Čeprav odgovor ne more biti enoznačen, je jasno, da se ni uštel. Dosegel je, kar je hotel. Povečati zanimanje za Meto, nekdanji Facebook. Pri tem je računal na dvoje. Da imamo spomin »zlate ribice« in da vedno lahko obrne ploščo. Morda nisem bil pravilno razumljen. Nekaj je res. Tovrstna »govoričenja« direktorjev tehnoloških podjetij so le redko začinjena s točnimi datumi. Če pa so, potem ne pozabimo na Muskov sindrom. Kaj potem, če malo zamujam!

K temu, da sem ponovno začel razmišljati o nečem tako nedorečenem, kot je metaverzum, me je spodbudilo razmišljanje para, ki v Avstralski divjini išče opale. Ozaveščena sta. Rudariti želita z najmanjšim vplivom na okolje, kot da je kaj takšnega sploh možno, in nato enkrat v prihodnje najdeno poldrago kamenje prodajati v metaverzumu. Le onadva in morda še Bog, k njemu se vrnem, vesta, čemu spletna stran ne zadošča. Seveda od njunega navideznega okolja ni niti temeljnega kamna, zatorej prodajata kot večina rudarjev. Posrednikom po ceni, ki sta jo sposobna doseči.

V izogib nejasnostim, naj povem naslednje. Lepo je prebirati ideje o čudovitih navideznih svetovih, kjer bomo delali, se družili, nakupovali in počeli karkoli. Zakaj jih torej še ni? Ne zdi se mi, da je ovira v »trdnem« delu enačbe. Zmogljivosti očal navidezne in obogatene resničnosti so močno napredovale, obenem so se znižale cene, izjema je Apple, katerega naprava je pregrešno draga, in vse bolj udobni so tovrstni pripomočki. Vse manj motijo, ko jih imaš poveznjene pred očmi. Težava je drugje. V vsebinah. Kot vedno. Spomnimo se televizorjev 3D in igričarskih naglavnikov navidezne resničnosti. Kaj vse so napovedovali za tridimenzionalno sliko na televizorju. Ni bilo malo takšnih, ki so tedaj slikali prihodnost, v kateri bomo vse, od filmov do poročil, gledali v prostorski tehniki. Nič ni bilo iz tega. Sodobni televizorji funkcije sploh nimajo več, ker nihče ni znal ali želel zagotoviti dovolj zanimivih vsebin. Enako je z navidezno resničnostjo. Obeti so bili veliki, kot so bili pred dvema letoma za metaverzum, vendar spet nič. Celo tako daleč smo prišli, da imajo nekatere najboljše igre možnost igranja z naglavnikom, vendar nobena ni narejena izključno zanj.

Zakaj se ne bi enako zgodilo z metaverzumom? Skoraj prepričan sem, da se do nekje bo, vendar ima Zuckerberg pripravljen izgovor. O njem ne govori več kot o cilju, temveč o metaverzumu kot procesu. Po njegovem je svet, ki ga živimo, že vsaj malo »meta«, saj živimo v mešanici fizičnega in digitalnega z vse bolj zabrisanimi mejami. Zaslone bodo postopoma zamenjala očala ter fizične predmete dopolnili navidezni, dokler se okolje ne bo poglobilo v nekaj novega, ne da bi spremembo prav dobro občutili. S tem je pojem metaverzuma, pod katerim smo razumeli idilične navidezne svetove, naše popolne digitalne dvojčke (avatarje), ki so se izkazali za škatlasto risankaste, in brisanje omejitev, postal bolj nejasen in posplošen. Morda se postopoma spreminja celo v nekakšno tehno-religijo.

Pisal sem že o postopnem spreminjanju tehnoloških podjetij v svojevrstno religijo, kateri sledi nekritična četica vernikov, najbolj očitno je to uspelo doseči Applu, in gotovo si Meta želi doseči nekaj podobnega. Morda se motim, nenazadnje se imam za ateista, vendar usoda metaverzuma spominja na usodo verskih gibanj, ki so bila prisiljena prevetriti dogme, ko se prerokbe niso uresničile. Podobno danes posredno verjamemo, da smo vpleteni v zgodbo tehnološkega napredka, ki se približuje osupljivi transformaciji in ki bo korenito spremenila resničnost. Prej smo upe polagali v metaverzum, zdaj mnogo bolj v umetno inteligenco, morda kmalu pride na vrsto vera v tehnološko utopijo. To so zgodbe, ki so trdne in prilagodljive kot vsaka verska prerokba, saj neuspeh zlahka vključimo v pripoved, da postane zgolj še ena ovira, ki jo bo tehnologija nekega dne premagala. To pa obenem pomeni, da Zuckerbergova ideja še zdaleč ni stvar preteklosti ter da bo, čeprav ne tako drastično, kot je bilo zamišljeno, vplivala na razvoj digitalnega sveta.

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Če nočete ničesar tlačiti v sluhovod ali se bojite izgube
• 
  Digitalne veščine za vse generacije: Spletne brihte odslej tudi z vsebinami za seniorje
• 
  Svetovno prvenstvo v nogometu pri Telekomu Slovenije
• 
  Zenbook Duo (2026): Dva zaslona, impresivne številke in ENA VELIKA BOLEČINA!
• 
  Zakaj se Huawei Watch Fit 5 uvršča med najbolj zanimive pametne ure letošnjega leta

The post Kje ste »revolucionarji« oziroma kaj se je zgodilo z napovedjo o zamenjavi spleta z metaverzumom? appeared first on Tehnozvezdje.

Onkraj gre za zdaj le korporacija in oddelek za navidezno resničnost, nekdanji Oculus, pa morda še šef Mark Zuckerberg, ki trdi, da nikakor ne razmišlja o umiku, in bi se glede na uradne fotografije, nadvse rad preslikal v navidezne svetove. Ostale storitve, kot so Facebook, Instagram, Whatsapp in druge, ohranjajo svoja prepoznavna (in do neke mere osovražena) imena. Preimenovanje je malce podobno Googlovemu s krovno družbo Alphabet, le da Meta ne ustanavlja ničesar novega in da Alphabet pod to znamko ne ponuja ničesar.

