Komentarji že tako ali tako ne prispevajo kaj dosti smiselnega, kaj šele uporabnega k debati ali k temu, da bi izvedeli, se naučili kaj novega, si pomagali pri reševanju težav. Tudi to se občasno zgodi, vendar vse preredko. Še vedno se mi ne zdijo povsem odveč, za kar so jih razglasili nekateri mediji in jih ukinili (vsaj na njihovih portalih, ne morejo pa jih na družabnih omrežjih, kjer delijo svoje članke), sem pač optimist in računam, da se lahko vsaj kdaj pojavi kakšna koristna misel. Večina odzivov je vendarle v slogu enovrstičnih vzklikov navduševanja, širjenja lažnih informacij in na povsem napačnih predpostavkah temelječih prepričanj, ali pa so zmrdovanje, pridušanje in »pljuvanje« vsepovprek, pogosto brez oziranja na neprimeren in žaljiv jezik.

Toda to je večna težava, ki je ob vse večjem »poneumljanju« tako splošnih novičarskih kot tudi za določeno področje specializiranih medijev najbrž ne bomo nikoli več rešili. Res odveč pa se mi zdijo komentarji, ki se zmrdujejo nad tem in onim, kar smo že mnogokrat ovrgli, praktično edina zanje sprejemljiva različica izdelka pa bi bila tista s ključno lastnostjo izpred več desetletij. Klasičen primer so pametni telefoni, naslednji pa avtomobili.

Dolgo smo poslušali, kako so vsi telefoni postali preveliki, ob tem, ko so tisti redki preostali manjši ostajali na policah trgovin (delno tudi zato, ker marsikdo »majhen« enači s »poceni,« realnost pa je bila ravno obratna, saj miniaturizacija in optimizacija, skupaj z manjšimi količinami, staneta več). Zdaj, ko so na voljo preklopni, s prepogljivimi zasloni, ne več kot ekskluzivna in nepreverjena novost, temveč kot zrele naprave po več generacijah izboljšav tehnologije, jih, kakopak, (isti?) komentatorji zavračajo in svarijo pred nakupom. Hkrati kritizirajo njihovo krajšo avtonomijo delovanja, ki je v vsakem telefonu z manjšo baterijo, tudi klasičnem, najbolj logična posledica.

Stvari se spreminjajo, to je prvo dejstvo, ki ga je treba sprejeti. Nato pomaga biti odprt do novosti, ker res niso vedno (v bistvu zelo redko) na slabše. Komur je do manjšega telefona za pospravljanje v žep in ožjega za lažje držanje med uporabo, naj poskusi s preklopnim. Morda za začetek rabljenim ali novim prejšnje generacije, ki se ga dobi za bolj dostopno ceno v kakšni akciji. Večja priljubljenost te kategorije bi seveda sprožila dodatno zanimanje proizvajalcev in širitev te kategorije tudi v cenejše razrede.

Drugi primer so ocene avtomobilov. »Če le ne bi imel tega mlinčka,« lahko znova in znova preberemo. Nakar gre pridušanje od domnevno preslabotnega motorja še v stroške vzdrževanja, pa znova v »prevelike« in »preveč« zaslonov in nasploh tehnologije (vključno z vozniškimi pomočniki). Pri čemer enake motorje vgrajujejo že več kot desetletje in jih bodo še naprej, verjetno vse do konca ere fosilnih goriv, kajti razvoja novih praktično ni več, le še hibridne sklope dodajajo tem obstoječim. Zmrdovanje nad tako motorizacijo je povsem odveč že zato, ker ne bo nič pomagalo, a tudi, ker so ti motorji že toliko časa v obtoku, da res niso več neznani, in lahko iz dolgoletnih izkušenj povemo, v čem vse predstavljajo napredek pred tistimi prej (z večjo prostornino, a brez prisilnega polnjenja, in zato tudi manjšo močjo ter navorom in precej bolj lenobno naravo ter višjo porabo), poleg tega so proizvajalci že zdavnaj lahko odpravili večino težav glede vzdržljivosti (čemur nekateri pač nočejo verjeti, kot tudi ne tistemu prej). Ti isti komentatorji tudi ne pomislijo, da bi električni model izničil večino njihovih »pomislekov,« saj bi imel dovolj moči in tudi problemov z jermeni in kdo ve čim še vsem ne bi bilo po dveh, treh, petih letih. Toda pisarjenje (neutemeljenih prepričevanj) pod članki je zastonj in tisti prostor prenese vse, dokler morda kdo (v redkih primerih) ne izbriše komentarja.

To sta samo dva primera nenehnega nezaupanja v tehnološki napredek in pridušanje nad vsem, kar ni enako, kot so nekateri poznali pred dvema, tremi, štirimi desetletji. Kot vedno so tudi v tem primeru ti posamezniki glasna manjšina, ki se oglaša vedno in povsod, a zna imeti neproporcionalno velik vpliv.

Naslovna fotografija: DepositPhotos

• 
  Renault Twingo: Toliko prevoženih kilometrov z gasom do podna nisem pričakoval!
• 
  TerraMow 500 Mini: Česa takšnega od cenovno ugodne kosilnice nisem pričakoval!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu

The post »Nič nam ni všeč« in nobena novost ne premakne zakoreninjenih prepričanj appeared first on Tehnozvezdje.

