Na zadevo je vedno mogoče gledati iz dveh kotov. Ali je storitev v voljo? Če je odgovor potrdilen, potem si lahko snovalci čestitajo. Sedi »pet«. Je uporabna? Razumljiva? Nedvoumna? Nezapletena? Nestresna? Dovolj je en negativen odgovor in vseeno bi bilo, če ne bi obstajala. Žal večina slovenskih sodi v ta koš, o čemer se vedno znova prepričam, ko sem jih prisiljen uporabljati. Ta teden, ker sem (čeprav sploh nisem hotel) izpolnjeval po mojem mnenju popolnoma nepotrebno, birokratsko zapovedano izjavo. Čemu? Vem, kaj pomeni, da je otrok zaradi tveganega stika napoten v karanteno in kaj mi je v tem primeru storiti. Nobene potrebe ni, da se pred »državo« dodatno izjasnim. A če se že moram, potem naj bo proces čim manj dvoumen.

Gremo lepo po vrsti. Šola starša obvesti, do kdaj je razred v karanteni, kdaj se učenci vrnejo v šolske klopi in poda še nekaj dokumentov z navodili, kako se obnašati. Takisto vas kmalu razveseli še obvestilo NIJZ-ja o napotitvi v karanteno na domu z milo rečeno bedastim spremnim besedilom. Kdor ga je sestavil, bi moral razmisliti, kdo ga bo bral. Najbrž ne prav veliko pravnikov, čeprav je za neuko ljudstvo sestavljeno premalo berljivo in preveč birokratko suhoparno. A recimo, da se nekako pretolčete skozenj. Nekje proti koncu (predolgega) besedila, ki ga dobijo starši otrok ali zaposleni, ki so morda bili v stiku z okuženim, najdete naslednje:

»Prosimo vas, da v roku 24 ur na naslednji povezavi eUprave izpolnite Izjavo o seznanitvi z napotitvijo v karanteno na domu: https://e-uprava.gov.si/podrocja/sociala-zdravje-smrt/zdravje/potrdilo-o-karanteni.html. Na portalu eUprava se ta izjava imenuje Izjava o karanteni na domu (z uporabo e-identitete ali brez nje).«

Bog ne daj, da imate elektronsko potrdilo, kajti potem se boste zaplezali. Namreč nikjer v besedilu ali na spletni strani ni niti z besedo omenjeno, da gre za dve obliki izjave. Bodisi jo izpolnite zase ali za mladoletno osebo, ki tega sama ne more (ali sme) storiti. Nikjer ni zapisano naslednje. Če izjavo izpolnjujete zase, potem lahko uporabite eno od obeh možnosti, medtem ko je v primeru otroka, možna le druga. Torej brez e-identitete? To so mi povedali na tehnični podpori, ta del moram pohvaliti. Kapo dol. Brez predolgega čakanja na prostega operaterja, prijaznost, znanje in močni živci. Ko sem dojel, v čem je kavelj 22, nisem mogel iz svoje kože. »Zakaj to nikjer ne piše. Niti v poštnem sporočilu niti na spletni strani«. Bolj poštenega odgovora do zdaj od javne uprave še nisem prejel. »Naša naloga je tehnična pomoč, na to nimamo vpliva«.

Slovenija ne potrebuje službe za digitalizacijo, potrebuje pa ministrstvo za preprečevanje neumnosti in preverjanje kakovosti javne uprave!