Nova identiteta izhaja iz širjenja v koncept metaverse in nasploh želji po ustvarjanju interneta prihodnosti. Koncept metaverse (meta – onkraj in verse kot okrajšava za universe, torej vesolje ali svet) je l. 1992 v distopičnem znanstvenofantastičnem romanu Snow Crash utemeljil Ameriški pisatelj Neil Stephenson. Poenostavljeno povedano gre za prehajanje iz fizičnega v navidezne svetove, kjer z dogajanjem vplivamo na »pravega«. Meta želi s pomočjo svojih naglavnikov za navidezno resničnost ponuditi »navidezni svet, v katerem dejansko živimo, ne da se vsakič sproti vanj zgolj priklapljamo.« Prikazujejo pa različna okolja, od dela do zabave.

»Selimo se onkraj omejitev zaslonov, razdalj in fizike, proti prihodnosti, kjer se bo lahko vsakdo družil s komer bo želel in kjer bodo lahko doživljali nova izkustva. Verjamemo, da bo metaverse naslednik današnjega mobilnega interneta, v katerem bomo imeli občutek, da smo prisotni, da smo skupaj z ljudmi, ne glede na to, kako daleč narazen bomo v resnici,« je na dogodku Facebook Connect pojasnjeval Zuckerberg.

Predvsem naj bi bila poanta v tem, da se ne bi zgolj dotikali zaslonov in strmeli vanje, temveč bi uporabljali kretnje, se pogovarjali ali celo dosegli da se nekaj zgodi z mislimi. Prehajanje, »teleportacija« po okolju metaverse pa naj bi bila enaka današnjemu klikanju po spletnih povezavah.

Meta bo seveda želela soustvarjati to okolje in standarde zanj, četudi naj bi bili odprti, in prodajati ustrezno opremo. Med drugim obstoječe naglavnike, ki jih bodo prihodnje leto preimenovali v Meta Quest 2 in podobno, ter nove, naprednejše, s katerimi za zdaj šele dražijo publiko.

Nova korporacijska identiteta s širitvijo storitev in izdelkov je razumljiva in povsem običajna, a seveda ne moremo mimo drugega razloga, čemu spremeniti ime. Na Facebookovo se je v zadnjem času prilepilo kup nečednosti in navlake, ki bi se je podjetje zelo rado znebilo. Za vodilne v njem pa je vedno lažje predlagati »rebranding« kot dejansko spremeniti interno kulturo, izboljšati storitev, okrepiti različne protokole, ki zdaj omogočajo širjenje lažnih novic in sovražnosti, ter se nasploh obnašati drugače. Tako, da bi to ogrozilo oglaševalske prihodke, ki so glavni vir lepih milijard vsako poslovno četrtletje.  

They can dress it up in tech garb all they like. Rebranding away from a toxic name is the most classic corporate sidestep ever.

— Vlad Savov (@vladsavov) October 28, 2021

Fotografije: Meta

• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Če nočete ničesar tlačiti v sluhovod ali se bojite izgube
• 
  Digitalne veščine za vse generacije: Spletne brihte odslej tudi z vsebinami za seniorje
• 
  Svetovno prvenstvo v nogometu pri Telekomu Slovenije
• 
  Zenbook Duo (2026): Dva zaslona, impresivne številke in ENA VELIKA BOLEČINA!
• 
  Zakaj se Huawei Watch Fit 5 uvršča med najbolj zanimive pametne ure letošnjega leta

The post Facebook bo Meta presegal svoje grehe appeared first on Tehnozvezdje.

Dr. Dan Podjed je na spletnem posvetu na temo digitalizacije družbe CyberSociety podal pronicljivo misel, ki lepo opisuje omenjeno gospodo. »Prelomne tehnologije ustvarjajo ljudje, ki kažejo pomanjkanje empatije, kot sam vidim Elona Muska in Marka Zuckerberga, in to situacijo ter usmeritev napredka samo še poslabša.« Čeprav iz ust članov »bande štirih« derejo besede o napredku in pomoči človeštvu, jim je v ospredju predvsem lastna in dobrobit podjetij, ki jim načelujejo. Ne bodo se ustrašili ničesar, nič jih ne bo ustavilo, da ne bi dosegli zastavljenega cilja. Eden in edini zveličavni »profit«, pri čemer jim je popolnoma vseeno za škodo, ki jo bodo povzročili ljudem in družbi. Na veliko se izogibajo plačevanja davka, ustvarjajo pogoje za dvig cen, omejujejo tekmece – skratka uporabijo čisto vse možnosti, ki so jim dosegljive in niso neposredno v sporu z zakonom, čeprav se do neba vidi, da so nemoralne in neetične. Zanje je dovoljeno vse, kajti cilj opravičuje sredstva. Ne zmenijo pa se za neko drugo načelo. Z močjo pride odgovornost!

Elon Musk: Ni vse zlato, kar izreče

Za Elona bi težko dejali, da mu je mar za ljudi. Če malce posplošim. Spomladi je sprožil je rast kriptovalut, da jih je ne dolgo kasneje torpediral. Upam si staviti, da so v vmesnem času njegova podjetja pridobila. Sam sicer pravi, da je to naredil, ker se rad šali. Malo verjetno. Ni Joker, temveč preračunljiv poslovnež, ki natančno ve, kaj želi in kako bo to dosegel. Ugotovil je, da lahko, zato je to storil. Nekaj je hudo narobe v dolini šentflorjanski, da ima tolikšen vpliv sicer slavna, a vendarle oseba brez izvršne moči. Naj mi nihče ne reče, kaj potem, se je pač znašel. Kaj pa odgovornost do ljudi, ki mu sledijo. So krivi sami, ker so nasedli? Kje je tu Muskova odgovornost za zlorabo očitne moči? Živimo v družbi, v kateri največjo nevarnost predstavlja pretirani individualizem in še zdaleč ne drugi »izmi«, ki si jih politiki po potrebi izmišljujejo. Torej bi on oziroma vsi mi morali razmišljati širše in bolj povezovalno.