Z velikimi telefoni je kot z SUV-ji na avtomobilskem področju. Ves čas poslušamo in beremo pridušanje nad njimi, toda v prodajnih statistikah, ki so praktično edine zveličavne za odločanje proizvajalcev glede naslednjih modelov, že leta kraljujejo in le še krepijo svoje pozicije. Domnevamo lahko, da se niti (pretežni) del glasne manjšine pri dejanskem kupovanju ne drži tega, kar na družabnih omrežjih domnevno zagovarja. V kolikor bi Apple, Asus in ostali prodali dovolj, ne bi pošiljali malih modelov telefonov na smetišče zgodovine. Toda vsi po vrsti so bili v zadnjih letih prodajni flopi.

Ali kamere ali ergonomija

Lanski Asus Zenfone 10 (kot tudi pred njim skoraj identični Zenfone 9) je bil eden zadnjih, pri katerem diagonala zaslona ni presegla šest palcev oz. dobrih 15 cm, hkrati pa je nudil vrhunske zmogljivosti in druge lastnosti, ki pritičejo telefonu višjega cenovnega razreda. Ne vemo, kakšne so bile prodajne številke, a v Sloveniji skoraj zagotovo butične. Večkrat sem komu priporočal dotična modela, poznam pa dva uporabnika. Osebno se mi zaslon zdi premajhen, meja sprejemljivega je zame začne pri 6,1 ali 6,2 palca diagonale. Tu nekje so denimo oba manjša iPhona, Samsung Galaxy S24 (in njegovi predhodniki), Xiaomi 14 (in, spet, predhodni modeli) ter še kakšen.

Od omenjenih ima vsaj polovica po mojih opažanjih določen, težko obhoden problem. Če namreč želi proizvajalec vanje vgraditi enak foto-video sklop (torej kamere) kot v večji, zares paradni model, je ta element na hrbtišču telefona velik in zelo izbočen. Konkretna primera tega sta iPhone 15 Pro in Xiaomi 14. Njuna fotografska izboklina je izdatna, tako po površini kot po debelini, izstopanju iz osnovne linije ohišja telefona. To povzroči dvoje. Prevesi težišče telefona na zgornji konec in tako ni več dobro uravnotežen, kar se pozna pri običajnem, pokončnem držanju. Medtem ko je med držanjem v vodoravnem položaju, denimo med gledanjem videa in igranjem iger, tista izboklina moteča, ker je preprosto telefon premajhen, da bi ga bilo mogoče prijeti na način, da bi se ji izognili. Mali Galaxyji S in iPhoni se tej težavi izognejo, ker imajo bistveno manjše in manj štrleče elemente za kamere. Zaradi česar pa v vsakem testu ugotavljamo, da je treba biti, morebiti z izjemo glavne, pripravljen na kompromise pri kvaliteti fotografij in videa, pri drugem tudi denimo manjka teleobjektiv. Kaj komu prevlada, se mora odločiti sam.

Za v žep prepogljivi

Vendar tudi za uporabnike, ki jim zmogljivost kamer ne predstavlja najvišje prioritete, želijo pa v žepu nekaj čim manjšega, že nekaj let obstaja dobra alternativa. Namreč preklopni telefoni. Prepogljivi zasloni so omogočili, da so se vrnili, vendar v drugačni izvedbi kot nekoč, ko je spodnjo polovico zasedala fizična tipkovnica. Taka naprava je zaprta res nekoliko debelejša, vendar iz generacije v generacijo tanjša, in vendarle toliko manjša od telefona celotne dolžine, da s tem več kot kompenzira nekaj mm dodatne debeline. Seveda tovrstni ne rešujejo težave enoročne uporabe, ker so običajno še daljši od »klasike«, in je tako kvečjemu težje doseči robove zaslona, vendar imam občutek, da se večina ne pritožuje nad večjim zaslonom, temveč prej nad tem, da zadeve ne more pospraviti v žep.

Pogosto zasledim vprašanje, zakaj določen cenejši telefon ni manjši od dražjega »brata«. Glavna razloga sta povsem jasna in lahko razložljiva. Izdelava manjšega telefona pomeni optimizacijo notranje shematike, kar zahteva več načrtovanja, nestandardne in s tem dražje sestavne dele, zahtevnejšo proizvodnjo, naprednejše materiale ohišja (ki ga stanjšajo) in tako naprej. To telefon bistveno podraži in pri cenejšem modelu ne pride v poštev. Zato bo ugodnejši od dveh podobnih, še posebej, če imata enako velik zaslon, skoraj brez izjeme večji. Pri dražjem so izvedli optimizacijo na manjše mere, pri cenejšem je niso. Drugi razlog je v bateriji. Poceni telefon lahko s kombinacijo povprečno zmogljivega, a energijsko učinkovitega procesorja, in dokaj velike baterije dosega dvodnevno, morda še daljšo avtonomijo delovanja. Proizvajalec pa ima tako na voljo vsaj eno resno prednost pred drugimi, tudi precej dražjimi, ki jo lahko izpostavlja v oglasih.

Baterija, baterija in še enkrat baterija!

Nasploh je trajanje baterije tudi eden od razlogov za prodajni neuspeh malih (zmogljivih) telefonov. Četudi je na voljo hitro in pri nekaterih modelih še brezžično polnjenje, kar pomeni, da ni kakšne težave (v doglednem času) dopolniti baterije vsakič, ko njena napolnjenost pade za tretjino ali npr. pod 40 odstotkov, so uporabniške navade drugačne in se jih mnogi oklepajo bolj kot česar koli drugega. Telefon mora po mišljenju večine zdržati najmanj od jutra do večera in ker mali tega pogosto ne zmorejo, izpadejo iz nakupnega izbora. Nekateri uporabniki so morda kdaj poskusili, bili razočarani, in se naslednjič odločili za večji model, kot večina ostalih. Spremembe navad ne pridejo v poštev.