Zapisal bom, da bo nedvoumno. Če se odločite za uporabo digitalnega potrdila (e-identitete) sistem predvideva, da izjavljate v svojem imenu in vam ponudi le možnost, da izjavo elektronsko podpišete. Nič drugega. V primeru brez elektronske identitete pa vam ponudi možnost izbire. Izjavljate zase ali v imenu vzdrževane osebe, a nato ste prisiljeni ročno vnesti cel kup osebnih podatkov, med njimi tudi svojo in otrokovo matično številko (EMŠO) ter številko osebnega dokumenta. Zna biti zamudno, če si prej ne pripravite dokumentov! Sprašujem se, čemu ni možno izpolniti izjave v imenu otroka z uporabo elektronske identitete, saj bi v tem primeru lahko sistem podatke pridobil iz registra osebnih podatkov. Podobno kot lahko do podatkov otrok dostopamo v zdravstveni bazi eZvem. Če že obstaja storitev, potem naj bo narejena tako, kot mora biti. Ne le napol in površno. Mimogrede, v dopisu prav tako nisem zasledil, kaj storiti v primeru, če starš nima računalnika. Verjetno to pomeni, da NIJZ-ju pravzaprav vseeno za izjavo, vse skupaj je tam zgolj zato, da je zadoščeno kakšnemu pravilniku ali napotku.

Ne vem, kaj si o tem misli minister službe za digitalizacijo Andrijanič, kajti če je kolikor toliko resen v svojem delu, potem bi se moral ta hip sekirati zaradi storitve spletnega naročanja obiska na upravni enoti. Že tako zamujamo, kajti nobenih ovir ni bilo, da ne bi storitve »UeNaročanje« imeli že vsaj nekaj let, toda da ponudijo spletno storitev s tolikšnimi hudimi varnostnimi pomanjkljivostmi, bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično. Najmanj čudno je, da v testnem obdobju ne zaznajo težav, nato pa se v enem dnevu izkaže, da je zaradi diletantsko narejene aplikacije mogoče nepooblaščeno brisati termine, pregledovati prijave in da so bili izpostavljeni osebni podatki prijavljenih. Gregor Spagnolo je namreč za Radio Slovenija dejal: »Do podatkov si lahko dostopal samo s spreminjanjem številke v naslovni vrstici brskalnika.« Sprašujem se, ali je aplikacijo napisal srednješolec kot del seminarske naloge ali resna ekipa programerjev? In. Kaj za vraga so počeli preizkuševalci v testnem obdobju, da v nebo vpijoče napake niso opazili?

Zdi se, kot bi se nekdo norca bril iz ljudi. Se ne zavedajo, da javno upravo in njihove podizvajalce plačujemo državljani, zatorej ni vseeno, kaj počnejo z našim denarjem. Ko ste resno bolni, obiščete zdravnika specialista, ne plemenskega vrača (čeprav zadnje čase niti to ni več gotovo), torej naj izdelavo aplikacije, spletne strani in informacijskih storitev zaupajo nekomu, ki se na delo res spozna, ima izkušnje in ne nekomu, ki izpolnjuje druga (neznana) merila.

• 
  KRATKI TEST Huawei Watch Fit 5 Pro: Ko plavate, bodite pozorni, da je pašček zategnjen!
• 
  Zemlja zdrsne za obzorje, ko izveš, za kaj gre
• 
  PRVIČ VIDENO KIA EV5: Niso računali nanj, a to ne pomeni, da ni dobrodošel
• 
  Nova družinska ponudba Telekoma Slovenije prinaša prihranke
• 
  BYD Atto 2: Da sta s Sealom iz istega hleva, še ne pomeni ničesar!

The post Ne jim zameriti, saj (očitno) ne vedo, kaj počnejo! appeared first on Tehnozvezdje.

Marsikaj sem slišal, a večinoma govorice, zato o organizaciji in delu ekipe nima smisla izgubljati besed. Lahko pa kaj rečem o razlogu nastanka, kajti moje misli bodo potrjene ali zanikane v naslednjih mesecih oziroma letih. Menim, da gre za pridobivanje priporočil, pogojev za dobro plačano službo na evropskem dvoru (v Bruslju). Čemu bi sicer nekdo, ki je vendarle, tako vsaj trdijo, bil pomemben mož na Uberju, o katerem (skoraj) celotna tehnološka srenja piše le hvalnice, sprejel klic domovine? Nikar ne omenjajte domoljubja, kajti v dobi individualizma predstavlja pravljico za lahko noč. Prej bi rekel, da mu tam niso cvetele rožice ali ima preprosto drugačne ambicije. Smer sem že nakazal. Nič ni narobe. Bog je najprej sebi brado ustvaril, a vseeno ni okusno, da se hvali z delom drugih in na veliki zvon obeša dosežke minornega pomena. Kot je sporazum z Googlom! Minister, ki bi se resno lotil svoje naloge, bi od korporacij izterjal davek na dobiček in v proračun bi se steklo veliko več denarja kot od miloščine v sporazumu. Pri tem moti še odnos. Google pošlje ne ravno »creme de la creme« direktorje, ki jih potem sprejme celo predsednik vlade, ko bi po protokolu zadostoval državni sekretar ali direktor direktorata!