Elon Musk je svetilnik tehnološkega razvoja in človek, ki svoj vpliv velikokrat izkoristi, da nekaj porine naprej, kar drugače morda ne bi bilo porinjeno. Sodobni Howard Hughes. Toda ni nezmotljiv in vsega kar izreče, ne bi smeli vzeti za čisto zlato. Ni dvoma v njegov pozitivni vpliv na industrijo električnih vozil in še na marsikatero drugo področje, čeprav od vesoljskega programa večina ravno ne bo imel veliko koristi. Težko bi sicer z dovoljšno mero strokovnosti zanikali, da so bila vozila Tesla v kakovosti izdelave, udobju vožnje in vsem ostalem, kar odlikuje avto in ni neposredno povezano s pogonom, slabša od izdelkov klasične industrije vozil. Musku smo marsikje in marsikdaj pogledali skozi prste in njegove izdelke ter ideje hvalili bolj, kot si zaslužijo. Kar do nekje sovpada z odnosom javnosti do Appla. Nihče mu tudi ne nalije čistega vina glede projekta Starlink, ki bo drastično spremenil pogled na nočno nebo. Ni dvoma, da je treba vsem ljudem na svetu omogočiti dostop do hitrega interneta, le to bi morali storiti na manj intruziven način.

Priznamo ali ne, živimo v patriarhalni družbi, zato se bomo še načakali, da si bo v tehnološki industriji podobno pomembno vlogo dobila katera od sicer uspešnic direktoric in podjetnic.

Tim Cook: Naj se drugi pokorijo našim pogojem

Nobeden od člane bande štirih ne bi imel čisto nič proti, če bi vodil podjetje z monopolnim položajem na trgu. Apple nima monopola, to je sicer dokaj jasno, je pa dominanten na delu trga, ki ga obvlada, zato se vse bolj obnaša kot absolutistični vladar. Odloča, kdo lahko in kdo ne sme prodajati izdelkov, aplikacij in storitev znotraj njihovega ekosistema in brez pretiranega sramu odstrani vse, ki mu vsaj malce hodijo v zelje. Zaradi tega so ga najprej začeli preiskovati v Evropi in kasneje še na lastnem dvorišču. Apple se tudi ne da motiti in mu je pravzaprav vseeno, ali katere storitve ne delujejo v določenih državah in se požvižga na potrebe uporabnikov na manjših trgih. Do kupcev in predvsem do operaterjev se obnaša po načelu – vzemi ali pusti oziroma tako bo, kot smo odločili, da mora biti. Obnaša se kot pretirano avtoritativni oče do svojih otrok.

Timu Cooku so predstavitve pred občinstvom na spletu ali v dvorani pisane na kože. Sposoben je celo Eskimu prodati hladilnik, čeprav ta nima električnega priključka. Težko bi dejali, da je Applova kultura Cookovo maslo, kajti njegov začetnik in vir je prav gotovo pokojni Steve Jobs. Še eden iz plejade pomembnih zemljanov brez trohice empatije. Je pa Cook odličen učenec, ki je presegel učitelja. Njegovo »mantro« goni naprej in razglaša, kot da brez njih ne bi bilo tehnološkega razvoja. Daje občutek, da so oni razvili tehnologije, ki so jih v resnici drugi in na novo odkriva stvari, ki so jih drugi že davno, medtem ko mu uporabniki, kot verniki nekritično jedo iz dlani. Ne trdim, da Applovi izdelki niso v vrhu kakovosti izdelave, zmogljivosti in oblikovalske všečnosti, vendar tudi izdelki tekmecev niso slabi. V Applu so namreč dosegli tisto, kar bi od medijev želeli politiki. Da se jih ocenjujejo z drugačnimi (boljšimi) vatli, kot tekmece.

V vsej svoji zgodovini Apple ni prav veliko pomembnega izumil, vprašanje če sploh kaj. Vedno je znal izkoristiti delo drugih in ga zapakirati v všečno in uporabno obliko, v čemer sami izumitelji niso bili tako uspešni. Malo samokritike Cooka zato ne bi bilo odveč, ko govori na primer o tehnologiji mini-led v novih zaslonih ali tehnologijah in storitvah, ki jih prvič uporabljajo v svojih izdelkih, a jih že poznamo. Apple ni vodilno podjetje, prej podjetje, ki zna najbolje izkoristiti danosti in to sposobnost drago prodaja.

Sundar Pichai: Hočemo vaše podatke

Že dolgo se Google ne obnaša več po ustanovnem načelu »ne delaj nič zlobnega«, kajti postal je edini zveličavni na področju spletnega iskanja in z njim povezanega digitalnega oglaševanja. Nekaj časa vam bo vse dal zastonj, kajti zanimajo ga izključno podatki, vendar ko ima in se zave, da jih ne more izgubiti, potem se ne ustraši storitve zaračunavati. Natanko to so storili z ukinitvijo neomejenega hranjenja fotografij in video posnetkov v storitvi Google Foto.

Banda štirih je ime za kitajske politične prevratnike, ki so po smrti Mao Cetunga želeli nadaljevati vodenje Kitajske v skladu z njegovimi smernicami. Neformalni vodja je bila njegova nekdanja žena. Po odstranitvi bande štirih je Kitajska lažje zadihala.

Malo ljudi je opazilo, da se je splet 4. decembra 2009 spremenil. Tega dne je Google vključil prilagojeno iskanje vsem uporabnikom in od tedaj naprej ni nujno, da dobim za isti iskalni niz enake rezultate (oziroma po enakem vrstnem redu) kot vi. Če kdo misli, da je za zaslonom računalnika anonimen, se krepko moti. Današnji splet je videti, kot da bi imel vsak uporabnik na rami škratka, ki več čas gleda, kaj ta počne in to sporoča tistemu, ki ga je poslal sedet na ramo. Škratek je bajeslovno bitje, piškotek (cookie) pa njegova resničnostna upodobitev.

Sundar Pichai je izvršni direktor podjetja Alphabet, ki je Googlovo materinsko podjetje in kot tak zadnja leta njegov obraz in tisti človek, ki se mora zagovarjati pred ameriškim kongresnim odborom. Američani imajo radi svoja podjetja in ljudi, ki jih vodijo, vse dokler ti ne prestopijo nevidne črte. Ko dejstvo, da korporacije nadzirajo politiko, postane preveč moteče. Takrat se politika zgane in začne mahati s čarobno paličico regulative. Morda bodo Google razbili, a da bo izgubil dominantni položaj na zahodnih trgih, je malo verjetno. Če ne celo popolnoma nemogoče. Rusija in predvsem Kitajska sta druga pesem. Google nas je tako ali drugače omrežil, nas prepričal, da brez njega ne moremo, zato nam brezsramno krade iz žepa, mi pa smo tega še celo veseli.