Dve leti sem kot primarni telefon uporabljal najprej prepogljivega (Huawei P50 Pocket), nato kompaktnega (Xiaomi 12) in znova preklopnega (Samsung Galaxy Z Flip5), ter pri vseh imel podobno rutino polnjenja od cca 60 do 90 odstotkov dvakrat ali trikrat dnevno. Kar me ni motilo, razen takrat, ko sem bil cel dan na terenu in nisem imel ves čas pri roki polnilnika, padanje odstotkov v bateriji pa je bilo zaradi intenzivne uporabe še hitrejše. Zagato se sicer da brez večjih težav rešiti z zunanjo baterijo v nahrbtniku, a če je ni treba prenašati s seboj ali če je lahko manjša (ravno toliko, da je), seveda še toliko bolje. Zadnja dva meseca uporabljam enormen telefon (Nubia Z60 Ultra) z baterijo kapacitete 6.000 mAh, ki jo težko spraznim za več kot 40 odstotkov v celem dnevu, kar pomeni, da ga enkrat dnevno – v desetih minutah ali manj – napolnim od približno 50 ali 45 na 85 odstotkov. Popolnoma brezskrbna uporaba, poleg tega, da je zaslon opazno večji kot pri vseh prej omenjenih (in celo brez luknje za selfijevsko kamero). Prepričan sem in prodajne številke to potrjujejo, da ravno omenjeni dve lastnosti največ pomenita veliki večini kupcev.  

Naslovna fotografija: Asus

The post Majhne telefone so dokončno pokopali (tudi) prepogljivčki in izbokline za kamere appeared first on Tehnozvezdje.

Razprava v komentarjih je lahko produktivna, a je žal le redko. Precej bolj pogosta so taka in drugačna pridušanja, obtoževanja in še kaj hujšega. A se bom tokrat omejil samo na dokaj nedolžne, a hkrati napačen vtis vzbujajoče poglede. Ko se jasno kaže kakšen trend, denimo pred leti vzpona zaslonov na dotik v telefonih, pa potem večanja teh zaslonov in onih v televizorjih, tanjšanja prenosnikov in nenazadnje neustavljivega pohoda SUV-jev (in hkratnega poslavljanja enoprostorcev), so daleč najglasnejši tisti, ki jim to ni všeč in bi menda raje še naprej kupovali in uporabljali »stare dobre« izdelke, ki jih zdaj proizvajalci ukinjajo. Praviloma se izkaže, da večina pri komentiranju ni tudi večina pri nakupnih odločitvah. Podjetja in še posebej korporacije pa se ravnajo zgolj po tem, kar kaže njihova prodaja. Ponudniki, pri katerih to ni v neposredni povezavi z zaslužkom in dobičkom, lahko kaj počno za lastno veselje ali ker se jim tako zdi prav, proizvajalci pa ne bodo nečesa bruhali s proizvodnih linij, če nimajo dokaj zanesljive računice, da bodo te zadeve tudi spravili v promet. Večinoma se lahko kar dobro zanašajo na svoje in panožne statistike. Seveda se občasno zgodijo kakšni nepričakovani pretresi in določeni izdelki iz takih ali drugačnih razlogov pogorijo (v prenesenem pomenu, ne dobesedno), vendar ti praviloma niso povezani z napačnimi ocenami glede preferenc kupcev.

Spletne ankete prav tako niso posebej merodajne in zanesljive, pa vendar jih je že nekaj na naši spletni strani vsaj delno dokazalo, da se gre na komentarje pod objavami še manj zanašati. Ankete namreč niso potrdile niti »ljubezni« do majhnih telefonov niti zagrizenega nasprotovanja električnim avtomobilom. Tudi ne trditve, da »nihče ne rabi visokih hitrosti dostopa do interneta« in da »nihče več ne gleda televizije, vsi samo še pretočnike.«

Na spletu je že leta izjemno priljubljeno zgražanje nad najbolj prodajano karoserijsko obliko avtomobilov. Prodajni vzpon takih in drugačnih terencev ter križancev, ki jih običajno stlačimo pod kratico SUV, in pridušanje čeznje se po mojih opažanjih kar dobro prekrivata. Če bi sodili po komentarjih, bi seveda zlahka mislili, da nihče noče SUV-jev, ali da jih v najboljšem primeru kupi oz. vozi kakih deset odstotkov ljudi. Toda prodajne številke kažejo povsem drugačno sliko. V letošnjih prvih treh mesecih so glede na številke Sekcije za osebna motorna vozila pri Trgovinski zbornici Sloveniji trije razredi SUV-jev (mali, srednji in veliki) predstavljali 57 odstotkov vseh prodanih osebnih avtomobilov na slovenskem trgu. V lanskih enakih mesecih 56 odstotkov. »Klasika« – kombilimuzine, karavani in limuzine, od najmanjših do največjih – skupaj slabih 37 odstotkov. Pet odstotkov je bilo enoprostorcev, skoraj enako manjših in večjih, ostale drobtinice so odpadle na športne in prestižne avte. Ne samo trend, končni rezultat je jasen. Seveda je nizka prodaja enoprostorcev posledica njihovega nezadržnega izginjanja iz ponudbe, toda to je posledica usihajoče prodaje. Spirala, ki nazadnje privede do ničle. Tisti, ki žalujejo za tovrstnimi vozili (in hkrati bentijo čez »manj uporabna« terenska), se lahko vprašajo, koliko novih so kupili denimo v zadnjem desetletju ali dveh. Povedano naravnost – ko so se pojavili Kodiaq in podobni, so prejšnje »škatle« po hitrem postopku šle iz mode.