Srž težave pa je nekje drugje. Vlada se gre digitalizacijo, medtem ko ljudstvo izgublja zaupanje v znanost in tehnologijo. Delno je krivda gotovo v političnem vodstvu, toda težko verjamem, da bi bilo dosti drugače, če bi vladal kdo drug. Bojim se za ljudi, za družbo in nasploh za človeško civilizacijo, kajti vse pogosteje nasedamo neumnostim. Takšnim! »Predstavljamo vam neprekosljivo zaščito, ki so jo iznašli ruski znanstveniki. O tem se ne govori, kajti gre za veliko skrivnost ruskega vojaškega vrha, ki ne želi, da bi se do podobnega odkritja dokopale Združene države in njihovi zavezniki. Vedo namreč, da so omrežja 5G in cepiva biološko orožje svetovne prevlade in depopulacije. Znanstveniki in inženirji ruske mornarice, zadolženi za gradnjo jedrskih podmornic, so ugotovili, da elektromagnetno sevanje omrežja 5G in spike proteine, katere sevajo cepljeni, popolnoma blokira obesek iz kovine oklepa jedrskega rektorja odsluženih podmornic, kajti narejen je, da ne prepušča sevanja in strupov. Nikar ne verjemite sladkobesednim, a zlonamernim znanstvenikom in zdravnikom, ki vas bodo poskušali odvrniti od nakupa. Naš izdelek je 100-odstotno zanesljiv in preizkušen!«

Sicer ideja o organu, ki bi se tako ali drugače ukvarjal s tehnologijo, ni neumna. Morda celo potrebna. Nekoč smo imeli ministrstvo za informacijsko družbo, ukinila ga je prva Janševa vlada, ki je v samo štirih letih kljub vsemu nekaj storilo. Tedaj je Slovenija veljala za vzor v e-storitvah javne uprave med članicami evropske unije. Kasneje je del nalog prevzel direktorat za informacijsko družbo, kar zlahka označimo za mater digitalizacije, toda delo je stagniralo. Namesto da bi spodbujali razvoj, so se ukvarjali s sami sabo in s projekti, ki niso nikdar zagledali luči dneva. Nekatere, recimo elektronsko osebno izkaznico, ki bi jo morali že zdavnaj imeti, zopet obujajo iz naftalina.

Leta 2012 sem zapisal sledeče in skoraj prepričan sem, da bo dobesedno držalo tudi, ko bo državni prestol zasedla nova vladna garnitura in se bo pisalo leto 2022! »Ena od zavez koalicijske pogodbe je, da bodo vse storitve, ki jih državljani ali podjetja opravljajo z državo, ponudili tudi v elektronski obliki. Tudi e-volitve, torej storitev, ki ji stranke, ne glede na barvo, niso najbolj naklonjene? Ne vem. In če sem iskren, me tudi več ne zanima. Moti pa me, kar je mogoče prebrati med vrsticami izjav politikov, ko govorijo o informacijski družbi. Spet kvantiteta. Digitaliziramo vse storitve, ne glede na to, ali jih potrebujemo in uporabljamo ali ne. Kakovost in tehten razmislek, kako narediti obstoječe storitve, ki jih državljani malo uporabljamo, preprostejše in bolj vabljive za uporabo pa – seveda ne! Kaj nam pomaga storitev s prijavo (… nečesa … karkoli je že bilo …) v Triglavskem narodnem parku, če te v štirih letih obstoja ni uporabil niti en državljan! Ja, očitno to imamo. Pa tudi če bi jo uporabilo deset državljanov ali celo sto, to še vedno pomeni, da jo je neumno imeti. No ja, odvisno od tega, koliko stroškov je u njo povezanih. Če nič, potem je v redu. A ni nič. Zagotovo!«