Mark Zuckerberg: Leglo lažnih novic in teorij zarot

Zuckerberg je ustavil pošast, ki je niti sam ne more več nadzirati. Vprašanje je, če bi se teorije zarot, lažne novce in popolne neumnosti tako hitro širile, če ne bi ustvaril popolnega algoritma zanje. Naj si bodo še tako neumne ali celo nevarne, če objave vplivajo na čustvo bralca, jih poriva najprej mnogo bolj kot ostale. Nič ne pomaga, da so se na Facebooku začeli posipati s pepelom in celo blokirati uporabnike ter filtrirati neprimerne vsebine, kajti to so storili prepozno in premalo dosledno. Duh je ušel iz stekleničke in ni ga »lovca«, ki bi ga stlačil nazaj. Zdaj celo govorijo, da želijo ustvariti metaverse. Novi internet temelječ na tehnologiji navidezne resničnosti. Nikar, kajti potem bo Zemlja res postala ravna in virusi izmišljotina zavedenih umov biologov.

Če bi na cesti pristopila oseba, vam pod nos pomolila podrobno anketo in prosila, da jo izpolnite, bi jo verjetno nekam poslali. Ko vas to prosijo v spletu, večina uporabnikov rade volje ustreže.

Mark Zuckerberg je bil predstavljen kot tipičen zamišljeni »geek«, vendar natančno ve, kaj počne. Njegovo omrežje kopiči podatke o tem, kaj smo označili (»lajkali«), kaj klikali, kako smo povezani s prijatelji, kaj si izmenjujemo, kdo komentira in kaj oziroma približno vse, kar počnemo! Tisto, česar lahko in bi celo morali očitati Zuckerbergu, je neupoštevanje preprostega reka, da z močjo pride odgovornost. No ja, sicer ga ne upošteva niti vse več politikov, pa vendarle. Nisi morilec, če daš morilcu pištolo, toda moralne odgovornosti ne gre spregledati. Facebook ni, čeprav to trdi, samo ponudnik prostora, kjer se ljudje izražajo, kot bi rad dosegel, temveč ponudnik nečesa, kar je mogoče zlorabiti.

Jeff Bezos: Nasvidenje in hvala za vse ribe!

Zanj se dozdeva, da bi najraje čim prej zgradil luksuzno vesoljsko postajo, tja pobegnil s prijatelji bogataši in Zemljo prepustil ubogi raji. Toda njegov Amazon bo še vedno alfa in omega spletne trgovine. Bistvo težave, ki jo ima z ameriškimi oblastmi, je zloraba podatkov o prodaji za lastne interese in slabi pogoji delavcev, ki kot pravijo, med delom niti na stranišče ne smejo. To ga kajpada ne muči pretirano. Američani nikdar niso imeli močnih sindikatov, ki bi znali stopiti na prste pretirano pohlepnim delodajalcem. Tam velja, da si za nizko plačo in slabe razmere vedno kriv sam! Tudi, če to ni res.

Vedeti, kaj bi lahko kupec še kupil, poleg tistega, kar je prišel kupit, je recept za uspeh Amazona in mu daje prednost pred tekmeci. Po eni strani se vedno razburjamo, ko država napove cenzuro in filtriranje interneta, ne zavedamo pa se, da so za odprtost interneta večja grožnja zasebne korporacije, ki jih (skoraj) nihče ne nadzira. Vprašanje je tudi, ali bi nadzor sploh dosegel namen. Regulacija zaradi svoje narave hitro preide v eno od dveh skrajnosti. Lahko postane pokroviteljska zaradi pretirane zaščite ljudi ali neživljenjska, ko so pravila lepo napisana na papirju in zajemajo vse mogoče situacije, vendar jih je v praksi nemogoče uveljaviti.

Verjetno gospoda meni, da so ljudje po naravi neumni. Niso, pod pogojem, da se jim da razmišljati. Iz tega se lahko rodi pretiravanje glede pomena kakšne storitve v internetu. Ko se daje čemu prevelik družbeni pomen, se hitro najdejo načini opravičevanja za nečednosti, ki jih počne! Dejstva so zelo preprosta. Facebook in drugi zbirajo osebne podatke, služijo na njihov račun, pa če nam je to prav ali ne. Krivi smo sami, ker jim prostovoljno dajemo vse, kar si želijo in smo navdušeni nad vsem, kar omenjena peterica izjavi ali naredi. Briga njih za nas!

The post Kdo so »mandeljci« z vplivom na tvoje življenje? appeared first on Tehnozvezdje.

Podjetja, ki sestavljajo četverico jezdecev, so svojo poslovno pot začela na nasprotnih izhodiščih. Amazon je prek spleta prodajal knjige, Google je bil v poslu spletnega iskanja, Facebook v družabnih omrežjih, Apple pa je prodajal računalnike. Zanje je značilno, da dejavnost širijo na vsa področja gospodarstva, kjer vidijo možnost uspeha, in se ne zadovoljijo s tem, da so najboljši na svojem ozkem področju, kot so to počeli bivši tehnološki jezdeci, na primer Microsoft v programski opremi, Intel na področju procesorjev, Cisco v omrežjih in Dell na področju osebnih računalnikov. Spremenil se je tudi način delovanja »novih« tehnoloških podjetij. Namesto da bi ostala na svojem gospodarskem področju in sodelovala med seboj, raje druga drugemu konkurirajo s ciljem širjenja kroga uporabnikov. Njihova vrednost ni izražena le v denarju, ki ga zaslužijo, temveč tudi ali pretežno v številu uporabnikov. Pametni telefon je eno izmed področij, kjer se »bodejo«, saj gre za napravo, močno povezano z individualnim uporabnikom, ki beleži, kaj počne, in to pošilja v zbirke podatkov. Podatke preoblikujejo v profil uporabnika, ki pove, kdo je in kaj želi, s ciljem oblikovati čim boljši oglas, torej oglas, ki ga bo prepričal.