Podobno je z majhnimi telefoni. Apple je namensko poskušal z iPhonom Mini, vendar se mu je po dveh dokaj neuspešnih generacijah lani odpovedal in uvedel drugo skrajnost, model Plus. Ta sicer prav tako ni uspešnica, vendar ne toliko zaradi velikosti kot zaradi slabe vrednosti za ceno. Kajti poleg »osnovnega« je najbolj priljubljen iPhone model Pro Max, največji in najdražji. Prav tako pri Samsungovih Galaxyjih S model Ultra. Klasični mobilniki »na tipke« in robustni, najsi bodo običajni ali pametni, so tudi med temi, ki jih »mnogi« pogrešajo, a zelo redki še kupijo.

Ni problem javno razglašati svoje domnevne kritike splošnega trenda. A ko je treba besede podkrepiti z dejanskim izdatkom, se najbrž zgodi eden od naslednjih dveh scenarijev, če seveda ni potrošnik že prej imel jasne predstave o svoji izbiri, le da je ni razglašal na družabnih omrežjih, za razliko od onih »razočaranih«. Ali se človek nakupu sploh odreče oz. poseže po rabljenem izdelku, kar proizvajalcem in njihovemu odločanju za prihodnje poteze nič ne pomaga. Ali pa, in ta scenarij je verjetno še bolj pogost, izdelek stane toliko, da se hitro prikradejo pomisleki. »Kaj pa, če bi vseeno vzel telefon z malo večjim, bolj univerzalno uporabnim zaslonom, da mi ne bo potem žal.« Ali, »morda bi vseeno raje tanjšega in lažjega, pa si potem omislim konkreten ovitek za tiste, priložnosti, ko bo telefon bolj izpostavljen.« Hitro prevlada dizajn, statusni simbol, ponašanje pred prijatelj in znanci, občutek, da smo si privoščili nekaj atraktivnega, zanimivega, ekstravagantnega, ne dolgočasnega in naravnanega skoraj izključno v praktičnost. Ko gre za denar, sploh večje količine, večina želi konkretno zadovoljstvo ob nakupu, nekakšno potešitev, občutek, da so dobili nekaj izstopajočega, prestižnega, primernega za postavljanje pred drugimi. Zato so telefoni kovinski in stekleni, zato so proizvajalci televizorjev že pred leti ugotovili, da je dizajn še skoraj bolj pomemben od kakovosti slike, in zato so prevladali SUV-ji, ker pač prostor za marsikoga ni edina in tudi ne najbolj pomembna postavka pri izbiranju avtomobila.

Tako gre tok naprej, dokler se spet nekje nepričakovano ne obrne, morda zato, ker se kupci nečesa naveličajo, ali pa, ker si določen proizvajalec izmisli nekaj novega, kmalu pa ga vsi posnemajo. In se znova zavrti cikel s prehodom na to novotarijo in obžalovanjem v komentarjih, da tisto prej običajno odhaja na smetišče zgodovine.  

Naslovna fotografija: Renault

The post Pisarjenje v komentarjih je zastonj, a ko je treba odpreti denarnico … appeared first on Tehnozvezdje.

Kot je pojasnil na spletni strani s predstavitvijo peticije, kljub temu da je dvometraš obožuje majhne telefone, saj gredo veliko lažje v žepe, so manjši, jih je lažje uporabljati enoročno in jih ne izgubi med kolesarjenjem. Trenutno je njegova tovrstna izbira iPhone 13 Mini, vemo pa, da linija iPhone 14 ne bo več vsebovala »minija.« Na Androidni strani česa tako majhnega že dolgo ni bilo, je pa vsako leto kakšen približno enako velik kot »običajni« iPhone, denimo letos Samsung Galaxy S22 ali (rahlo presenetljivo) Xiaomi 12, lani je bil te vrste Asus Zenfone 8. Kar pa je očitno za Migicovskega že preveliko, čeprav so vsi ostali še bistveno večji. Pri čemer je dokaj jasno, zakaj se proizvajalci ne odločajo za razvoj majhnih telefonov. Na spletu in družabnih omrežjih je resda zaslediti veliko negodovanja nad tem, da takih mobilnikov ni več, kadar pa se kakšen pojavi, kot se je iPhone 12 Mini, prodaja nato ne odraža spletnega zanimanja.

Po idealu pobudnika peticije, bi bil tak Androidni telefon velik podobno kot jabolčni mini in bi »kopiral« tudi njegov dizajn, imel odličen fotoaparat in bi na njem tekel »nepreoblečen« Android. Ceno si predstavlja nekje med 700 in 800 dolarji, kar pa je mogoče celo nekoliko preoptimistično.

