerno hitrejši. Poudarjajo tudi, da njihov eksperiment dokazuje še nekaj. Namreč, da je umetna inteligenca samo orodje, ne pa grožnja, da bodo stroji prevzeli oblast na človeštvom. Drugih podobnih projektov, denimo uglasbitve mavrice, nimajo v načrtu. Morda pa se bo tega z njihovim telefonom in omenjeno programsko opremo lotil sam.

The post Huaweijeva računalniška simfonija zasedla dunajsko dvorano appeared first on Tehnozvezdje.

Najprej je tu fotoaparat. Lahko se zapletemo v akademsko debato, ali je najboljši ali ni. Pa tudi, ali do konca izkoristi hardver, ki ga ima na voljo. Nekaterim so njegovi rezultati všeč, drugim malo manj zaradi še vedno pretiranega poseganja umetne inteligence in algoritmov za zapisovanje v datoteke jpg. Toda take fleksibilnosti, kot jo dobiš s tem telefonom, drugod večinoma ni. Že rezultati s samodejnim načinom so na visokem nivoju in za dodatek je še nočni način, kadar običajni zajame premalo svetlobe. Kdor namesto naprednega hdr-ja želi več nadzora in manj vmešavanja »pameti«, lahko fotografira v ročnem načinu. Tiste fotografije imajo poleg take osvetlitve, kot si jo je zamislil fotograf, tudi manj izrazite kontraste in poudarjene robove objektov, iz surovega zapisa (dng) pa se tudi da izvleči marsikaj, seveda z nekaj ukvarjanja v ustreznem programu za obdelovanje fotografij. Za igranje je na voljo še zamegljevanje ozadja (zaslonka) ter portretni način.

Predvsem pa fleksibilnost omogočajo trije objektivi. Poleg običajne goriščnice sta na voljo še ekstremno široka (približno 16 mm) in teleobjektiv (80 mm) ter dodatno kombinacija optične in digitalne povečave (135 mm). Še posebej široka je dobrodošla, ker je kakovost res spodobna, skoraj taka kot pri glavnem objektivu. Seveda so posnetki rahlo »sodčkasti«, pa spet ne pretirano. Pri »zumu« se pozna manjše tipalo in manj točk, še vedno pa je lahko uporaben, posebej v dobri svetlobi. Odločitev za opustitev črno-belega tipala in vključitev širokokotnega objektiva je bila zagotovo dobra in pravilna. Zanimivo pa bo videti, če lahko Huawei skozi programske nadgradnje še kaj izboljša ta fotoaparat in kako ga bo razvijal naprej v prihodnjih modelih.

Naslednje področje je biometrija. Verjetno je Apple, ko je snoval lanski iPhone X, predpostavil dvoje. V prvi vrsti, da v zaslon integrirani čitalniki prstnih odtisov, čeprav se je takrat o njih že precej govorilo, še niso tako blizu množični resničnosti. In poleg tega še, da bo imel s tehnologijo Face ID, pomanjšanim Kinectom, znova nekaj let prednosti pred konkurenco. In se je zato odločil za prehod na prepoznavanje obraza namesto (začasne) prestavitve čitalnika prstnih odtisov s sprednje strani telefona, dokler ne bi omenjena tehnologija postala dovolj zrela. Izkazalo se je, da sta bili obe predpostavki precej pesimistični. V prodaji je namreč že več telefonov, pri katerih je prepoznava prstnih odtisov neposredno v zaslonu, pa tudi povsem enakovredna obrazna biometrija je že tu.

Prav Mate 20 Pro ponuja oboje. Glede čitalnika prstnih odtisov v zaslonu so mnenja deljena. Kritiki poudarjajo, da je počasnejši kot tisti, ki smo jih bili navajeni v zadnjih letih – še posebej Huaweijevi so bili že od nekaj izjemno hitri in tudi zanesljivi –, in da pogosteje ne prepozna prsta kot se je to dogajalo pri klasičnih. Toda osebno mi je nova rešitev povšeči. Res je, da prepoznava traja malo dlje, nekje med pol sekunde in sekundo. Vendar s tem nimam problemov, pustim prst dovolj dolgo na steklu, pa kaj. Zanesljivost pa je pri meni odlična, zadeva zataji samo, kadar imam mokre prste, kar pa velja tudi za vse ostale. Pa še animacija je zanimiva in po nekaj dneh že točno veš, kam položiti prst, še preden se nariše krogec. Čitalnik na sprednji strani pa se mi zdi priročen zato, ker pogosto hočem kaj preveriti na telefonu, ki leži malo stran od mene na mizi, pa ga nočem prijemati v roke.