Pred pomembno prelomnico?

Da kršijo protimonopolna pravila, Applu, Googlu (Alphabet), Facebooku in Amazonu ne očita le Amerika, temveč najmanj še Evropska unija, vendar je pričanje pred kongresom čisto nekaj drugega od zagovor pred evropskimi komisarji. Zaslišanje je zaradi pandemije koronavirusa potekalo po video povezavi in se je v manjšem obsegu sprevrglo v obteževanja Facebooka in Googla zaradi sicer nikdar dokazanega cenzuriranja desnosučnih pogledov. Česa takšnega Applu in Amazonu seveda ne morejo očitati. Poleg kategoričnega zanikanja ali odgovorov v slogu »ne spomnim se, da bi …« ali »ne bi mogel vedeti«, so vsi štirje poudarjali tudi domoljubje. »Smo ameriško podjetje«, »vse smo naredili za Ameriko«, »v Ameriki smo odprli ogromno delovnih mest« in kajpada trenutno aktualno, »nekoč je bila večina tehnoloških podjetij Ameriških, danes jih je vsaj polovica Kitajskih«.

Zadnji podoben proces je bil leta 1998, ko je moral kongresnike v Washingtonu obiskati Bill Gates, epilog pa je znan. Microsofta sicer niso razbili ali česa podobnega, so ga pa z različnimi prijemi prisilili, da se je začel obnašati drugače. Vprašanje, ali bi bil danes na primer Googlov brskalnik Chrome dominanten, če bi Microsoftu pustili, da se na trgu spletnih brskalnikov obnaša, kot se je. Tudi tokrat pa je bilo zaslišanje predvsem medijski dogodek, saj podjetja pravni in drugi strokovnjaki preiskujejo že nekaj časa, zato oblastniki vedo veliko več, kot so javno izpričali in bo epilog odvisen od končnega poročila. Dejstvo pa je, da ima »četverica« (pre)veliko tržno moč, na svojih področjih nimajo pravih tekmecev, zato le malokdo dvomi, da se ne obnašajo kot sloni v trgovini s porcelanom. Vseeno je možno, da bodo obtožbe v luči vse bolj vroče tehnološke vojne med Združenimi državami in Kitajsko potihnile, čeprav bi ukrepi zagotovo blagodejno vplivali na globalni tehnološki razvoj in na pravice potrošnikov.

Eric Schmidt (Google) je v pred leti v intervjuju za revijo Forbes izjavil, da ima vsako tehnološko obdobje štiri »jezdece«, ki premikajo meje razvoja in inovacij. V devetdesetih letih so bili to Microsoft, Intel, Cisco in Dell, danes pa novo »tolpo štirih« sestavljajo Google, Apple, Amazon in Facebook – »G.A.A.F.«. Četverica hitro raste, skupaj so vredni lep kupček dolarjev in vsako ima svojo platformo, prek katere širi vpliv.

Apple: nepoštenost do drugih ponudnikov

Apple nikdar ni ničesar iznašel, je pa znal iznajdbe drugih zapakirati v lep paket in drago prodati, obenem pa iz svojega ekosistema izriva vse ponudnike storitev, ki tekmujejo z njegovimi. Ima popoln nadzor, kaj, kako, za koliko in ali sploh bo aplikacija objavljena v njegovi tržnici. Temu lahko rečemo skrb za uporabnike ali izrivanje tekmecev, odvisno od perspektive. Ni pa najbolj pošteno, da na primer Apple od vsakega ponudnika storitve pretočne glasbe, če uporabnik mesečno naročnino želi plačevati preko njegove tržnice, pobere tretjinski delež in s tem daje prednost svoji storitvi. Še huje se je pripetilo ponudnikom aplikacij za merjenje časa, ki ga otrok preživi pred »zaslonom«, saj so jih izbrisali, ko je Apple funkcijo uvedel v operacijski sistem. Primera dokazujeta moč, ki jo podjetje ima in kar mu očitajo tudi Evropski tržni nadzorniki. Zanimivo pa je, da ni bil deležen očitkov zaradi izdelave naprav na Kitajskem. Ne najbolj domoljubno v luči večkratne opombe Tima Cooka, da je Apple ameriško podjetje in kaj vse je za svojo državo storilo!

Cook je bil med zaslišanjem najbolj milo obravnavan, saj je prejel polovico manj vprašanj kot ostali trije. Kajpada se je izgovarjal, da očitano počnejo zaradi varnosti in udobnosti uporabnikov, pa tudi, da imajo ti na voljo še druge ekosisteme, druge telefone in da vse partnerje obravnavajo enako. Kar se je izkazalo za laž, saj dokumenti kažejo, da je Amazonu za delovanje storitve pretočnega videa Prime na njegovih napravah ponudil boljše pogoje. Po svoje čudno, kajti znano je tudi nasprotno, da uporabniki Applovih naprav e-knjig ne morejo kupovati v aplikaciji Kindle, temveč le s pomočjo »obvoza« preko brskalnika. Pokojni Steve Jobs naj bi nekoč namreč dejal, da če uporabnik želi e-knjigo, potem naj jo kupi od Appla.

Amazon: izkoriščanje tujih podatkov

Najbogatejši človek na svetu Jeff Bezos je sploh prvič nastopil pred kongresom, zato je bilo zanimanje zanj toliko večje. Na njegovo podjetje so leteli očitki, da zlorablja podatke drugih prodajalcev in jih nato uporablja za oblikovanje svojih storitev in na dopuščanje prodaje ponaredkov, ki škodujejo kupcem, predvsem pa prodajalcem originalov. Dejal je, da imajo v podjetju pravila, ki očitano prakso prepovedujejo, kršitve pa mu niso znane.