Kaj bi še moral tak mobilnik ponujati. To je seznam, ki ga je sestavil Eric Migicovsky:

• Zaslon OLED, lahko tudi s 60 Hz (khm …)
• Konsistentni robovi okrog zaslona na vseh straneh
• Fotoaparat vsaj na ravni Pixla in odličen v slabi svetlobi
• Procesor najvišjega razreda (Snapdragon 8 ali nekaj podobnega)
• Podpora za 5G in frekvenčne pasove za uporabo povsod po svetu
• Sprednja kamera v luknjici v zaslonu
• Poleg glavnega zadaj še ultraširokokotni objektiv
• 8 GB delovnega pomnilnika in 128 GB ali 256 GB prostora za podatke
• Baterija za štiri ure delovanja zaslona
• Možnost nameščanja alternativnega operacijskega sistema
• Podpora za NFC

Fino pa bi bilo, če bi telefon premogel še naslednje:

• Dovolj robustno ohišje, da ni potrebe po ovitku
• Vodoodpornost po standardu IP68
• Čitalnik prstnih odtisov v tipki za vklop
• Fizično stikalo za utišanje
• Brezžično polnjenje
• Podporo za eSIM

S (čim več) podpisi in svojimi poznanstvi bi zdajšnji razvijalec univerzalne klepetalne storitve (Beeper) rad prepričan Google ali katerega od Androidnih proizvajalcev, naj izdela tak telefon, kot ga opisujejo zgornje alineje. Kolikšne so možnosti, da mu uspe, ne bi ugibal. Bi pa povedal svoje mnenje, da sem z majhnimi telefoni oz. majhnimi zasloni opravil po enem letu uporabe Pixla 3 in da je približno šest palcev diagonale (pri razmerju 20:9 ali podobnem) čisto v redu spodnja meja za tiste, ki »opek« zares ne marajo. Zdi pa se mi bolj smiselno spodbujati napredek pri prepogljivih telefonih. Po nekaj mesecih, odkar je v vlogi mojega primarnega telefona, lahko potrdim, da je tudi P50 Pocket izvrstne velikosti za v žep na kolesarski majici. Pa tudi za v skoraj vsake hlače, predal v avtomobilu ali prekat v torbi. Obenem pa nudi zaslon, ki je celo višji, a malo ožji in tudi skoraj enako lep kot pri Galaxyju S22 Ultra.

The post Peticija, naj nekdo izdela Androidnega »minija« appeared first on Tehnozvezdje.

S prvim vprašanjem tokratne ankete smo poskušali ugotoviti, ali so vam pomembnejše manjše dimenzije telefonov ali večji zaslon. Za prvo možnost (»pomembno je, da gre čim lažje v žep«) vas je glasovalo skoraj tri četrtine vseh, ki ste kliknili na anketo. Le slaba četrtina se vas je odločila za pomembnost večjega zaslona. Zgolj trije odstotki pa ste dali prednost prepogljivemu telefonu, ki vsaj v teoriji združuje oboje – majhne mere za v žep in velik zaslon, kadar je odprt.

Zgornji rezultati sami po sebi niso presenetljivi, kajti zagotovo je fino, če se telefon da brez težav pospraviti. Zato smo nadaljevali z drugim vprašanjem. Tu smo poskušali ugotoviti, koliko vas dejansko uporablja majhen telefon. Pri čemer se lahko kvalificirajo vsi, ki malo odstopajo od zdajšnjih velikostnih norm, denimo zgornji Xiaomi, pa seveda osnovi Samsung Galaxy S22, nekateri Applovi, najbolj očitno iPhone 13 (ali 12) Mini, pa tudi iPhone 13 ali 12 in novi SE. V poštev pride še kakšen Asus Zenfone 8 ali starejši Pixel.

Lastnikov omenjenih ali česa drugega manjšega vas je skoraj 30 odstotkov (28,7 odstotkov klikov v anketi). Po drugi strani vas je skoraj petina izbrala odgovor »Ali sploh še obstajajo majhni telefoni?« in dobra četrtina vas vendarle želi večji zaslon za tipkanje. Med razlogi, čemu ne izberete »minija« pa je 17 odstotkov glasov dobil odgovor, da so tovrstni telefoni predragi – večinoma namreč sodijo v višji cenovni razred. Presenetljivo malo, le slabih deset odstotkov glasov pa odgovor, da baterija pri takih telefonih zdrži premalo. Običajno namreč med pomisleki pri majhnih najprej pride na površje prav avtonomija baterije.

• 
  Renault Twingo: Toliko prevoženih kilometrov z gasom do podna nisem pričakoval!
• 
  TerraMow 500 Mini: Česa takšnega od cenovno ugodne kosilnice nisem pričakoval!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu

The post Očitno imate rajši majhne telefone, kot kažejo prodajni rezultati appeared first on Tehnozvezdje.

Z izjemo osrednjega iPhona in Galaxyja S majhni telefoni v zadnjih letih niso prodajne uspešnice, nekateri so celo očitno neuspešni, zato nad njimi proizvajalci tudi hitro obupajo. Tudi tam, kjer so na voljo različne velikosti, se glavnina kupcev odloča za večje izvedbe. Eden prevladujočih razlogov so majhne baterije in posledično slaba avtonomija pri »minijih«, poleg tega marsikdo želi večji zaslon, pa morda še kakšno fotografsko ali drugo korist, ki jo večja različica prinaša. Tako se v praksi izkaže, da majhnost največkrat ne odtehta različnih kompromisev in manjkajočih lastnosti. Morda bi bilo drugače, če bi telefone take velikost srečevali v nižjih cenovnih razredih, kajti zdaj večinoma nastopajo višje po cenovni lestvici.

Zdaj pa sprašujemo še vas, ali je pomembneje, da telefon majhen ali da ima velik zaslon. Pri prvem vprašanju je možen samo en odgovor.