Toda vsem, ki se jim ne ljubi čakat, priporočam obrazno odklepanje. Z njim je telefon pogosto odklenjen v hipu, vsekakor še preden bi sploh uspel kaj pritisniti. Deluje pa praktično v vsem razmerah. V normalni svetlobi, v temi, na soncu, s kapo, z očali. Ne opazim kakšne zaznavne razlike v primerjavi z jabolčno implementacijo, le da je Huaweijeva verjetno še hitrejša. In da ni treba (če tako nastaviš) nič s prstom potegniti po zaslonu, temveč je ta neposredno odklenjen.

Kakovost zaslona pa zaradi prepoznave prstnih odtisov nič ne trpi. In čeprav mogoče na osnovi specifikacij tega ne bi bilo mogoče sklepati, je tokratni OLED bistveno boljši od lanskega v Mate 10 Pro. Malo pa tudi od tega v P20 Pro. Še posebej črna je tokrat veliko bolj črna, saj lani kljub zaslonski tehnologiji, ki obljublja čisto črnino, ni bila taka. Precej izboljšana pa je tudi kalibracija ostalih barv. Bela je tokrat bela, ne vleče na modro ali rumeno, kot se rado dogaja. Lepo pa bi bilo, če bi Huawei ponudil še kakšno dodatno možnost prilagajanja velikosti ikon in besedila (angl. scaling), ker je zdaj ponekod visoka ločljivost dobro izkoriščena, drugod pa malo manj.

In nenazadnje še baterija ter polnjenje. Kar 4200 mAh kapacitete je več kot dovolj za cel dan, v enem mesecu nikoli nisem prišel blizu temu, da bi moral telefon dodatni polnit pred spanjem. Kar pa sem občasno vseeno storil na brezžičnem polnilniku. Kadar si eden za drugim sledita ne pretirano intenzivna dneva, baterija lahko zdrži do konca drugega, sicer pa se na dvodnevno avtonomijo vseeno ne gre zanašati. Je pa žično polnjenje res hitro, že s kakšnim univerzalnim polnilnikom, ki podpira enega od hitrih protokolov, kaj šele s priloženim. Z njim telefon od 30 do 80 odstotkov napolnjenosti pride v približno pol ure. Hitrega brezžičnega še nisem uspel preizkusiti, ker Huaweijev polnilnika še ni prišel do mene. Z ostalimi pa sicer ni brzinsko, zato pa je lahko telefon dovolj pogosto na elektriki, da je vedno, kadar se z njim nekam odpraviš, na stotih odstotkih. Kar seveda velja za vsakega, ki podpira induktivno polnjenje, nima pa vsak tako velike baterije kot Mate 20 Pro in enako učinkovitega procesorja, kot je Kirin 980.

Obratno brezžično polnjenje se mi zdi luštna ideja, je pa za zdaj nisem uspel konkretno izkoristiti. Mislim, da bi najbolj prav prišla za polnjenje ure ali škatlice s popolnoma brezžičnimi slušalkami. Vendar nobena od tovrstnih naprav, ki jih uporabljam, ne podpira takega načina pridobivanja energije. Vedno je problem, če nekaj predstaviš brez konkretnega ekosistema v ozadju. Za polnjenje drugega telefona bi sicer šlo, to sem preizkusil, vendar z nekaj omejitvami. Prva je ta, da bi skoraj morala biti oba v ovitku in po možnosti še nekako speta skupaj, drugače se tisti, ki naj bi dobival energijo, zelo hitro odpelje z elegantnega, a drsečega Mate 20 Pro, in veselja je konec. Kar tudi pomeni, da se greš lahko nekaj takega samo nekje, kjer telefona počivata na mizi, denimo med kavo ali kosilom. V žepu ali nahrbtniku takega polnjenja ne moreš izvajati. Bi pa na ravni podlegi dobil tistih nekaj odstotkov za kak nujen klic ali poslano sporočilo/e-pošto, kaj dosti več pa verjetno ne. Pri uri ali slušalkah si predstavljam, da bi lahko dodal soka za nekaj ur delovanja, hkrati pa telefonu ne bi odvzel toliko, da bi bil potem tam v škripcih.

The post Prej je dohiteval, z Mate 20 Pro Huawei že prehiteva appeared first on Tehnozvezdje.