Dve leti pandemije je razkrilo vse težave javne uprave, vključno z podhranjenimi strežniki. Večino so sicer odpravili in ker so ljudje do nekje dojeli prednosti digitalizacije, bi pričakovali, da bo minister poskušal naprej državljanom dopovedati, da digitalizacija ni hudičeva zarota proti človeštvu. A delajo ravno nasprotno. Spreminjajo zakon po podobi Uberja, čeprav vsi vedo, da izkorišča voznike, in sklenejo dogovor z Googlom, ki ni ravno zgled, ko gre za varovanje zasebnosti. Kaj sledi? Uredba, da je Twitter uradni kanal komunikacije vlade, ustoličenje Facebooka kot državnega družbenega medija, in Appla kot edinega dobavitelja telefonov za javno upravo z dodatkom o uporabi hrvaške različice sistema, da se mu ni treba ubadati s prevodom? Zaljubljenost v ameriško tehnološko industrijo predstavnikov te (in tudi kakšne prejšnje) vladne garniture namreč nima meja.

Digitalizacija ni samo tehnologija in je ne bi smeli tako opredeljevati. Brez zaupanja državljanov lahko ta hip pozabimo na uspešnost. Ne more namreč obstajati nekje v zraku, stati mora na trdih temeljih in zaupanju, ki ga vsi po vrsti uspešno razgrajujejo. Kdor koli se bo lotil digitalizacije na ravni države, ga bo moral najprej ponovno zgraditi.

The post FLOP LETA: Ministrstvo za raziskovanje rud in zapravljanje časa appeared first on Tehnozvezdje.

Pri upravnih storitvah sploh ni stvar v digitalizaciji tistega, kar vidimo uporabniki (t. i. front-enda). Vsaj ne primarno. Poanta je v bistveni poenostavitvi zalednih postopkov, združitvi baz podatkov, samodejnemu sporočanju z ene institucijo na drugo, spremembi razmišljanja in pristopa. Nekoč smo celo imeli ministra (celo pod istim predsednikom vlade kot zdaj), ki je to filozofijo v precejšnji meri razumel. Ni izpeljal vsega, kar bi se mogoče dalo, in imel je svoje muhe, toda nihče za njim ni pokazal niti razumevanja problema, še manj volje, da bi kar koli premaknil, spremenil, izboljšal.

Če se povsem pošten do Andrijaniča, je omenil tudi ta del: »Bilo bi tudi super, če bi nam uspelo združiti in povezati vse baze podatkov znotraj javnega sektorja, tako da nam ne bi bilo treba ves čas izpolnjevati istih obrazcev.« Mogoče torej razmišlja v pravi smeri, vseeno pa se bojim, da bo pri snovanju dejanskih predlogov preveč poudarka na sami aplikaciji, uporabniškem vmesniku in nasploh »uberjevskemu« pristopu.

Težava običajno ni v tem, da bi bilo težko oddati vlogo. Seveda, lahko bi si že končno izmislili nekaj drugega za prijavo, namesto prazgodovinske in zoprne tehnologije kvalificiranega digitalnega potrdila. Veliko večja težava nastopi, ko ni teh ali onih »papirjev«, ko je treba priložiti še to izjavo in tisto dokazilo, pa izpolniti točno predpisani obrazec in ne vem, kaj še. Vsi ti podatki nekje v sistemu so ali pa bi morali biti. To je naloga digitalizacije. Vsa dokumentacija bi morala biti v osnovi v digitalni obliki in bi morala samodejno potovati na tista mesta, kjer jo bodo predvidoma potrebovali. Seveda že iz časov omenjenega ministra (ali še od prej, ne spomnim se več dobro) obstaja pravilo, da morajo »organi« sami pridobivati podatke, ki so že v državnih bazah, še vedno pa ostajajo določena potrdila in podobno, ki so zgolj papirnata. Tu naj strateški svet predlaga digitalizacijo in obvezno izmenjavo podatkov.  