Ker smo omenili, da se manjše izvedbe večinoma prodajajo (precej) slabše od večjih, nas zanima še, zakaj se ne odločate zanje (oz. ali mogoče vendarle se). Tudi tu je možen en sam odgovor, četudi je lahko razlogov za neuporabo več, naj pač prevlada eden. Želimo izvedeti, kolikšen odstotek vas dejansko ima v žepih nekaj bolj kompaktnega.

Hvala za sodelovanje, pregled rezultatov sledi v ponedeljek.

• 
  Renault Twingo: Toliko prevoženih kilometrov z gasom do podna nisem pričakoval!
• 
  TerraMow 500 Mini: Česa takšnega od cenovno ugodne kosilnice nisem pričakoval!
• 
  NEDELJSKI NASVET: Ko ne veš, kam bi se odpravil, vprašaj to aplikacijo
• 
  SOBOTNO IZBIRANJE: Umetna inteligenca nas dokazano poneumlja
• 
  Morda bo prav vaša fotografija letos razstavljena v pariškem Grand Palaisu

The post VIKEND ANKETA: Koliko pogrešate majhne telefone? appeared first on Tehnozvezdje.

Kuo je že pred trem poudaril, da bo Apple v vsakem primeru poslal v prodajo iPhone 13 Mini, in v najnovejšem poročilu vztraja pri tej napovedi. Toda prihodnje leto naj bi korporacija kot četrti model v liniji namesto manjšega uvedla večjo ne-Pro izvedbo. Ta bi bila po velikosti nekje tam kot iPhone Pro Max. Tako bi bili prihodnje leto na voljo iPhone 14 in 14 Max na spodnjem delu družine ter 14 Pro in 14 Pro Max na zgornjem. Ni sicer izključeno, da bi se Mini kdaj kasneje vrnil kot novi iPhone SE.  

Slaba prodaja Minija, ki je Apple sicer nikoli ni uradno potrdil, se je pokazala že kmalu. Nekaj časa je bila še mogoča razlaga, da kupci tega modela niso med tistimi, ki prvi skočijo, temveč počakajo, da se jim izteče vezava ali se pač odločijo, da je čas za nov telefon. Morda so trudi v Applu računali na tak razvoj dogodkov, a se je izkazalo, da teh kupcev vendarle ni oz. jih je premalo. Pri današnjih pametnih telefonih pa vendarle prevladata večji zaslon in (predvsem) baterija, ki ju majhna naprava preprosto fizično ne more ponuditi. Baterijo bi sicer lahko, a le ob nesorazmerni debelini, kar bi znova odbilo potencialne kupce.

Za letošnjo linijo 13, če se bo imenovala tako, sicer vizualno ni pričakovati večjih sprememb, razen pri postavitvi objektivov fotoaparata. Bodo pa menda dimenzije ravno toliko drugačne, da verjetno ovitki za linijo iPhone 12 ne bodo primerni. Največja tehnološka pridobitev bo verjetno zaslon z osveževanjem 120 Hz. Ob tem lahko pričakujemo, da avtonomija ne bo trpela, kajti Apple si je vzel dodatno leto za piljenje tega vidika. Govorice omenjajo še izboljšan ultraširoki objektiv pri fotoaparatu, morda nekoliko manjšo zarezo, ki jo Apple ohranja kot edini proizvajalec, medtem ko so vsi ostali že pred časom prešli na luknjice v zaslonih. Za vrnitev prepoznave prstnih odtisov (poleg prepoznave obraza) je letos menda malo možnosti, bi pa morda to lahko dobili prihodnje leto, vendar malo dvomim.

Letos Apple zagotovo še ne bo opustil fizičnega priključka, morda bo prvi model, pri katerem bo vse potekalo brezžično, predstavil prihodnje leto. Prav tako je povsem zanesljivo, da nikoli ne bo prešel na USB-C, temveč bo z opustitvijo Lightninga v celoti pustil povezovanje in polnjenje s kablom.

Lani so predstavitev iPhonov zamaknili v november, letos pa bi lahko prešli nazaj na septembrski termin. Če so le dobave in proizvodnja ob vseh težavah na tem področju kolikor toliko pod kontrolo. Na kar pri Applu skorajda lahko stavimo, vendar nedavna konferenca WWDC ni prinesla novih računalnikov Mac in nasploh nobene strojne opreme, kar je verjetno tudi posledica težav s proizvodnjo polprevodnikov.

The post Ukinjeni iPhone 12 Mini jeseni še dobi naslednika, potem pa konec majhnih telefonov appeared first on Tehnozvezdje.

Po večini ocen delež Minija znaša približno deset odstotkov med prodanimi modeli iPhone 12, kar je bistveno manj od Applovih pričakovanj. Podjetje seveda svojih predvidevanj ne razkriva, kot že nekaj časa tudi ne (skupnih) prodajnih številk za iPhone, ki jih je skupaj s finančnimi podatki poročalo nekoč. Kot kaže pa so precenili dejansko povpraševanje po res majhnih telefonih. Pisanja o tem, da jih uporabniki pogrešajo, je po spletu in družabnih omrežjih veliko, toda kupcev je nato bistveno manj, kot bi lahko sodili po tovrstnih komentarjih.