Največjemu spletnemu trgovcu že nekaj časa očitajo slabo ravnanje z zaposlenimi, kar se je še intenziviralo v času karantene. Amazon pa je eden od zmagovalcev krize, saj je od vseh tehnoloških podjetij zabeležil najvišjo rast dobička. Njegova moč je v dejstvu, »da ne boš uspel, če svojih izdelkov ne prodajaš tam«. Posledično se otepa obtožb o izrivanju ponudnikov, ki želijo prodajati enake izdelke, kot jih Amazon trži pod svojim imenom. Znan je primer manjšega podjetja, ko je Amazon najprej znižal cene, čez čas pa ga poceni kupil. Še huje se menda dogaja na segmentu e-knjig, saj mimo Amazona skoraj ni mogoče več ničesar prodati. To mu očitajo tudi Evropski nadzorniki trga.

Google: Prilagajanje iskalnika lastnim potrebam

Trši oreh bo Google, saj podjetju poleg dominantnega položaja na spletnem trgu očitajo diskriminacijo nekaterih vsebin, česar ne v njegovem primeru ne v primeru Facebooka, nikdar niso konkretno dokazali. Tovrstni očitki letijo na medije skoraj povsod po svetu, zato jih lahko razumemo v luči ameriških volitev in ne omejevanja položaja Googla na trgu. Nanj pa v Združenih državah, v Evropi in še kje letijo podobni očitki. Zlorabo algoritmov iskalnika za promocijo lastnih storitev in v manjši meri izdelkov v škodo manjših ponudnikov, saj velja, »če nisi visoko na seznamu spletnega iskanja, potem ne boš uspel«. Evropa Googlu očita tudi nepošten položaj na trgu naprav s sistemom Android, predvsem privilegirano vlogo brskalnika Chrome. Kolikšna je Googla moč, nenazadnje kažejo tudi težave Huaweia, ki ne sme (več) na pametne telefone zaradi prepovedi ameriške administracije namestiti Googlovih storitev in aplikacij.

Nanj in na Facebook pa letijo tudi globalne zamere, ki ameriških oblastnikov kajpada ne zanimajo. Da v veliki meri služita na temelju lokalnih vsebin, predvsem novinarskih prispevkov, zaslužek pa zadržita zase. Zahteve po digitalnem davku ne utihnejo, medtem ko ju bo Avstralija zakonsko prisilila v plačevanje nadomestila komercialnim medijem. Globalna tehnološka podjetja se otepajo vsake takšne ideje in ko gre za tujino, imajo vedno tudi podporo domače politike. Leve in desne!

Facebook: prevzemi nevarnih tekmecev

Takisto velja tudi za Facebook. Zuckerberg je bil edini izmed četverice, ki je na vprašanje, ali Kitajci kradejo ameriške tehnološke skrivnosti, nedvoumno odgovoril pritrdilno. Smel odgovor nekoga, ki se je že na začetku poslovne poti komaj otresel obtožb o kraji ideje za Facebook.

Poleg vprašanj o novoustanovljeni skupini za moderiranje vsebin in vse pogostejšim umikom spornih, ki so mu jih zastavljeni republikanci, so demokrati spraševali o nepoštenih poslovnih potezah. Na svetlo dneva so namreč privlekli poštno sporočilo, v katerem Zuckerberg drugim vodjem razlaga, katera manjša podjetja so za Facebook grožnja in jih morajo čim prej kupiti. Med njimi je danes najbolj znano družbeno omrežje Instagram in vprašanje je, kakšno bi bilo, če do prevzema ne bi prišlo. Oziroma jasneje povedano. Odločijo se za nakup vsakega podjetja, ki ima vsaj kanček potenciala, da jih nekoč ogrozi in šele nato razmišljajo, kaj z njim početi. Storitve enih razvijajo naprej relativno samostojno, kot so storili v primeru Instagrama, druge pa se zlijejo s Facebookom.

Zgodovina je polna dokazov, da nikdar ne smemo verjeti lepim besedam o inovacijah, razvoju novih tehnologij in skrbi za uporabnika. Vedno se namreč izkažejo razlike med tem, kar govorijo, in tistim, kar počnejo, in da korporacijske politike nimajo ničesar skupnega z željami in potrebami strank. Ga ni podjetja, ki v nekem trenutku ne bi doseženega položaja izkoristilo v lastno korist, to pa velja tudi za omenjeno četverico. Bodimo iskreni. Zadnja leta so spreminjali pogoje uporabe, dodajali nove funkcije ter predstavljali nove naprave in (redkeje) storitve, vendar kljub sladkim besedam malokdaj v korist uporabnikov.

Ne vem, kaj bodo storili Američani, kajti njih skrbi le, kaj omenjena podjetja počnejo tam in ne drugje po svetu. Nas pa bi morali skrbeti ravno to. Ni najbolje, da smo pri vseh pomembnih tehnoloških stvareh odvisni od Američanov (ali od koga drugega), saj to za razvoj Evrope dolgoročno ni dobro. Kolikor se bo že slišalo čudno, potrebujemo svoj Google, Amazon, Facebook in Apple, kajti enoumje nas bo prej ali slej drago stalo.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

The post Banda štirih v primežu republikanske inkvizicije appeared first on Tehnozvezdje.

Prvi sklop so posamezniku in njegovim »zanimanjem« prilagojeni oglasi. Facebook, tako je na zaslišanju pred ameriškim kongresom zagotovil tudi njegov ustanovitelj in prvi mož Mark Zuckerberg, oglaševalcem ne prodaja informacij o uporabnikih. Prodaja pa jim dobro poznavanje uporabnikov in, kot razkriva besedilo omenjenega pregleda nastavitev, spajanje teh informacij s podatki, ki jih dobijo od oglaševalcev. Ti namreč sledijo naše početje na spletu zunaj Facebooka. Tako lahko najbolj uporabljano družabno omrežje prikazuje posamezne oglase kar »najbolj primernim« potencialnim kupcem. Takole to predstavijo uporabnikom: »Oglaševalci se na Facebook obrnejo, da bi lahko dosegli skupine ljudi z določenimi lastnostmi; na primer ženske, stare od 18 do 34, ki jih zanima igričarstvo. Oglaševalcem lahko pomagamo pri tem, ne da bi jim povedali, kdo si.« V tem istem pregledu se je tako mogoče izpisati iz prikazovanja prilagojenih oglasov. Vendar se kasneje v pravih nastavitvah izkaže, da so še druge opcije, ki jih ta pregled ne zajema.