Vprašate se tudi lahko, kako pogosto v resnici potrebujete e-upravo. Sam komajda vem, kdaj sem nazadnje kaj oddajal, če odmislim e-davke, a slednjimi se velika večina sreča samo enkrat na leto ob oddajanju dohodnine. Vlogi za otroške dodatke in subvencioniranje vrtca sta bili verjetno edini aktualni v zadnjih letih, mogoče še podaljšanje prometnega dovoljenja. Oboje pa bi lahko dodatno poenostavili ali sploh odpravili. Za z boljšim, preprostejšim vmesnikom, ampak z drugačnim principom same »storitve«. Država, če pod eno oznako združim vse institucije, baze in karkoli že sodi v javno upravo, ima vse podatke o nas in bi lahko sama, s pomočjo dobro spisanih algoritmov začenjala postopke. Pa smo državljani še vedno prepuščeni načelu »Pobrigaj se sam in če se ne boš, si si tudi kriv sam.«

Če se zdaj prijavim v e-upravo, vidim v njej vse podatke o mojem avtu. Znani sta njegova serijska in registracijska številka, prav tako številka prometnega dovoljenja, pa mojega vozniškega dovoljenja, znani so vsi datumi, v bazo gre številka zavarovanja za ta avto. Vse to je povezano z mojo digitalni identiteto. Ko torej napoči čas za podaljšanje »registracije« (uradno veljavnosti prometnega dovoljenja) in je to v enem od tistih let, ko avta ni treba peljati na tehnični pregled, bi lahko samo dobil obvestilo, da je treba urediti zadevo, kliknil in opravil (biometrično ali kakšno drugo) avtentikacijo, vse skupaj potrdil, spotoma še plačal cestnino in ostalo v mobilni ali spletni banki (kamor bi podatki prav tako prileteli samodejno). Na telefonu ali na računalniku, mi je precej vseeno.

Podobno je z otroškimi dodatki in subvencijo za vrtec. Že zdaj je vsakoletno podaljšanje avtomatizen, pristojni center za socialno delo (ali kdorkoli že) mora to izvesti po »uradni dolžnosti«. Pri tem staršem ni treba sporočati, ali so otroci še vpisani v vrtec in ali so še pod starostno mejo za prejemanje dodatkov. Zato ne vidim razloga, zakaj ne bi bila tudi začetna »prijava« samodejna. Ob rojstvu otroka sistem izračuna, do kakšnih dodatkov je družina upravičena, in jih dodeli. In ob vpisu v vrtec podobno. Če se kdo želi odreči temu, seveda mora imeti možnost, toda teh »storitev« v resnici ne rabimo, ne na računalniku, ne na telefonu. Nujne so samo tiste, kjer je državljan pobudnik nečesa. Za tisto, kar država ponuja ali zahteva, in za kar že obstajajo podatki, je vsako izpolnjevanje obrazca, v kakršni koli obliki, odveč.

Strateškemu svetu zato predlagam, naj razmisli, s čim vse nas država po nepotrebnem obremenjuje, prelaga odgovornost na državljane in vseskozi preverja njihovo poštenost. Katere storitve in dokumenti (denimo vozniško dovoljenje v fizični obliki) so sploh nujni in kaj se da v veliki meri avtomatizirati. Navsezadnje tudi ni prav velike potrebe, da bi Applu, Googlu in ostali telefonskim »vohljačem« servirali še podatke o tem, kako »poslujemo« z državo.  

The post Govoričenje o aplikaciji za vse storitve javne uprave je nepotreben populizem appeared first on Tehnozvezdje.