Ob začetku prodaje dvanajstic so nekateri, predvsem tuji novinarji celo napovedovali, da bo Mini pritegnil največ kupcev, saj da je najcenejši in tudi najbolj simpatičen. Sam sem napovedal, da bo prodajni šampion »običajni« iPhone 12, kar tudi je, malce manj sem pričakoval uspeh modela 12 Pro Max, ki pa je po svoje tudi logičen, kajti Pro ne prinaša tako velike razlike kot jo Max s še nekoliko večjim zaslonom, naprednejšim foto-video sklopom in tudi konkretnejšo baterijo. Namesto Minija pa po besedah analitikov marsikdo kupi iPhone 11, ki je še nekoliko cenejši in ima večji zaslon. Pri tem uporabnikov ne moti, da je ta zaslon LCD, ne OLED kot pri vseh modelih iPhone 12. Veliko potencialnih kupcev verjetno tudi skrbi trajanje baterije pri najmanjšem telefonu, vsaj delno upravičeno. Med mojim testom se sicer zaskrbljenost ni povsem potrdila, saj je bila avtonomija presenetljivo solidna, toda kakšno celodnevno terensko delo bi jo zagotovo »ubilo«. Res je, da je na voljo brezžično polnjenje, a to nekje zunaj ne pomaga, pa tudi čez leto ali dve bo s padanjem kapacitete baterije situacija še bistveno slabša kot pri večjih modelih. Po drugi strani je iPhone 11 pravi baterijski šampion med modernimi pametnimi telefoni. Lahko je kaj k neuspehu Minija prispeval tudi iPhone SE (2020), pa vendar mislim, da ni glavni razlog, ker gre pri izbiri tega modela za kakšne druge vzgibe, predvsem cenovne, kot velikostne.

Velik zaslon, ki ga še posebej v ospredje postavljajo kitajske znamke, dober pokazatelj so poceni telefoni s privlačnimi »specifikacijami«, kot so Poco X3 NFC, Xiaomi Redmi Note 10 ali Realme 7, je preprosto prevelika vaba za večino uporabnikov. Youtube in vse ostalo povsem drugače zaživi na dva do tri cm večji diagonali, pa ne glede na to, da je sam zaslon mogoče manj kakovosten. Večina uporabnikov tako ali tako nima priložnosti enega ob drugem primerjati res dobrega in povprečnega zaslona, zato se jim vsak v modernih telefonih zdi lep. In v bistvu imajo prav, kajti slabe dejansko komajda še kje srečamo. So pa seveda tudi odlični, pa tudi pri teh se težko ubranimo velikosti. Tisti v Galaxyju S21 Ultra je najboljši, najsvetlejši in najlepši, kar sem jih doslej videl v pametnih telefonih in ponuja pravi užitek pri video vsebinah. Tudi zaradi velike diagonale ter ločljivosti, ki mu omogoča, da pri tej velikosti še vedno vse izgleda res ostro.

Obstaja sicer ena možna razlaga, zakaj se je Mini do zdaj prodajal slabo in se utegnejo njegove številke kdaj v prihodnje še malo popraviti. Ljubitelji tovrstnih telefonov, če malo posplošimo, niso tako obsedeni s tehnološkimi novostmi in ne zamenjajo telefona takoj, ko Apple predstavi nov model, temveč čakajo, da stari res ni več uporaben. Tako se niso v velikem številu odločali za prehod na 12 Mini, s tem pa so si morda pravzaprav naredili slabo uslugo, kajti – kolikor je to spodbujanje potrošništva, itd – morali bi hitro pograbiti priložnost, da končno lahko dobijo moderen majhen iPhone in s tem pokazati, da dejansko obstaja zanimanje za tako velikost telefonov. To je kajpak špekulacija, a ne povsem iz trte izvita. S precejšnjim prodajnim neuspehom Minija utegne biti letošnji naslednik, ki menda kljub vsemu prihaja, tudi zadnji svoje vrste.

The post Iphone 12 Mini je prodajna polomija, veliki zasloni so preveč mamljivi appeared first on Tehnozvezdje.

Sony je zadnjih nekaj let razveseljeval ljubitelje majhnih telefonov s svojo serijo Xperia Z compact. Sploh prvi, Z1 compact, je bil precejšen hit, ostala dva sta pustila malo manjši pečat. Ves čas pa so bili ogrožena vrsta telefonov z manjšimi merami, a enako vrhunskimi strojnimi lastnostmi, kot tisti najboljši (in najdražji).

Ob predstavitvi novega modela Xperia X compact je izgledalo, da je vsega skupaj konec, da je tudi Sony obupal nad pomanjšanimi prvaki in se vdal v splošno miselnost – večje je boljše. Konkreten test pa je pokazal, da novi kompaktnež vseeno ni napačen. Ker je tudi cena s 450 evri v prosti prodaji bolj zmerna kot pri prejšnjih.

Vseeno telefon ne da takega občutka, kot ga je Z1 compact. Izbira materialov in izdelava je za vsaj pol razreda slabša, vse skupaj deluje rahlo plastično, tudi tipke ob strani niso ravno ugledne ali mehke, spodnja in zgornja stran sta sploh iz nenavadnega materiala, ni sledu ni več o kakšni kovinski zasnovi. Ni grozno, reč deluje trdno, se pa niti ne pretvarja, da je dražja, kot v resnici je. Tudi s kakovostjo prednjega stekla ne. Še vedno pa je majhna, predvsem za današnje standarde zelo ozka, in malo debelejša. To je še eden redkih res enoročnih telefonov. Na žalost se je, verjetno zaradi nižanja cene, poslovila tudi vodotesnost. To je velika škoda, marsikdo je imel rad te telefone prav zato, ker jih je lahko izpostavljal vremenskim neprilikam na svojih pustolovščinah, pa še vtaknil jih je lahko v katero koli žep. Zdaj velja samo še drugo, prvo pa ne več.