Ob tem pa Facebook opozarja uporabnike, da bodo oglasi potem »morda manj ustrezni zanje« in da to ne pomeni neobdelovanja njihovih podatkov. Samo občutek bo malo drugačen, ker mogoče ne bodo takoj videli reklam za točno tisto, kar so pred petimi minutami iskali na spletu ali o čemer so se pogovarjali s prijateljem. Osebno pa me prilagojeni oglasi tako ali tako motijo, ker nočem, da me zadeve, ki jih verjetno niti nisem iskal zato, ker bi jih hotel kupiti (ampak zaradi pisanja članka ali pač iz radovednosti), nato sledijo in nadlegujejo vsepovsod. Pa tudi nočem se zapirati v mehurček »zanimanja«, ampak rad vidim še kaj novega, nekaj, za kar še nisem vedel, da me zanima.

Drugo, iz česar se je mogoče odjaviti, je prepoznavanje obrazov. Kdor ima to opcijo vključeno ga facebook pozna in primerjav vse nove fotografije ali videe, na katerih se pojavi, z že prej znanimi in shranjenimi v bazi. Zakaj naj bi bilo to smiselno in koristno, Facebook porabi kar nekaj alinej. Naj se vsak sam odloči, ali bo to zase dopustil ali ne.

Zuckerberg je sicer v minulih tednih malo dvoumno odgovarjal na vprašanje, če nameravajo v korporaciji povsod, ne samo v Evropi, spoštovati GDPR. Ena od njegovih izjav se je glasila, da bodo to upoštevali »v duhu«. Ne pa eksplicitno. Glede na to, da so doslej vsi uporabniki, razen ameriških in kanadskih, imeli »pogodbo« s Facebookom Irska, kjer je sedež korporacije zunaj ZDA, bi za vse veljala nova uredba. Toda britanski Guardian je razkril, da Facebook milijardo in pol uporabnikov, v bistvu vse razen evropskih, prestavlja pod okrilje svojega glavnega sedeža v Kaliforniji. Tako bodo torej pod jurisdikcijo ZDA in zanje ne bodo veljala enako stroga pravila glede zasebnosti kot za državljane članic Evropske unije.

Vso to godljo z osebnimi informacijami bi lahko spletni ponudniki rešili, če bi za svoje storitve zaračunali primerno ceno. Lahko bi uporabnikom rekli nekaj v slogu:

»Storitev ti lahko ponujamo zastonj, ker na osnovi tvojih osebnih podatkov prodajamo ciljano oglaševanje. Za določen znesek na mesec pa se temu lahko izogneš in te oglasi ne bodo nadlegovali.«

Seveda bi to storili v precej manj neposredni obliki, a tudi na tak način ni videti kakšne pripravljenosti za tovrsten korak. Ta bi pomenil precejšen pretres v ustroju spletnih storitev in veliko vprašanje je, kakšen bi bil odziv množic. Kot stvari stojijo zdaj, pa se je treba zavedati, da nič ni zastonj in da za uporabo facebooka, gmaila, twitterja, instagrama, snapchata in še marsičesa plačujemo s svojimi osebnimi podatki. V resnici nismo stranke teh ponudnikov, ampak smo njihov proizvod, resnične stranke Facebooka, Googla in ostalih pa so oglaševalci. In še drugo – manj kot damo tem platformam, manj vedo o nas. Na vsakem posamezniku pa je, da se vedno znova odloča, kaj bo delil z drugimi in česa ne. Seveda pa je veliko večji problem, da nas poskušajo slediti tudi tam, kjer nočemo. Zuckerberg se je na zaslišanju namrdnil nad idejo, da bi delil informacijo, v katerem hotelu je prespal. Toda prav take podatke poskušajo, ne da bi jih mi sami s kom delili, iz lokacij telefona in še česa, izvleči spletni ponudniki in oglaševalci. Iz tega bi se bilo fino izpisati, pa se pretežno ne moremo.

The post Koliko manjša godlja z obdelovanjem osebnih podatkov bi bila, če bi za facebooke in gmaile plačevali realno ceno appeared first on Tehnozvezdje.

Velike korporacije s seznama Fortune 500 se morajo ravnati po različnih zakonih, »omejujejo« jih regulatorji, kljub dominantnemu ali včasih monopolnemu položaju imajo konkurenco. In vsaj občasno morajo odgovarjati, tudi plačevati za svoje napake in zlorabe. Pri Facebooku, ki ne trguje z ničemer materialnim, vse to odpade, podjetje se je vsaj doslej uspešno otepalo vsakršne regulacije, večinoma pa tudi odgovornosti. Niti med uporabniki mu zasebnostne »aferice« niso škodile, ker tisti dve milijardi nimata kam iti in sta navlečeni na to platformo tako za spremljanje, kaj se dogaja prijateljem, kot dogajanja po svetu (pa naj bo to resnično ali lažnivo). Tako se vsaj večini zdi. Ali se bo po škandalu s Cambridge Analytico kaj spremenilo, je težko napovedati, v vsakem primeru pa se je ustanovitelj in šef Facebooka Mark Zuckerberg znašel v položaju, ko mora javno napovedovati in kot dobre zagovarjati rešitve, ki so zanj in za Facebook v bistvu v nasprotju z zastavljenim poslovnim modelom.

Doslej mu je izjemno dobro uspelo kot odlične za uporabnike predstavljati novosti, ki so bile pravzaprav odlične za podatkovne rudarje. Tako je bilo orodje Open Graph, živelo je med letoma 2010 in 2014 in je omogočalo, da so vsi povsod videli in vedeli vse, kar se je vsakemu posamezniku dogajalo. Ljudje naj bi bili vedno na tekočem. Seveda pa so bili na tekočem predvsem taki, kot je  Aleksandr Kogan, ustvarjalec »kviza« v osrčju omenjenega škandala. Leta 2014 je Facebook malo priprl pipico, a dal na voljo druga orodja, ki so še vedno omogočala veliko izvoza podatkov, četudi uporabniki za to niso dali posebnega privoljenja.