Prejšnji me je popolnoma razočaral s svojim zaslonom. Bil je slabe kakovosti, majhen, na pogled nizke ločljivosti. Zato sem izjemno vesel, da je tokrat svetlobna leta bolje. Novi ekranček je enaki diagonali (4,6 palcev) in ločljivosti (720p) navkljub bistveno, ampak res bistveno lepši. Slika je jasna, živa, kontrastna. Edina na močnem soncu postanejo barve nekoliko čudne, verjetno zaradi kakšnih polarizacijskih filtrov, je pa vidljivost zato še vedno solidna. Še vedno trdim, da bi Sony lahko povečal diagonalo zaslona na 4,8 ali 5 palcev in ločljivost na 1080p, so pa seveda tudi uporabniki (in uporabnice!), ki se jim zdajšnja velikost zdi ravno prava. Lepo je, da taka izbira sploh obstaja, četudi ni več to, kar je bila.

Kjer je compact največ izgubil, je procesorska moč. Prej je bilo pravilo, da ga poganja enak procesor kot večji model, zdaj pa ima Xperia XZ snapdragon 820, kot večina letošnjih vrhunskih modelov, X compact pa srednjerazredni snapdragon 650. Dobra stran tega je, da so zmogljivosti teh čipov že tako velike, da opaznih razlik niti ni. Sploh ne pri običajni uporabi, v igrah vsekakor so, pa pri hitrosti fotoaparata in še kakšni malenkosti. Spodbudna je še nizka raven segrevanja, k daljšemu trajanju baterije pa počasnejši procesor ne pripomore veliko. Nekoč so bili Sonyjevi kompakti vzdržljivostni prvaki, ampak teh časov je konec. Težko bi z novincem zdržal dva dni zahtevne uporabe. Res pa me je ta telefon navduševal s prepoznavanjem prstnih odtisov. Nekateri opisovalci so že pri prejšnjih sonyjih trdili, da je umestitev te prepoznave v tipko ob strani genialna, ker je tako vedno dostopna, meni pa se ni zdela najbolj posrečena. Še posebej, ko je telefon ležal na mizi, je bila zanesljivost odklepanja precej povprečna. Zdaj so jo korenito izboljšali in skoraj vedno se je telefon odklenil v hipu, ne glede na to, kateri prst sem prislonil in kako. Ta tehnologija je v samo nekaj letih napredovala od dobre do izvrstne X compact je samo še en dokaz za to.

Manj sem prepričan o vrhunskosti fotoaparata. Spet. Čeprav so mu Sonyjevi predstavniki na predstavitvi v Berlinu peli hvalospeve. Ampak ne bi upal z gotovostjo zatrditi, da je vse pri tem fotosklopu res enako kot pri dražjem XZ. Tipalo verjetno, ne pa nujno tudi ostrenje, petosno umirjanje slike in ostalo. Rezultati so, kot smo pri Sonyju že navajeni, toplo-hladni. Kadar so razmere in volja elektrončkov prave, so fotografije res lepe, z veliko dinamike in malo šuma. Pogosto pa je ravno obratno. Na prvi pogled izgleda v redu, podrobnejše opazovanje in povečevanje pa pokaže presvetljene dele motiva in veliko senc, šum, razpadanje detajlov in podobne neljube lastnosti fotografij. Že res, da za podobnimi hibami boleha tudi iPhone 7, ki pa je celokupno vzeto vseeno boljši, njegovi algoritmi so še vedno zanesljivejši. Predvsem pa Sonyja poseka pri videu, kjer je polna visoka razločljivost največ, kar zmore X compact. Čeprav smo v tej seriji že bili navajeni na 4K. To je še posebej hecno, ker je ločljivosti s 23 milijoni točk več kot dovolj. In tudi procesorska moč ne bi smela biti problem, ker telefoni z istim čipom zmorejo 4K. Pri fotografiranju z X compact priporočam ločljivost 8 milijonov točk in ročne nastavitve. Klasično podosvetljevanje za dve tretjini (0,7), kot že leta velja za pravilo pri Sonyjevih fotoaparatih. Ostala je fizična tipka za fotoaparat, vsaj ena od lastnosti, po katerih japonski kompakt še izstopa. No, med temi sta še stereo zvočnika na sprednji strani, ki sicer nista kdo ve kako kakovostna, niti glasna, še vedno pa sta boljša od enega samega. In kljub majhnosti telefon seveda premore izhod za slušalke. Priključek za polnjenje in prenašanje datotek pa je, pohvalno, novi USB-C.

V primerjavi z Oneplus 3, ki je v prosti prodaji 50 evrov cenejši in v marsičem boljši, pa tudi ob boku  Huaweijevih novincev Honor 8 in Nova plus s podobno ceno, Xperia X compact mogoče izgleda kot ali predrag ali podhranjen. Ampak papirnate lastnosti ne povedo vsega in vsi omenjeni telefoni so precej veliki, kot danes večina. Sony pa je še eden preostalih malih mušketirjev in med uporabo prav prijeten. Zmanjšanje zmogljivosti ni tako kritično, kot je velika pridobitev res lep zaslon. Edina resna škoda je slovo vodoodpornosti. X compact ne bo taka klasika kot je bil Z1 compact, bo pa lahko zanimiva alternativa med samimi podobnimi izdelki v srednjem cenovnem razredu.

The post Sony Xperia X compact: Več, kot povedo specifikacije appeared first on Tehnozvezdje.