V odzivu na najnovejšo aferico, ki ga je Zuckerberg kuhal kar pet dni, je napovedal še nekaj dodatnih ukrepov. In priznal določene napake v preteklosti, toda opravičil se ni. Niti pojasnil, zakaj o »kraji« podatkov, ki ga je s Koganovo aplikacijo izvedla Cambridge Analytica in domnevno vplivala kar na izid ameriških volitev, nismo izvedeli že pred tremi leti, ko so izvedeli v Facebooku.

Odslej bodo počeli še troje. Preverili bodo vse aplikacije, ki so imele dostop do večjih količin podatkov pred letom 2014 in poiskali sumljive aktivnosti. Na osnovi tega bodo izključili razvijalce, ki so zlorabljali osebne podatke, in tiste, ki ne bodo pristali na podrobno revizijo početja.

Nadalje bodo dodatno omejili dostop zunanjim ponudnikom. Če uporabnik v treh mesecih ne bo niti enkrat zagnal aplikacije, ki je prijavljena za dostop do podatkov na Facebooku, bo ta izbrisana s seznama. Ob vpisu pa bo aplikacija dobila »zgolj« ime, profilno fotografijo, in e-poštni naslov. Kdor bo žele dobiti dostop do samih objav ali še česa drugega, bo moral s Facebookom podpisati pogodbo. Torej vsaj v teoriji nič več delovanja pod površjem in zunaj dosega radarjev. Mimogrede – spisek aplikacij, s katerimi si se prijavil v Facebook in lahko dostopajo do tvojih podatkov, si lahko pogledaš, če greš v nastavitve in potem Aplikacije. Pri meni sta bila tako na seznamu aplikaciji Insta360, ki sem jo nazadnje res uporabil pred približno dvema mesecema, toda za nalaganje na facebook lani pomladi, in Pinterest, ki ga nisem uporabljal nikoli in se mi pri najboljši volji ne sanja, kako je zašel tjakaj. No, zdaj obeh ni več. In če tam klikneš še na razdelek Druge aplikacije, lahko ob/odkljukaš, katere podatke ti drugi programi, ki niso Facebookovi, sploh lahko vidijo.

Še tretja sprememba pa bo v tem, da bodo uporabnikom v prihodnjih mesecih na vrhu časovnice pokazali orodje, kjer bodo vidne prav te aplikacije in bo mogoče odstraniti dovoljenje za njihov dostop do podatkov. Torej bodo ljudem pod nos pomolili to, kar sicer že obstaja, vendar večini ostane skrito, ker se nihče ne prebija tako daleč v nastavitve.

Predvsem v ZDA, pa še kje drugje, se prav zaradi tega že množijo pozivi o opustitvi Facebooka. Profesor na univerzi Columbia Tim Wu, najbolj znan kot utemeljitelj pojma internetna nevtralnost, je na twitterju zapisal, da je zdaj pravi čas za izbris vseh facebookovskih aplikacij in mogoče celo za slovo temu omrežju nasploh.

Now is a pretty good time to delete every Facebook App you use, and maybe not a bad time to dump Facebook altogether…

— Tim Wu (@superwuster) March 21, 2018

Sam bi dodal še nasvet, da se na različnih delih spleta nehaj prijavljati s Facebookovim računom. Vem, da je najbolj elegantno, ni pa najbolj pametno. Facebooku daje preveliko težo in pušča sledi po celotnem spletu. Imej e-poštni naslov za te namene in si pač izmišljaj uporabniška imena. Če si jih ne moreš zapomniti, si omisli pomočnika za gesla (password manager), je veliko dobrih in uporabnih. Morda pa je tudi priložnost za popolno čiščenje.

Marsikaj na drugi strani Atlantika zamerijo tudi Zuckerbergu in se sprašujejo o njegovih voditeljskih sposobnostih, čeprav so ga še nedavno kovali v zvezde. Vsekakor bo zanimivo videti, kako bo uspel zajeziti podatkovno rudarjenje, pa kljub temu ohraniti poslovni model kolikor toliko nenačet. Izkušnje s preprečevanjem lažnivih novic, prejšnjega največjega problema te platforme, nas učijo, da bodo bolj kot uporabniki v ospredju denarci.

The post Zuckerbergova Misija nemogoče appeared first on Tehnozvezdje.

Ne samo zaradi same odločitve in pomena nevtralnosti, tudi zato, ker se je menda Facebook v Indiji obnašal imperialistično. Kot je pojasnil ustanovitelj spletišča Gigaom, zdaj vlagatelj v startupe, po rodu Indijec Om Malik.

Here are my thoughts on Facebook Free Basics, the decision and why it is more than just about Network Neutrality https://t.co/qVjgBx3DS3

— Om Malik (@om) February 9, 2016

Največ prahu je dvignil drug vpliven vlagatelj Marc Andreesen, ki je zagovarjal stališče, da je bolje, če ljudje dobijo filtriran dostop do spletnih strani, kot da sploh nimajo dostopa do interneta.

Leap of net neutrality from "carriers shall not charge some content more" to "poor people shall not get free partial Internet" = astounding.

— Marc Andreessen (@pmarca) February 10, 2016

Na sejmu MWC v Barceloni je na vprašanja o tem med svojim nastopom odgovarjal tudi soustanovitelj in šef Facebooka Mark Zuckerberg, ki internetne nevtralnosti ni niti omenil. Dejal je le, da je razočaran na indijsko odločitvijo in da pač v vsaki državi ravnajo drugače. V podjetju bodo tam, kjer free basics ne bo več mogoč, poskušali na druge načine revnejšim zagotoviti dostop do interneta. Facebookovi nameni so zagotovo plemeniti, saj marsikdo brez njegove pomoči dejansko nima dostopa do medmrežja in informacij na njem. Toda težava je v tem, da so na voljo tiste storitve, ki jih izberejo v Facebooku, in da v Zuckerberg in njegovi pogosto že enačijo internet s facebookom. Vsekakor pa bi morali prakso zastonjske tarife (angl. zero rating) preganjati v internetno razvitih državah, kot je Slovenija, če jo še v Indiji prepoznajo za kršitev internetne nevtralnosti oz. diskriminacijo med različnimi ponudniki spletnih storitev.

The post Facebookova neobvezna internetna nevtralnost appeared first on Tehnozvezdje.